Zgoraj pa vse šepeče in klepeče, kajti ženske, ki v velikem prostoru skupaj prebivajo, jedo in večinoma skupaj spijo, žive kot zahodna dekleta v staromodnih penzionatih, med strahom in draženjem, sladostrastne in prenaveličane, ljubosumne in noro zvedave. Nikoli jih ni več kot štiri, to je meja korana, toda sužnje, ki včasih dejansko gospodujejo, niso vštete.
Večinoma so si v enem haremu podobne med seboj, polnega obraza s precej kratkimi kodri, s črno umetno podaljšanimi obrvmi, zelo bele polti, ker jih sonce ne sme nikoli videti, v širokih, pod kolenom podvezanih svilenih hlačah, s polodkritim oprsjem, v večnem poslu z negovanjem nohtov na rokah in nogah. Ker so jih stoletja varovali kot lutke, vzgajali samo za umetnost ljubezni in za nič drugega, se maščujejo kot vsi jetniki s poplavo spletk, in ko svoje prefinjenosti stopnjujejo do skrajnosti, se zgodaj skvarijo in veljajo poznavalcu z dvajstimi leti za odcvetele.
Emil Ludwig: NIL, roman reke