Tunisia
Tunizijski safari
Sedeli smo pred majhno kavarnico ob najbolj prometni cesti skozi Hammamet - Aveniji Bourguiba - in vlekli bele oblačke dima iz vodne pipe. Šiša ji pravijo tukaj. Pogovor se je seveda sukal okoli načrtovane poti po Tuniziji, ki naj ne bi bila navaden avtobusni izlet turistov, ampak pravo potovanje z džipi - tudi skozi brezpotja !
Šiša je krožila od ust do ust in vsakdo je potegnil nekaj dimov, ter podal ustnik naprej do soseda. Nismo se mogli zediniti v mnenju, kateri tip vozila je bolj primeren za vožnjo: toyota ali land rover. Meni je že od nekdaj bolj pri srcu slednji: še ko sem se z njim vozil po brezpotjih črne Afrike, mi je postal nekak simbol nepremagljivosti. Zdel se mi je kot stroj, ki vedno zmore vse. Prijateljem in domačinom, ki so šli z nami kot vodiči in šoferji, pa so se zdele toyote bolj elegantne in udobnejše. Soglasja seveda nismo dosegli, kljub dolgi razpravi, ki se je zavlekla pozno v noč.
Naslednje jutro smo odšli na pot: V koloni je bilo pet toyot - in en land rover (defender 110).
Iz Hammameta odrinemo natančno ob šesti uri. Sonce se v zgodnje oktobrskem jutru ni še niti pokazalo. Proti jugu Tunizije je speljana moderna in dobro vzdrževana avtocesta, ki teče ob vzhodni strani države od glavnega mesta mimo Hammameta do Sousse. Od tu dalje vodijo navadne asfaltne ceste, vendar se nad njimi nobeno avtomobilsko podvozje ne more pritoževati. Šele, ko pri Gabesu zavijemo globlje v notranjost proti Matmati in Tamerzetu in si ceste nadenejo makadamsko prevleko, potem se zavemo, da so naši džipi pravšnja izbira za to pot.
Prvi resni postanek napravimo že v El Jemu, kjer si je vredno ogledati veliki amfiteater, ki so ga postavili še antični Rimljani, ko so osvajali severni del Afrike. Ravno tako, kot njegov veliki brat v Rimu, je služil zgolj za zabavo rimskim osvajalcem ter pogubil ničkoliko gladiatorjev, levov in mnogih drugih, sodelujočih v bojih na življenje in smrt.
Pokrajina je ravna in plodne ravnice se razprostirajo v nepregledne nasade oljk. Na milijone jih je! Olive in olivno olje so poleg nafte in fosfatov glavno izvozno blago Tunizije. V času, ko olive dozorijo, se večina sezonskih delavcev - in ti so tu v večini - odpravi obirat te drobne plodove, na pomoč pridejo tudi delavci iz Alžirije in Libije, pa celo tunizijska vojska. Južno od Gabesa se pokrajina naguba v pusto gričevje in naših šest štirikolesnikov zavije na makadamsko pot proti osrčju države - proti Sahari.
Naš cilj je kraj Matmata, kjer domačini bojda še dandanes živijo v podzemnih hišah, ali bolje: v zemljo izkopanih bivališčih, ker se tako lažje zaščitijo pred žgočim puščavskim soncem. Le dobro uro vožnje smo potrebovali do prve skupine jamskih bivališč. V hrib je izdolbena okrogla kotanja, ki ima v premeru kakih 8-10 metrov, globoka pa je morda 8 metrov. Njeno dno predstavlja dnevni bivalni prostor ene ali več družin. V steni pa je več odprtin oziroma vrat, le-ta vodijo v prostore, ki so vkopani v zemljo in so brez dnevne svetlobe. Takšne podzemne sobe so namenjene bodisi spalnim prostorom, shrambi ali pripravi hrane, kuha pa se sicer na odprtem dnevnem prostoru. Jamska bivališča so bila dolgo domovanje Berberov in prebivalcev Daharja na jugu Tunizije. Zdaj jih je le še nekaj, vse več je opečnatih - nerodno pozidanih hiš in zaselkov.
Sonce je že zdavnaj prešlo zenit in pot nas vodi mimo kamnitih rjavo-rdečih gričev najbolj nenavadnih oblik: nekateri so nagubani kot čelo kakega stoletnika, spet drugi so ošiljeni in ostrih robov kot cel grozd ostrig, vse skupaj še najbolj spominja na mesečevo površino. Ni čudno, da so prav tu snemali filme o vesoljskih bojevnikih.
Tamerzet je kraj, ki ga uzremo za bogvekaterim že ovinkom. Kot iz pravljice se pred nami pričara lep bel hotel, zgrajen v arabskem slogu z očarljivimi okraski... Ah, kaj okraski! Tu je tudi bazen, poln modre osvežujoče vode: takoj nas je osvojil ! Spraševal sem se, kako lahko pravzaprav tako udoben hotel obstaja tukaj sredi divjine? Odgovor na to vprašanje me je čakal na hotelskem parkirišču, ki se je do večera napolnilo z džipi. Tukaj smo vsi gostje le za eno noč. Zjutraj spet običajen vrvež okrog avtomobilov: na streho pritrjujemo prtljago, šoferji ogrevajo motorje, še zadnji dogovori kdo vozi prvi v koloni in kdo zadnji, nato poženemo džipe v prašni makadam. Pričenja se daniti.
Ob poti je vse več palm, tu in tam srečujemo prave nasade: to so dateljeve palme in ravno v tem času dozorevajo. Dateljev poznajo tu skoraj 70 vrst, na splošno pa jih delijo na mehke datelje, ki so veliki in sočni in jih v glavnem izvažajo, in na srednje mehke, ki so manjši in manj sočni in jih jejo domačini. Tudi mi jih ob poti nakupimo (kilogram svežih dateljev stane okrog 400 tolarjev) in priznamo si, da takšnih pri nas doma še nismo jedli.
Zabredli smo že v pravo peščeno puščavo in obakraj utrjene ceste se razprostirajo rjavo-rumeni peščeni griči, ki se iztekajo kot morski valovi nekje na obzorju. Res, puščava je tu kot morje, polno razburkanih peščenih valov, ki čakajo na veter, da jih bo gnal dalje.In ta veter pride kar iznenada - pravijo domačini - in nič za njim ne ostane tako kot je bilo, in marsikaj zakoplje in zavedno skrije v pesku.
V El Aouinu nas čakajo kamele. Nepregledna množica kamel čaka na rohneče turiste, da jih poneso na svojih grbah v prostranstva puščave. Izlet sicer ne traja več kot eno uro, pričara pa nam vsaj delček beduinovega vsakdana, ko s pomočjo puščavske ladje, kot pravijo kameli, premaguje peščena brezpotja.
Malo kasneje, na poti proti Douzu in Kebili se tudi z našimi džipi zapodimo v pesek in tu se šele prične pravi ples. Štirikolesni pogoni orjejo s kolesi v pesek vijugaste proge kot v cel sneg in škatljasti avtomobili nerodno poplesujejo drug za drugim. Vozimo počasi, a vztrajno. Izpod koles prši pesek in zrak za prvimi avtomobili se je spremenil v peščeno meglo. Naš land rover se je napolnil z zadušljivim prahom, ki bode v oči in grlo. Požiramo prah in pazimo, da ne trčimo v prednje vozilo. Vozimo počasi, a vztrajno.
Pri Kebili prečkamo slano jezero in se usmerimo proti Tozeuru, ki je največje mesto na jugozahodu Tunizije in premore celo letališče. Le nekaj deset kilometrov dalje leži Nefta, prelepa oaza, kjer nas spet čaka hotel z bazenom. Vendar to ni navaden hotel. Vkopan je v zemljo, kot stara berberska bivališča. Dostop do apartmajev je mogoč le po lestvi - izvirno, kajne ?
V naslednjih dneh se približamo skrajnemu zahodnemu delu Tunizije in smo le še pet kilometrov oddaljeni od Alžirske meje, ki poteka vrh kamnitih gričev. Tu nas pričakata dve gorski oazi Chebika in Tamerza, kjer prvič uzremo tekočo vodo oziroma potoček, ki v slapu pada s pečine, pod njim pa zeleno ravan palmovih nasadov. Kar nekoliko se nam stoži po naših zelenih tratah. Pa še hribi so dokaj podobni našim, le da niso tako visoki. Da ti srce kar zavriska!
Tukaj si lahko kupimo sadike avtohtonih palm, moške in ženske, da ne bo pomote - kajti palma je dvospolnik. Toda kam naj jih damo? Vsa naša prtljaga je takointako na strehi. Palme torej ostanejo v oazi.
Od Redeyeta pa skoraj tja do Gafse se cesta vije preko nizkega hribovja, ki pa je tako razrezano z usekami in udori, da je pravi čudež, kako so še našli primerno pot čeznje. Vožnja je zelo počasna in mestoma celo nevarna.
Kairuan je zadnje večje mesto pred povratkom. Hkrati pa je tunizijsko sveto mesto: islamsko dolžnost romanja v Meko si lahko odkupiš, če greš sedemkrat v Kairuan. Legenda pravi, da se je pred vodjem Oqba ibn Nafijem, ko je prišel sem, odprl izvir, v katerem je našel zlato kupo, ki so jo nekoč davno izgubili v Meki. To je bil znak, da je ta kraj svet.
Sicer pa je Kairuan znan še po nečem: tu so doma najboljši izdelovalci preprog. Ogledamo si takšno delavnico, kjer ženske sede na tleh še vedno tkejo na statvah nedoumljivo zapletene vzorce arabskih preprog. Načrta ali skice zanje nimajo. Vzorci se porajajo le v njihovi domišljiji, a so vedno simetrični in pravilno oblikovani. To je pa res čudež - poslušam komentarje obiskovalcev. Ja, Kairuan je sveto mesto.
Povratek v Hammamet nekateri dočakajo z oljšanjem (naporne vožnje je končno konec), drugi pa z obžalovanjem (toliko dogodkov si je nemogoče vtisniti v spomin v tako kratkem času...), vsi skupaj pa smo si edini, da je bil to eden najlepših tednov našega življenja.
Šiša je krožila od ust do ust in vsakdo je potegnil nekaj dimov, ter podal ustnik naprej do soseda. Nismo se mogli zediniti v mnenju, kateri tip vozila je bolj primeren za vožnjo: toyota ali land rover. Meni je že od nekdaj bolj pri srcu slednji: še ko sem se z njim vozil po brezpotjih črne Afrike, mi je postal nekak simbol nepremagljivosti. Zdel se mi je kot stroj, ki vedno zmore vse. Prijateljem in domačinom, ki so šli z nami kot vodiči in šoferji, pa so se zdele toyote bolj elegantne in udobnejše. Soglasja seveda nismo dosegli, kljub dolgi razpravi, ki se je zavlekla pozno v noč.
Naslednje jutro smo odšli na pot: V koloni je bilo pet toyot - in en land rover (defender 110).
Iz Hammameta odrinemo natančno ob šesti uri. Sonce se v zgodnje oktobrskem jutru ni še niti pokazalo. Proti jugu Tunizije je speljana moderna in dobro vzdrževana avtocesta, ki teče ob vzhodni strani države od glavnega mesta mimo Hammameta do Sousse. Od tu dalje vodijo navadne asfaltne ceste, vendar se nad njimi nobeno avtomobilsko podvozje ne more pritoževati. Šele, ko pri Gabesu zavijemo globlje v notranjost proti Matmati in Tamerzetu in si ceste nadenejo makadamsko prevleko, potem se zavemo, da so naši džipi pravšnja izbira za to pot.
Prvi resni postanek napravimo že v El Jemu, kjer si je vredno ogledati veliki amfiteater, ki so ga postavili še antični Rimljani, ko so osvajali severni del Afrike. Ravno tako, kot njegov veliki brat v Rimu, je služil zgolj za zabavo rimskim osvajalcem ter pogubil ničkoliko gladiatorjev, levov in mnogih drugih, sodelujočih v bojih na življenje in smrt.
Pokrajina je ravna in plodne ravnice se razprostirajo v nepregledne nasade oljk. Na milijone jih je! Olive in olivno olje so poleg nafte in fosfatov glavno izvozno blago Tunizije. V času, ko olive dozorijo, se večina sezonskih delavcev - in ti so tu v večini - odpravi obirat te drobne plodove, na pomoč pridejo tudi delavci iz Alžirije in Libije, pa celo tunizijska vojska. Južno od Gabesa se pokrajina naguba v pusto gričevje in naših šest štirikolesnikov zavije na makadamsko pot proti osrčju države - proti Sahari.
Naš cilj je kraj Matmata, kjer domačini bojda še dandanes živijo v podzemnih hišah, ali bolje: v zemljo izkopanih bivališčih, ker se tako lažje zaščitijo pred žgočim puščavskim soncem. Le dobro uro vožnje smo potrebovali do prve skupine jamskih bivališč. V hrib je izdolbena okrogla kotanja, ki ima v premeru kakih 8-10 metrov, globoka pa je morda 8 metrov. Njeno dno predstavlja dnevni bivalni prostor ene ali več družin. V steni pa je več odprtin oziroma vrat, le-ta vodijo v prostore, ki so vkopani v zemljo in so brez dnevne svetlobe. Takšne podzemne sobe so namenjene bodisi spalnim prostorom, shrambi ali pripravi hrane, kuha pa se sicer na odprtem dnevnem prostoru. Jamska bivališča so bila dolgo domovanje Berberov in prebivalcev Daharja na jugu Tunizije. Zdaj jih je le še nekaj, vse več je opečnatih - nerodno pozidanih hiš in zaselkov.
Sonce je že zdavnaj prešlo zenit in pot nas vodi mimo kamnitih rjavo-rdečih gričev najbolj nenavadnih oblik: nekateri so nagubani kot čelo kakega stoletnika, spet drugi so ošiljeni in ostrih robov kot cel grozd ostrig, vse skupaj še najbolj spominja na mesečevo površino. Ni čudno, da so prav tu snemali filme o vesoljskih bojevnikih.
Tamerzet je kraj, ki ga uzremo za bogvekaterim že ovinkom. Kot iz pravljice se pred nami pričara lep bel hotel, zgrajen v arabskem slogu z očarljivimi okraski... Ah, kaj okraski! Tu je tudi bazen, poln modre osvežujoče vode: takoj nas je osvojil ! Spraševal sem se, kako lahko pravzaprav tako udoben hotel obstaja tukaj sredi divjine? Odgovor na to vprašanje me je čakal na hotelskem parkirišču, ki se je do večera napolnilo z džipi. Tukaj smo vsi gostje le za eno noč. Zjutraj spet običajen vrvež okrog avtomobilov: na streho pritrjujemo prtljago, šoferji ogrevajo motorje, še zadnji dogovori kdo vozi prvi v koloni in kdo zadnji, nato poženemo džipe v prašni makadam. Pričenja se daniti.
Ob poti je vse več palm, tu in tam srečujemo prave nasade: to so dateljeve palme in ravno v tem času dozorevajo. Dateljev poznajo tu skoraj 70 vrst, na splošno pa jih delijo na mehke datelje, ki so veliki in sočni in jih v glavnem izvažajo, in na srednje mehke, ki so manjši in manj sočni in jih jejo domačini. Tudi mi jih ob poti nakupimo (kilogram svežih dateljev stane okrog 400 tolarjev) in priznamo si, da takšnih pri nas doma še nismo jedli.
Zabredli smo že v pravo peščeno puščavo in obakraj utrjene ceste se razprostirajo rjavo-rumeni peščeni griči, ki se iztekajo kot morski valovi nekje na obzorju. Res, puščava je tu kot morje, polno razburkanih peščenih valov, ki čakajo na veter, da jih bo gnal dalje.In ta veter pride kar iznenada - pravijo domačini - in nič za njim ne ostane tako kot je bilo, in marsikaj zakoplje in zavedno skrije v pesku.
V El Aouinu nas čakajo kamele. Nepregledna množica kamel čaka na rohneče turiste, da jih poneso na svojih grbah v prostranstva puščave. Izlet sicer ne traja več kot eno uro, pričara pa nam vsaj delček beduinovega vsakdana, ko s pomočjo puščavske ladje, kot pravijo kameli, premaguje peščena brezpotja.
Malo kasneje, na poti proti Douzu in Kebili se tudi z našimi džipi zapodimo v pesek in tu se šele prične pravi ples. Štirikolesni pogoni orjejo s kolesi v pesek vijugaste proge kot v cel sneg in škatljasti avtomobili nerodno poplesujejo drug za drugim. Vozimo počasi, a vztrajno. Izpod koles prši pesek in zrak za prvimi avtomobili se je spremenil v peščeno meglo. Naš land rover se je napolnil z zadušljivim prahom, ki bode v oči in grlo. Požiramo prah in pazimo, da ne trčimo v prednje vozilo. Vozimo počasi, a vztrajno.
Pri Kebili prečkamo slano jezero in se usmerimo proti Tozeuru, ki je največje mesto na jugozahodu Tunizije in premore celo letališče. Le nekaj deset kilometrov dalje leži Nefta, prelepa oaza, kjer nas spet čaka hotel z bazenom. Vendar to ni navaden hotel. Vkopan je v zemljo, kot stara berberska bivališča. Dostop do apartmajev je mogoč le po lestvi - izvirno, kajne ?
V naslednjih dneh se približamo skrajnemu zahodnemu delu Tunizije in smo le še pet kilometrov oddaljeni od Alžirske meje, ki poteka vrh kamnitih gričev. Tu nas pričakata dve gorski oazi Chebika in Tamerza, kjer prvič uzremo tekočo vodo oziroma potoček, ki v slapu pada s pečine, pod njim pa zeleno ravan palmovih nasadov. Kar nekoliko se nam stoži po naših zelenih tratah. Pa še hribi so dokaj podobni našim, le da niso tako visoki. Da ti srce kar zavriska!
Tukaj si lahko kupimo sadike avtohtonih palm, moške in ženske, da ne bo pomote - kajti palma je dvospolnik. Toda kam naj jih damo? Vsa naša prtljaga je takointako na strehi. Palme torej ostanejo v oazi.
Od Redeyeta pa skoraj tja do Gafse se cesta vije preko nizkega hribovja, ki pa je tako razrezano z usekami in udori, da je pravi čudež, kako so še našli primerno pot čeznje. Vožnja je zelo počasna in mestoma celo nevarna.
Kairuan je zadnje večje mesto pred povratkom. Hkrati pa je tunizijsko sveto mesto: islamsko dolžnost romanja v Meko si lahko odkupiš, če greš sedemkrat v Kairuan. Legenda pravi, da se je pred vodjem Oqba ibn Nafijem, ko je prišel sem, odprl izvir, v katerem je našel zlato kupo, ki so jo nekoč davno izgubili v Meki. To je bil znak, da je ta kraj svet.
Sicer pa je Kairuan znan še po nečem: tu so doma najboljši izdelovalci preprog. Ogledamo si takšno delavnico, kjer ženske sede na tleh še vedno tkejo na statvah nedoumljivo zapletene vzorce arabskih preprog. Načrta ali skice zanje nimajo. Vzorci se porajajo le v njihovi domišljiji, a so vedno simetrični in pravilno oblikovani. To je pa res čudež - poslušam komentarje obiskovalcev. Ja, Kairuan je sveto mesto.
Povratek v Hammamet nekateri dočakajo z oljšanjem (naporne vožnje je končno konec), drugi pa z obžalovanjem (toliko dogodkov si je nemogoče vtisniti v spomin v tako kratkem času...), vsi skupaj pa smo si edini, da je bil to eden najlepših tednov našega življenja.
