Sveti mož na obali reke Khudar, Khajuraho,1999
Fotografija je bila posneta s 35 mm fotoaparatom Minolta Dynax 7000i
Fotografija je bila posneta s 35 mm fotoaparatom Minolta Dynax 7000i
Na začetku tridesetih let se je Paul Brunton, pustolovsko navdahnjen Anglež, odpravil na dolgo potovanje v Indijo po sledeh njene modrosti, za katero je menil, da jo ogroža neustavljiv napredek zahodnjaške mislenosti. Med lepimi osebnostmi, ki jih je srečal, je bil neki star jogi. Med pogovorom mu je dejal:
“Šele ko se bodo zahodnjaški učenjaki odpovedali izumljanju strojev, hitrejših od teh, ki jih že imate, in se bodo raje zazrli vase, bo vaša rasa odkrila malce prave sreče. Pa ja ne mislite, da so vaši ljudje srečnejši, če lahko potuijejo hitreje?”
Minulo je več kot sedemdeset let. Mnogi Indijci nam lahko še danes postavijo to vprašanje. pa smo si ga kdaj sami?
Vse kaže, da ne, kajti hitenje je postalo naš življenjski slog. Vse je tek. Živimo, ne da bi bili pozorni na življenje. Spimo in se ne menimo za sanje. Samo pogledamo na budilko. Zanima nas le čas, ki mineva, in odlagamo na pozneje, kar bi v resnici radi. Pozornost usmerjamo na “potem”, ne na “zdaj”. Zlasti v mestih čas mineva brez trenutka razmisleka, brez enega samega trenutka tišine, ki bi uravnovesil nenehno hitenje. Skoraj nihče nima več časa za nič. Niti za to, da bi se začudil, zgrozil, bil ganjen, se zaljubil, bil sam s seboj. Se vprašal, ali ga to hitenje osrečuje.
Kot otrok sem poznal ljudi, ki so imeli čas. Bili so pastirji v Orsigni v toskanskih Apeninih, kamor sem hodil na počitnice. Ure in ure so s travno bilko v ustih ležali na travniku vrh gore in od daleč gledali svojo čredo, razmišljali, sanjarili, oblikovali stihe, ki so jih včasih vrezali v kamne ob studencih ali popevali na nedeljskih pesniških tekmovanjih okoli pletenke z vinom.
V Indiji imajo vsi čas in pogosto tudi domislek, ki ga zaupajo mimoidočemu - kot človek, ki ima skromno stojnico s čajem na neki podeželjski cesti. Ponudi ti ga v glineni skledici, te potem nauči, da jo zalučaš na tla, in te opozori, da je spet postala del zemlje … iz katere bodo naredili nove skledice.
Tiziano Terzani: Še en krog na vrtiljaku
“Šele ko se bodo zahodnjaški učenjaki odpovedali izumljanju strojev, hitrejših od teh, ki jih že imate, in se bodo raje zazrli vase, bo vaša rasa odkrila malce prave sreče. Pa ja ne mislite, da so vaši ljudje srečnejši, če lahko potuijejo hitreje?”
Minulo je več kot sedemdeset let. Mnogi Indijci nam lahko še danes postavijo to vprašanje. pa smo si ga kdaj sami?
Vse kaže, da ne, kajti hitenje je postalo naš življenjski slog. Vse je tek. Živimo, ne da bi bili pozorni na življenje. Spimo in se ne menimo za sanje. Samo pogledamo na budilko. Zanima nas le čas, ki mineva, in odlagamo na pozneje, kar bi v resnici radi. Pozornost usmerjamo na “potem”, ne na “zdaj”. Zlasti v mestih čas mineva brez trenutka razmisleka, brez enega samega trenutka tišine, ki bi uravnovesil nenehno hitenje. Skoraj nihče nima več časa za nič. Niti za to, da bi se začudil, zgrozil, bil ganjen, se zaljubil, bil sam s seboj. Se vprašal, ali ga to hitenje osrečuje.
Kot otrok sem poznal ljudi, ki so imeli čas. Bili so pastirji v Orsigni v toskanskih Apeninih, kamor sem hodil na počitnice. Ure in ure so s travno bilko v ustih ležali na travniku vrh gore in od daleč gledali svojo čredo, razmišljali, sanjarili, oblikovali stihe, ki so jih včasih vrezali v kamne ob studencih ali popevali na nedeljskih pesniških tekmovanjih okoli pletenke z vinom.
V Indiji imajo vsi čas in pogosto tudi domislek, ki ga zaupajo mimoidočemu - kot človek, ki ima skromno stojnico s čajem na neki podeželjski cesti. Ponudi ti ga v glineni skledici, te potem nauči, da jo zalučaš na tla, in te opozori, da je spet postala del zemlje … iz katere bodo naredili nove skledice.
Tiziano Terzani: Še en krog na vrtiljaku
