Kapelica v Tamarju, Planica, avgust 2024 Spinoza in Hegel zavračata idejo transcendentnega Boga, namesto tega izhajata iz substance oz. iz biti kot take, ki je vzrok same sebe oziroma nekaj, kar se samodoloča. Spinoza in Hegel temu pravita Bog. Bog zanju ni transcendentno bitje, temveč je imanenten, je bit sama. To je bila izjemno pomembna ideja. Ko razmišljamo o Bogu, imamo v mislih nekakšno osebo, ki nas presega in ji nekaj dolgujemo. Spinoza pa meni, da je predstava o Bogu kot osebi zgolj proizvod naše domišljije, ki zmotno snuje Boga po človeški podobi. Podobno tudi Hegel Boga razume kot samodoločujočo bit.
Zanju je nemogoče biti ateist, saj je bit sama Bog, zato bi bilo zanikanje Boga, obenem zanikanje vsega obstoječega, hkrati pa je vera v Boga, ki bi bil nad svetom, popolnoma napačno razumevanje Boga. Nobenega božjega razuma ni onkraj človeka, božji razum ne plove okoli po vesolju. Če deluje, deluje v končnih bitjih, v ljudeh, kot smo denimo mi. To pomeni, da je Bog neločljiv od ljudi in da so ljudje neločljivi od Boga. To je popolnoma drugačno razumevanje od drugih filozofov, ki so postavljali jasno ločnico med človekom in Bogom. Spinoze kaj takega sploh ne skrbi, saj meni, da smo ljudje modalitete Boga, torej načini, kako se Bog izraža. Čeprav naše življenje pogosto ni posebej božansko, saj je polno sebičnosti, nasilja in sovraštva, imamo zmožnost božjega razumevanja sveta. hegel v nekoliko drugačnem jeziku meni popolnoma enako. Druga pomembna misel, ki jima je skupna, je, da oba zanikata obstoj čistega altruizma. Schopenhauer, filozof iz 19. stoletja, je bil prepričan, da je osebni interes vir zla, in da bi ga morali opustiti, živeti asketsko, samozanikujoče in popolnoma altruistično. Spinoza, Hegel in kasneje Nietzsche menijo, da je kaj takega nemogoče, saj vse, kar počnemo, počnemo iz lastnih interesov. Celo mati Terezija in katerikoli navidezni altruist je počel, kar je počel, vsaj deloma iz lastnih interesov. Vendar to še ne pomeni, da smo vsi le ujetniki sebične tekme za nadvlado. Po njunem mnenju namreč del sebe vedno delimo z drugimi, in ko torej sledimo osebnim interesom, sledimo tudi interesom vseh oseb. Pri Heglu ima vsaka oseba določene pravice, in ko pravico zahtevam zase, jo ne zahtevam le zame, temveč hkrati tudi za vse osebe, tudi za vas, saj je narava pravice univerzalna. Če ne bi bila za vse, bi bila privilegij in ne pravica. Stephen Houlgate, Sobotna priloga Dela (8. januar, 2024) Muslimanski center v Ljubljani, 2022 Narcisoidna obsedenost s tem, da bi doživeli repliko naše verzije inteligence v stroju, ki smo ga zgradili, vodi v počlovečevanje računalnikov, kar nam kvečjemu otežuje razumevanje njihovega delovanja. Sploh pa bi lahko tisoč esejev napisali samo o tem, kaj naj bi sploh bila človeška inteligenca. Kaj je kognicija, kako je utelešena, kaj je čuteče bitje, kaj razum, avtonomija in kaj zavest. Vse to so kompleksni koncepti, o katerih je vredno razmišljati. Za potrebe tega eseja si naredimo to uslugo, da jih ločimo od današnjega vprašanja o tem, kaj je GPT.
ChatGPT je podveja GPT (Generative Pre-Trained Transformer), naprednih modelov za procesiranje »naravnega« (človeškega) jezika, ki so jih s strojnim učenjem razvili pri OpenAI v San Franciscu. Modeli so abstraktne reprezentacije nekega procesa. Ne nujno v računalniku, lahko tudi v naših glavah. Model za odločanje o tem, koliko piva kupiti za zabavo, vzame kot input podatke o številu gostov, njihovih pivskih navadah, dnevu v tednu, namenu zabave idr. Z analizo teh informacij pride do outputa: ajde, en plato. Ko ugotovimo, da je bil plato premalo ali preveč, model nadgradimo (evalvacija in povratna informacija), da se naučimo v prihodnje še bolje napovedati primerno količino. Računalniške modele v družboslovju zadnjih nekaj let izmenjujoče imenujemo tudi »algoritmi« (izraz je že zakoreninjen kot nov termin), ker je to nekako bolj seksi beseda, ampak v bistvu še vedno govorimo o modelih, algoritmi v prvotnem pomenu pa so le njihov gradnik. O modelih govorimo tudi pri »algoritmično kuriranih časovnicah« družbenih omrežij ali pri »algoritmičnem managementu«. Neja Berger, Dizenz Palestinski protestniki v Ljubljani na Prešernovem trgu, 14. 5. 2021 Vojna je bila dotlej snov iz šolskih učbenikov, tu in tam si kaj izvedel iz poročil in časopisa, oddaljeni odmev svinčenih let, rdečih brigad, mednarodnih žarošč. Takrat sem se trudila predvsem preživeti dogodke, za refleksijo ni bilo časa, ko v tvoje življenje zareže nekaj velikega, vojna ti ujame mater, čemu, kaj je to državljanska vojna, sem predelala kasneje.
V mojem otroštvu se je o vojni govorilo v smislu hipijevskih protestov proti vojni v Vietnamu, bojkotov olimpijskih iger v Moskvi in Los Angelesu, ubežnikov iz Sovjetske zveze. Zdaj s cmokom v grlu ugotavljam, kako smo se privadili na zaporedno izmenjavo bojevanih vojn. Kdo bi si mislil takrat! Igiaba Scego, protikolonialna pisateljica, Sobotna priloga Dela, 8. 12. 2023 Studio VIST - Visoka šola za storitve, oddelek za fotografijo, Ljubljana 2015 Vito Mancuso: laični teolog
Danes je prihodnost za ljudi vseh starosti grozljiva misel! Kdor je veren, kdor ima srečo, da v sebi goji tudi duhovno dimenzijo bivanja, pa ne le kristjan, vsokdo, ki se ne zadovolji z enodimenzionalnim obzorjem tostran sveta, verujoći srečnež, pravim, lažje kljubuje mračnim podobam, ki pritekajo iz prihodnosti. Krščanstvo se mora, skupaj z drugimi religijami, spreobrniti! K čemu? K nečemu, kar je večje od njih. Vse dozdajšnje religije so prepričane, da morajo ljudi spreobračati k sebi: vsi kristjani, vsi muslimani, vsi hindisti, vsi budisti. Edini, ki nočejo drugih spreminjati po svoji podobi, so Judje - njim je dovolj, da se vse judovstvo fundamentalizira. Kakor koli že, bistvo zgodovinskih religij je spreobrnitev. Jaz pa mislim, da je čas, da se religije same spreobrnejo. H komu? K Bogu. K presežni dimenziji, ki jo vsaka predstavlja, a si je nobena ne lasti. Ta presežnost se oglaša v vsakem od nas, v naši duši, moralni vesti človeškega bitja. Vito Mancuso: intervju v časopisu Delo, 2. 12. 2023 Ulična predstava ob reki Temzi, The Queen’s Walk, London, 2009 Leta 2001 me je Rade Šerbedžija povabil, da igram v Shakespearejevu Kralju Learu, ki ga je na Brionih kot prvo uprizoritev gledališča Ulysses režirala Lenka Udovički. Predlagal je, da bi on igral Leara, jaz pa Glosterja, da bi torej zamenjala vlogi, ki sva ju devet let pred tem igrala v Cankarjevem domu v uprizoritvi Dušana Jovanovića. Ampak sem ga takoj odločno zavrnil:
"Ni govora! Če hočeš, da sem zraven, bom Norec, samo njega lahko igram." Obveljala je moja: on je bil Lear, jaz pa njegov Norec. Ko sem ga delal, sem se v domišljiji vrnil nazaj do otroštva, ki sta ga oba lika preživela skupaj. Zamislil sem si, da sta bila nekoč kot brata dvojčka. Eden od njiju je nato postal kralja, drugi pa njegov dvorni norec. Ampak vsak dvorni norec je kraljev drugi jaz in njegovo nezavedno! To je bilo važno izhodišče za uprizoritev. Na njegovi osnovi sem se dokopal do odgovora na vprašanje, zakaj Norec na neki točki v komadu kar izgine iz zgodbe in posledično s prizorišča. Po tretjem dejanju, ko Lear izgubi samega sebe, ni Norca nikjer več. Ampak saj ga niti ne more več biti, če je Lear znorel! Če je znorel, je uničil svoj jaz in z njim tudi svojo podzavest, svojega Norca! Obstajajo debele in učene knjige o tem, zakaj Norec izgine: a je Shakespearu mogoče to ušlo, a je na Norca mogoče pozabiti? Moj kurac je pozabil nanj, je bil kar prefrigan dedec! Prepričan sem, da vsi, ki smo občutljiva bitja in se zavedamo bremena življenja, nosimo v sebi svojega Norca, ki pa ga po navadi ne poslušamo. Šele ko pridemo v določena leta, mu začnemo sramežljivo prisluškovati, vendar ga še zmeraj ne slišimo čisto do konca. Veliko mi je bilo do tega, da Norca ne odigram, ampak odživim porav ob Radetu, kot njegov drugi jaz. Je namreč eden redkih ljudi, o katerih sem odkril, da niso nič manj nori kot jaz. Najbrž sem si želel biti njegovo ogledalo, biti del njegove duše, ljubezni, zavesti. Del Radeta Šerbedžije, človeka, ki je pustil dragoceno srčno, duhovno in miselno sled v tem prostoru. Petra Pogorevc: Radko Polič, RAC, 2020 Ulična prodajalka nakita v Mumbaju (Bombay), Indija, 2011 Kdor ima rad Indijo, ve, da pravzaprav ne ve, zakaj jo ima rad. Umazana je, revna, okužena, včasih tatinska in lažniva, pogosto smrdljiva, pokvarjena, neusmiljena in brezbrižna. Ko jo enkrat spoznaš, ne moreš več brez nje. Trpiš, če si daleč. Toda taka je ljubezen – nagonska, nerazložljiva, nesebična.
Zaljubljen ne slišiš razuma, ne bojiš se ničesar, pripravljen si na vse. Zaljubljen si opit od svobode, čutiš, da bi lahko objel ves svet, in zdi se ti, da te ves svet objema. Če je ne zasovražiš ob prvem vtisu, te Indija prav kmalu navduši, v njej se počutiš del stvarstva. V Indiji se nikoli ne počutiš samega, nikoli povsem ločenega od drugih. In to je njen čar. Pred tisočletji so njeni modreci, rišiji, »tisti, ki vidijo«, zaslutili, da je življenje eno, in to izkustvo, religiozno obnavljano iz roda v rod, je bistvo velikega prispevka Indije človeški omiki in razvoju človeške zavesti. Vsako življenje, moje in življenje drevesa, je del celote tisoče oblik, ki so življenje. To je misel, ki je v Indiji ni treba misliti, saj je v skupnem občutju ljudi in v zraku, ki ga dihajo. Že to, da si tam, te nezavedno uglaša s tem starodavnim videnjem. Zlahka dosežeš valovno dolžino z novimi zvoki in novimi razsežnostmi. V Indiji si drugačen kot drugje. Navdajajo te drugačna čustva. Misliš drugačne misli. V Indiji ne zaznavajo časa kot premočrtnega, ampak kot krožnega, zato preteklost, sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj človeškega delovanja. Stvarnosti, zaznane s čuti, Indija na splošno ne dojema kot resnične – ni »najvišja stvarnost« - zato prebuja, čeprav ne verjameš v vse to, občutje ravnodušnosti, zaradi katerega je dežela tako posebna, njena stvarnost pa, na trenutke grozljiva, v bistvu sprejemljiva. Sprejemljiva, ker je življenje pač tako, je vse in nasprotje vsega, je čudovito in kruto. Kajti življenje je tudi smrt, in ker ni užitka brez bolečine, ni sreče brez trpljenja. Nasprotnost nasprotij – lepote in pošastnosti, bogastva in revščine – ni nikjer drugje na svetu tako dramatična, tako brezobzirna kot v Indiji. Toda prav videnje neogibne dvojnosti obstoja je spodbudilo rišije k iskanju skrivnega pomena, ki še danes deluje kot duhovni katalizator v vsakem, ki se ga loti. Brž ko stopiš v Indijo, začutiš spremembo. Predvsem se počutiš bolj v miru s seboj in s svetom. Prihajal sem iz sveta blagoslovljenega razuma, ki zna pojasniti vse, iz sveta učinkovitosti in popolne organiziranosti, in se znašel v drugem, kjer se razum prav hitro ustavi in prepusti prostor najprej nesmislu in takoj nato norosti: v svetu, kjer je vse začasno in je edina gotovost negotovost vsega. V Indiji je vse nepredvidljivo – telefonska linija je skoraj vedno nema (zato imaš vedno po dve, če je le mogoče), elektrike zmanjka za ure in ure, faks se zaradi sunkov napetosti nenehno kvari in zgodi se, da voda curkoma lije iz javnega stranišča pred hišo, kjer je nekdo odnesel plastično pipo. Toda v Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako ali drugače vse že tolikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še velikokrat. Indija ostaja, kakršna je, kar je nekako pomirjujoče. V njej se počutiš preprosto človeškega, naravno smrtnega, razumeš, da si eden številnih statistov v velikem, nesmiselnem spektaklu, o katerem le zahodnjaki menimo, da ga režiramo in odločamo, kako se bo končal. Pred mnogimi leti je Roberto Rossellini v mojstrskem dokumentarcu o Indiji prikazal podeželje, kjer živijo ljudje in živali drugi ob drugih v nepretrgani simbiozi. Še vedno je tako celo v središču prestolnice – nenehen, naraven spomin, da so ljudje, živali in rastline vidiki iste stvari, različna obdobja istega obstoja. Vsepovsod po svetu se ljudje odzivajo na mravlje le tako, da jih pokončajo: ogenj, DDT, vrela voda so največkrat uporabljena sredstva. Masovni pokoli. V Indiji pa ljudje ravnajo z mravljami, kot je Lakšmana, eden junakov Ramajane, ravnal s svakinjo Sito, da bi jo zavaroval, ko je nekega dne moral odpotovati. Pred vrata njene kolibe je s konico loka narisal črto in ji rekel: »Nikoli je ne smeš prestopiti«. Današnji Indijci uporabljajo namesto loka kredo iz kombinacije zelišč. Z njo označijo hišni prag, okoli posteljnih nog in omar pa narišejo bele kroge. Mravlje se bojijo te krede in nikoli ne prečkajo sledi, ki jo pušča. Kreda se imenuje Lakšmanova črta. V Indiji se vsaka stvar nekako navezuje na drugo. Navadno se sklicuje na mit, legendo, katero od številnih starih zgodb iz fantazijskega sveta, kjer so Indijci nekako bolj doma kot v vsakodnevnem. Včasih se sklicujejo le na zdravo pamet. Če mravlje že so, zakaj bi jih pobijali? Ni treba pomisliti, da so reinkarnacija starega očeta ali kakega strica. Dovolj se je zavedati, da so del stvarstva, kot mi. Zakaj bi jih torej pokončali? Tudi to je pomembna indijska razsežnost. Zamisel, da je človek več vreden kot živali in jih zato sme izkoriščati in po mili volji pobijati, je v Indiji nepredstavljiva. Narava ni tu zato, da bi človek počel z njo, kar se mu zljubi. Nič ni njegovega. In če vzame, mora dati nekaj v zameno – vsaj zahvalo bogovom, ki so stvarniki. Poleg tega je tudi človek del narave. Njegov obstoj je odvisen od narave in Indijec ve, da »žaba ne pije vode iz ribnika, v katerem živi«. Tudi zahodnjaki počasi spoznavamo, da je v našem odnosu do narave nekaj hudo narobe. Včasih se nam celo zazdi, da nas je civilizacija, ki jo tako poveličujemo, v celoti utemeljena na razumu, znanosti in obvladovanju vsega, kar nas obdaja, zapeljala v slepo ulico. Vendar kljub temu še zmeraj mislimo, da nam bosta prav razum in znanost pomagala iz nje. Tako še naprej neustrašeno izsekavamo gozdove, onesnažujemo reke, izsušujemo jezera in praznimo oceane. Gojimo in pobijamo najrazličnejše živali, kajti vse to – nam govorijo znanstveni ekonomisti – proizvaja dobrobit. In zaslepljeni, da večja dobrobit pomeni večjo srečo, vlagamo vse svoje energije v trošenje, kot da bi življenje bilo večna rimska gostija, na kateri se je in bljuva, da bi se moglo še jesti. Presenetljivo je, da vse to počnemo že povsem naravno, prepričani, da je to naša pravica. Nikakor se ne počutimo del vsega. Nasprotno. Vsak se vidi kot ločeno bitje samo po sebi; vsak je ponosen na svoj razum, sposobnosti in predvsem na svojo svobodo. Toda prav ta občutek svobode, ločenosti od preostalega sveta, poraja grozljiv občutek samote in žalosti. Tudi Indijci se počutijo svobodne. Ne svobodne v pajčevini kozmičnega obstoja, kamor smo ujeti vsi, ampak svobodne v mišljenju. Svoboda razmišljanja, kakršno uživajo Indijci, je v pravo uteho. V vsej zgodovini niso nikogar zažgali zaradi njegovih idej. Nikomur ni bilo nikoli prepovedano misliti, kar se mu je zdelo. Indijci niso nikoli poznali tabujev, nikoli niso čutili nikakršnih meja pri iskanju znanja. Kajti od nekdaj je veljalo, da prava moč pripada modrecem, nikoli začasni oblasti kraljev ali bojevnikov. Rišije, mistike, a tudi zgodovinske osebnosti je manj zanimal svet okoli njih, kot jih je zanimala bit. Proučevali so jo na sebi, pa ne z ozirom na telo, ampak na um, ki je bil njihov raziskovalni laboratorij, mesto vseh preizkusov. Cilji drugih ljudstev so bili osvajanje, bogatenje, potovanje, odkrivanje. Indijci, ki v minulih dveh tisočletjih niso vdrli v nobeno deželo niti zavzeli tuje zemlje, so od nekdaj stremeli za vednostjo. Pa ne za vednostjo o svetu ampak za vednostjo o sebstvu. Poznati sebstvo pomeni poznati vse, kajti v večnem spreminjanju vsega ostaja temelj sebstva nespremenljiv. So zato postali veliki filozofi? Nikakor ne v našem pomenu. V vsej dolgi zgodovini indijske misli ni nobenega Aristotla, Platona, Kanta ali Hegla, kajti filozofija v pravem pomenu »ljubezni do vedenja« ni v Indiji nikoli pomenila gradnje abstraktnih vrednostnih sistemov. Bolj jo razumejo kot nekaj, kar podpira in usmerja življenje. Filozofija ni nekakšna oblika telovadbe, ni monopol izobraženih, ni pridržana za akademije, šole in »filozofe«. Indijska filozofija je del življenja, Ariadnina nit, ki vodi k izhodu iz blodnjaka nevednosti. Filozofija je religija in z njo iščejo rešitev, ki je v njihovem primeru vednost. Ne »uporabna« vednost, s katero je mogoče manipulirati, se polaščati, spreminjati, gospodovati svetu (znanost ni bila nikoli njihova močna stran), ampak, kot pravijo sveta besedila, »tista vednost, ki dosežena ne pušča več ničesar, kar bi bilo mogoče vedeti«, vednost o sebi. Zahodnjakom vse to zveni čudno in morda preseženo. Za nas je edina spoštovanja vredna vednost tista, ki je »uporabna«, koristna in nam pomaga najti delo ali užitek. Nič več se ne sprašujemo, kdo smo, nase in na druge gledamo izključno v okviru koristnosti. Tiziano Terzani: Še en krog na vrtiljaku Speči fant na ulici Mumbaja (Bombay), Indija, 2011 Genocid v imenu holokavsta
Pred petindvajsetimi leti sva s kolegom Ervinom obiskala eno izmed judovskih enklav znotraj palestinskega ozemlja, v katere je oblast pošiljala živet revnejše ortodoksne Jude. Obdajal jo je več metrov visok zid z bodečo, električno žico na vrhu, na vhodu ogromna kovinska vrata in oborožena straža, notri pa en sam beton, hiše za judovske naseljence. Videla sva le ženske z jatami otrok, moški so bili na delu v Izraelu. V majhnem prostoru pa – instalacija fotografij v vojni izginulih Judov izjemnega francoskega umetnika Christiana Boltanskega, čigar judovski oče je med drugo vojno v Parizu leto in pol preležal skrit pod podnicami družinskega stanovanja. Simbolika in psihoanalitična podstat fenomena teh judovskih naselij sta me pretresli do kosti: Judje so posnemali model nacističnih taborišč. Zidovi, bodeča žica, oborožena straža, prepoved premikanja zunaj zidov ..., gradili so si svoja taborišča sredi sovražnega okolja, z množico otrok in naselbin so širili judovski teritorij. Zapiranje v »podpodje« je bilo tu prostovoljno. V imenu države in boga. General Tommy Franks, ki je vodil invazijo na Irak in Afganistan, je leta 2003 novinarjem zabrusil: »Ne štejemo trupel.« Invazija je bila odgovor na napad Al Kaide na New York in Washington 11. septembra 2001. Ta napad je bil odgovor na to, da je George W. Bush počel strašne in strašno neumne reči: neomajno je podpiral Izrael, ki je zatiral Palestince, napade na muslimane v Somaliji, v Čečeniji, v Kašmirju, uvedel je sankcije proti Iraku. Muslimani so v rasistični zahodni perspektivi bili in so še vedno »trupla, ki jih ne štejemo«. Takrat sprožena vsesplošna vojna v celotni regiji, ki je dodatno opolnomočila Izrael kot zahodno enklavo znotraj barbarstva, se ni nikoli končala. V Evropi pred Bushem nista počepnili le Francija in Nemčija. Še mesec in pol nazaj se je zahodna politična vrhuška po tihem strinjala, da je Netanjahu diktator, izražala svojo »zaskrbljenost« nad erozijo pravne države (ki sicer za Palestince ni nikoli veljala), upala, da ga bo pregnala politična opozicija. Potem se je Netanjahuju prikazala Marija: Hamas. In zahodni svet je v trenutku pozabil, kdo je Netanjahu, kaj počne s Palestinci on in pred njim večina izraelskih politikov od leta 1948 naprej. Spet so predstavniki istega dela sveta, ki je zmlel Irak, stopili skupaj: ZDA, Velika Britanija in večina EU, tokrat tudi Francija in Nemčija. Mi smo imeli srečo, naše politike je prehitel Slavoj Žižek, tako da smo se tej sramoti izognili. Politične reakcije prvih dveh tednov so pokazale, da je politika v izvornem pomenu besede urejanja javnih zadev mrtva. Politiki so nezmožni misliti inteligentno in strateško, reagirajo kot najstniki na video spot: napihnejo se in bolščijo v število všečkov pod njihovimi imeni. Ob Hamasovem napadu so se skušali pokazati kot odločni. Ne državniški, ne premišljeni. Podkurili so internetne srčke. Biden, von der Leynova, Macron, Scholz, Sunak, vsi so hiteli v Tel Aviv in stresali fraze o dobrih in zlih, brez razmisleka o daljnosežnih posledicah tega blebetanja (vsaj Biden in Macron bi se lahko spomnila, kakšen je bil skrajno radikalen odgovor na rasistično demoniziranje muslimanov). In vsi so molčali, ko se je začelo brutalno maščevanje nad civilisti v Gazi. Še huje, v Nemčiji so sprva vsako omenjanje desetletja trajajoče izraelske politike apartheida do Palestincev razglašali za antisemitizem. Ta neumna in nevarna cenzura različnih glasov, tudi mnogih liberalnih Judov, ki nasprotujejo klanju, je šla tako daleč, da je politika dopustila le glas tiste judovske skupnosti, ki jo financira nemški proračun. Višek ironije pa je bil, da je ta ortodoksni glas podprla tudi nemška skrajna desnica – trenutno so njihovi »judi« očitno Palestinci. Ta zablodela politika pa ni mogla ustaviti ljudi, ki so videli očitno: izraelska obramba se je spremenila v zverinsko maščevanje, ki zasleduje svoj »večni cilj«, zasedbo celotnega ozemlja, tudi Zahodnega brega. Pomor palestinskih otrok ni kolateralna škoda, to je geno-cid, iztrebljanje ljudstva, saj brez otrok ni bodočih generacij, to je zmanjševanje populacije, ki bo, zdesetkana, ranjena, revna, pod Unicefovimi šotori hirala še dolgo potem, ko bodo bombe nehale padati. Netanjahu dobro ve: zdaj je tudi vrhunec zahodnega ogorčenja že minil, smo v fazi vdanosti, kmalu bomo začeli gledati vstran, tako kot se je to zgodilo z Ukrajino, kjer so se zahodni politiki še nedavno šopirili z »brezrezervno podporo do končne zmage«, zdaj pa so začeli Američani premišljevati o stroških, von den Leynova pa o tem, da premirje ne bi bilo slabo ... A ni bilo še pred časom vsako pozivanje k miru in pogajanjem tako rekoč izdaja, tudi pri nas? Najbolj žalostno je, da so tudi veliki zahodni mediji v začetku te vojne odpovedali. Prve dni so o Izraelu poročali, kot bi ne bilo 75-letne zatiralske zgodovine, Guardian je odpustil karikaturista, ki je bil desetletja njihova blagovna znamka, Le Monde je vsako kritiko Izraela razglasil za antisemitizem, Nemci so z odra vlekli Žižka. Novinarji so individualizirali le zgodbe prizadetih Judov, Palestinci pa niso imeli imen. Zanimala so jih »strokovna« vprašanja: Kaj namerava Izrael? Kakšen je cilj izraelske ofenzive? Lahko Netanjahu uniči Hamas? Ko so se zbudili, je bilo barbarsko klanje že v polnem teku. Gaza, velikosti Vipavske doline, pa palestinska dolina solz. Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 21. 11. 2023 Frankfurtski knjižni sejem, Frankfurt, 2017 Sodobna teorija evolucije je do obisti nedeterminalistična. Saj so determinalizem opustili sami fiziki, ki danes govorijo o kompleksnih sistemih, nelinearnosti, determinalističnem kaosu in podobnem. Zadnja podeljena Nobelova nagrada za fiziko Giorgiju Parisiju je dokaz krize determinalizma.
Glasno oporekam vsem argumentom, ki izrabljajo naravo za utemeljevanje človeških in kulturnih izbir, torej tistih, ki pravijo, da je vojna neizogibna, ker je zapisana v našem DNK, da je model družine naraven, biološko dan - ni tako! Narava nikdar ni normativna, kot je že zdavnaj pojasnil David Hume. tam ni iskati dobrega in zla, edina naravna norma je raznolikost. Številni vedenjski vzorci, ki jih imamo za samoumevne - patriarhat, suženjstvo, vojna -, so kulturni izumi! V nobenem DNK ne boste našli njihovega zapisa. *** Če pogledate, kaj se z vidika človeških možganov dogaja na spletu, boste zaznali novo tribalizacijo človeštva. Nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti. na vseh področjih, od politike do osebnih odnosov in prostega časa, podlegamo plemenski pregrehi. Predvčerajšnjim smo vstopili v ta krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, anarhičen in svobodnjaški, potencialno vseveden, v dveh desetletjih pa se z družbenimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enako oblečenih, enako nališpanih, enakih okusov in vrednot. Med sebi enakimi je drugačnež avtomatično krivoverec, čudak in odpadnik. tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo nekako upreti. Telmo Pievani, filozof evolucije, Sobotna priloga Dela, 4. 11. 2023 Muzej voščenih lutk, Madamme Tussauds, London, 2011 V svojem življenju sem spoznal štiri paradne ženske. Ženske, ki kot potencialne partnerice seveda nikoli ne bi prišle v poštev. Hočem reči: pride na obisk Mussolini ali Antonescu, in če bi takrat eni takih žensk rekel, naj, lepo prosim, stopi v sosednjo sobo, in ne da bi zbujala pozornost, pride tudi iz nje, potem moraš biti pač tudi prepričan, da se bo tako res zgodilo. Eva je to naredila, od preostale četverice ne bi tega nikoli mogel zahtevati. Ena od njih je bila na primer Leni Riefenstahl, fantastična ženska, ampak če bi njo soočil s tako predrzno zahtevo, bi mi gladko vrgla svojo kamero v glavo! In taka je po vsej priliki bila tudi gospa Bellinijeva, ona je bila prav en tak kaliber, kakor tisti oboževani kvartet.
Mislim, da ni razen mene nihče opazil, da se je tudi ona zavedala pomena teh ur, teh minut, ampak kako noro je se znala ta fantastična ženska obvladovati! Mogoče je kdaj za spoznanje bolj krepko potegnila svojo cigareto, kot je bilo to mogoče pri njej običajno videti, to je bilo pa tudi že vse. Njeno žilavo, napeto telo je stalo vzravnano, bila je pozorna, nenehno pripravljena pomagati s svojimi nasveti, pomagati k pravim, naglim odzivom, kot kaka volkulja na preži. In niti enega sivega lasu ni imela, morda je bila še celo mlajša, kot sem jo ocenil, morda konec tridesetih, krasna baba! *** Močno je razširjeno zmotno prepričanje, da mora voditeljska osebnost vedeti vse. Ni res! Voditelju ni treba vedeti vsega. Ni mu treba vedeti niti večine vsega, še več, lahko gre tako daleč, da mu ni treba vedeti pravzaprav popolnoma ničesar. Lahko je največji nevednež med nevedneži. In res, lahko je tudi slep in gluh zaradi tragične eksplozije siovražne bombe. Lahko ima leseno nogo. Ali je sploh brez nog in brez rok, tako da je ob dvigovanju zastave povsem nesposoben celo nemškega pozdrava, medtem ko drugi ponosno pojejo Pesem Nemcev, pa se mu lahko le bridka solza zakotrlja iz oči brez svetlobe. Rekel bom še več: voditelj je lahko tudi človek brez spomina. Popolnoma amnestičen. Posebna nadarjenost voditelja namreč ni kopičenje suhoparnih dejstev - njegova posebna nadarjenost je sposobnost naglega odločanja in prevzemanja odgovornosti zanjo. To se zelo rado podcenjuje, pač v smislu znane zbadljivke, češ da - na primer ob preselitvi - nekdo ne nosi zabojev, ampak ‘odgovornost’. Toda v idealni državi voditelj poskrbi, da je vsakdo lahko učinkovit na sebi primeren način. Timur Vermes: Spet je tukaj |
FotopisFotopis je oblika vizualne informacije s fotografsko sliko in tekstovnim opisom vsebine, ki sliko dopolnjuje s podajanjem miselnega sporočila. Photo Copyright © M.Bočko
Naslovi
All
Arhiv prispevkov
September 2024
|