Pristanišče na reki Maini, Frankfurt, 2012
Eden izmed pogojev za prehod iz fevdalizma v kapitalizem je bilo mesto. Njun odnos je zapleten, trdili bi lahko tudi, da kapitalizem sam proizvede mesto; valovi urbanizacije širom sveta navadno sovpadejo z industrializacijo. Zgodovino ekonomskih in političnih sistemov pogosto razumemo kot abstraktna razmerja sil in interesov in jih tako tudi analiziramo. Pri tem običajno pozabimo na način, kako se neka družba in njeni procesi vpisujejo v prostor, ki ga naseljujejo. Ta način – s Henrijem Lefebvrom mu nadenemo ime prostorska produkcija – ni nevtralno srečanje človeka s fizičnimi determinantami lokalnega okolja, češ, tam je reka, tu votlina in tako naprej. Človek prostor razdeli na dele, ki jim natika simbole in določa rabo.
Prostor, ki ga proizvaja fevdalizem, je bistveno lokalen. Lokalizirana je delitev dela, posamezna posest je, vsaj načeloma, povsem samozadostna. David Graeber bi nam denimo povedal, da denarna menjava v takšni skupnosti ni potrebna. Jasno je tudi, da so možnosti za dvig učinkovitosti proizvodnje relativno ozke, po eni strani zato, ker ni dovoljšnih presežkov, ki bi jih ponovno vložili, po drugi zato, ker ne obstaja trg, ki bi povečano proizvodnjo absorbiral. Mala fevdalna vas pač potrebuje omejeno količino podkev.
Kapitalistična prostorska produkcija je povsem drugačna – prostor razčleni na dele na povsem drugačnem nivoju, sprva na nivoju regije, kasneje na nivoju vsega sveta. Globalizacija omogoči intenziven dvig učinkovitosti proizvodnje. Prvi korak so manufakture, ki pod eno streho združijo več rokodelcev in s tem dvignejo učinkovitost. S tem se produkcija koncentrira; če je prej vsaka vas tako ali drugače proizvajala podkve, bo zdaj ena manufaktura zadovoljila potrebe celotne regije. Ta razvoj privede do industrializacije, ki koncentriranje produkcije še radikalizira. Na prvi pogled se zdi, da kapitalizem potrebuje in proizvaja mesto in res, širitev kapitalističnega načina proizvodnje (odvisno od načina industrializacije bi lahko razpravljali o tem, kaj se zgodi s socialističnimi mesti in zakaj) je povsod povzročil izrazito urbanizacijo. Toda aglomeracija proizvodnje sčasoma odpravi tudi potrebo po mestu, ki se razleze v mozaik predmestij, industrijskih con, nakupovalnih središč, ki jih prečijo in povezujejo avtoceste. Skrajni primeri tega so Los Angeles, širši Amsterdam, Porenje ipd. Da v teh primerih še vedno razmišljamo o jasni ločini mesto-dežela, je posledica administrativnih ločin in ni nič drugega kot utvara, ne obstaja več mesto, obstajajo samo cone, kar vključuje tudi komodificirano naravo.
Homogenizacija prostora se, tako je videti, ne ustavi le pri sami prostorski geometriji, pač pa vključuje tudi oblikovanje in arhitekturo. Sodobna gradnja bivalnih in poslovnih objektov je izrazito monotona – novogradnje so domala po vsem svetu videti enako: primerjajte Šumi, Schellenburg, Bellevue pri Tivoliju (bloki, ne hotel), Kvart pri Aleji (o rumeni banani poleg rajši ne bom) s podobnimi soseskami povsod po svetu, od Santiaga de Chile do Vladivostoka. V splošni rabi se pojav pavšalno označuje za minimalizem, čeprav gre pogosto za modernistično gradnjo – v podrobnosti se tu ne bomo spuščali, prav tako ne bomo nagovorili sicer zelo zanimivega vprašanja, ali je minimalizem le eden od trendov, ali pa rezultat kapitalizma. Za pričujoči esej je važna predvsem ugotovitev, da je sodobna gradnja pogosto uniformna in se ne prilagaja prostoru, v katerega je umeščena.
Medtem ko je notranjost zgradbe namenjena njenim uporabnikom, denimo stanovalcem, je vloga zunanjosti precej kompleksnejša – skupaj z drugimi stavbami tvori podobo naselja ali mesta in zato na nek način pripada vsem. Zato tudi obstaja velika razlika med grafitom in razbitim steklom. Kako bo neka zgradba spremenila izgled četrti, se tistega, ki jo gradi, ne tiče – potencialni kupci bodo gledali iz zgradbe in ne vanjo. Izgled zgradbe je pomemben samo v vakuumu, povsem simbolično; promocijski plakati običajno izbrišejo ali vsaj zameglijo okolico. Posamezen investitor zato gradi povsem neobremenjeno in izbira popularne oblikovalske paradigme. Zakaj to proizvede tako homogeno, monotono in dolgočasno arhitekturo, je dobro vprašanje, ki pa terja svoj lastni premislek.
Po eni strani se kapitalistična proizvodnja umešča v prostor in ga prilagaja svojim potrebam – gradi ogromne industrijske cone in predmestja –, po drugi pa je prostor tudi sam produkt. Z najemnino, preprodajo ali špekulacijo; kapital lahko s prisvajanjem prostora na različne načine črpa vrednost. Da bi iz nekega prostora, s katerim trguje, lahko pridobil karseda največ, mora obstajati določena razlika, heterogenost, zaradi katere je prostor poseben in posledično omejena dobrina. Kot vemo: hotel zgrajen v centru Ljubljane bo zaradi unikatne in privilegirane umeščenosti v mesto gostom lahko računal precej več kot hotel v Mostah. Ali pa: Hong Kong je pozicioniran tako, da zlahka trguje s številnimi partnerji, zato lahko lastnik skladišča tam prostor oddaja za precej več kot na Kamčatki.
Matija Pušnik: Razkroj urbanega prostora, Disenz, 30. oktobra 2023
Prostor, ki ga proizvaja fevdalizem, je bistveno lokalen. Lokalizirana je delitev dela, posamezna posest je, vsaj načeloma, povsem samozadostna. David Graeber bi nam denimo povedal, da denarna menjava v takšni skupnosti ni potrebna. Jasno je tudi, da so možnosti za dvig učinkovitosti proizvodnje relativno ozke, po eni strani zato, ker ni dovoljšnih presežkov, ki bi jih ponovno vložili, po drugi zato, ker ne obstaja trg, ki bi povečano proizvodnjo absorbiral. Mala fevdalna vas pač potrebuje omejeno količino podkev.
Kapitalistična prostorska produkcija je povsem drugačna – prostor razčleni na dele na povsem drugačnem nivoju, sprva na nivoju regije, kasneje na nivoju vsega sveta. Globalizacija omogoči intenziven dvig učinkovitosti proizvodnje. Prvi korak so manufakture, ki pod eno streho združijo več rokodelcev in s tem dvignejo učinkovitost. S tem se produkcija koncentrira; če je prej vsaka vas tako ali drugače proizvajala podkve, bo zdaj ena manufaktura zadovoljila potrebe celotne regije. Ta razvoj privede do industrializacije, ki koncentriranje produkcije še radikalizira. Na prvi pogled se zdi, da kapitalizem potrebuje in proizvaja mesto in res, širitev kapitalističnega načina proizvodnje (odvisno od načina industrializacije bi lahko razpravljali o tem, kaj se zgodi s socialističnimi mesti in zakaj) je povsod povzročil izrazito urbanizacijo. Toda aglomeracija proizvodnje sčasoma odpravi tudi potrebo po mestu, ki se razleze v mozaik predmestij, industrijskih con, nakupovalnih središč, ki jih prečijo in povezujejo avtoceste. Skrajni primeri tega so Los Angeles, širši Amsterdam, Porenje ipd. Da v teh primerih še vedno razmišljamo o jasni ločini mesto-dežela, je posledica administrativnih ločin in ni nič drugega kot utvara, ne obstaja več mesto, obstajajo samo cone, kar vključuje tudi komodificirano naravo.
Homogenizacija prostora se, tako je videti, ne ustavi le pri sami prostorski geometriji, pač pa vključuje tudi oblikovanje in arhitekturo. Sodobna gradnja bivalnih in poslovnih objektov je izrazito monotona – novogradnje so domala po vsem svetu videti enako: primerjajte Šumi, Schellenburg, Bellevue pri Tivoliju (bloki, ne hotel), Kvart pri Aleji (o rumeni banani poleg rajši ne bom) s podobnimi soseskami povsod po svetu, od Santiaga de Chile do Vladivostoka. V splošni rabi se pojav pavšalno označuje za minimalizem, čeprav gre pogosto za modernistično gradnjo – v podrobnosti se tu ne bomo spuščali, prav tako ne bomo nagovorili sicer zelo zanimivega vprašanja, ali je minimalizem le eden od trendov, ali pa rezultat kapitalizma. Za pričujoči esej je važna predvsem ugotovitev, da je sodobna gradnja pogosto uniformna in se ne prilagaja prostoru, v katerega je umeščena.
Medtem ko je notranjost zgradbe namenjena njenim uporabnikom, denimo stanovalcem, je vloga zunanjosti precej kompleksnejša – skupaj z drugimi stavbami tvori podobo naselja ali mesta in zato na nek način pripada vsem. Zato tudi obstaja velika razlika med grafitom in razbitim steklom. Kako bo neka zgradba spremenila izgled četrti, se tistega, ki jo gradi, ne tiče – potencialni kupci bodo gledali iz zgradbe in ne vanjo. Izgled zgradbe je pomemben samo v vakuumu, povsem simbolično; promocijski plakati običajno izbrišejo ali vsaj zameglijo okolico. Posamezen investitor zato gradi povsem neobremenjeno in izbira popularne oblikovalske paradigme. Zakaj to proizvede tako homogeno, monotono in dolgočasno arhitekturo, je dobro vprašanje, ki pa terja svoj lastni premislek.
Po eni strani se kapitalistična proizvodnja umešča v prostor in ga prilagaja svojim potrebam – gradi ogromne industrijske cone in predmestja –, po drugi pa je prostor tudi sam produkt. Z najemnino, preprodajo ali špekulacijo; kapital lahko s prisvajanjem prostora na različne načine črpa vrednost. Da bi iz nekega prostora, s katerim trguje, lahko pridobil karseda največ, mora obstajati določena razlika, heterogenost, zaradi katere je prostor poseben in posledično omejena dobrina. Kot vemo: hotel zgrajen v centru Ljubljane bo zaradi unikatne in privilegirane umeščenosti v mesto gostom lahko računal precej več kot hotel v Mostah. Ali pa: Hong Kong je pozicioniran tako, da zlahka trguje s številnimi partnerji, zato lahko lastnik skladišča tam prostor oddaja za precej več kot na Kamčatki.
Matija Pušnik: Razkroj urbanega prostora, Disenz, 30. oktobra 2023
