Mislim, da ni razen mene nihče opazil, da se je tudi ona zavedala pomena teh ur, teh minut, ampak kako noro je se znala ta fantastična ženska obvladovati! Mogoče je kdaj za spoznanje bolj krepko potegnila svojo cigareto, kot je bilo to mogoče pri njej običajno videti, to je bilo pa tudi že vse. Njeno žilavo, napeto telo je stalo vzravnano, bila je pozorna, nenehno pripravljena pomagati s svojimi nasveti, pomagati k pravim, naglim odzivom, kot kaka volkulja na preži. In niti enega sivega lasu ni imela, morda je bila še celo mlajša, kot sem jo ocenil, morda konec tridesetih, krasna baba!
***
Močno je razširjeno zmotno prepričanje, da mora voditeljska osebnost vedeti vse. Ni res! Voditelju ni treba vedeti vsega. Ni mu treba vedeti niti večine vsega, še več, lahko gre tako daleč, da mu ni treba vedeti pravzaprav popolnoma ničesar.
Lahko je največji nevednež med nevedneži. In res, lahko je tudi slep in gluh zaradi tragične eksplozije siovražne bombe. Lahko ima leseno nogo. Ali je sploh brez nog in brez rok, tako da je ob dvigovanju zastave povsem nesposoben celo nemškega pozdrava, medtem ko drugi ponosno pojejo Pesem Nemcev, pa se mu lahko le bridka solza zakotrlja iz oči brez svetlobe. Rekel bom še več: voditelj je lahko tudi človek brez spomina. Popolnoma amnestičen. Posebna nadarjenost voditelja namreč ni kopičenje suhoparnih dejstev - njegova posebna nadarjenost je sposobnost naglega odločanja in prevzemanja odgovornosti zanjo. To se zelo rado podcenjuje, pač v smislu znane zbadljivke, češ da - na primer ob preselitvi - nekdo ne nosi zabojev, ampak ‘odgovornost’. Toda v idealni državi voditelj poskrbi, da je vsakdo lahko učinkovit na sebi primeren način.
Timur Vermes: Spet je tukaj