Blog Archives - Bočko Metod

Sreča

28/11/2021

Ne trudite se!

Ker obstaja neskončna količina stvari, ki jih lahko danes vidimo ali poznamo, obstaja tudi neskončno
število možnosti odkrivanja, da nečemu ali nekomu nismo kos, da nismo dovolj dobri ali pa da stvari niso tako čudovite, kot bi lahko bile. ln to nas žre.

Veste, kaj je narobe z vsem tem sranjem v slogu 'kako biti srečen', ki so ga v zadnjih nekaj letih osem-milijonkrat delili na facebooku? Želja po bolj pozitivnih izkušnjah je sama po sebi negativna izkušnja! Protislovno pa je, da sprejemanje negativnih izkušenj kot takšnih, predstavlja pozitivno izkušnjo.

Frilozof Alan Watts je to poimenoval 'zakon vzvratnosti' - zamisel, da bolj ko se ves dan pehamo za
nečem, manj zadovoljni postajamo. Kajti pehanje samo krepi dejstvo, da nečesa nimamo. Bolj obupno, ko si želite obogateti, revnejše in boj ničvredno se počutite. Ne glede na to, koliko denarja dejansko zaslužite.

Eksistencialist Albert Camus je rekel: "Nikoli ne boste srečni, če boste še naprej odkrivali, iz česa je sestavljena sreča. Nikoli ne boste živeli, če boste iskali smisel življenja."

Ali poenostavljeno povedano: Ne trudite se!

Ste kdaj opazili, kako se stvari uredijo, ko se nehate obremenjevati z njimi? Kako to?

V zvezi z zakonom vzvratnosti je zanimivo to, da takšnega imena ni dobil kar tako: če vam dol visi, se stvari začnejo razpletati v drugo smer. Če je pehanje za pozitivnim dejansko negativno, potem pehanje za negativnim prinese nekaj pozitivnega.

Tegobe in bolečine v telovadnici prinesejo boljše splošno zdravje in več energije. Poslovni porazi privedejo do boljšega razumevanja tega, kaj je nujno potrebno, da bi uspeli. Če razkrijete področja, na katerih ste negotovi, postanete bolj samozavestni in karizmatični v družbi drugih.

No, lahko bi nadaljevali, vendar saj razumete, kajne? Vse, kar je vrednega v življenju, si pridobimo, ko premagamo negativne izkušnje, povezane s temi stvarmi. Vsak poskus, da bi ubežali negativnemu, se mu izognili, ga potlačili ali utišali, se nam samo maščuje.

Izogibanje trpljenju je oblika trpljenja! Izogibanje naprezanju je naprezanje. Zanikanje poraza je poraz. Skrivanje sramotnega je oblika sramote. Bolečina je nit v tkanini življenja, ki je ni mogoče iztrgati - če bi to skušali narediti, bi bile posledice katastrofalne, saj bi uničili celotno tkanino. Če ste sposobni doseči stanje, v katerem vam dol visi za bolečino, pa postanete neustavljivi.

Mark Manson, Dol mi visi

Lepota

5/11/2021

Nikoli nisem srečal človeka, za katerega ne bi mogel trditi, da je lep.

Vsak človek je v neki točki svojega življenja lep. Ponavadi v različni meri. Nekateri so fletni, ko so dojenčki, niso pa čedni, ko odrastejo, mogoče pa se jim lepota povrne v starosti. Ali pa so debeli, imajo pa lep obraz. Ali pa imajo noge na O, a čudovito telo. Ali pa vidiš izjemno lepotico, ki nima joškov.
Ali prekrasnega moškega, ki ima majhnega saj-veste-kaj. Nekateri mislijo, da se lepim ljudem bolje godi, v resnici pa je cel kup različnih možnosti. Če ste lepi, imate mogoče kurje možgane. Če niste lepi, mogoče nimate kurjih možganov, zato je vse skupaj odvisno od kurjih možganov in od lepote. Velikosti lepote. In kurjih možganov.

Kar naprej se slišim, kako govorim: .Ta in ta je lepotica!. Ali: .Ta in ta je lepotec!. Ali: .Kakšna lepotica!. Vendar nikoli ne vem, o čem govorim. Resnično ne vem, kaj je lepota, kaj šele, kaj je lepotica. Zaradi tega sem v čudnem položaju, ker slovim po tem, da kar naprej ponavljam .ta je lepotica.

in .tista je lepotica.. Nekoč je vse leto pisalo v vseh časopisih, da bo imel moj naslednji film naslov Lepotice. Reklama je bila super, ampak potem se nikakor nisem mogel odločiti, kdo naj nastopi v filmu. Če niso vsi ljudje lepi, potem ni lep nihče, zato nisem hotel namigovati, da so ljudje v tem filmu lepi, v drugih pa ne, in sicer samo zaradi naslova. Bilo bi hudo narobe.

.Lepotice. in .lepotci. mi niso tako zelo všeč. Raje imam Govorce. Ljudje, ki dobro govorijo, se mi zdijo lepi, ker ljubim dobre pogovore. Že sama beseda pove, zakaj imam Govorce raje od Lepotcev, zakaj snemam več zvoka kot filmov. Pa ne .čvekanja.. Govorci nekaj počnejo. Lepotci nekaj so. Kar ni nujno slabo, le da ne vem, kaj so. Bolj zabavno je biti z ljudmi, ki nekaj počnejo.

Ko sem naslikal svoj avtoportret, nisem naslikal nobenih mozoljev, in tako je tudi prav. Mozolji so začasno stanje in nimajo nič s tem, kakšni ste v resnici. Vedno izpustite vse pomanjkljivosti, ker niso del lepe slike, ki bi jo radi ustvarili.

Kadar je nekdo v svojem času zelo lep in je njegov videz resnično moderen, potem pa se časi in okusi spremenijo in mine deset let, bo ta človek, če ničesar ne spreminja in dobro skrbi zase, še vedno lep.

Lepotice na fotografijah so drugačne od lepotic, ki jih vidiš v živo. Verjetno je težko biti fotomodel, ker hočeš biti podoben svoji fotografiji, a ne moreš nikoli biti videti takšen. In zato začneš posnemati fotografijo. Fotografija ponavadi poudari polovično drugo dimenzijo. (Filmi poudarijo celotno drugo dimenzijo. Magnetizem na zaslonu je skrivnost – če bi lahko odkril, kaj natančno to je in kako ga ustvariti, bi imel resnično dober izdelek, ki bi ga lahko prodajal. A ne moreš ugotoviti niti tega, ali ga kdo ima, dokler ga v resnici ne vidiš na zaslonu. Da bi to odkril, moraš delati poskusne posnetke.)

Redki lepi ljudje so tudi Govorci, a nekaj jih je.

Filozofija Andyja Warhola

Zakonski stan

3/11/2021

Približno v času moje poroke so izdajali brošurice, stale so pajso ali paj (ne spominjam se več, koliko natanko), v katerih so razpravljali o zakonski ljubezni, blaginji, otroških porokah in podobnem. Kadarkoli sem naletel na katero od njih, sem jo prebral od prve do zadnje strani, ob tem pa ponavadi pozabljal tisto, kar mi ni dišalo, in toliko bolj vneto spolnjeval tisto, kar mi je bilo všeč. Dogrobna zvestoba ženi, ki so mi jo vtepale v glavo te knjižice in ki naj bi bila moževa sveta dolžnost, se mi je za vekomaj vtisnila v srce. Strast do resnice mi je bila že prirojena, zato nezvestoba ni prihajala v poštev. Povrh tega pa sem imel pri svojih rosnih letih kaj malo možnosti, da bi skakal čez plot.

Toda poduk o zvestobi je imel tudi zunanje učinke. »Če naj jaz obljubim zvestobo ženi, naj tudi ona obljubi zvestobo meni,« sem si rekel. Tako misleč, sem postal ljubosumen soprog. Ženina dolžnost je v mojih očeh zlahka postala moja pravica do njene zvestobe, in nad to pravico sem sklenil kar najbolj nepopustljivo bdeti. Prav nobenega razloga nisem imel, da bi sumil ženo nezvestobe, a ljubosumje pač ne čaka na razloge. Nenehno sem prežal na njen sleherni gib in brez mojega dovoljenja ni smela nikamor. To je med naju zasejalo semena grenkega razdora. Takšno omejevanje je bilo skorajda kakor nekakšna ječa. In Kasturbaj ni bila dekle, ki bi to vdano prenašala. Izborila si je pravico, da gre ven, kadarkoli in kamorkoli hoče. Čim bolj sem jo skušal omejevati, tem več svobode si je jemala in tem bolj nejevoljen sem bil. Tako sta užaljenost in trdovraten molk postala pri naju, poročenih otrocih, nekaj vsakdanjega. Mislim, da je bila Kasturbajina odločitev, da se ne bo menila za moje omejitve, povsem nedolžna.

Katero pošteno in odkrito dekle pa bi prenašalo, da ji branijo hoditi v tempelj ali na obisk k prijateljicam? In če sem jo imel pravico omejevati, ali ni tudi ona imela podobne pravice? Danes mi je vse to jasno. Takrat pa sem hotel za vsako ceno uveljaviti avtoriteto soproga! Nikar pa naj bralec ne misli, da je bilo najino življenje ena sama zagrenjenost. Zakaj moja »strogost« je temeljila na ljubezni, na ničemer drugem. Iz svoje žene sem hotel narediti idealno ženo. Želel sem si, da bi bilo njeno življenje zgled čistosti, da bi se naučila, česar sem se naučil jaz, da bi se njeno življenje in misel zlila z mojim.

Ne vem, ali si je tega želela tudi Kasturbaj. Bila je nepismena. Po naravi je bila preprosta, neodvisna, vztrajna, in vsaj nasproti meni, zadržana. Zastran svoje nevednosti si ni belila glave in ne pomnim, da bi jo moje učenje kdaj spodbudilo, da bi se še sama lotila podobne pustolovščine. Zdi se mi torej, da so bile moje želje glede tega povsem enostranske. Moja strast je veljala eni sami ženski, in želel sem si, da bi mi jo ta vračala. A čeprav te vzajemnosti ni bilo, ne bi mogel reči, da je bilo med nama vse tako zavrženo, saj je ljubezen gorela vsaj na eni strani.

Reči moram, da sem jo imel rad, in sicer kar se da strastno. Še v šoli sem kar naprej mislil nanjo in misel na večer in na najino snidenje mi nikdar ni dala miru. Kadar nisem mogel biti z njo, mi je bilo neznosno. Vsak večer sem jo trapil s svojim praznim govoričenjem in ji pozno v noč nisem pustil zaspati. Če tej vsepouživajoči strasti v meni ne bi delal družbe goreč čut za dolžnost, bi bodisi zbolel ali pa prezgodaj umrl, morda celo zabredel na stranpota. Tako pa je bilo treba vsak dopoldan opravljati dolžnosti, da bi se komurkoli zlagal, pa mi tudi nikdar ni prišlo na misel. In prav to zadnje je bilo tisto, kar mi je prihranilo marsikatero zablodo.

Mohandas K. Gandhi: Avtobiografija, Zgodba o mojih eksperimentih z resnico

Kuhar

3/11/2021

Prijatelji so mi svetovali, naj grem za nekaj časa v Bombaj, da si naberem izkušenj na sodišču, preučim indijsko pravo in si skušam nabrati toliko strank, kot bom pač mogel. Poslušal sem jih in odšel.

V Bombaju sem začel gospodinjstvo z nekim kuharjem, ki je bil približno tako nesposoben kot jaz. Bil je brahman. Z njim nisem ravnal kot s služabnikom, temveč kot z enakovrednim članom gospodinjstva. Polival se je z vodo, nikoli pa se ni umil. Njegov dhoti je bil umazan, nič manj tudi njegova sveta vrvica, in bil je povsem nepoučen v svetih spisih. Ampak kako naj bi dobil boljšega kuharja?

»No ja, Ravišankar,« (zakaj tako mu je bilo ime) sem ga pobaral, »kuhanje ti morda res ne gre najbolje od rok, gotovo pa poznaš sandhjo (vsakodnevno čaščenje) in tako naprej.«

»Sandhjo, gospod! Plug je naša sandhja in lopata naš vsakodnevni obred. Takšne sorte brahman sem, vidite. Živim pač od vaše milosti. Sicer mi ostane samo še poljedelstvo.«

Zatorej sem moral postati Ravišankarjev učitelj. Časa sem imel na pretek. Pol kuhe sem opravljal sam in začel uvajati angleške eksperimente v vegetarijansko prehrano. Kupil sem štedilnik in začel skupaj z Ravišankarjem voditi kuhinjo. Nobenihpredsodkov nisem imel zoper skupne obede pripadnikov različnih kast, Ravišankar ravno tako ne, in tako sva veselo vozila naprej.
Bila je le ena ovira. Ravišankar se je bil očitno zaobljubil, da bo ostal umazan in da bo takšna tudi hrana!

Mohandas K. Gandhi: Avtobiografija, Zgodba o mojih eksperimentih z resnico

Panzjon

2/11/2021

V tovarni je imel svoje navade. Vedno je prihajal točno.
Nobene zamude ali odsotnosti. Tudi bolan se je potrudil priti na delo, razen kadar ga je premagala gripa. S sabo je prinašal malico, hitro pojedel, sedel na klop in zaprl oči. Sodelavci so se norčevali iz njega. Odgovarjal jim je, da potrebuje teh nekaj trenutkov dremeža. Ta obred ni trajal 19 več kot deset minut. Bil je točen kot precizna ura. Nikoli v zamudi, nikoli jezen. Bil je zgleden delavec. V resnici ga je bilo strah, da ne bi opravil svojega dela, da bi ga grajali, ne bi prenesel. Najprej je delal na oddelku, kjer so sestavljali avtomobilske dele, potem so ga prestavili k barvanju, ni bilo tako utrujajoče, zato pa bolj nevarno. Delal je z masko na obrazu. Njegovo zdravje zaradi tega ni trpelo. Ni kadil, nikoli ni spil niti kaplje alkohola. Imel je zdravo telo, ki ga je zaradi pretiravanja s presladkim metinim čajem čakal začetek sladkorne bolezni.

Upokojitev! Ne, on že ne, predvsem pa ne zdaj! Kaj je zdaj to? Kdo si je to izmislil? Bilo je, kot bi mu naznanili, da je bolan in da za družbo ne more biti več donosen. Neozdravljiva bolezen, dovzetnost za brezmejen dolgčas. Prekletstvo, zanj je bilo to natanko to, čeprav je vedel, da drugi delavci to nestrpno pričakujejo. On tega ni nikoli pričakoval niti ni upal v to. Ni mislil na to. Gledal je, kako so sodelavci odhajali, in potem je izvedel, da jih je odnesla smrt. Upokojitev je bila začetek smrti, konec predora, kjer se je skrivala smrt. Bila je zanka, past, hudičeva iznajdba. Ni razumel, zakaj je potrebna, niti ne, kako je lahko koristna, zlasti za njegovo zdravje. Ne, prepričan je bil, da je panzjon krinka na obrazu smrti, nekakšna dosmrtna ječa, ki se lahko konča samo s smrtjo. Mislil je na otroke, pa si jih ni mogel naslikati pred očmi, jih umestiti v svojo domišljijo.

Tedaj je kot plamen v temi vzniknil spomin na Brahima. Brahima, ki je umrl pet mesecev potem, ko je nehal delati. Ni bil bolan, ampak ga je ubil panzjon. Da, upokojitev, konec vsega, popolna nekoristnost, nič, tišina so ga obsodili na smrt pri šestdesetih letih in nekaj mesecih.

Taka je bila sodba. Obsojen na upokojitev, obsojen na smrt od dolgčasa in samote. Bil je koristen. Kadar ga je gripa priklenila na posteljo, kadar je bil telesno nesposoben stati na nogah, je vedel, da bo tekoči trak tistega dne manj učinkovit in rentabilen. Nekoč se mu je pokvaril avto, inko je odprl pokrov, da bi odkril vzrok, si je rekel: Ta avto je iz časa gripe! Ker ga tistega dne ni bilo na delu, vijaki niso bili dovolj priviti, deli niso bili dovolj pritrjeni in naravnani.

Pri delu je bil tako vesten, tako strogo natančen, da si je domišljal, da bo družba ob njegovi upokojitvi bankrotirala. Taka koristnost je bila zanj bistvena in spraševal se je, kaj bo s tovarno brez delavcev, kakršen je bil Brahim ali Habib, ki je čez noč odšel, ker je na lotu zadel 752 302 franka, kako bo tekoči trak tekel brez njega, ki je bil preveč vesten, preveč zahteven.

Tahar Ben Jelloun: Domov

Veroizpoved

2/11/2021

Čeprav je Winesburg postal veroizpovedno neopredeljen komaj dve desetletji zatem, ko so ga kot teološki kolidž osnovali evangeličanski duhovniki, je ohranil še zadnji ostanek starih šeg, po katerih so študentje hodili k službi božji vsak dan, s strogim predpisom, da se mora vsak študent oziroma študentka, preden diplomira, najmanj štiridesetkrat udeležiti maše ob sredah med enajsto in poldnevom. Religiozna vsebina pridig je razvodenela – ali pa bila zamaskirana – v govor o vzvišenih moralnih temah, vendar govorci niso bili zmeraj le duhovniki; tu in tam so nastopile znane verske osebnosti, denimo, predsednik Združene ameriške luteranske cerkve, enkrat ali dvakrat mesečno pa so študente nagovorili člani winesburškega profesorskega zbora ali gostje z drugih kolidžev ali pa krajevni sodnik ali zakonodajalec iz državnega zbora. Toda večidel je izza stojala za brevir vodil službo božjo doktor Chester Donehower, predstojnik winesburškega teološkega oddelka in poleg tega baptistični pridigar, čigar večna tema je bila posvečena »Samoizpraševanju v luči svetopisemskih naukov«. Imeli so tudi pevski zbor v talarjih, približno petdeset študentov, dve tretjini od teh mladih žensk, ki je pred začetkom in za konec pridige zapel kakšno krščansko himno; za božič in veliko noč je imel zbor na repertoarju praznikom posvečene pesmi, in tisto so bile najbolje obiskane maše v letu. Čeprav je bil kolidž takrat že skoraj sto let posvetnega značaja, službe božje niso prirejali v eni od večjih predavalnic na kolidžu, temveč v metodistični cerkvi, najmogočnejši stavbi v mestu, ki je ležala na pol poti med Main Streetom in kampusom, ter je bila edina dovolj prostorna, da so se v njej lahko zbrali vsi študentje.

Odločno sem nasprotoval vsemu, kar je bilo povezano z obiskovanjem službe božje, to pa se je začelo že pri lokaciji. Ni se mi zdelo pošteno, da so me silili sedeti v krščanski cerkvi, kjer naj bi petinštirideset ali petdeset minut proti svoji volji poslušal pridigo doktorja Donehowerja ali koga drugega, zato da bi izpolnil pogoje za opravljanje diplome na posvetni ustanovi. Temu nisem nasprotoval, ker bi bil pobožen Jud, marveč zato, ker sem bil zaprisežen ateist.

Tako sem jo torej ob koncu svojega prvega meseca na Winesburgu, potem ko sem poslušal drugo pridigo doktorja Donehowerja, še bolj domišljavo zaverovano v »Kristusove zgled«, kot je bila prva, naravnost iz cerkve mahnil v knjižnično čitalnico, da bi v tam zbranem seznamu kolidžev poiskal takšnega, na katerega bi lahko presedlal in še naprej ostal zunaj očetovega nadzora, kjer pa ob poslušanju svetopisemskih pomij, ki jih nisem prenašal niti pod razno, ne bi bil prisiljen sklepati kompromisov s svojo vestjo. Da bi se osvobodil očetovega nadzora, sem si sprva izbral šolo, ki je bila od New Jerseyja oddaljena petnajst ur vožnje z avtom, težko dosegljiva z avtobusom ali vlakom in več kot petdeset milj stran od najbližjega potniškega letališča – vendar brez najmanjše slutnje o tem, kakšna verska prepričanja v samem osrčju Amerike tako samoumevno vtepajo v glavo mladim.

Da bi nekako prestal drugo pridigo doktorja Donehowerja, mi ni preostalo drugega, kot da v spominu obudim pesem, katere plameneči ritem in bojevite besede sem se naučil v osnovni šoli, sredi vihre druge svetovne vojne, in je bila namenjena razvnemanju domoljubnih vrlin, bistveno pa je bilo, da smo otroci v en glas prepevali pesmi naših oboroženih sil: mornarsko »Dvignimo sidra,« armadno »Kesoni naši vozijo se v boj,« himno letalske flote »Vzpenjamo se v neudomačeni modri svod«, himno mornariške pehote »Iz preddverja Montezume«, poleg tega pa še pesmi pionirjev ameriške pešadije in športne organizacije WAC. Peli smo tudi pesem, ki so nam jo predstavili kot državno himno naših kitajskih zaveznikov v vojni, ki so jo začeli Japonci. Šla je takole:

Vstanite vsi, ki nočete postati sužnji!
Z lastnim mesom in krvjo
zgradili bomo nov Kitajski zid!
Za množice kitajske je napočil dan nevarni.
Ogorčenja so polna srca vseh rojakov naših,
zato vstanite! Vstanite! Vstanite!
Vsa srca vodi ena misel,
uprimo se sovražnikovim puškam,
naprej in marš!
Uprimo se sovražnikovim puškam,
naprej in marš! Naprej in marš! Naprej in marš!

To pesem sem si med drugo pridigo doktorja Donenhowerja pri sebi bržkone zapel petdesetkrat, potem pa še petdesetkrat, medtem ko je pevski zbor nastopil s svojimi krščanskimi hvalnicami, in vsakič s posebnim poudarkom ponovil slehernega od štirih zlogov, ki so se strnili v samostalnik »ogorčenje«.

Ne razumem, s kakšno pravico me kolidž sili, da poslušam duhovnika, naj bo kakršne koli veroizpovedi, pa čeprav samo enkrat, ali da poslušam krščansko hvalnico, v kateri je omenjeno krščansko božanstvo, pa čeprav samo enkrat, zlasti, če upoštevate, da sem ateist, ki ga, iskreno povedano, postopki in prepričanja organizirane vere globoko žalijo.« Zdaj sem se počutil tako oslabljenega, da se nisem mogel ustaviti. »Ne potrebujem pridig poklicnih moralistov o tem, kako naj se obnašam. In zagotovo ne potrebujem nobenega boga, ki bi mi to razlagal. Popolnoma sem sposoben živeti krepostno tudi brez ustoličenih prepričanj, ki jih nikakor ni mogoče dokazati, in so skrajno lahkoverna ter po mojem mnenju niso drugega kakor otroške pravljice, ki jih pripovedujejo odraslim, in čisto nič bolj utemeljene kakor vera v Božička. Domnevam, dekan Caudwell, da poznate spise Bertranda Russella. Bertrand Russell, ugledni angleški matematik in filozof, je lani dobil Nobelovo nagrado za književnost. Eno od njegovih literarnih del, za katero so mu podelili Nobelovo nagrado, je v širokih krogih bran esej, ki ga je prvič predstavil leta 1927 v predavanju, naslovljenem ›Zakaj nisem kristjan‹. Poznate ta esej, sir?«

»Prosim, sedite spet,« je rekel dekan.

Storil sem, kakor mi je velel, vendar sem povzel: »Sprašujem vas, ali poznate ta nadvse pomembni esej Bertranda Russella? Domnevam, da je odgovor ne. No, jaz pa ga poznam, ker sem si zadal nalogo, da se na pamet naučim obsežne dele iz njega, ko sem bil vodja našega gimnazijskega debatnega krožka. Nisem jih še pozabil in sem si obljubil, da jih nikoli ne bom. V tem eseju in njemu podobnih Russell navaja dokaze ne le proti krščanskemu pojmovanju boga, temveč proti predstavam o bogu, ki jih gojijo vse vélike svetovne religije, in se Russellu brez izjeme zdijo lažne in škodljive obenem. Če boste prebrali njegov esej, in v imenu nepristranosti vas rotim, da to storite, boste ugotovili, da Bertrand Russell, ki je eden vodilnejših svetovnih logikov kot tudi filozofov in matematikov, z neizpodbitno logiko razveljavi dokaze za obstoj boga, in sicer dokaz o prvem počelu, dokaz o naravnem zakonu, dokaz o smotrnosti vseh pojavov, moralno utemeljene dokaze za obstoj božanstva in dokaz o izravnavi krivic. Naj vam navedem dva primera.

Prvi, ko o tem, zakaj dokaz o prvem počelu ne more veljati, reče: ›Če mora vse imeti vzrok, mora imeti vzrok tudi bog. Če lahko kar koli obstaja brez vzroka, je to prav tako lahko svet kakor bog.‹
Drugi, ko o teleološkem dokazu reče: ›Menite, da ne bi bili zmožni ustvariti ničesar boljšega kot ku-klux-klan ali fašiste, če bi vam zagotovili vsemogočnost in vsevednost ter milijone let, v katerih naj bi izpopolnili svoj svet?‹

Razpravlja tudi o pomanjkljivostih v Kristusovem nauku, kakor je prikazan v Evangelijih, hkrati pa omeni, da je z zgodovinskega stališča dokaj dvomljivo, ali je Kristus sploh obstajal. Za Russella je najresnejša napaka v Kristusovem moralnem značaju ta, da je verjel v obstoj pekla. Russell zapiše: ›Osebno ne verjamem, da bi nekdo, ki je zares globoko človečen, mogel verjeti v večno kazen,‹ in Kristusa obtoži maščevalne togote do ljudi, ki niso hoteli prisluhniti njegovim pridigam. Popolnoma nepristrano razpravlja o tem, kako so cerkve upočasnile človeški napredek, in kako ljudem vseh vrst povzročajo nezasluženo in nepotrebno trpljenje, ker se oklepajo svoje lastne opredelitve tega, čemur pravijo moralno.

Religija, zatrdi Russell, temelji predvsem in v glavnem na strahu – strahu pred skrivnostnim, strahu pred neuspehom in strahu pred smrtjo. Strah, pravi Bertrand Russell, je oče okrutnosti, zato nič čudnega, da sta okrutnost in religija dolga stoletja stopali z roko v roki. Osvojite svet z inteligenco, pravi Russell, ne pa da se pustite suženjsko podjarmiti grozi, ki jo povzroča življenje na njem. Pojmovanje boga v celoti, zaključi, je pojmovanje, ki je nevredno svobodnega človeka. To so misli Nobelovega nagrajenca, slavnega po svojem prispevku filozofiji in po svojih dosežkih v okviru logike in spoznavne teorije, in jaz se z njim v vseh pogledih strinjam. Proučil sem jih in jih temeljito preudaril ter nameravam živeti v skladu z njimi, do česar imam, kar boste gotovo priznali, sir, vso pravico.«

»Prosim, sedite,« je vnovič rekel dekan.

Sedel sem. Nisem se zavedal, da sem znova vstal. Toda po trikrat zapored burno ponovljenem pozivu »Vstanite! se človeku v težkem položaju to zlahka zgodi.

»Vi in Bertrand Russel torej ne trpita organizirane religije,« mi je zabrusil, »niti duhovščine in celo vere v božansko ne, nič bolj kakor vi, Marcus Messner, ne trpite svojih sostanovalcev – in, če prav presojam, nič bolj, kakor ne trpite ljubečega, garaškega očeta, ki mu skrb za blagor njegovega sina pomeni največ na svetu. Finančno breme, ki ga nosi, da bi vam plačal študij na kolidžu stran od doma, ni majhno, o tem sem prepričan. Mar ni tako?«

»Zakaj bi sicer jaz delal v New Wilard House, sir, če ne bi bilo? Ja, tako je. Mislim, da sem vam to že povedal.«

»No, zdaj pa mi povejte, in tokrat izpustite Bertranda Russella – ali znate biti strpni do mnenja katerega koli človeka, kadar pride navzkriž z vašim?«

»Dozdeva se mi, sir, da so verska stališča, ki se najverjetneje zdijo nevzdržna devetindevetdeset odstotkom winesburških študentov, predavateljev in upravi, prej tista, ki jih zagovarjam jaz.«

Odprl je mojo mapo in začel počasi obračati strani, mogoče zato, da bi si v spominu osvežil moje ocene, mogoče zato (sem upal), da bi se zadržal in me ne bi zaradi moje napadalne obtožbe proti vsemu kolidžu pri priči nagnal od tam. Mogoče pa je samo hotel narediti lažni vtis, da je, ob tem da ga v Winesburgu že brez tega cenili in občudovali, za nameček tudi oseba, ki zna prenesti, da ji nasprotujejo.

»Tule vidim,« je rekel, »da želite doštudirati v pravnika. Na osnovi najinega pogovora menim, da vam je namenjeno postati odličen odvetnik.« Brez nasmeha je povzel: »Vidim vas, kako boste nekega dne zagovarjali svojo stranko pred Vrhovnim sodiščem Združenih držav. In zmagali, mladenič, zmagali. Občudujem vašo neposrednost, vaš slog, vašo stavčno gradnjo – občudujem vašo vztrajnost in zaupanje, s kakršnima zagovarjate svoja prepričanja. Občudujem vašo zmožnost, da si zapomnite in ohranite v spominu zahtevno čtivo, čeprav ne občudujem neizogibno, kaj oziroma koga berete, kot tudi ne lahkovernosti, s kakršno jemljete za suho zlato razumarska bogoskrunstva, kakršna stresa razvratnež Russellovega kova, štirikrat poročen, razvpit prešuštnik, zagovornik svobodne ljubezni, samooklican socialist, ki so ga zaradi njegove protivojne kampanje med prvo svetovno vojno vrgli z njegovega univerzitetnega položaja, britanska oblast pa ga je zaradi nje zaprla v ječo.«

»Kaj pa Nobelova nagrada!«

»Celo zdaj vas občudujem, Marcus, ko s pestjo tolčete po moji pisalni mizi in ste vstali ter ob vašem vprašanju o Nobelovi nagradi s prstom pokazali name. Bojevitega duha ste. To občudujem oziroma bi občudoval, če bi hoteli svojo bojevitost vpreči v prid nečesa dragocenejšega, kot je oseba, ki jo ima njena lastna vlada za zločinskega prekucuha.«

»Nisem nameraval kazati s prstom, sir. Nisem se zavedal, da to počnem.«

»Pa si, sine. Ne prvič in najbrž ne zadnjič. Ampak to je še najmanj pomembno. Ugotovitev, da je Bertrand Russell tvoj junak, me ne preseneča. Na vsakem kampusu imaš vedno enega ali dva intelektualno prezgodaj zrela mladeniča, samozvana pripadnika elitnih izobražencev, ki čutita potrebo, da bi prekašala svoje študijske kolege, prekašala celo svoje profesorje, in preživljata obdobje, v katerem najdeta hujskača ali ikonoklasta Russellovega ali Nietzschejevega ali Schopenhauerjevega kova, ki ga potem kujeta v nebo. Vendar se nisva sestala, da bi diskutirala o teh pogledih, in vsekakor imate vse pravice, da občudujete, kogar želite, pa če se zdi meni takšen vpliv še tako kvaren in posledice takšnega, tako imenovanega svobodomisleca in samozvanega reformatorja, še tako nevarne. Marcus, zaradi česar sva se danes sešla, in zaradi česar sem danes zaskrbljen, ni to, da ste se kot gimnazijski diskutant na pamet naučili prekucuških misli nekega Bertranda Russella, ki imajo za bregom zgolj podpihovanje nergačev in puntarjev.

Kar me skrbi, je pomanjkanje družabnih stikov, ki jih imate na našem winseburškem kolidžu. Kar me skrbi, je vaša osamitev. Kar me skrbi, je vaše neolepšano zavračanje ustaljene winesburške tradicije, o čemer priča vaš odziv na obiskovanje službe božje, preproste zahteve, ki od vas kot študenta terja komaj malo več kot uro vašega časa na teden v obdobju treh semestrov. Približno toliko kot obvezna tedenska ura športne vzgoje in tudi nič bolj zahrbtna, kakor dobro veva vi in jaz. V svojih dolgoletnih izkušnjah na Winesburgu še nikoli nisem na letel na študenta, ki bi kateri od teh zahtev ugovarjal, češ, da kratita njegove pravice oziroma se mu zdita primerljivi z obsodbo na prisilno delo v rudnikih soli. Skrbi me, da se tako slabo prilegate v winesburško skupnost. Po mojem mnenju se je treba temu nemudoma posvetiti in težavo v kali zatreti.«

Izključiti me namerava, sem pomislil. Domov me namerava poslati, da me bodo vpoklicali v vojsko in ubili. Niti besedice od vsega, kar sem mu navedel iz »Zakaj nočem biti kristjan«, ni razumel. Ali pa je, in me bodo zdaj zato vpoklicali in ubili.

Philip Roth: Ogorčenje

Perzepolis

2/11/2021

V mesto vodijo široke in dolge stopnice. Na eni strani se vzdolž njih vleče visok, v gladko izbrušen temno siv marmor vklesan relief, upodabljajoč vazale, ki se prihajajo poklonit kralju v znamenje državljanske poslušnosti in podložništva. Na vsako stopnico pride en vazal, vseh pa je nekaj deset. Ko stopimo na stopnico, nas spremlja pripadajoči ji vazal in nas, ko stopimo korak višje, preda naslednjemu vazalu, sam pa ostane na svojem mestu in naprej čuva svojo stopnico. Nenavadno je, da so podobe vazalov v najmanjših podrobnostih po videzu, velikosti in obliki popolnoma enake. Imajo razkošna, do tal segajoča oblačila, nagubana pokrivala, pred seboj z obema rokama držijo dolgo kopje, na ramenu pa nosijo okrašen tul za puščice. Izraz na obrazu je resnoben, in čeprav se bodo vsak hip najpokorneje priklonili, so vsi vzravnani, v drži, polni dostojanstva.

Ta popolna enakost videza vazalov, ki nas spremljajo pri vzpenjanju po stopnicah, ustvarja paradoksalen vtis gibanja v negibnosti, mi se namreč vzpenjamo, a ker neprestano vidimo istega vazala, imamo hkrati občutek, da stojimo na mestu, kot da bi bili ujeti v nekakšna nevidna, varljiva zrcala. Na koncu vendarle pridemo na vrh in lahko pogledamo nazaj.

Pogled je veličasten: spodaj pod nami se razlega neskončna ravnina, ki je ob tej uri že vsa v slepečem soncu, seka jo samo cesta, vodeča v Perzepolis. Prizorišče ustvarja dvoje psihološko različnih položajev, ki sta si med seboj diametralno nasprotna: – s kraljeve strani: kralj stoji na vrhu stopnic in gleda po ravnini. Na drugi strani ravnine, torej zelo zelo daleč, vidi, kako se prikažejo nekakšne pike, mrvice, zrnca, ki so komaj vidni in komaj razpoznavni drobci. Kralj gleda in premišlja, kaj bi to lahko bilo. Čez nekaj časa so mrvice in zrnca že bližje, večajo se in počasi kristalizirajo. To bodo gotovo vazali, pomisli kralj, in ker je zmeraj najpomembnejši prvi vtis, ta pa je bil, da gre za mrvice, zrnca, ima kralj tako mnenje tudi o vazalih. Preteče nekaj časa, zdaj že lahko razloči postave, obrise njihovih figur. No, nisem se zmotil, reče kralj svojim dvorjanom, ki ga obdajajo, to so seveda vazali, moram pohiteti v sprejemno dvorano, da se utegnem usesti na prestol, preden pridejo sem (kralj se s podaniki ne pogovarja drugače kot sede na prestolu); – zdaj pa z druge strani, s strani vseh drugih, med njimi vazalov: vsi drugi se pojavijo na kraju, ki leži nasproti Perzepolisa.

Vidijo njegove čudovite, krasne zgradbe, pozlato in keramiko. Osupli padejo na kolena (čeprav padajo na kolena, to še niso muslimani, ti bodo prispeli sem šele čez tisoč let). Ko pridejo k sebi, vstanejo in si stepejo prah z oblačil. Prav to pa vidi kralj kot migljanje mrvic in drobcev. Zdaj se bližajo Perzepolisu, bližje ko prihajajo, večja je njihova prevzetost, hkrati s tem pa se poglablja tudi njihova ponižnost, občutek lastne ubožnosti in ničevosti. Resnično smo nični, kralj lahko naredi z nami, kar se mu zahoče, tudi če nas obsodi na smrt, bomo obsodbo sprejeli brez besed. Če pa se jim posreči, da bodo od tod odšli celi in zdravi, kakšen ugled si bodo pridobili pri svojih rojakih! .Ta je tisti, ki je bil pri kralju,. bodo rekli. Pozneje pa: .To je sin tistega, ki je bil pri kralju,. nato vnuk, pravnuk itd. – rod se s tem zavaruje za vse generacije svojih potomcev.

Po Perzepolisu je mogoče hoditi in hoditi. Pusto je in tiho. Nikjer nobenih vodičev, stražarjev, trgovcev, gonjačev. Jafar je ostal spodaj, sam sem sredi velikega pokopališča kamnov. Iz kamnov zgrajenih stebrov in pilastrov, okrašenih z reliefi in obokanimi vhodi. Tukaj noben kamen nima svoje naravne oblike, ni tak, kakršnega najdemo v zemlji ali gorah. Vsi so skrbno izrezani, prilagojeni in obdelani. Koliko je v tem večletnega marljivega dela, koliko znoja in muk tisočev in tisočev ljudi. Koliko jih je umrlo, ko so vlačili te velikanske skale? Koliko jih je padlo od izčrpanosti in žeje?

Zmeraj, ko gledamo že davno izumrla svetišča, palače, mesta, se nam poraja vprašanje o usodi njihovih graditeljev. O njihovi bolečini, zlomljenih hrbtenicah, očeh, izbitih od skalnih odkruškov, revmatizmu. O njihovem nesrečnem življenju. Njihovem trpljenju. Iz tega pa se poraja novo vprašanje: ali bi ta čudesa mogla nastati brez tega trpljenja? Brez paznikovega biča? Brez strahu, ki napolnjuje sužnja? Brez ošabnosti, ki napolnjuje vladarja? Skratka, ali velikih umetnin v davnini ni ustvarilo tisto, kar je v človeku negativnega in zlega? In hkrati se vprašamo, ali jih ni ustvarilo prepričanje, da je to, kar je v človeku negativnega in slabega, mogoče premagati samo z lepoto, z ustvarjalno voljo in naporom? In da je edino, kar je nespremenljivo, podoba lepega? In v nas večno živa potreba po njem?

Stopam skozi propileje, skozi dvorano stotih stebrov, skozi Darejevo palačo, Kserksov harem in veliko zakladnico. Vročina je strahotna in nimam več dovolj moči niti za ogled Artakserksove palače niti konferenčne dvorane niti na desetine drugih zgradb in ruševin, ki sestavljajo to mesto preminulih kraljev in pozabljenih bogov. Spuščam se po velikih stopnicah, stopam mimo kolone vazalov, ki stopa iz reliefa in se gre poklonit kralju.

Z Jafarom se vračava v Širaz.

Ryszard Kapuscinski: Potovanja s Herodotom

Varanasi (Benares)

2/11/2021

Več domačinov v Indiji mi je svetovalo, naj grem v Varanasi: "Sacred town!" so mi razlagali. (Že prej sem postal pozoren na to, koliko stvari v Indiji je svetih: sveto mesto, sveta reka, milijoni svetih krav. Prav očitno je bilo, kako globoko mistika prodira v tukajšnje življenje, koliko je svetišč, kapelic in vseh mogočih oltarčkov, ki jih srečuješ na vsakem koraku, koliko ognjev in kadil je prižganih, koliko ljudi ima na čelu ritualna znamenja, koliko jih sedi nepremično zazrtih v neko mistično točko.)

Poslušal sem nasvete receptorjev in se z avtobusom odpravil v Varanasi (nekdaj Benares). Pot je vodila po dolini Jamune in Gangesa čez plosko zeleno ravnino, krajino, naseljeno z belimi postavami kmetov, ki brodijo po riževih poljih in z motikami grebejo po zemlji ali na glavah nosijo snope, koše ali vreče. Pokrajina za oknom se je hitro spreminjala, vsake toliko časa so jo prekrivale velike vode. Bilo je ravno obdobje jesenskih povodnji, reke so se spreminjale v velika jezera in morja. Na bregovih so kočevali bosonogi poplavljenci. Umikali so se naraščajoči vodi, a z njo niso nikoli izgubili stika, umaknili so se le toliko, kolikor je bilo res nujno, da bi se lahko takoj vrnili, ko bodo poplave začele usihati. V peklenski pripeki vročega dneva se je nad vodo dvigovala para, povsod je lebdela mlečna negibna megla.

V Varanasi smo prispeli pozno zvečer, skoraj že ponoči. Mesto pravzaprav ni imelo predmestja, ki bi nas postopoma pripravljalo na prihod v center, hipoma smo se iz gluhe in puste noči pripeljali v bleščeče osvetljeno zatrpano in hrupno mestno središče. Zakaj se ti ljudje tako prerivajo, gnetejo in hodijo drug čez drugega, če pa je zunaj središča še toliko praznega prostora, toliko prostora za vse? Izstopil sem iz avtobusa in se odpravil na sprehod. Prišel sem na obrobje Varanasija. Na eni strani so v temi ležala mrtva, neobljudena polja, na drugi pa takoj mestna pozidava, prav do roba zatrpana, živahna, slepeče osvetljena, polna hrupne glasbe. Nisem si znal razložiti, od kod ta potreba po gneči, dotikanju in neprestanem prerivanju, čeprav je nedaleč stran vse veliko bolj prostorno in razredčeno.

Domačini so mi svetovali, naj ne grem spat, da bom pravočasno, še v temi, prišel h Gangesu in tam na kamnitih stopnicah, ki se vlečejo vzdolž reke, čakal na jutranji svit. "The sunrise is very important!" so rekli, v njihovem glasu pa je bilo čutiti, da se mi obeta nekaj zares velikega.

Res je bila še tema, ko so se ljudje že začeli odpravljati proti reki. Posamično in v skupinah. Celi klani. Dolge kolone romarjev. Pohabljenci z berglami. Koščene starce so na hrbtu nosili mladi. Drugi pa so se sključeni, izmučeni trudoma plazili po zdelanem, luknjastem asfaltu. Skupaj z ljudmi so se vlekle tudi krave in koze, pa tudi krdela koščenih malaričnih psov. Na koncu sem se tudi jaz pridružil temu čudnemu misteriju.

Ni lahko priti do stopnic ob reki, ker je treba najprej skozi goste ozke, zadušljive in zanemarjene ulice, tesno zatrpane z berači, ki nadležno drezajo romarje in pri tem tako pretresljivo jadikujejo, da človeka spreletava srh. Ko sem se končno prebil skozi različne prehode in arkade, sem prispel na vrh stopnic, ki so se spuščale prav do reke. Čeprav se je jutranji svit komaj napovedoval, je bilo na stopnicah že na tisoče vernikov. Eni se ihtavo rinejo, bog ve kam in čemu.

Drugi sedijo v položaju lotosovega cveta in dvigujejo roke k nebu. Prav spodaj so tisti, ki opravljajo obred očiščenja – brodijo po reki in zdaj pa zdaj za hip potopijo glavo v vodo. Gledam, kako neka družina na obred očiščenja pripravlja okroglo, zalito babico. Babica ne zna plavati, takoj ko pride v vodo, potone na dno. Člani družine skočijo za njo in jo potegnejo na površje. Babica hlasta za zrakom, kolikor more, a ko jo spustijo, gre spet takoj na dno. Vidim njene izbuljene oči in prestrašeni obraz. Znova potone, spet jo iščejo v vodi in jo izvlečejo komaj živo. Ves obred je videti kot mučenje, ona pa ga prenaša brez upiranja, mogoče celo v ekstazi.

Na drugem bregu Gangesa, ki je na tem mestu širok in leno razlit, se vlečejo vrste grmad, na njih gori na desetine in stotine trupel. Kdor si želi, se lahko za nekaj rupij s čolnom popelje k temu mogočnemu krematoriju na prostem. Okrog grmad se vrtijo napol goli osmojeni moški, veliko je tudi še mladih fantov, ki z dolgimi drogovi drezajo v grmade, da bi bolje vleklo in bi upepelitev potekala hitreje, saj je vrsta s trupli neskončna, kar dolgo je treba čakati. Vsake toliko časa grobarji zgrebejo še žareč pepel in ga porinejo v reko. Nekaj časa siv prah še plava na valovih, potem se hitro prepoji z vodo, potone in izgine.

Ryszard Kapuscinski: Potovanja s Herodotom

Rikšar

2/11/2021

Pozno zvečer smo pristali v New Delhiju. V hipu me je prepojila vroča vlaga. Moker od potu in nebogljen sem obtičal na tem čudnem in tujem kraju. Potniki, s katerimi sem letel, so hitro izginili, odnesla jih je barvita, živahna množica, ki je čakala nanje.

Na majhnem trgu čez cesto so se že od zgodnjega svita zbirali rikšarji – suhi zgrbljeni možje koščenih, žilastih nog. Verjetno so slišali, da se je v hotelu ustavil sahib – ta naj bi že po definiciji imel denar – zato so potrpežljivo čakali, pripravljeni na usluge. Mene pa je že misel, da bom udobno razkrečen sedel v rikši, ki jo bo vlekel lačen, šibek suhec, ki komaj diha, navdajala z najglobljim odporom, ogorčenjem in grozo. In jaz naj bom izkoriščevalec? Pijavka?

Naj zatiram drugega človeka? Saj sem bil vendar vzgojen v ravno nasprotnem duhu! Namreč v tem, da so ti živi okostnjaki moji bratje, tovariši, bližnji, iste krvi. Ko so se torej rikšarji vrgli name, me vabili z ustrežljivimi in prosečimi kretnjami, se prerivali in borili med seboj, sem jih začel odločno odganjati, odrivati in protestirati. Začudeni niso mogli dojeti, kaj je z menoj, nikakor me niso mogli razumeti. Saj so vendar računali name, bil sem njihova edina možnost, edino upanje vsaj za skodelico riža. Hodil sem, ne da bi se obračal, neobčutljiv, nepopustljiv, ponosen, da se nisem dal zapeljati v vlogo pijavke, ki živi od človeškega znoja.

Ryszard Kapuscinski: Potovanja s Herodotom