Ljudje, rojeni proti koncu 20. stoletja, smo mladost preživeli v času, ko je prihodnost še obstajala. Nismo le upali na boljšo prihodnost, boljša prihodnost je bila tako rekoč pred vrati: družbeno blagostanje, enakost in svoboda, tehnološki napredek in mir. Lepi ideali, lepe utopije. Vemo sicer, kako je z utopijami: na zunaj so lepe, dokler jih ni treba zagrabiti in umestiti v vsakdanje življenje. Ampak tu niso zato, da bi jih dobesedno uresničevali, to bi pomenilo surovo in vseobsegajočo diktaturo. Z njimi si kot skupnost začrtamo pot in smer, da posameznikovo in skupno delovanje usmerimo v misel na delovanje za jutri.
A kakšno prihodnost želimo? Prihodnost je vedno zgolj obzorje možnosti in pri tem, kam in kako se bomo v to prihodnost podali, so pomembne odločitve, ki jih družba sprejme. A kdo je družba in kdo sprejema odločitve? In kakšne? Kar se v svetu dogaja, ni neizbežna nujnost, ampak posledica odločitev, ambicij, motivacij, želja tistih, bolj ali manj izvoljenih, ki imajo moč, da formalno odločajo, tudi o vojni in miru. Na drugi strani odločitev so ljudje s svojimi življenji, skrbmi, upanji. Eni odločitve, recimo o vojni, posvojijo, bojevito opletajo s slogani in zastavami, spet drugi, ki si prizadevajo za mirno iskanje rešitev, praviloma ostanejo preslišani, saj največkrat nimajo potrebne moči in vpliva, da bi na politične odločitve dejansko vplivali.
V Berlinu je na ogled razstava Neizbrane poti, ki v maniri kontingenčne zgodovine tematizira nemško zgodovino od leta 1989 oziroma konca 20. stoletja do pomladi narodov leta 1848. Zgodovino predstavlja 14 prelomnic in špekulativno vprašanje: kaj bi bilo, če bi bilo drugače? Vprašanje ni novo. V romanu Človek v visokem dvorcu Philip K. Dick (1962) preigrava zgodovino po zmagi nacistov v drugi svetovni vojni, Ray Bradbury pa v kratki zgodbi Zvok groma (1952) opisuje, kako časovni turist v pradavnini pohodi metulja, a se vrne v radikalno drugačno, ne več čisto svojo totalitarno sedanjost. Ta dva primera kažeta, da so stvari v svoji sedanjosti pomembno odvisne od interpretacije preteklosti, s tem so deloma določene, a hkrati je prihodnost vsakokratne sedanjosti tudi nedoločena in odprta.
Ena od izpostavljenih letnic na omenjeni razstavi je 1914. Takrat so bile sprejete pomembne odločitve, ki so radikalno zaznamovale velik del sveta in povzročile do takrat nepredstavljivo morijo prve svetovne vojne, ki jo je presegla šele druga (ne upajmo si pomisliti na tretjo, ki morda že traja).
Julija 1914, tik pred začetkom prve svetovne vojne, se je v nemških mestih zbralo več sto tisoč ljudi, ki so demonstrirali proti bližajoči se vojni. Delavce so mobilizirali socialdemokrati, najmočnejša politična frakcija v Reichstagu. Izvršni odbor Socialistične internacionale v Bruslju je v sodelovanju z drugimi evropskimi socialističnimi strankami še 29. julija poskušal preprečiti vojno – da bi preprečili njen izbruh, so organizirali množične demonstracije in stavke. Toda takrat so se voditelji nemških socialdemokratov odločili, da se pridružijo strankam, ki so zagovarjale vojno. Nemški rajh je 1. avgusta 1914 napovedal vojno Rusiji.
Vsakdanje vedenje o prvi vojni pogosto spregleda ravno take podrobnosti in v ospredje postavlja destiliran narativ: Gavrilo Princip je ustrelil habsburškega prestolonaslednika in njegovo ženo, kar je bil povod za neizbežen spopad. A besedilo zgoraj jasno pove, da so se med tem, ko so si nekateri prizadevali za mir, drugi odločili za vojno.
Konfliktov ne moremo reševati s povzročanjem novih krivic. Zadnji dve leti sta zaznamovani z vojno. Ruski napad na Ukrajino se je zgodil pred vrati Evropske unije, ta jih je ukrajinskim beguncem odprla. Vojne pred tem so se dogajale dlje za zidom trdnjave Evrope – ki ga ta domnevna varuhinja človekovih pravic, svobode in dostojanstva gradi vse višje – in zato tudi dlje od oči in src. Odziv Zahoda na invazijo je bil enovit in soglasen, pomoč Ukrajini nesporna, bila je in je še žrtev napada.
A pri interpretacijah dogodkov se rado pozablja, da se tudi ta vojna ni zgodila v zgodovinskem vakuumu. Toliko bolj se zavedamo, da je pozicija iskanja razumevanja kočljiva, saj jo je zlahka razumeti kot opravičevanje agresije. Daleč od tega, prav težnja po razumevanju šele lahko pokaže brezidejnost politične nomenklature, ki oportuno abstrahira kompleksnost dogodkov in akterjev, ki so jih naplavile določene situacije in odločitve, ter zagovarja izčiščene binarne podobe (mi-oni; dobro-zlo; demokracija-totalitarizem); šele tako se lahko ne sooči tudi z lastno vlogo pri dolgoletnem spodbujanju konflikta.
Še pomembneje: kaže na to, da so bile v trenutku, ko je bilo treba sprejeti odločitve, sprejete take, ki v temelju zanikajo vse, česar naj bi se naučili iz prve in druge svetovne vojne. Zanikajo dolgoletno tradicijo mirovništva in ideje o miroljubni koeksistenci ter hkrati razkrivajo, da je Organizacija združenih narodov, edina organizacija, ki je imela vsaj nekaj planetarne legitimnosti, v zadnjih desetletjih postala popolnoma nepomembna in nemočna; tudi zato, ker jo že dolga leta sistematično spodkopavajo domnevno največji borci za demokracijo in svobodo, ki hkrati krepijo Nato, organizacijo, ki lahko deluje le v nenehni produkciji sovražnika.
Na drugi strani imamo nedavni Hamasov zločinski napad na Izrael. Tudi ta je naletel na upravičeno oster odziv EU, ki pa ga je, ponovno, poenostavila. Večdesetletna zgodovina izraelsko-palestinskega konflikta je postala še nepomembnejša in še nepomembneje je, da so palestinska ozemlja že desetletja dejansko koncentracijska taborišča. To ni opravičevanje nečesa, za kar ni opravičila; je pa pogoj razumevanja in pogoj za trditev, da teroristični napad ne more biti opravičilo za še en genocid.
Opozarjanje na kompleksnost in zgodovinsko pogojenost procesov, ki se odvijajo v sedanjosti, je pomembno ravno v izogib vzpostavljanju izključevanja in razčlovečenja ter eskalacije konfliktov: spet ne zato, da bi kogar koli opravičevali, ampak zato, da razumemo, da konfliktov ne moremo reševati s povzročanjem novih krivic.
Šele z nekaj interpretativne natančnosti lahko (morda) preprečimo hujskaško binarizacijo, iz katere se hranita sovraštvo in strah, ki legitimirata kaznovalne in maščevalne vojaške odzive na ogroženost in nasilje; če legitimen odziv na grožnjo preraste v maščevanje in če maščevanje sprejmemo enkrat, ga moramo tudi drugič. A potem je vsako iskanje miru zaman, vprašanje prihodnosti pa postane nepomembno.
Tega ne razumejo ne EU ne ZDA in niti ne domača politika. Zato tudi stresajo »neomajne« podpore proti »zlu« in s tem dehumanizirajo eno stran v konfliktu, podpihujejo eskalacijo; ne razumejo, da eskalacija ne prinese miru; ne razumejo, da hujskanje in grajenje zidov ne pomaga pri iskanju rešitev za res težke okoljske in družbene, politične in vojaške izzive, ki so pred človeštvom. Pristop, ki vzpostavlja črno-bele interpretacije, nam kaže, da se Evropa in tako imenovani Zahod ne zavzemata za, kakor piše v listini Združenih narodov, brezpogojni mir, spoštovanje človeških in drugih življenj, svobodo in mir za vse. Ne, Evropa se očitno zavzema za oportunistični, selektivni mir, selektivno svobodo, s tem pa selektivno določa vrednost življenja glede na vero, barvo kože, ideologijo.
V takem ustroju enostavno spregledamo, da je edina človeška in civilizirana zahteva in odločitev odločitev za mir. Namesto tega lahko opazujemo spodbujanje novih konfliktov in masakrov ter nepravičnosti, spodbujanje še bolj krvavih vojn in novih genocidov.
Prav v odzivu politike, ki se pretvarja, da gradi mir, dejansko pa navija za vojno, lahko vidimo nastavke militantne blaznosti, ki odzvanja tudi v neonacionalizmu in težnji po retradicionalizaciji družbe.
Kako sploh misliti mir, če je vsakršna rešitev perečih konfliktov zvedena na spopad do zadnjega človeka, zadnje hiše, do konca (a čigavega?)? Kako se sploh pogovarjati o miru, če oblasti in politika, »odločevalci v imenu ljudstva«, lahkotno preskočijo celo vrsto miroljubnih možnosti? Če je vsak poziv k premisleku označen za izdajo, opravičevanje agresije ali zgolj preslišan? Če se kljub državljanom in državljankam, ki si prizadevajo za miroljubno reševanje konfliktov, odločijo za promocijo vojne kot edine brezprizivne poti v mir? Ker mir zares ni kompromis, ampak priznanje lastne nezadostnosti in ranljivosti. Primo Levi se je po izkušnji holokavsta vprašal, ali je to človek. Roman je izšel leta 1947, dve leti po vojni, in vprašanje je usmerjeno nazaj.
Ampak to vprašanje je treba vedno postaviti zdaj! Pred začetkom zadnje »zadnje« vojne ali ob njem. Ampak zdi se, da se bomo s tem vprašanjem spet začeli ukvarjati šele po grozodejstvih in ne zdaj, ko se z njim ob truplih svojcev in prijateljev ukvarja toliko ranjenih, besnih, žalostnih in razočaranih ljudi ... Zdaj, ko bi se morda še dalo kaj storiti ... A namesto enotnega človeškega klica »Ustavite vojne!« nas z ubijanjem mišljenja silijo v še več slepega verovanja, kličejo po še več orožja in še več pobijanja. Naj se vrnem k utopiji: če si za utopijo postavimo mir, nam bo najverjetneje spodletelo, a bomo imeli vsaj skupno idejo, za kaj si prizadevati. Če si za utopijo postavimo pobijanje, verjetno ne bomo pobili vseh, bomo pa zagotovo ukinili vsakršen ubijalski zadržek.
Današnja mladina nima več privilegija, da bi se lahko veselila boljše prihodnosti. Pravzaprav kompletna vladajoča garnitura po vsem svetu ne zna, ne zmore ali le noče razmišljati o prihodnosti. Nočejo razmišljati o vzpostavljanju in razvijanju pogojev za dostojno življenje vseh prebivalcev planeta. Nasprotno, kaže, da so se raje odločili za prihodnost teme in trpljenja, pogubljenja in smrti.
Martin Pogačar, časopis Dnevnik
28. oktober 2023