Ulična prodajalka nakita v Mumbaju (Bombay), Indija, 2011
Kdor ima rad Indijo, ve, da pravzaprav ne ve, zakaj jo ima rad. Umazana je, revna, okužena, včasih tatinska in lažniva, pogosto smrdljiva, pokvarjena, neusmiljena in brezbrižna. Ko jo enkrat spoznaš, ne moreš več brez nje. Trpiš, če si daleč. Toda taka je ljubezen – nagonska, nerazložljiva, nesebična.
Zaljubljen ne slišiš razuma, ne bojiš se ničesar, pripravljen si na vse. Zaljubljen si opit od svobode, čutiš, da bi lahko objel ves svet, in zdi se ti, da te ves svet objema. Če je ne zasovražiš ob prvem vtisu, te Indija prav kmalu navduši, v njej se počutiš del stvarstva. V Indiji se nikoli ne počutiš samega, nikoli povsem ločenega od drugih. In to je njen čar.
Pred tisočletji so njeni modreci, rišiji, »tisti, ki vidijo«, zaslutili, da je življenje eno, in to izkustvo, religiozno obnavljano iz roda v rod, je bistvo velikega prispevka Indije človeški omiki in razvoju človeške zavesti. Vsako življenje, moje in življenje drevesa, je del celote tisoče oblik, ki so življenje.
To je misel, ki je v Indiji ni treba misliti, saj je v skupnem občutju ljudi in v zraku, ki ga dihajo. Že to, da si tam, te nezavedno uglaša s tem starodavnim videnjem. Zlahka dosežeš valovno dolžino z novimi zvoki in novimi razsežnostmi. V Indiji si drugačen kot drugje. Navdajajo te drugačna čustva. Misliš drugačne misli.
V Indiji ne zaznavajo časa kot premočrtnega, ampak kot krožnega, zato preteklost, sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj človeškega delovanja. Stvarnosti, zaznane s čuti, Indija na splošno ne dojema kot resnične – ni »najvišja stvarnost« - zato prebuja, čeprav ne verjameš v vse to, občutje ravnodušnosti, zaradi katerega je dežela tako posebna, njena stvarnost pa, na trenutke grozljiva, v bistvu sprejemljiva. Sprejemljiva, ker je življenje pač tako, je vse in nasprotje vsega, je čudovito in kruto. Kajti življenje je tudi smrt, in ker ni užitka brez bolečine, ni sreče brez trpljenja.
Nasprotnost nasprotij – lepote in pošastnosti, bogastva in revščine – ni nikjer drugje na svetu tako dramatična, tako brezobzirna kot v Indiji. Toda prav videnje neogibne dvojnosti obstoja je spodbudilo rišije k iskanju skrivnega pomena, ki še danes deluje kot duhovni katalizator v vsakem, ki se ga loti. Brž ko stopiš v Indijo, začutiš spremembo. Predvsem se počutiš bolj v miru s seboj in s svetom. Prihajal sem iz sveta blagoslovljenega razuma, ki zna pojasniti vse, iz sveta učinkovitosti in popolne organiziranosti, in se znašel v drugem, kjer se razum prav hitro ustavi in prepusti prostor najprej nesmislu in takoj nato norosti: v svetu, kjer je vse začasno in je edina gotovost negotovost vsega.
V Indiji je vse nepredvidljivo – telefonska linija je skoraj vedno nema (zato imaš vedno po dve, če je le mogoče), elektrike zmanjka za ure in ure, faks se zaradi sunkov napetosti nenehno kvari in zgodi se, da voda curkoma lije iz javnega stranišča pred hišo, kjer je nekdo odnesel plastično pipo. Toda v Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako ali drugače vse že tolikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še velikokrat. Indija ostaja, kakršna je, kar je nekako pomirjujoče. V njej se počutiš preprosto človeškega, naravno smrtnega, razumeš, da si eden številnih statistov v velikem, nesmiselnem spektaklu, o katerem le zahodnjaki menimo, da ga režiramo in odločamo, kako se bo končal.
Pred mnogimi leti je Roberto Rossellini v mojstrskem dokumentarcu o Indiji prikazal podeželje, kjer živijo ljudje in živali drugi ob drugih v nepretrgani simbiozi. Še vedno je tako celo v središču prestolnice – nenehen, naraven spomin, da so ljudje, živali in rastline vidiki iste stvari, različna obdobja istega obstoja.
Vsepovsod po svetu se ljudje odzivajo na mravlje le tako, da jih pokončajo: ogenj, DDT, vrela voda so največkrat uporabljena sredstva. Masovni pokoli. V Indiji pa ljudje ravnajo z mravljami, kot je Lakšmana, eden junakov Ramajane, ravnal s svakinjo Sito, da bi jo zavaroval, ko je nekega dne moral odpotovati. Pred vrata njene kolibe je s konico loka narisal črto in ji rekel: »Nikoli je ne smeš prestopiti«. Današnji Indijci uporabljajo namesto loka kredo iz kombinacije zelišč. Z njo označijo hišni prag, okoli posteljnih nog in omar pa narišejo bele kroge. Mravlje se bojijo te krede in nikoli ne prečkajo sledi, ki jo pušča. Kreda se imenuje Lakšmanova črta.
V Indiji se vsaka stvar nekako navezuje na drugo. Navadno se sklicuje na mit, legendo, katero od številnih starih zgodb iz fantazijskega sveta, kjer so Indijci nekako bolj doma kot v vsakodnevnem. Včasih se sklicujejo le na zdravo pamet. Če mravlje že so, zakaj bi jih pobijali? Ni treba pomisliti, da so reinkarnacija starega očeta ali kakega strica. Dovolj se je zavedati, da so del stvarstva, kot mi. Zakaj bi jih torej pokončali? Tudi to je pomembna indijska razsežnost.
Zamisel, da je človek več vreden kot živali in jih zato sme izkoriščati in po mili volji pobijati, je v Indiji nepredstavljiva. Narava ni tu zato, da bi človek počel z njo, kar se mu zljubi. Nič ni njegovega. In če vzame, mora dati nekaj v zameno – vsaj zahvalo bogovom, ki so stvarniki. Poleg tega je tudi človek del narave. Njegov obstoj je odvisen od narave in Indijec ve, da »žaba ne pije vode iz ribnika, v katerem živi«.
Tudi zahodnjaki počasi spoznavamo, da je v našem odnosu do narave nekaj hudo narobe. Včasih se nam celo zazdi, da nas je civilizacija, ki jo tako poveličujemo, v celoti utemeljena na razumu, znanosti in obvladovanju vsega, kar nas obdaja, zapeljala v slepo ulico. Vendar kljub temu še zmeraj mislimo, da nam bosta prav razum in znanost pomagala iz nje. Tako še naprej neustrašeno izsekavamo gozdove, onesnažujemo reke, izsušujemo jezera in praznimo oceane. Gojimo in pobijamo najrazličnejše živali, kajti vse to – nam govorijo znanstveni ekonomisti – proizvaja dobrobit. In zaslepljeni, da večja dobrobit pomeni večjo srečo, vlagamo vse svoje energije v trošenje, kot da bi življenje bilo večna rimska gostija, na kateri se je in bljuva, da bi se moglo še jesti.
Presenetljivo je, da vse to počnemo že povsem naravno, prepričani, da je to naša pravica. Nikakor se ne počutimo del vsega. Nasprotno. Vsak se vidi kot ločeno bitje samo po sebi; vsak je ponosen na svoj razum, sposobnosti in predvsem na svojo svobodo. Toda prav ta občutek svobode, ločenosti od preostalega sveta, poraja grozljiv občutek samote in žalosti.
Tudi Indijci se počutijo svobodne. Ne svobodne v pajčevini kozmičnega obstoja, kamor smo ujeti vsi, ampak svobodne v mišljenju. Svoboda razmišljanja, kakršno uživajo Indijci, je v pravo uteho. V vsej zgodovini niso nikogar zažgali zaradi njegovih idej. Nikomur ni bilo nikoli prepovedano misliti, kar se mu je zdelo. Indijci niso nikoli poznali tabujev, nikoli niso čutili nikakršnih meja pri iskanju znanja. Kajti od nekdaj je veljalo, da prava moč pripada modrecem, nikoli začasni oblasti kraljev ali bojevnikov.
Rišije, mistike, a tudi zgodovinske osebnosti je manj zanimal svet okoli njih, kot jih je zanimala bit. Proučevali so jo na sebi, pa ne z ozirom na telo, ampak na um, ki je bil njihov raziskovalni laboratorij, mesto vseh preizkusov. Cilji drugih ljudstev so bili osvajanje, bogatenje, potovanje, odkrivanje. Indijci, ki v minulih dveh tisočletjih niso vdrli v nobeno deželo niti zavzeli tuje zemlje, so od nekdaj stremeli za vednostjo. Pa ne za vednostjo o svetu ampak za vednostjo o sebstvu. Poznati sebstvo pomeni poznati vse, kajti v večnem spreminjanju vsega ostaja temelj sebstva nespremenljiv.
So zato postali veliki filozofi? Nikakor ne v našem pomenu. V vsej dolgi zgodovini indijske misli ni nobenega Aristotla, Platona, Kanta ali Hegla, kajti filozofija v pravem pomenu »ljubezni do vedenja« ni v Indiji nikoli pomenila gradnje abstraktnih vrednostnih sistemov. Bolj jo razumejo kot nekaj, kar podpira in usmerja življenje. Filozofija ni nekakšna oblika telovadbe, ni monopol izobraženih, ni pridržana za akademije, šole in »filozofe«. Indijska filozofija je del življenja, Ariadnina nit, ki vodi k izhodu iz blodnjaka nevednosti. Filozofija je religija in z njo iščejo rešitev, ki je v njihovem primeru vednost. Ne »uporabna« vednost, s katero je mogoče manipulirati, se polaščati, spreminjati, gospodovati svetu (znanost ni bila nikoli njihova močna stran), ampak, kot pravijo sveta besedila, »tista vednost, ki dosežena ne pušča več ničesar, kar bi bilo mogoče vedeti«, vednost o sebi.
Zahodnjakom vse to zveni čudno in morda preseženo. Za nas je edina spoštovanja vredna vednost tista, ki je »uporabna«, koristna in nam pomaga najti delo ali užitek. Nič več se ne sprašujemo, kdo smo, nase in na druge gledamo izključno v okviru koristnosti.
Tiziano Terzani: Še en krog na vrtiljaku
Zaljubljen ne slišiš razuma, ne bojiš se ničesar, pripravljen si na vse. Zaljubljen si opit od svobode, čutiš, da bi lahko objel ves svet, in zdi se ti, da te ves svet objema. Če je ne zasovražiš ob prvem vtisu, te Indija prav kmalu navduši, v njej se počutiš del stvarstva. V Indiji se nikoli ne počutiš samega, nikoli povsem ločenega od drugih. In to je njen čar.
Pred tisočletji so njeni modreci, rišiji, »tisti, ki vidijo«, zaslutili, da je življenje eno, in to izkustvo, religiozno obnavljano iz roda v rod, je bistvo velikega prispevka Indije človeški omiki in razvoju človeške zavesti. Vsako življenje, moje in življenje drevesa, je del celote tisoče oblik, ki so življenje.
To je misel, ki je v Indiji ni treba misliti, saj je v skupnem občutju ljudi in v zraku, ki ga dihajo. Že to, da si tam, te nezavedno uglaša s tem starodavnim videnjem. Zlahka dosežeš valovno dolžino z novimi zvoki in novimi razsežnostmi. V Indiji si drugačen kot drugje. Navdajajo te drugačna čustva. Misliš drugačne misli.
V Indiji ne zaznavajo časa kot premočrtnega, ampak kot krožnega, zato preteklost, sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj človeškega delovanja. Stvarnosti, zaznane s čuti, Indija na splošno ne dojema kot resnične – ni »najvišja stvarnost« - zato prebuja, čeprav ne verjameš v vse to, občutje ravnodušnosti, zaradi katerega je dežela tako posebna, njena stvarnost pa, na trenutke grozljiva, v bistvu sprejemljiva. Sprejemljiva, ker je življenje pač tako, je vse in nasprotje vsega, je čudovito in kruto. Kajti življenje je tudi smrt, in ker ni užitka brez bolečine, ni sreče brez trpljenja.
Nasprotnost nasprotij – lepote in pošastnosti, bogastva in revščine – ni nikjer drugje na svetu tako dramatična, tako brezobzirna kot v Indiji. Toda prav videnje neogibne dvojnosti obstoja je spodbudilo rišije k iskanju skrivnega pomena, ki še danes deluje kot duhovni katalizator v vsakem, ki se ga loti. Brž ko stopiš v Indijo, začutiš spremembo. Predvsem se počutiš bolj v miru s seboj in s svetom. Prihajal sem iz sveta blagoslovljenega razuma, ki zna pojasniti vse, iz sveta učinkovitosti in popolne organiziranosti, in se znašel v drugem, kjer se razum prav hitro ustavi in prepusti prostor najprej nesmislu in takoj nato norosti: v svetu, kjer je vse začasno in je edina gotovost negotovost vsega.
V Indiji je vse nepredvidljivo – telefonska linija je skoraj vedno nema (zato imaš vedno po dve, če je le mogoče), elektrike zmanjka za ure in ure, faks se zaradi sunkov napetosti nenehno kvari in zgodi se, da voda curkoma lije iz javnega stranišča pred hišo, kjer je nekdo odnesel plastično pipo. Toda v Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako ali drugače vse že tolikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še velikokrat. Indija ostaja, kakršna je, kar je nekako pomirjujoče. V njej se počutiš preprosto človeškega, naravno smrtnega, razumeš, da si eden številnih statistov v velikem, nesmiselnem spektaklu, o katerem le zahodnjaki menimo, da ga režiramo in odločamo, kako se bo končal.
Pred mnogimi leti je Roberto Rossellini v mojstrskem dokumentarcu o Indiji prikazal podeželje, kjer živijo ljudje in živali drugi ob drugih v nepretrgani simbiozi. Še vedno je tako celo v središču prestolnice – nenehen, naraven spomin, da so ljudje, živali in rastline vidiki iste stvari, različna obdobja istega obstoja.
Vsepovsod po svetu se ljudje odzivajo na mravlje le tako, da jih pokončajo: ogenj, DDT, vrela voda so največkrat uporabljena sredstva. Masovni pokoli. V Indiji pa ljudje ravnajo z mravljami, kot je Lakšmana, eden junakov Ramajane, ravnal s svakinjo Sito, da bi jo zavaroval, ko je nekega dne moral odpotovati. Pred vrata njene kolibe je s konico loka narisal črto in ji rekel: »Nikoli je ne smeš prestopiti«. Današnji Indijci uporabljajo namesto loka kredo iz kombinacije zelišč. Z njo označijo hišni prag, okoli posteljnih nog in omar pa narišejo bele kroge. Mravlje se bojijo te krede in nikoli ne prečkajo sledi, ki jo pušča. Kreda se imenuje Lakšmanova črta.
V Indiji se vsaka stvar nekako navezuje na drugo. Navadno se sklicuje na mit, legendo, katero od številnih starih zgodb iz fantazijskega sveta, kjer so Indijci nekako bolj doma kot v vsakodnevnem. Včasih se sklicujejo le na zdravo pamet. Če mravlje že so, zakaj bi jih pobijali? Ni treba pomisliti, da so reinkarnacija starega očeta ali kakega strica. Dovolj se je zavedati, da so del stvarstva, kot mi. Zakaj bi jih torej pokončali? Tudi to je pomembna indijska razsežnost.
Zamisel, da je človek več vreden kot živali in jih zato sme izkoriščati in po mili volji pobijati, je v Indiji nepredstavljiva. Narava ni tu zato, da bi človek počel z njo, kar se mu zljubi. Nič ni njegovega. In če vzame, mora dati nekaj v zameno – vsaj zahvalo bogovom, ki so stvarniki. Poleg tega je tudi človek del narave. Njegov obstoj je odvisen od narave in Indijec ve, da »žaba ne pije vode iz ribnika, v katerem živi«.
Tudi zahodnjaki počasi spoznavamo, da je v našem odnosu do narave nekaj hudo narobe. Včasih se nam celo zazdi, da nas je civilizacija, ki jo tako poveličujemo, v celoti utemeljena na razumu, znanosti in obvladovanju vsega, kar nas obdaja, zapeljala v slepo ulico. Vendar kljub temu še zmeraj mislimo, da nam bosta prav razum in znanost pomagala iz nje. Tako še naprej neustrašeno izsekavamo gozdove, onesnažujemo reke, izsušujemo jezera in praznimo oceane. Gojimo in pobijamo najrazličnejše živali, kajti vse to – nam govorijo znanstveni ekonomisti – proizvaja dobrobit. In zaslepljeni, da večja dobrobit pomeni večjo srečo, vlagamo vse svoje energije v trošenje, kot da bi življenje bilo večna rimska gostija, na kateri se je in bljuva, da bi se moglo še jesti.
Presenetljivo je, da vse to počnemo že povsem naravno, prepričani, da je to naša pravica. Nikakor se ne počutimo del vsega. Nasprotno. Vsak se vidi kot ločeno bitje samo po sebi; vsak je ponosen na svoj razum, sposobnosti in predvsem na svojo svobodo. Toda prav ta občutek svobode, ločenosti od preostalega sveta, poraja grozljiv občutek samote in žalosti.
Tudi Indijci se počutijo svobodne. Ne svobodne v pajčevini kozmičnega obstoja, kamor smo ujeti vsi, ampak svobodne v mišljenju. Svoboda razmišljanja, kakršno uživajo Indijci, je v pravo uteho. V vsej zgodovini niso nikogar zažgali zaradi njegovih idej. Nikomur ni bilo nikoli prepovedano misliti, kar se mu je zdelo. Indijci niso nikoli poznali tabujev, nikoli niso čutili nikakršnih meja pri iskanju znanja. Kajti od nekdaj je veljalo, da prava moč pripada modrecem, nikoli začasni oblasti kraljev ali bojevnikov.
Rišije, mistike, a tudi zgodovinske osebnosti je manj zanimal svet okoli njih, kot jih je zanimala bit. Proučevali so jo na sebi, pa ne z ozirom na telo, ampak na um, ki je bil njihov raziskovalni laboratorij, mesto vseh preizkusov. Cilji drugih ljudstev so bili osvajanje, bogatenje, potovanje, odkrivanje. Indijci, ki v minulih dveh tisočletjih niso vdrli v nobeno deželo niti zavzeli tuje zemlje, so od nekdaj stremeli za vednostjo. Pa ne za vednostjo o svetu ampak za vednostjo o sebstvu. Poznati sebstvo pomeni poznati vse, kajti v večnem spreminjanju vsega ostaja temelj sebstva nespremenljiv.
So zato postali veliki filozofi? Nikakor ne v našem pomenu. V vsej dolgi zgodovini indijske misli ni nobenega Aristotla, Platona, Kanta ali Hegla, kajti filozofija v pravem pomenu »ljubezni do vedenja« ni v Indiji nikoli pomenila gradnje abstraktnih vrednostnih sistemov. Bolj jo razumejo kot nekaj, kar podpira in usmerja življenje. Filozofija ni nekakšna oblika telovadbe, ni monopol izobraženih, ni pridržana za akademije, šole in »filozofe«. Indijska filozofija je del življenja, Ariadnina nit, ki vodi k izhodu iz blodnjaka nevednosti. Filozofija je religija in z njo iščejo rešitev, ki je v njihovem primeru vednost. Ne »uporabna« vednost, s katero je mogoče manipulirati, se polaščati, spreminjati, gospodovati svetu (znanost ni bila nikoli njihova močna stran), ampak, kot pravijo sveta besedila, »tista vednost, ki dosežena ne pušča več ničesar, kar bi bilo mogoče vedeti«, vednost o sebi.
Zahodnjakom vse to zveni čudno in morda preseženo. Za nas je edina spoštovanja vredna vednost tista, ki je »uporabna«, koristna in nam pomaga najti delo ali užitek. Nič več se ne sprašujemo, kdo smo, nase in na druge gledamo izključno v okviru koristnosti.
Tiziano Terzani: Še en krog na vrtiljaku
