Več domačinov v Indiji mi je svetovalo, naj grem v Varanasi: "Sacred town!" so mi razlagali. (Že prej sem postal pozoren na to, koliko stvari v Indiji je svetih: sveto mesto, sveta reka, milijoni svetih krav. Prav očitno je bilo, kako globoko mistika prodira v tukajšnje življenje, koliko je svetišč, kapelic in vseh mogočih oltarčkov, ki jih srečuješ na vsakem koraku, koliko ognjev in kadil je prižganih, koliko ljudi ima na čelu ritualna znamenja, koliko jih sedi nepremično zazrtih v neko mistično točko.)
Poslušal sem nasvete receptorjev in se z avtobusom odpravil v Varanasi (nekdaj Benares). Pot je vodila po dolini Jamune in Gangesa čez plosko zeleno ravnino, krajino, naseljeno z belimi postavami kmetov, ki brodijo po riževih poljih in z motikami grebejo po zemlji ali na glavah nosijo snope, koše ali vreče. Pokrajina za oknom se je hitro spreminjala, vsake toliko časa so jo prekrivale velike vode. Bilo je ravno obdobje jesenskih povodnji, reke so se spreminjale v velika jezera in morja. Na bregovih so kočevali bosonogi poplavljenci. Umikali so se naraščajoči vodi, a z njo niso nikoli izgubili stika, umaknili so se le toliko, kolikor je bilo res nujno, da bi se lahko takoj vrnili, ko bodo poplave začele usihati. V peklenski pripeki vročega dneva se je nad vodo dvigovala para, povsod je lebdela mlečna negibna megla.
V Varanasi smo prispeli pozno zvečer, skoraj že ponoči. Mesto pravzaprav ni imelo predmestja, ki bi nas postopoma pripravljalo na prihod v center, hipoma smo se iz gluhe in puste noči pripeljali v bleščeče osvetljeno zatrpano in hrupno mestno središče. Zakaj se ti ljudje tako prerivajo, gnetejo in hodijo drug čez drugega, če pa je zunaj središča še toliko praznega prostora, toliko prostora za vse? Izstopil sem iz avtobusa in se odpravil na sprehod. Prišel sem na obrobje Varanasija. Na eni strani so v temi ležala mrtva, neobljudena polja, na drugi pa takoj mestna pozidava, prav do roba zatrpana, živahna, slepeče osvetljena, polna hrupne glasbe. Nisem si znal razložiti, od kod ta potreba po gneči, dotikanju in neprestanem prerivanju, čeprav je nedaleč stran vse veliko bolj prostorno in razredčeno.
Domačini so mi svetovali, naj ne grem spat, da bom pravočasno, še v temi, prišel h Gangesu in tam na kamnitih stopnicah, ki se vlečejo vzdolž reke, čakal na jutranji svit. "The sunrise is very important!" so rekli, v njihovem glasu pa je bilo čutiti, da se mi obeta nekaj zares velikega.
Res je bila še tema, ko so se ljudje že začeli odpravljati proti reki. Posamično in v skupinah. Celi klani. Dolge kolone romarjev. Pohabljenci z berglami. Koščene starce so na hrbtu nosili mladi. Drugi pa so se sključeni, izmučeni trudoma plazili po zdelanem, luknjastem asfaltu. Skupaj z ljudmi so se vlekle tudi krave in koze, pa tudi krdela koščenih malaričnih psov. Na koncu sem se tudi jaz pridružil temu čudnemu misteriju.
Ni lahko priti do stopnic ob reki, ker je treba najprej skozi goste ozke, zadušljive in zanemarjene ulice, tesno zatrpane z berači, ki nadležno drezajo romarje in pri tem tako pretresljivo jadikujejo, da človeka spreletava srh. Ko sem se končno prebil skozi različne prehode in arkade, sem prispel na vrh stopnic, ki so se spuščale prav do reke. Čeprav se je jutranji svit komaj napovedoval, je bilo na stopnicah že na tisoče vernikov. Eni se ihtavo rinejo, bog ve kam in čemu.
Drugi sedijo v položaju lotosovega cveta in dvigujejo roke k nebu. Prav spodaj so tisti, ki opravljajo obred očiščenja – brodijo po reki in zdaj pa zdaj za hip potopijo glavo v vodo. Gledam, kako neka družina na obred očiščenja pripravlja okroglo, zalito babico. Babica ne zna plavati, takoj ko pride v vodo, potone na dno. Člani družine skočijo za njo in jo potegnejo na površje. Babica hlasta za zrakom, kolikor more, a ko jo spustijo, gre spet takoj na dno. Vidim njene izbuljene oči in prestrašeni obraz. Znova potone, spet jo iščejo v vodi in jo izvlečejo komaj živo. Ves obred je videti kot mučenje, ona pa ga prenaša brez upiranja, mogoče celo v ekstazi.
Na drugem bregu Gangesa, ki je na tem mestu širok in leno razlit, se vlečejo vrste grmad, na njih gori na desetine in stotine trupel. Kdor si želi, se lahko za nekaj rupij s čolnom popelje k temu mogočnemu krematoriju na prostem. Okrog grmad se vrtijo napol goli osmojeni moški, veliko je tudi še mladih fantov, ki z dolgimi drogovi drezajo v grmade, da bi bolje vleklo in bi upepelitev potekala hitreje, saj je vrsta s trupli neskončna, kar dolgo je treba čakati. Vsake toliko časa grobarji zgrebejo še žareč pepel in ga porinejo v reko. Nekaj časa siv prah še plava na valovih, potem se hitro prepoji z vodo, potone in izgine.
Ryszard Kapuscinski: Potovanja s Herodotom
Poslušal sem nasvete receptorjev in se z avtobusom odpravil v Varanasi (nekdaj Benares). Pot je vodila po dolini Jamune in Gangesa čez plosko zeleno ravnino, krajino, naseljeno z belimi postavami kmetov, ki brodijo po riževih poljih in z motikami grebejo po zemlji ali na glavah nosijo snope, koše ali vreče. Pokrajina za oknom se je hitro spreminjala, vsake toliko časa so jo prekrivale velike vode. Bilo je ravno obdobje jesenskih povodnji, reke so se spreminjale v velika jezera in morja. Na bregovih so kočevali bosonogi poplavljenci. Umikali so se naraščajoči vodi, a z njo niso nikoli izgubili stika, umaknili so se le toliko, kolikor je bilo res nujno, da bi se lahko takoj vrnili, ko bodo poplave začele usihati. V peklenski pripeki vročega dneva se je nad vodo dvigovala para, povsod je lebdela mlečna negibna megla.
V Varanasi smo prispeli pozno zvečer, skoraj že ponoči. Mesto pravzaprav ni imelo predmestja, ki bi nas postopoma pripravljalo na prihod v center, hipoma smo se iz gluhe in puste noči pripeljali v bleščeče osvetljeno zatrpano in hrupno mestno središče. Zakaj se ti ljudje tako prerivajo, gnetejo in hodijo drug čez drugega, če pa je zunaj središča še toliko praznega prostora, toliko prostora za vse? Izstopil sem iz avtobusa in se odpravil na sprehod. Prišel sem na obrobje Varanasija. Na eni strani so v temi ležala mrtva, neobljudena polja, na drugi pa takoj mestna pozidava, prav do roba zatrpana, živahna, slepeče osvetljena, polna hrupne glasbe. Nisem si znal razložiti, od kod ta potreba po gneči, dotikanju in neprestanem prerivanju, čeprav je nedaleč stran vse veliko bolj prostorno in razredčeno.
Domačini so mi svetovali, naj ne grem spat, da bom pravočasno, še v temi, prišel h Gangesu in tam na kamnitih stopnicah, ki se vlečejo vzdolž reke, čakal na jutranji svit. "The sunrise is very important!" so rekli, v njihovem glasu pa je bilo čutiti, da se mi obeta nekaj zares velikega.
Res je bila še tema, ko so se ljudje že začeli odpravljati proti reki. Posamično in v skupinah. Celi klani. Dolge kolone romarjev. Pohabljenci z berglami. Koščene starce so na hrbtu nosili mladi. Drugi pa so se sključeni, izmučeni trudoma plazili po zdelanem, luknjastem asfaltu. Skupaj z ljudmi so se vlekle tudi krave in koze, pa tudi krdela koščenih malaričnih psov. Na koncu sem se tudi jaz pridružil temu čudnemu misteriju.
Ni lahko priti do stopnic ob reki, ker je treba najprej skozi goste ozke, zadušljive in zanemarjene ulice, tesno zatrpane z berači, ki nadležno drezajo romarje in pri tem tako pretresljivo jadikujejo, da človeka spreletava srh. Ko sem se končno prebil skozi različne prehode in arkade, sem prispel na vrh stopnic, ki so se spuščale prav do reke. Čeprav se je jutranji svit komaj napovedoval, je bilo na stopnicah že na tisoče vernikov. Eni se ihtavo rinejo, bog ve kam in čemu.
Drugi sedijo v položaju lotosovega cveta in dvigujejo roke k nebu. Prav spodaj so tisti, ki opravljajo obred očiščenja – brodijo po reki in zdaj pa zdaj za hip potopijo glavo v vodo. Gledam, kako neka družina na obred očiščenja pripravlja okroglo, zalito babico. Babica ne zna plavati, takoj ko pride v vodo, potone na dno. Člani družine skočijo za njo in jo potegnejo na površje. Babica hlasta za zrakom, kolikor more, a ko jo spustijo, gre spet takoj na dno. Vidim njene izbuljene oči in prestrašeni obraz. Znova potone, spet jo iščejo v vodi in jo izvlečejo komaj živo. Ves obred je videti kot mučenje, ona pa ga prenaša brez upiranja, mogoče celo v ekstazi.
Na drugem bregu Gangesa, ki je na tem mestu širok in leno razlit, se vlečejo vrste grmad, na njih gori na desetine in stotine trupel. Kdor si želi, se lahko za nekaj rupij s čolnom popelje k temu mogočnemu krematoriju na prostem. Okrog grmad se vrtijo napol goli osmojeni moški, veliko je tudi še mladih fantov, ki z dolgimi drogovi drezajo v grmade, da bi bolje vleklo in bi upepelitev potekala hitreje, saj je vrsta s trupli neskončna, kar dolgo je treba čakati. Vsake toliko časa grobarji zgrebejo še žareč pepel in ga porinejo v reko. Nekaj časa siv prah še plava na valovih, potem se hitro prepoji z vodo, potone in izgine.
Ryszard Kapuscinski: Potovanja s Herodotom
