Blog Archives

GAM

27/10/2023

Ladja v Egejskem morju, plovba z otoka Symi na otok Rodos, Grčija, 2016

GAM
Zakaj gojijo trgovski mornarji in tudi morski razbojniki in mornarji z bojnih ladij in mornarji, ki služijo na ladjah za prevažanje sužnjev, tako zaničljiva čustva do kitolovk, je vprašanje na katero bi bilo težko odgovoriti.
Toda kaj je gam? lahko bi si obrabili kazalec, medtem ko bi drsali z njim gor in dol po vseh stolpcih slovarjev, pa bi nikoli ne našli te besede. In vendar prav to besedo že nič koliko let stalno uporablja kakih petnajst tisoč čistokrvnih yankeejev. Gotovo bi jo bilo treba opredeliti, potem pa bi jo morali vključiti v leksikon. S tem namenom mi dovolite, da jo učeno pojasnim.
GAM. - Družabno srečanje dveh (ali več) kitolovk, navadno na lovišču. Najprej si druga drugi zakličeta pozdrave, nato posadki druga drugo obiščeta, tako da se snideta kapitana na krovu ene ladje, prva častnika pa na krovu druge.
Pa še neka malenkost je v zvezi z gamovanjem, ki je tukaj ne smemo pozabiti. Vsi poklici imajo svoje male nadrobne posebnosti: ima jih tudi kitolovstvo. Kadar kapitana razbojniške ladje ali ladje s sužnji ali bojne ladje veslajo kamorkoli v njegovem čolnu, sedi zmeraj na sedežu na krmi, ki je udoben in včasih oblazinjen, in velikokrat sam krmari z ljubko malo modno ročico, okrašeno s pisanimi vrvmi in trakovi. Toda kitolovski čoln na krmi nima sedeža, nikakršne zofe nima in sploh nobene ročice. Res bi kitolovstvu odbila zadnja ura, če bi se kitolovski kapitani prevažali po vodi na stolu s koleščki kot stari angleški plemiči s putiko v patentnih vozičkih. In kar zadeva ročico pa na kitolovskem čolnhu ni prostora za takšne pomehkužene stvari.
In ker mora pri "gamu" celotna posadka zapustiti ladjo in ker sodi mednjo krmilar čolna ali harpunar, krmari ob tej priložnosti ta kapitanu podrejeni mož, kapitan pa se pelje na obisk, ker nima kje sedeti, tako, da stoji pokonci kakor smreka.

Herman Melville - Beli kit

0 Comments

Zakonski stan

2/10/2023

0 Comments

Mohandas Karamchand Gandhi z ženo Kasturbo, Gandhijev muzej, New Delhi, 2009

Približno v času moje poroke so izdajali brošurice, stale so pajso ali paj (ne spominjam se več, koliko natanko), v katerih so razpravljali o zakonski ljubezni, blaginji, otroških porokah in podobnem. Kadarkoli sem naletel na katero od njih, sem jo prebral od prve do zadnje strani, ob tem pa ponavadi pozabljal tisto, kar mi ni dišalo, in toliko bolj vneto spolnjeval tisto, kar mi je bilo všeč. Dogrobna zvestoba ženi, ki so mi jo vtepale v glavo te knjižice in ki naj bi bila moževa sveta dolžnost, se mi je za vekomaj vtisnila v srce. Strast do resnice mi je bila že prirojena, zato nezvestoba ni prihajala v poštev. Povrh tega pa sem imel pri svojih rosnih letih kaj malo možnosti, da bi skakal čez plot.

Toda poduk o zvestobi je imel tudi zunanje učinke. »Če naj jaz obljubim zvestobo ženi, naj tudi ona obljubi zvestobo meni,« sem si rekel. Tako misleč, sem postal ljubosumen soprog. Ženina dolžnost je v mojih očeh zlahka postala moja pravica do njene zvestobe, in nad to pravico sem sklenil kar najbolj nepopustljivo bdeti. Prav nobenega razloga nisem imel, da bi sumil ženo nezvestobe, a ljubosumje pač ne čaka na razloge. Nenehno sem prežal na njen sleherni gib in brez mojega dovoljenja ni smela nikamor. To je med naju zasejalo semena grenkega razdora. Takšno omejevanje je bilo skorajda kakor nekakšna ječa. In Kasturbaj ni bila dekle, ki bi to vdano prenašala. Izborila si je pravico, da gre ven, kadarkoli in kamorkoli hoče. Čim bolj sem jo skušal omejevati, tem več svobode si je jemala in tem bolj nejevoljen sem bil. Tako sta užaljenost in trdovraten molk postala pri naju, poročenih otrocih, nekaj vsakdanjega. Mislim, da je bila Kasturbajina odločitev, da se ne bo menila za moje omejitve, povsem nedolžna.

Katero pošteno in odkrito dekle pa bi prenašalo, da ji branijo hoditi v tempelj ali na obisk k prijateljicam? In če sem jo imel pravico omejevati, ali ni tudi ona imela podobne pravice? Danes mi je vse to jasno. Takrat pa sem hotel za vsako ceno uveljaviti avtoriteto soproga! Nikar pa naj bralec ne misli, da je bilo najino življenje ena sama zagrenjenost. Zakaj moja »strogost« je temeljila na ljubezni, na ničemer drugem. Iz svoje žene sem hotel narediti idealno ženo. Želel sem si, da bi bilo njeno življenje zgled čistosti, da bi se naučila, česar sem se naučil jaz, da bi se njeno življenje in misel zlila z mojim.

Ne vem, ali si je tega želela tudi Kasturbaj. Bila je nepismena. Po naravi je bila preprosta, neodvisna, vztrajna, in vsaj nasproti meni, zadržana. Zastran svoje nevednosti si ni belila glave in ne pomnim, da bi jo moje učenje kdaj spodbudilo, da bi se še sama lotila podobne pustolovščine. Zdi se mi torej, da so bile moje želje glede tega povsem enostranske. Moja strast je veljala eni sami ženski, in želel sem si, da bi mi jo ta vračala. A čeprav te vzajemnosti ni bilo, ne bi mogel reči, da je bilo med nama vse tako zavrženo, saj je ljubezen gorela vsaj na eni strani.

Reči moram, da sem jo imel rad, in sicer kar se da strastno. Še v šoli sem kar naprej mislil nanjo in misel na večer in na najino snidenje mi nikdar ni dala miru. Kadar nisem mogel biti z njo, mi je bilo neznosno. Vsak večer sem jo trapil s svojim praznim govoričenjem in ji pozno v noč nisem pustil zaspati. Če tej vsepouživajoči strasti v meni ne bi delal družbe goreč čut za dolžnost, bi bodisi zbolel ali pa prezgodaj umrl, morda celo zabredel na stranpota. Tako pa je bilo treba vsak dopoldan opravljati dolžnosti, da bi se komurkoli zlagal, pa mi tudi nikdar ni prišlo na misel. In prav to zadnje je bilo tisto, kar mi je prihranilo marsikatero zablodo.

Mohandas K. Gandhi: Avtobiografija, Zgodba o mojih eksperimentih z resnico

0 Comments

GAM

Zakonski stan

Fotopis

Naslovi

Arhiv prispevkov