Piramide v Gizi, Kairo, Egipt, 1981
Fotografija je bila posneta s 35 mm fotoaparatom Canon AE-1 na diapozitiv
Fotografija je bila posneta s 35 mm fotoaparatom Canon AE-1 na diapozitiv
Na vrhu piramide, tik pod kraljem, so stali duhovni. Kot bog je bil faraon več kot oni, toda niso ga izpustili izpred oči in so svojo moč večkrat dedno prevzemali dalje časa kot menjajoče se dinastije kraljev, ter so mnoge od teh tudi vrgli s prestola.
Če se je faraon v uri milosti približeval podobi boga, svojega očeta, sta ga dva duhovna držala za roke, in če je dvignil pogled, sta dva duhovnika nosila maski sokola in ibisa in predstavljala Horusa in Thota. Ko je kralj nato pokleknil in izmenjal obredne besede z duhovni, je bil neprestano v njihovem krogu, in ko si je najbolj zanimivi od vseh faraonov nekoč drznil, da se jim je uprl, je na koncu izgubil igro on.
Strast duhovnikov je bila kupovati veliko zlata, veliko zemlje in živine, to deino jim je zagotavljalo uživanje in moč; kar je namreč priteklo svetišču in mu pripadalo, je bilo de facto njihova lastnina. samo v Tebah je na seznamu njihovega imetja v zapiskih v grobovih mogočnih faraonov našteto: 80.000 sužnjev, 420.000 glav živine, 2.400 kvadratnih kilometrov polja, 83 ladij, 46 ladijskih dokov, 56 vasi, 50 kilogramov zlata, 1.000 srebra, 3.900 bakra, 25.000 vrčev vina, 300 vreč žita, 390 ptičev. Te zaklade so nanosili duhovnikom felahi kot protivrednost za žito. Goethe je zapisal, “da so duhovniki kot povsod, v Egiptu pa še posebej dobro razumeli svoj posel. Toliko so se ukvarjali z mrtvimi zato, da bi gospodovali nad živimi.”
Hkrati so držali narod pod nadzorstvom s svojo zdravniško šolo, s svojimi ustanovami za pranje trupel, s prodajo vsega, kar je bilo potrebno za pogreb in mumijo.
Predvsem s prazniki, katerim je zvitost absolutnih vladarjev v novem kraljestvu pridala neki demokratični videz, ker je ljudstvo lahko zastonj gledalo, jedlo in pilo.
Emil Ludwig: NIL, roman reke
Če se je faraon v uri milosti približeval podobi boga, svojega očeta, sta ga dva duhovna držala za roke, in če je dvignil pogled, sta dva duhovnika nosila maski sokola in ibisa in predstavljala Horusa in Thota. Ko je kralj nato pokleknil in izmenjal obredne besede z duhovni, je bil neprestano v njihovem krogu, in ko si je najbolj zanimivi od vseh faraonov nekoč drznil, da se jim je uprl, je na koncu izgubil igro on.
Strast duhovnikov je bila kupovati veliko zlata, veliko zemlje in živine, to deino jim je zagotavljalo uživanje in moč; kar je namreč priteklo svetišču in mu pripadalo, je bilo de facto njihova lastnina. samo v Tebah je na seznamu njihovega imetja v zapiskih v grobovih mogočnih faraonov našteto: 80.000 sužnjev, 420.000 glav živine, 2.400 kvadratnih kilometrov polja, 83 ladij, 46 ladijskih dokov, 56 vasi, 50 kilogramov zlata, 1.000 srebra, 3.900 bakra, 25.000 vrčev vina, 300 vreč žita, 390 ptičev. Te zaklade so nanosili duhovnikom felahi kot protivrednost za žito. Goethe je zapisal, “da so duhovniki kot povsod, v Egiptu pa še posebej dobro razumeli svoj posel. Toliko so se ukvarjali z mrtvimi zato, da bi gospodovali nad živimi.”
Hkrati so držali narod pod nadzorstvom s svojo zdravniško šolo, s svojimi ustanovami za pranje trupel, s prodajo vsega, kar je bilo potrebno za pogreb in mumijo.
Predvsem s prazniki, katerim je zvitost absolutnih vladarjev v novem kraljestvu pridala neki demokratični videz, ker je ljudstvo lahko zastonj gledalo, jedlo in pilo.
Emil Ludwig: NIL, roman reke
