Iran
1.) Sedem obrazov Irana: To ni samo država, pač pa stanje duha
V Britanskem muzeju danes leži Kirov valj, majhen glineni sodček, popisan z akadskim klinopisom. Iranski nacionalisti in pahlavisti so ga radi imenovali »prva listina človekovih pravic«.
Iran se v zadnjem času neprestano pojavlja na naslovnicah časnikov. Toda koliko v resnici vemo o njem? O njegovi zgodovini in ljudeh? (Pre)malo. Zato se bomo podali po potovanju, ki smo ga naslovili Sedem obrazov Irana. Prvi je tisti, ki ga najdemo v daljni zgodovini.
Prestavimo se torej tjakaj. Veter v Pasargadah, kakšnih 130 kilometrov severovzhodno od Širaza, ima poseben zvok. Ne žvižga, temveč šepeta. Stojimo pred preprosto, skoraj minimalistično grobnico iz apnenca, ki spominja na majhno hišico na podstavku. Težko je verjeti, da tu počiva človek, ki je napisal zgodbo prvega globalnega imperija v zgodovini. Ni zlatih okraskov niti grandioznih kipov, kakršne so si postavljali faraoni. Pač pa sta tam res zgolj goli kamen in tišina, ki jo občasno prekine klik fotoaparata kakšnega turista ali oddaljen zvok prometa.
Vendar pa je prav ta preprostost največji paradoks perzijske zgodovine. Kir II., v zahodnem svetu znan kot Kir Veliki, ni potreboval piramid, da bi se dotaknil večnosti. Njegov spomenik ni bil zgrajen iz kamna, temveč iz ideje, in sicer, da imperij ne potrebuje nujno reke krvi, da bi preživel. Ideje, ki danes, v svetu, razdrobljenem na identitetne politike in verske vojne, zveni skoraj utopično, in sicer da lahko različni narodi, bogovi in jeziki sobivajo pod eno streho, ne da bi izgubili svojo dušo.
Dobrodošli torej na začetku, v času Ahemenidov, dinastije, ki je Iran postavila na zemljevid sveta in v kolektivno podzavest civilizacij.
Nasprotje terorja
Da bi razumeli, zakaj je Kir Veliki (vladal je od približno od 559 do 530 pr. n. št.) v iranski psihi še danes prisoten kot mitski oče – in zakaj ga je celo zadnji šah leta 1971 obupano klical na svoji razvpiti zabavi v Perzepolisu – moramo razumeti svet, v katerega se je rodil. Bližnji vzhod pred Kirom ni bil prijazno okolje. Asirci in Babilonci, velesili tistega časa, so mednarodne odnose gradili na terorju. Ko je asirski kralj zavzel mesto, se je s tem pohvalil na glinenih tablicah: »Odrl sem jim kožo in z njo prekril obzidje.« Preseljevanje narodov in uničevanje lokalnih božanstev je bila standardna praksa »pacifikacije«.
Kir Veliki ni potreboval piramid, da bi se dotaknil večnosti. Njegov spomenik ni bil zgrajen iz kamna, temveč iz ideje, in sicer, da imperij ne potrebuje nujno reke krvi, da bi preživel.
Nato pa se pojavil Kir. Ko je leta 539 pr. n. št. vkorakal v Babilon, se je zgodilo nekaj nezaslišanega – čisto nič. Mesto ni bilo požgano. Žensk niso odpeljali v suženjstvo. Templjev niso oskrunili. Namesto meča se je Kir odločil za, kot bi rekli danes, propagando. Razglasil se je za osvoboditelja, ne osvajalca.
Judom, ki so bili v babilonskem ujetništvu, je dovolil vrnitev v Jeruzalem in – kar je še bolj šokantno – financiral obnovo njihovega templja. V Stari zavezi (Izaija 45,1) je Kir zato edini Nejud, ki ga imenujejo mesija, maziljenec.
V Britanskem muzeju danes leži Kirov valj, majhen glineni sodček, popisan z akadskim klinopisom. Iranski nacionalisti in pahlavisti so ga radi imenovali »prva listina človekovih pravic«. To je morda sodoben izraz, ki ga težko uporabimo v tem primeru, vendar v jedru drži. Valj beleži, da kralj ne vsiljuje svoje vere, temveč spoštuje lokalne običaje. To je bil Pax Persica, prvi multikulturni model v zgodovini. Perzijci so ugotovili nekaj, kar so Rimljani in Britanci dojeli šele stoletja kasneje: lažje je vladati s korenčkom davčnih olajšav in verske svobode kot pa s palico stalne represije.
Satrapi in avtoceste
Če je bil Kir vizionar, je bil njegov naslednik (po kratki epizodi Kambiza II.) Darej I. Veliki (od 522 do 486 pr. n. št.) birokratski genij. Imperij, ki se je raztezal od reke Ind v današnjem Pakistanu do Donave v Evropi in Libije v Afriki, je potreboval več kot samo lepe besede. Potreboval je namreč sistem.
Darej je svet razdelil na satrapije, province, ki so jih vodili guvernerji oziroma satrapi. Toda tu je treba upoštevati ključno lastnost: satrap je bil res običajno Perzijec, toda nižja uprava je ostala lokalna. Egipčani so pisali v hieroglifih, Babilonci v klinopisu, Grki v grščini. Lingua franca imperija je postala aramejščina, jezik trgovcev, ne perzijščina.
Da bi povezal to ogromno območje, je Darej zgradil kraljevo cesto. Predstavljajte si nekakšen antični internet. Cesta je povezovala Suso v današnjem Iranu s Sardami v Turčiji, dolga je bila skoraj 2700 kilometrov. Grški zgodovinar Herodot, ki običajno ni skoparil s kritikami na račun »barbarov«, je o perzijskih kurirjih zapisal tisti slavni stavek, ki je danes moto ameriške pošte: »Ne sneg ne dež ne vročina ne mrak noči ne zadržijo teh kurirjev …« Sporočilo je potovalo teden dni. Za tisti čas je bila to svetlobna hitrost.
In nato je tu Perzepolis, Parsa. Danes so res samo še ruševine, ki žarijo v rdečkastem zahajajočem soncu, toda nekoč je bil to oder za največji spektakel sveta. To ni bila administrativna prestolnica, temveč ceremonialno srce. Reliefi na stopnišču apadane, dvorane za sprejeme, ne kažejo vojakov v bitki, pač pa delegacije narodov – Etiopijce s slonovino, Arabce s kamelami, Indijce z zlatom – kako v miru prinašajo darila kralju. Nobenega ponižanja, samo red in harmonija. To je bila vizualizacija perzijske laži, če tako rečemo, da je svet urejen, varen in da so vsi srečni pod okriljem kralja kraljev.
Zaratustrov smeh
Toda pod to politično strukturo je tekla globlja, metafizična reka, ki še danes opredeljuje iranski pogled na svet. To je dediščina preroka Zaratustre (Zoroastra). Čeprav se zgodovinarji prepirajo, kdaj točno je živel (od sedmega do enajstega stoletja pr. n. št.), je njegov vpliv na Ahemenide nesporen.
Zaratustra je svetu dal binarnost. Svet ni kaos, ampak bojišče med Ahura Mazdo, gospodarjem modrosti, resnice, svetlobe, in Ahrimanom, lažjo, temo, kaosom. Človek ni samo igrača bogov, ampak aktivni udeleženec. Ima svobodno voljo, da izbere resnico (aša) ali laž (druž).
Ahemenidski kralji so se videli kot agenti Ahura Mazde. Njihova naloga ni bila samo vladati, ampak vzdrževati red proti kaosu. Ko je Darej zatrl upornike, je rekel: »Lagali so.« Upor ni bil samo politični zločin, bil je moralni prekršek proti resnici.
Ta dualizem se je kasneje prelil v judovstvo, krščanstvo in islam (koncepti nebes in pekla, poslednje sodbe, hudiča – vse to ima iranske korenine), toda v Iranu je ostal posebej močan. Še danes, v sodobni iranski politiki, retorika pogosto sledi tej starodavni matrici: mi (svetloba/pravičnost) proti njim (tema/imperializem). Iranski šiizem je kasneje to dualnost zgolj preoblekel v nova oblačila, toda skelet je ostal zoroastrski.
Tisti prekleti Makedonec
Konec je prišel hitro in brutalno, kot se za imperije spodobi. Leta 330 pr. n. št. je mladenič iz Makedonije, Aleksander III., vkorakal v Perzepolis. Po noči pijančevanja – in menda na pobudo kurtizane Taide – je veličastna palača zgorela. Iranci mu še danes ne pravijo »Veliki«. Zanje je Aleksander Gajasti (Prekleti).
Toda zgodovina ima smisel za ironijo. Aleksander je prišel, da bi uničil Perzijo, vendar je v resnici Perzija osvojila njega. Začel se je oblačiti v perzijska oblačila, zahteval je proskinezo, klanjanje do tal, in se poročil s perzijsko princeso Roksano. Uvidel je, da imperija ne moreš voditi kot makedonski vojaški tabor. Potreboval je perzijsko administracijo. Perzija je padla, toda njena kultura – koncept vodenja, njena estetika in birokratski aparat – je preživela. Grški selevkidski nasledniki so postali bolj perzijski od Perzijcev.
Ko danes hodite po Teheranu in opazujete zapletene rituale vljudnosti, ko vidite ponos, s katerim Iranci govorijo o svoji preteklosti, ne gledate samo ostankov zgodovine. To je v resnici Kirova senca. Ideja Irana – Iranzamin – je preživela Grke, Arabce, Mongole in Britance. Ahemenidi so pustili lekcijo, ki jo Iran še vedno poskuša, včasih neuspešno, uravnotežiti: kako biti velesila, ki spoštuje raznolikost, in kako ohraniti identiteto, ko se svet okoli tebe ruši.
Prvi imperij je morda izginil v ognju Aleksandra, toda vonj po večnosti, ki veje iz tiste preproste grobnice v Pasargadah, je ostal. In ta vonj je opojnejši od katere koli nafte.
2.) Sedem obrazov Irana: nora poteza pesnika, ki je rešil perzijski narod
»Morda ste nam prinesli pravo vero, a mi smo tisti, ki vas učimo, kako voditi imperij, kako graditi mesta, kako pisati poezijo in kako se vesti za mizo«.
Začnimo tokrat malce drugače. Predstavljajmo si, da nam zadiši po hijacinti oziroma, kot bi rekli tamkaj, zumbulu in sveže vzkaljeni pšenici. Na koledarju je izpisan 21. marec, pomladno enakonočje. V stanovanju nekje na severu Teherana, v senci mogočnega gorovja Alborz, se družina zbere okoli mize, haftsin. Na njej je skrbno razporejenih sedem predmetov, ki se v perzijščini začnejo na črko s – jabolko, česen, kis, kovanci … Ob njih pa so ogledalo, zlata ribica, ki kroži v stekleni krogli, in knjiga. Če bi bili v Kairu, Damasku ali Riadu, bi bila ta knjiga skoraj zagotovo Koran. Na iranski mizi za novruz, praznik perzijskega novega leta, pa ob sveti knjigi islama (ali pa pogosto kar namesto nje) leži debel zvezek poezije. Največkrat Hafisove lirike ali Firduzijevega epa Šahname.
V tej na videz drobni družinski podrobnosti se skriva ena največjih in najbolj fascinantnih skrivnosti Bližnjega vzhoda. Kako je narodu, ki je bil vojaško in politično poražen, uspelo ohranjati lastno dušo? In to več tisoč let! Pri čemer je bil neprestano obkrožen z drugačnimi običaji in tudi sovražno nastrojenimi.
Padec orjaka
Da bi razumeli ta paradoks, se moramo vrniti v 7. stoletje. Sasanidski imperij, tista mogočna perzijska država, ki se je štiri stoletja enakovredno kosala z Rimljani in Bizantinci, je bil izčrpan. Dolgotrajne vojne za prevlado na Bližnjem vzhodu, dvorne spletke, zaradi katerih so se kralji menjavali hitreje kot letni časi, in drakonski davki so načeli njegovo hrbtenico. Ko so se iz puščav na jugu prikazali arabski jezdeci, združeni pod novo zastavo islama, je perzijski dvor v Ktezifonu (blizu današnjega Bagdada) nanje sprva gledal z aroganco. Kaj bi jim lahko storili puščavski nomadi, ljudje brez velikih mest in centralizirane države?
Zgodovina je do genijev pogosto kruta. Ko je Firduzi kot starec svoje življenjsko delo ponudil turškemu sultanu Mahmudu iz Ghaznija
v upanju na obljubljeno nagrado (zlatnik za vsak verz), mu je sultan, ki mu predislamski miti niso bili po volji, poslal le vrečo srebra.
Takšna aroganca je bila usodna. V znameniti bitki pri Kadisiji (to naj bi bilo leta 636) so arabske sile razbile sasanidsko vojsko. Sloni perzijske armade, njihovo glavno taktično orožje, so se prestrašeni razbežali in teptali lastne vojake. Sasanidski poveljnik Rostam Farohzad je padel, zadnji kralj Jazdegerd III. pa je zbežal na vzhod, kjer ga je v mlinu ubil lastni podanik zaradi peščice zlata.
Jazdegerdova smrt je vsekakor pomenila konec sasanidskega cesarstva in Arabcem olajšala osvajanje preostalega dela Irana.
Arabsko osvajanje Perzije pa je bilo hitro in, s stališča zmagovalcev, popolno. Prineslo je novo vero, novo upravo in nov jezik. Iranski zgodovinar Abdolhosein Zarinkub je to obdobje kasneje poimenoval »dve stoletji tišine«. Zdelo se je, da je starodavna civilizacija obnemela, zadušena pod težo puščavskega viharja.
Plamen, ki ni ugasnil
Toda preden so postali muslimani, so bili Perzijci tisočletja pripadniki zoroastrizma. Ta vera, ki jo je, kot smo pisali že v prvem delu feljtona, utemeljil prerok Zaratustra, je bila prva velika monoteistična (ali vsaj dualistična) religija na svetu. Njeno bistvo je bil neizprosen boj med Ahuro Mazdo (bogom svetlobe in modrosti) ter Ahrimanom (duhom teme in laži). Človek ni bil zgolj božji suženj, temveč aktiven bojevnik v tem kozmičnem spopadu, oborožen s tremi preprostimi načeli: dobre misli, dobre besede, dobra dejanja.
Osvajalci so zoroastrska svetišča, v katerih je neprekinjeno gorel sveti ogenj, pogasili ali jih spremenili v mošeje. Vendar vere, ki je bila tako globoko zakoreninjena v perzijsko dušo, niso mogli izbrisati z dekretom in ne z mečem.
Zoroastrski dualizem, občutek za pravičnost in globoko spoštovanje do narave – zlasti do svetlobe in vode – so se prelili v perzijsko različico islama. Zato iranski islam že od nekdaj deluje nekoliko drugače. Je bolj mističen, bolj poln simbolike in manj rigorozen v svoji dogmatiki.
Perzijci so postopoma sprejeli Alaha, toda v svojih srcih nikoli niso zares opustili Ahure Mazde.
Intelektualna gverila
Ko so Arabci osvojili Egipt, so Egipčani prevzeli arabski jezik in faraonska preteklost je postala samo še kup nemih kamnov, ki jih danes občudujejo turisti. Ko so osvojili Sirijo in Mezopotamijo, so prebivalci postali arabofoni. Perzija pa ni bila nikoli arabizirana. Še danes vas bodo srepo pogledali, če boste rekli, da so Iranci Arabci. Niso.
V 8. in 9. stoletju se je namreč začel intelektualni upor, znan kot gibanje Šu'ubija. Perzijski intelektualci, birokrati in pisarji, ki so delali za arabski kalifat, so začeli v briljantni arabščini pisati razprave, s katerimi so dokazovali kulturno večvrednost Nearabcev (predvsem Perzijcev) nad Arabci. Trdili so, če močno poenostavimo: Morda ste nam prinesli pravo vero, toda mi smo tisti, ki vas učimo, kako voditi imperij, kako graditi mesta, kako pisati poezijo in kako se vesti za mizo.
S tem so kalifat obrnili od znotraj. Ko je na oblast prišla dinastija Abasidov in prestolnico preselila v Bagdad (mimogrede, beseda je perzijskega izvora in pomeni »darilo boga«), je bil dvor povsem perzificiran. Kalifi so prevzeli starodavne sasanidske dvorne ceremoniale, upravo pa so prepustili perzijskim vezirjem. Arabci so vladali po imenu, Perzijci v praksi.
Mož, ki je rešil jezik
Vse to pa vendarle ne bi zadostovalo za ohranitev naroda, če bi izgubili svoj materni jezik. In ta bitka je imela prav tako svojega generala – obubožanega plemiča iz mesta Tus po imenu Abolkasem Firduzi. Ob koncu 10. stoletja je stara perzijščina počasi drsela v pozabo. Firduzi se je odločil za noro dejanje: zbral bo vse stare perzijske mite, legende o predislamskih kraljih in epske bitke ter jih zapisal v verzih. Trideset let je sedel in pisal Šahname ali Knjigo kraljev. Ep, ki šteje okoli 50.000 rimanih dvostišij, je sestavljen skoraj izključno iz čistih perzijskih besed, brez arabskih izposojenk.
Njegovo delo je postalo nekakšen literarni oklep. Zgodbe o junaškem Rostamu, ki se bori proti demonom, o tragičnih ljubeznih in pravičnih šahih so prežele vse sloje družbe. Ljudje so se jih učili na pamet in si jih pripovedovali v čajnicah. Zgodovina je do genijev pogosto kruta. Ko je Firduzi kot starec svoje življenjsko delo ponudil turškemu sultanu Mahmudu iz Ghaznija v upanju na obljubljeno nagrado (zlatnik za vsak verz), mu je sultan, ki mu predislamski miti niso bili po volji, poslal le vrečo srebra. Razočarani Firduzi je denar menda razdelil med lastnika kopališča in prodajalca piva ter se vrnil domov, kjer je umrl v bedi.
Legenda pravi, da je sultan kasneje spoznal svojo zmoto in za pesnikom poslal karavano zlata. Ko je karavana vstopala skozi ena mestna vrata, so skozi druga vrata ravno nesli Firduzijevo krsto. Toda Firduzi je vseeno zmagal. »Veliko sem trpel teh trideset let,« je zapisal, »vendar sem s to knjigo perzijski jezik obudil v življenje.«
Zato se danes Iranci še vedno zbirajo okoli mize haftsin (haft-sin). Zato pomlad še vedno slavijo po starem zoroastrskem koledarju. Preživetje Perzije je lekcija o tem, da lahko narod izgubi svoje vojske in svoje kralje, toda če ohrani svoj jezik, svoje mite in svojo poezijo, ga ni mogoče izbrisati iz zgodovine.
To je vsekakor zgodovinsko poglavje, ki bi mu kakšen odstavek lahko dopisal tudi slovenski narod in svetu sporočil, da je jezik temelj, zaradi katerega narodi sploh obstajajo in preživijo.
Vidite, dragi bralci, čeprav smo ob koncu prejšnjega dela napovedali pisanje o vinu iz Širaza in matematiki v zvezdah, nas je besedna pot popeljala drugam. Preden se podamo drugam, smo morali postaviti še en temelj za boljše razumevanje Irana. Se bomo pa tako vinu kot matematiki prej ali slej vrnili.
3.) Sedem obrazov Irana: brutalni vizionar je sredi puščave zgradil paradiž
Srečanje poezije, mistike in pragmatizma: sprehod skozi mesto, kjer so se v senci mošej mešali vplivi krščanskih trgovcev in sufijskih modrecev.
V misli si prikličite zvok drobnih kladivc, ki ritmično udarjajo po bakru in odmevajo skozi temačni labirint velikega bazarja. Če stopite iz te zaprte, z vonjem po kardamomu in prahu prenasičene družabne žile mesta na bleščečo svetlobo, se pred vami odpre prostranstvo, ki jemlje dih. Stopili ste na Trg Nakš-e Džahan (kar bi prevedli kot Trg podobe sveta). Dolg je več kot petsto metrov, obrobljen z dvonadstropnimi arkadami, stražijo pa ga mojstrovine islamske arhitekture. Zrak diši tudi po žafranu in gazu, mehki lokalni slaščici s pistacijami.
Smo v Isfahanu v zgodnjem 17. stoletju. Francoski draguljar in popotnik Jean Chardin, ki bo tu preživel vrsto let, bo v svoj dnevnik osupel zapisal tisto, kar domačini ponavljajo kot mantro: »Esfahan nesf-e jahan.« Isfahan je polovica sveta. Kdor je videl to mesto, je videl vse, kar ima svet ponuditi.
Toda kako je to mesto sredi polpuščave postalo središče globalne trgovine, umetnosti in filozofije? Gre za tako rekoč geopolitični mojstrski rez.
Da bi namreč razumeli Isfahan, moramo razumeti dinastijo Safavidov in genialno, četudi tvegano politično potezo, ki je za vedno spremenila podobo Bližnjega vzhoda. Leta 1501 je najstniški šah Ismail, ustanovitelj dinastije, z mečem v roki razglasil, da bo državna religija njegovega novega imperija dvanajstniški šiitski islam. To je največja veja šiitov, ki danes predstavlja približno 85 odstotkov vseh šiitskih muslimanov in veruje v dvanajst pravičnih imamov iz Mohamedove družine kot legitimnih naslednikov.
V poltemnih čajnicah okoli trga so odzvanjali Hafisovi verzi, ki so se posmehovali verski togosti in slavili vino kot eliksir resnice. Kot bi to veličastno, iz puščave iztrgano mesto v svojem drznem urbanizmu samo šepetalo Hafisov slavni stih: »Pridi, raztresiva rože in nalijva vino v čašo, razparajva streho neba in ustvariva povsem nov svet.«
Do takrat pa je bila večina Perzijcev sunitov. Zakaj torej ta radikalen obrat? Odgovor je političen. Safavidi so potrebovali požarni zid. Na zahodu so jim grozili ekspanzionistični in strogo sunitski osmanski Turki, na vzhodu sunitski Uzbeki. S tem, ko so Perzijo prisilno in krvavo preoblikovali v utrdbo šiizma, so ustvarili nepremostljivo ideološko mejo. Ustvarili so specifično nacionalno identiteto, ki Iran še danes ločuje od večine islamskega sveta.
Tako lažje razumemo razlike med državami na Bližnjem vzhodu, tudi v smislu zavezništev in sovraštev. Tako je mogoče razumeti marsikateri spopad in vojno na Bližnjem vzhodu.
Vladar kot glavni urbanist
Na tem geopolitičnem temelju je ob koncu 16. stoletja na prestol stopil šah Abas I., znan kot Abas Veliki. Bil je brutalen pragmatik – iz strahu pred zaroto je dal ubiti ali oslepiti celo lastne sinove –, toda hkrati je bil vizionar nepredvidenih razsežnosti. Leta 1598 je prestolnico preselil v varno notranjost države, v Isfahan, in se odločil, da jo bo spremenil v izložbo svojega imperija.
Trg Nakš-e Jahan tako ni bil samo javni prostor. Postal je skrbno zrežirano politično gledališče. Njegove štiri stranice so predstavljale štiri stebre safavidske moči. Na severu se je odpiral mogočen portal v bazar, ki predstavlja gospodarstvo. Na zahodu je stala palača Ali Kapu, ki predstavlja državno oblast. Na jugu se je dvigala monumentalna Šahova mošeja z modrimi minareti, kar je predstavljalo religijo. Na vzhodu pa je stala skromnejša, vendar estetsko popolna mošeja šejka Lotfolaha. Ta predstavlja zasebno, duhovno sfero vladarja.
Če je bil Isfahan polovica sveta, je bila ta polovica obarvana v turkizno modro in barvo lapis lazulija, cenjenega modrega poldragulja. Vendar vas isfahanska arhitektura ne udari takoj s svojo razkošnostjo. V nasprotju z evropskimi palačami in katedralami, ki svojo moč razkazujejo na fasadah, perzijska arhitektura odseva globoko sufijsko in islamsko filozofsko dvojnost: zahir (zunanji, očitni svet) in batin (notranji, skriti, duhovni svet).
Zunanje ulice Isfahana so bile pogosto prašne, obdane s preprostimi zidovi iz blatnih opek. Toda ko ste stopili skozi neugledna lesena vrata na notranje dvorišče, andaruni, ste vstopili v paradiž. Tam so vas pričakali bazeni s hladno vodo, simetrični vrtovi in na tisoče ročno poslikanih ploščic z arabeskami, ki so se vzpenjale proti kupolam in ustvarjale iluzijo neskončnosti.
Najlepši primer tega je mošeja šejka Lotfolaha. Nima minaretov, saj ni bila namenjena javnemu klicu k molitvi, temveč šahovemu dvoru. Njena kupola je prekrita s ploščicami, ki čez dan spreminjajo barvo – od smetanaste zjutraj do tople, rožnate barve ob sončnem zahodu. V notranjosti, natančno pod središčem kupole, sončna svetloba, ki pronica skozi rešetkasta okna, ustvari odsev v obliki pava, katerega rep se z gibanjem sonca počasi odpira. To ni več gradbeništvo. To je materializirana mistika. Je iskanje boga skozi geometrijo in svetlobo.
Cerkve z islamskimi kupolami
Vendar Isfahan ne bi bil svetovna prestolnica brez genialne ekonomske in kulturne strpnosti šaha Abasa. Zavedal se je, da za nadzor nad donosno trgovino s svilo potrebuje najboljše trgovce v regiji. Zato je iz severozahodnega mesta Jolfa na stotisoče krščanskih Armencev preselil v novo četrt v Isfahanu, ki jo je poimenoval Nova Jolfa.
Armencem je zagotovil versko svobodo in monopol nad trgovino. V srcu strogo šiitskega mesta so zrasle krščanske cerkve. Če danes obiščete katedralo Vank v Isfahanu, boste priča enemu najbolj fascinantnih kulturnih prepletov na svetu – od zunaj zgradba z rjavo opečnato kupolo spominja na islamsko mošejo, v notranjosti pa so stene pokrite s freskami v renesančnem slogu, ki prikazujejo prizore iz Svetega pisma, uokvirjene v perzijske rožnate motive. To je bil spomenik pragmatizmu in zavedanju, da zaprte družbe ne morejo ustvarjati bogastva.
V zlatem veku Isfahana so se v kavarnah in čajnicah ob Zajanderudu, reki, ki daje življenje, mešali indijski trgovci, kitajski mojstri keramike, evropski diplomati in perzijski pesniki.
Čeprav sta največja mistika perzijske literature, Dželaludin Rumi in Hafis, živela stoletja pred šahom Abasom, njunih senc ni mogoče ločiti od isfahanskih turkiznih kupol. Mesto je bilo pravzaprav njuna poezija, prelita v kamen, vodo in keramiko. V poltemnih čajnicah okoli trga so odzvanjali Hafisovi verzi, ki so se posmehovali verski togosti in slavili vino kot eliksir resnice. Kot bi to veličastno, iz puščave iztrgano mesto v svojem drznem urbanizmu samo šepetalo Hafisov slavni stih: »Pridi, raztresiva rože in nalijva vino v čašo, razparajva streho neba in ustvariva povsem nov svet.«
Ta ambiciozni novi svet je bil Isfahan. In medtem ko je Hafis mestu dajal zvočno kuliso estetike in prefinjenega hedonizma, je Rumi prispeval njegovo duhovno arhitekturo. Ko je sonce zahajalo za kupolo mošeje in so geometrijski vzorci na ploščicah ustvarjali iluzijo vrtečega se vesolja, so isfahanski sufiji živeli Rumijevo misel, da boga ne gre iskati v suhoparnih pravilih klerikov, temveč v ekstazi ljubezni.
Zlati vek
Zdelo se je, da je isfahanski zlati vek natanko tisto mesto, o katerem je pel Rumi: »Nekje, onkraj idej o tem, kaj je prav in kaj narobe, leži prostrano polje. Tam se bova srečala.« Bil je redek zgodovinski trenutek, ko so se religija, umetnost in posvetni užitki srečali onkraj dogem in zadihali v isti, harmonični lepoti.
Rumi in Hafis sta morda živela v drugih obdobjih, toda tukaj, v senci mogočnih obokov in ob zvokih lutnje, so njuni verzi o vinu, dvomu in iskanju globlje resnice našli svoj arhitekturni in družbeni odmev.
Toda zgodovina nas uči, da je vsak zlati vek samo kratek vdih pred neizbežnim izdihom. Safavidska dekadenca, ki bo sledila Abasovim naslednikom, bo privedla do afganistanskega vpada in padca te čudovite utopije. In ko se bo prah znova polegel, bo Iran stopil v 19. stoletje, v čas, ko poezija in ploščice ne bodo več dovolj, saj se bo nad državo zgrnil vonj po smodniku, tiskarskih strojih in tistem, kar bo kasneje postalo prekletstvo Bližnjega vzhoda – po nafti.
4.) Sedem obrazov Irana: šahovnica imperijev, pariške balerine in usodni vonj po nafti
Britanija in Rusija sta tekmovali za vpliv, medtem pa je ljudstvo pokazalo, da si želi sodobnejše države.
Tokrat zgodbo začnimo poleti 1873. V Parizu, prestolnici evropske »belle époque«, vlada izredno stanje. Množice se gnetejo ob bulvarjih, da bi uzrle eksotičnega gosta. Naser Al Din Šah, absolutni vladar Perzije iz dinastije Kadžarov, je prvi iranski monarh v moderni zgodovini, ki je obiskal Evropo. Na prsih nosi diamante, velike kot orehi, njegovi brki so mogočni, njegov pogled pa radoveden. V Parizu odkrije dve stvari, ki bosta zaznamovali njegovo vladavino: fotografijo in balet. Legenda pravi, da so ga kratka krila pariških balerin v operi tako očarala, da je po vrnitvi v Teheran celemu svojemu haremu zapovedal nošnjo podobnih, na videz absurdnih kratkih krilc, imenovanih šaliteh.
Toda ta komična anekdota skriva globoko in tragično resnico. Medtem ko je šah po Evropi kupoval še glasbene skrinjice, fotoaparate in se navduševal nad telegrafom, je bila njegova država doma na robu bankrota. Da bi financiral svoja ekstravagantna potovanja in vzdrževal razpadajoči dvor v novi prestolnici, prašnem Teheranu, se je odločil za najlažjo in hkrati najbolj uničujočo pot. Svojo državo je začel prodajati po kosih.
V 19. stoletju se je svetovna geopolitika precej spremenila. Perzija ni bila več osamljen samozadosten imperij, temveč se je znašla ujeta v primežu dveh neusmiljenih velesil. S severa je pritiskal ruski medved, ki je v krvavih vojnah Perziji že odtrgal bogata kavkaška ozemlja (današnjo Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan). Z juga in vzhoda pa je prežal britanski lev, obseden z varovanjem kronskega dragulja svojega imperija – Indije.
Začela se je tako imenovana velika igra. London in Sankt Peterburg nista želela neposredno kolonizirati Perzije, saj bi to pomenilo medsebojno vojno. Namesto tega sta jo spremenila v tamponsko cono, polzakonito kolonijo, ki sta jo nadzorovala prek podkupnin, groženj in koncesij.
Vrhunec tega ponižanja je bila bržkone koncesija baronu Juliusu de Reuterju (ki je tudi ustanovitelj znane tiskovne agencije) leta 1872. Šah mu je za smešno vsoto predal monopol nad gradnjo vseh železnic, izkoriščanjem vseh rudnikov in gozdov ter upravljanjem državne banke.
Britanski diplomat lord Curzon je to osuplo opisal kot »najbolj popolno in izredno predajo vseh industrijskih virov nekega kraljestva v tuje roke v zgodovini«. Koncesija je bila zaradi besa Rusov in iranskega ljudstva pozneje preklicana, vendar je bil precedens postavljen.
Zrak nad Iranom ni več dišal po žafranu in zumbulih, temveč po ogljikovodikih. Država se je nehote spremenila v največjo bencinsko črpalko britanskega imperija, ta smrdljiva črna tekočina pa je postala njeno največje prekletstvo.
Vendar pa Iranci v nasprotju z mnogimi drugimi niso bili nikoli zgolj pasivne žrtve na šahovnici tujcev. V kavarnah in na teheranskem bazarju je takoj začelo vreti. Intelektualci, ki so brali Voltaira in Rousseauja, so se zavedli, da je absolutna monarhija preživeta. Toda ključni preobrat se je zgodil, ko so ti moderni misleci sklenili zavezništvo z nekom povsem nepričakovanim – z islamsko duhovščino in tradicionalnimi trgovci z bazarja.
Pomembno je tudi leto 1890, ko je šah Britancem prodal popoln monopol nad pridelavo, prodajo in izvozom tobaka. Za narod, ki je vsakodnevno kadil vodne pipe, je bil to neposreden napad na njihov način življenja in njihove žepe. Vodilni klerik tistega časa, ajatola Širazi, je izdal uničujočo fatvo: kajenje tobaka je od danes naprej enako vojni proti bogu.
Sledil je eden prvih in najuspešnejših primerov množične civilne neposlušnosti na Bližnjem vzhodu. Celo šahove žene v palači so razbile svoje vodne pipe in zavrnile kajenje. Dvor je moral kapitulirati in tudi tokrat preklicati monopol. Ljudstvo je spet okusilo svojo moč.
Ta iskra je nekaj let kasneje zanetila plamen. Leta 1906 je izbruhnila ustavna revolucija, ki jo poznajo pod nazivom mašruteh. Iranci niso zahtevali glav obglavljenih monarhov kot Francozi, so pa zahtevali parlament, madžles, vladavino prava in konec tuje dominacije. In za kratek bleščeč zgodovinski trenutek jim je uspelo.
Usodni strel
Da bi v polnosti razumeli ta psihološki prehod iranskega naroda iz stoletij absolutne pokorščine v revolucionarno vrenje, se moramo ustaviti še na prvi majski dan leta 1896. Naser Al Din Šah, ta isti monarh, ki je v Parizu občudoval balerine, se je pripravljal na praznovanje svojega petdesetletnega jubileja vladanja. Bil je najdlje vladajoči perzijski monarh po antiki in na stara leta je postal ciničen, prepričan o svoji božanski nedotakljivosti, čeprav je njegova država pospešeno drsela v prepad.
Tistega pomladnega jutra se je odpravil v svetišče šaha Abdol Azima zunaj Teherana, da bi molil. Ni vedel, da ga v senci svetišča, med berači in romarji, čaka Mirza Reza Kermani, obubožani in zagrenjeni sledilec radikalnih protikolonialnih mislecev, ki so ga zaradi upiranja tuji dominaciji že večkrat mučili v šahovih ječah.
Ena od različic zgodb, ki je bržkone najbolj zanimiva, pravi takole: ko je šah stopil proti grobnici, se mu je Kermani približal s pismom v roki, pod plaščem pa je skrival star zarjavel ruski revolver. Odjeknil je en sam strel. Krogla je šaha zadela naravnost v srce in senca Boga na zemlji, kot so si radi pravili perzijski monarhi, se je zgrudila. V tistem trenutku se je zgodila ena najbolj absurdnih in hkrati najbolj zgovornih epizod v zgodovini bližnjevzhodnih dvorov. Šahov veliki vezir (danes bi rekli premier), zavedajoč se, da bi novica o kraljevi smrti v prestolnici sprožila takojšen kaos, plenjenje in morda celo državljansko vojno, je uprizoril srhljivo farso. Mrtvega vladarja so na skrivaj odvlekli v njegovo kraljevo kočijo in ga posadili na sedež. Med vožnjo nazaj v teheransko palačo Golestan je veliki vezir sedel poleg trupla, ga z eno roko podpiral, da ni omahnilo, z drugo pa je premikal šahovo roko, da bi ta navidezno mahal zbranim množicam ob cesti. Ljudje so se klanjali mrtvecu, ne da bi vedeli, da je pred njimi zgolj lutka iz mesa.
Ta vožnja s kočijo je postala popolna metafora za vso kadžarsko dinastijo ob koncu 19. stoletja: navzven je imperij še vedno dajal videz moči in avtoritete, od znotraj pa je bil že mrtev, njegovo preživetje je bilo zgolj iluzija, ki so jo pri življenju ohranjali prestrašeni dvorjani. Ko je Kermani na zaslišanju pred usmrtitvijo odgovarjal na vprašanje, zakaj je ubil vladarja, je preprosto dejal: »Da bi prebudil speče. Da bi drevo, ki je gnilo pri koreninah, padlo.«
Njegov strel je dokončno razblinil mistiko nepremagljivosti monarhije in utrl pot intelektualcem, da so dvanajst let kasneje zahtevali ustavo in parlament.
Evropa pa je seveda na Perzijo vseskozi gledala kot na zaostalo orientalsko despotsko državo, čeprav so bili v resnici Iranci tisti, ki so na Bližnjem vzhodu prvi posadili seme demokracije. Prvi so uporabili poezijo svobode in jo prevedli v politične manifeste.
26. maj 1908
Toda medtem ko so poslanci v Teheranu razpravljali o svobodi tiska in človekovih pravicah, se je na jugozahodu države, v žgoči in zapuščeni regiji Huzestan, pripravljal dogodek, ki je za vedno iztiril iransko demokracijo.
Britanski iskalec avantur William Knox D'Arcy je leta 1901 od šaha kupil pravico do iskanja nafte na večini iranskega ozemlja. Leta iskanja niso prinesla ničesar, D'Arcy je bil na robu bankrota, njegovi inženirji so že dobili telegram iz Londona, naj pakirajo opremo. Nato pa je 26. maja 1908 zjutraj pri kraju Masjed Solejman zemlja zaječala. Iz vrtine je petdeset metrov visoko v zrak bruhnil gost, črn in smrdljiv gejzir surove nafte.
Zavohal ga je ves svet. Winston Churchill, kmalu zatem prvi lord britanske admiralitete, je spoznal strateški pomen tega odkritja in celotno britansko vojno mornarico preusmeril s premoga na nafto. Da bi si zagotovil gorivo za imperij, je britanska vlada skrivaj kupila večinski delež v D'Arcyjevi družbi (ki bo kasneje postala British Petroleum – BP).
Perzijska poezija, ustavne sanje, Hafisovi verzi in starodavna ponosna dediščina so nenadoma postali nepomembni. Zrak nad Iranom ni več dišal po žafranu in zumbulih, temveč po ogljikovodikih. Država se je nehote spremenila v največjo bencinsko črpalko britanskega imperija, ta smrdljiva črna tekočina pa je postala njeno največje prekletstvo, ki bo v 20. stoletju rodilo diktature, državne udare in na koncu – revolucijo.
5.) Sedem obrazov Irana: iranska elita je slepo zaplesala v prepad
Medtem ko se je svetovna elita v puščavi gostila s pavom in kaviarjem, je v iranskem podzemlju že brbotal vulkan, ki je za vedno spremenil Bližnji vzhod.
Oktober 1971. Sredi neizprosne puščave v provinci Fars, ob ruševinah starodavnega Perzepolisa, opazimo fatamorgano. Zlato mesto, sestavljeno iz petdesetih razkošnih šotorov, ki jih je pariška notranjeoblikovalska hiša Maison Jansen (ista, ki je opremljala Belo hišo za Jackie Kennedy) okrasila z rdečim žametom, lestenci iz muranskega stekla in perzijskimi preprogami.
Na meniju je pečeni pav, polnjen s foie gras. Vino, letnik 1945, točijo v Baccaratove kristalne kozarce. Streže dvesto petdeset natakarjev, ki so jih s posebnimi letali pripeljali naravnost iz pariškega hotela Ritz in restavracije Maxim's. Kaviar prihaja z obal Kaspijskega jezera, vendar so ga pred tem poslali v Francijo, da so ga mojstri ustrezno pripravili, in nato vrnili v Iran.
Mohamed Reza Pahlavi, iranski šah, slavi 2500. obletnico ustanovitve perzijskega imperija. Pred zbranimi kralji, predsedniki in diktatorji z vsega sveta stopi h grobnici Kira Velikega in slovesno izjavi: »Kir, veliki kralj, mirno spi, kajti mi smo budni in vedno bomo bdeli nad tvojo dediščino.«
V šestdesetih in sedemdesetih letih se je šah, okrepljen z dolarji, ki so se zlivali od nafte in plina, odločil za grandiozen projekt: belo revolucijo. Želel je izvesti reforme od zgoraj, preden bi prišlo do rdeče (komunistične) revolucije od spodaj.
Bila je najdražja zabava v zgodovini človeštva. Ocene se gibljejo okoli 100 milijonov takratnih dolarjev. Bila je tudi labodji spev neke dinastije. Kajti medtem ko so se v puščavi pod zvezdami gostili tuji aristokrati, je bil okoli šotorišča vzpostavljen večkilometrski varnostni obroč. Študentje, ki so protestirali na univerzah, so bili v ječah. V vaseh nedaleč od Perzepolisa, kamor ni segala svetloba lestencev, pa ljudje niso imeli ne pitne vode ne elektrike. Ta absurdni kontrast – iluzija absolutne moči na eni strani in popolna odtujenost od lastnega ljudstva na drugi – je bil bistvo vladavine Pahlavijev.
Nepismeni kozak
Da bi razumeli, kako se je šah znašel v tej zlati kletki, se moramo vrniti pol stoletja v preteklost. Dinastija Pahlavi ni imela globokih aristokratskih korenin. Njen ustanovitelj ni bil princ, temveč nepismen, a tudi neizprosen vojaški poveljnik perzijske kozaške brigade po imenu Reza Kan. Leta 1921 je z britanskim blagoslovom izvedel državni udar, odstavil zadnjega, dekadentnega kadžarskega vladarja in se kasneje okronal za šaha.
Reza Kan je bil surov pragmatik. Njegov idol je bil turški voditelj Atatürk. Njegov cilj? Iztrgati Perzijo iz srednjega veka, zlomiti moč fevdalcev in duhovščine ter na silo ustvariti moderno evropsko državo. Gradil je železnice, univerze in tovarne. Leta 1935 je od mednarodne skupnosti zahteval, naj države ne imenujejo več Perzija (kar je bila grška izpeljanka za eno provinco), temveč Iran – dežela Arijcev, zgodovinsko ime, ki so ga uporabljali domačini.
Njegova modernizacija pa je bila brutalna. Leta 1936 je izdal dekret Kašf e hidžab, s katerim je prepovedal nošnjo islamskih oblačil, vključno z ženskim čadorjem. Policisti so na ulicah ženskam dobesedno trgali tančice z glav. Za sekularno elito je bil to korak v svobodo, za tradicionalne in verne množice pa nepredstavljivo ponižanje. Mnogo starejših žensk več let sploh ni zapustilo hiše, da bi se izognile javni sramoti.
Ko so med drugo svetovno vojno zavezniki, Britanci in Sovjeti, okupirali Iran, da bi si zagotovili koridor za pošiljanje orožja, so trmoglavega Rezo Kana, ki je simpatiziral z Nemčijo, preprosto izgnali v Južno Afriko. Na prestol so posedli njegovega mladega, negotovega dvaindvajsetletnega sina: Mohameda Rezo Pahlavija.
Premier v pižami
Mladi šah je bil sprva šibek vladar v državi, kjer so se za vpliv borili komunisti, kleriki in nacionalisti. In tu pridemo do prelomne točke iranske zgodovine, do rane, ki se ni nikoli zacelila.
Po drugi svetovni vojni so iransko nafto še vedno popolnoma nadzorovali Britanci prek družbe APOC. Iranci so v lastni državi živeli v blatu, Britanci so pobirali milijarde. Leta 1951 je iranski parlament za premierja izvolil Mohameda Mosadeka. Bil je fascinantna figura, aristokrat po rodu, šolan v Parizu in Švici, briljanten govornik, ki je pogosto potočil solze v javnosti, tujim diplomatom pa je bil znan po tem, da je državniške zadeve najraje vodil kar iz svoje postelje, oblečen v svileno pižamo. Revija Time ga je razglasila za osebnost leta.
Mosadek je storil nepredstavljivo. Nacionaliziral je iransko naftno industrijo. Britanski imperij je besnel. London je proti Iranu uvedel globalni embargo, britanske vojaške ladje so blokirale Perzijski zaliv. Iransko gospodarstvo je začelo propadati, toda Mosadek ni popustil. London je nato za pomoč prosil Washington. Mladi ameriški predsednik Eisenhower, prestrašen ob misli, da bi obubožani Iran padel v roke Sovjetski zvezi, je prižgal zeleno luč za akcijo.
Avgusta 1953 se je začela operacija Ajax. Pod vodstvom agenta Cie Kermita Roosevelta (vnuka nekdanjega predsednika) in britanske službe MI6 so zahodne obveščevalne službe v Teheranu s kovčki dolarjev podkupile generale, ulične tolpe in nekatere klerike. Organizirali so kaos, uprizorili proteste in izvedli državni udar. Tanki so obkolili premierjevo rezidenco. Mosadek je bil aretiran in obsojen na hišni pripor, kjer je kasneje tudi umrl.
Demokracija na Bližnjem vzhodu je bila zadušena. Šah, ki je med udarom prestrašen zbežal v Rim, se je zmagoslavno vrnil na prestol – vendar od tistega dne v očeh lastnega naroda ni bil več suvereni vladar, temveč ameriška marioneta.
Bela revolucija
V šestdesetih in sedemdesetih letih se je šah, okrepljen z dolarji, ki so se zlivali od nafte in plina, odločil za grandiozen projekt: belo revolucijo. Želel je izvesti reforme od zgoraj, preden bi prišlo do rdeče (komunistične) revolucije od spodaj. Ženskam je dal volilno pravico, razlastil je veleposestnike in zemljo razdelil kmetom, gradil je jezove in šole. BDP države je rasel z neverjetno hitrostjo, severni Teheran je spominjal na Beverly Hills, bil je poln butikov Dior in diskotek.
oda ta modernizacija je bila zgrajena na strahu in korupciji. Kdor je kritiziral šaha – najsi bodo marksistični študenti ali šiitski kleriki –, je tvegal srečanje s Savakom. Ta zloglasna tajna policija, ki sta jo usposabljala ameriška Cia in izraelski Mosad, je imela neomejena pooblastila. V zloglasnem zaporu Evin na obrobju Teherana so intelektualce mučili z električnimi šoki in puljenjem nohtov. Politični pluralizem ni obstajal. Šah je celo ukinil dvostrankarski sistem in ustanovil eno samo stranko, imenovano Rastahiz (Preporod), ter prebivalstvu sporočil: kdor ne želi biti član, naj vzame potni list in zapusti državo.
V tistem času pa se je v iranski družbi zgodil še en globok psihološki prelom. Iranski intelektualec Džalal Al-e Ahmad je napisal kultni esej z naslovom Garbzadegi, kar bi lahko prevedli kot Zahodnjaškost ali Zastrupitev z Zahodom. Trdil je, da je Iran pod šahom izgubil svojo dušo. Postali so družba potrošnikov, ki slepo posnema zahodne vzorce, namesto da bi razvijali lastno, avtohtono modernost.
Ko je šah tistega oktobra 1971 stal v Perzepolisu in pil šampanjec s tujimi kralji, je bil popolnoma slep za vulkan, ki je brbotal pod njim. Kmetje, ki so zaradi napačno izvedene zemljiške reforme izgubili zaslužek, so se množično selili v zanemarjena predmestja Teherana in drugih mest. Bili so revni, dezorientirani in globoko verni. V mošejah so našli edino zatočišče, ki ga Savak ni mogel popolnoma nadzorovati.
In tam, v poltemi mošej in po bazarjih, so si iz rok v roke skrivaj podajali avdiokasete. Na njih so bili posneti govori neizprosnega, staromodnega, vendar karizmatičnega ajatole, ki je bil izgnan v iraški Nadžaf in kasneje v Pariz. Njegovo ime je bilo Ruhola Homeini. Govoril je o pravičnosti, o korupciji Pahlavijev in o demonu, ki sedi v Washingtonu.
Pasti so bile nastavljene, akterji so zavzeli svoje položaje. Leto 1979 ni bilo več daleč. Zrak je bil znova prenasičen – tudi tokrat ne z vonjem po žafranu ali nafti, temveč z naelektrenim ozračjem prihajajoče nevihte.
6.) Sedem obrazov Irana: revolucija je pojedla lastne otroke
To je bila pravzaprav prva »tehnološka« revolucija, pri kateri pomembne vloge niso odigrala družbena omrežja, pač pa kasetofoni
Bila je jesen leta 1978. V zraku nad Teheranom sta se mešala oster vonj po solzivcu in črn dim gorečih pnevmatik. Zidovi okoli teheranske univerze so bili prekriti z grafiti, ki so zahtevali smrt diktatorja, ulice pa so postale prizorišče nadrealističnega zavezništva.
Če bi tiste dni stali na aveniji Enghelab (Revolucije), bi videli prizor, ki ga zgodovina redko ponudi: z ramo ob rami so korakali marksistični študenti z značkami Che Guevare, premožni bazaristi v dragih oblekah, dekleta v kavbojkah in z razpuščenimi lasmi, ki prebirajo Simone de Beauvoir, intelektualci, ki so preživeli mučilnice iranske tajne policije Savak, in množice tradicionalnih, globoko vernih Irancev, ki so sledili lokalnim klerikom. Vsi ti ljudje, ki niso imeli absolutno ničesar skupnega – ne vizije prihodnosti, ne politične filozofije, ne načina oblačenja –, so se združili v eni sami, obsesivni želji: strmoglaviti Mohameda Rezo Pahlavija.
To je bila ena največjih in najbolj množičnih ljudskih revolucij v 20. stoletju. Toda v senci te evforije se je že pripravljala klika tistih, ki so nameravali to neverjetno energijo ugrabiti in preoblikovati celoten Bližnji vzhod.
Petek, ko je umrl strah
Prelomna točka, ko za monarhijo ni bilo več rešitve, se je zgodila 8. septembra 1978, na dan, ki se je v iransko kolektivno zavest vpisal kot črni petek. Na trgu Žaleh (Jaleh) v Teheranu se je zbrala množica protestnikov. Vojska, prestrašena in slabo vodena, ni vedela, kako ravnati. Sledil je ukaz za streljanje. Helikopterji so krožili nad trgom, vojaške puške so pokale neprekinjeno. Ubitih je bilo več deset, morda več sto ljudi (številke se še danes razlikujejo).
Toda tistega dne vojska ni ubila samo protestnikov, pač pa je nehote ubila nekaj veliko večjega –strah. Ko ljudje ugotovijo, da tanki niso dovolj, da bi zaustavili njihovo jezo, se vsak režim sesuje. Delavci v naftnih rafinerijah v Abadanu – istem Abadanu, ki smo ga obiskali v četrtem delu – so ugasnili črpalke in razglasili splošno stavko. Gospodarstvo je obstalo. Država je krvavela, izgubljala je milijone dolarjev na dan. Šahova »velika civilizacija« se je sesedala kot hiša iz kart.
Medtem ko je Teheran gorel, je bil arhitekt prihajajoče nove ureditve tisoče kilometrov stran. Ajatola Ruholah Homeini, sedemdesetletni klerik z ledeno mirnim pogledom in nepopustljivo voljo, je sedel pod jablano v vasici Neauphle-le-Château blizu Pariza.
To je bil še en velik zgodovinski paradoks. Francija, zibelka razsvetljenstva in človekovih pravic, je gostila človeka, ki je nameraval vzpostaviti teokracijo.
Homeini je bil genialen taktik. Medtem ko so ga obiskovali zahodni intelektualci (celo francoski filozof Michel Foucault je bil fasciniran nad njegovo duhovno politiko) in novinarji, je ajatola skrbno skrival svoje prave namere. Govoril je o demokraciji, o svobodi, o tem, da se duhovščina ne bo vmešavala v vodenje države in da se bo sam po revoluciji umaknil v sveto mesto Kom ter samo »učil«.
Zahod mu je verjel. Iranski liberalci so mu verjeli. Marksisti so mislili, da ga bodo po padcu šaha zlahka odrinili na stran, saj so klerike videli kot relikt preteklosti.
Njegovo najmočnejše orožje pa niso bile puške, temveč tehnologija. In to v tistem času relativno nova in vse bolj razširjena: kasetofoni. V Parizu so snemali njegove ognjevite pridige, jih prek telefonskih linij pošiljali v Teheran, tam pa so jih ponoči na bazarjih presneli na tisoče avdiokaset in jih zjutraj razdelili po mošejah. To je bila prva »tehnološka« revolucija, dolgo preden sta nastala twitter ali facebook.
Solze na letališču
Januarja 1979 je šah, bled in vidno bolan zaradi skrivne bitke z rakom, stopil na letališko stezo. V rokah je stiskal majhno škatlico z iransko zemljo, po licih so mu tekle solze. Vkrcal se je na letalo in za vedno zapustil domovino. Kipom monarha so na ulicah trgali glave, ljudje so si padali v objem, vojaki so v cevi pušk zatikali rože.
Dva tedna kasneje je na teheranskem letališču pristal boeing 747 letalske družbe Air France. Po stopnicah je počasi stopal Homeini. Pričakalo ga je več milijonov ljudi, največja množica v zgodovini države. »Kakšni so vaši občutki ob vrnitvi?« ga je vprašal novinar na letalu. »Nič,« je hladno odgovoril ajatola. Ta ledeni nič bo kmalu postal usoda tistih, ki so mu pomagali priti na oblast.
»Revolucija je kot Saturn, ki žre lastne otroke,« naj bi po priljubljeni anekdoti v času francoske revolucije dejal Danton. (V mislih je imel antičnega boga, ki je zaradi prerokbe jedel otroke, ne planet.) V Iranu se je ta rek uresničil s srhljivo natančnostjo.
Medeni tedni svobode so trajali nekaj tednov. Homeini je kmalu predstavil svoj pravi koncept: velajat e fakih (vladavina islamskega pravnika). Suverenost ne pripada več ljudstvu, temveč Bogu, in tisti, ki Boga najbolje razume – torej vrhovni verski vodja –, ima absolutno in nesporno oblast.
Prve so udarec občutile ženske. Samo nekaj tednov po zmagi revolucije je bil izdan odlok, da morajo zaposlene ženske nositi islamsko pokrivalo. 8. marca 1979, na mednarodni dan žensk, se je na ulicah Teherana zbralo več kot sto tisoč žensk. Brez rut, v kavbojkah in krilih, so protestirale ob vzklikih: »V zori svobode nam manjka svoboda!« Vendar so bile prepuščene same sebi. Njihovi moški kolegi, liberalci in levičarji, so jih prepričevali, naj ne delajo težav zaradi kosa blaga, češ da imajo zdaj pomembnejši cilj – boj proti ameriškemu imperializmu.
Niso razumeli, da je bil ta »kos blaga« le prvi korak k popolni podreditvi celotne družbe.
Talci in dokončna čistka
Novembra 1979 so radikalni islamski študenti preskočili zid ameriškega veleposlaništva v Teheranu in zajeli 52 ameriških diplomatov ter jih kot talce zadrževali 444 dni. Za svet je bila to nezaslišana kršitev mednarodnega prava. Za Homeinija pa briljanten notranjepolitični manever.
Z dramo s talci je v državi ustvaril stanje permanentne histerije. Vsakega kritika – najsi bo to zmerni premier Mehdi Bazargan (ki je v znamenje protesta takoj odstopil), liberalni časopis ali študentski voditelj – je bilo mogoče označiti za ameriškega vohuna in izdajalca. Kleriki so izkoristili ta kaos in brutalno obračunali z vsemi nekdanjimi zavezniki v revoluciji. Levičarje, ki so prej umirali v šahovih ječah, so zdaj po hitrem postopku pošiljali pred strelske vode tako imenovanih revolucionarnih sodišč, ki jim je načeloval zloglasni krvavi sodnik Khalkhali.
Stara zgradba monarhije je bila zravnana z zemljo, na njenih ruševinah je zrasla teokratska trdnjava iz betona in dogem. Ljudje, ki so sanjali o svobodi, so se prebudili v kletki lastnih upanj.
Spomladi 1980 je bila tišina popolna. Univerze so bile začasno zaprte, da bi jih očistili neislamskih vplivov. Barve so izginile z ulic, zamenjale so jih črnina čadorjev, zelena barva revolucionarne garde in rdeča barva mučeništva. Kmalu zatem je Irak sprožil brutalno osemletno vojno.
Potres je bil končan. Stara zgradba monarhije je bila zravnana z zemljo, na njenih ruševinah je zrasla teokratska trdnjava iz betona in dogem. Ljudje, ki so sanjali o svobodi, so se prebudili v kletki lastnih upanj.
Da bi resnično razumeli iranski paradoks, pa moramo odložiti zahodna očala, ki nam to državo prepogosto slikajo skozi prizmo fanatičnih množic in mračnih teokratskih dogem. Iran je, tako v sedemdesetih letih kot danes, družba osupljive intelektualne globine in prefinjenosti. Že v poznem času šahove vladavine so kavarne ob aveniji Enghelab, v neposredni bližini teheranske univerze, vrvele od študentov, ki so ob gosti kavi s strastjo razpravljali o Sartrovem eksistencializmu, evropskem marksizmu in sufijskem misticizmu. Urbana elita sedemdesetih je bila izrazito svetovljanska: brali so francosko literaturo, hodili na razstave moderne umetnosti, kjer so se mešali vplivi pop arta in tradicionalne kaligrafije, ter se šolali na najboljših zahodnih univerzah. Toda ta sofisticiranost je imela svojo ceno – obstajala je v mehurčku, strogo ločena od ruralnega Irana, kjer je bila nepismenost še vedno visoka.
Danes je slika povsem drugačna in za trenutni režim veliko bolj nevarna. Islamska republika je s svojo populistično politiko – ironično, z namenom, da bi ustvarila poslušne islamske državljane – množično odpirala šole in univerze na podeželju. Konservativne družine so hčeram prvič dovolile študirati, saj so bile univerze ločene po spolu. Kleriki so ustvarili hiperizobraženo, kritično in tehnološko izjemno pismeno civilno družbo. Danes je pismenost med mladimi Iranci skoraj stoodstotna. Še več, v državi z obveznim hidžabom in strogimi patriarhalnimi zakoni ženske redno predstavljajo več kot 60 odstotkov univerzitetnih vpisov in briljirajo v inženirskih ter znanstvenih vedah. Za zaprtimi vrati stanovanj in v virtualnih podzemnih mrežah se skriva mladina, ki strastno prevaja in bere prepovedane zahodne avtorje, snema gverilske filme, ki nato osvajajo oskarje in zlate palme, ter z lahkoto preklaplja med najsodobnejšimi tehnološkimi trendi in recitiranjem osemsto let stare poezije.
To je narod, ki intelektualno že dolgo živi v 21. stoletju, in noben režim, ne glede na to, kako trdo roko ima, ne more v nedogled nadzorovati ljudi, ki berejo in razmišljajo hitreje od svojih cenzorjev.
7.) Sedem obrazov Irana: družba paradoksov in neuklonljivega duha
Družba živi dvojno življenje: zunaj na ulicah vlada obvezna skromnost, toda takoj ko se zaprejo težka vrata stanovanja, se zgodi popolna preobrazba. Ko pade noč nad Teheran in se smog vsaj nekoliko razkadi, se na modernem, arhitekturno osupljivem mostu Tabiat (Narava) zbirajo mladi. Pijejo čaj z žafranom, kadijo tanke cigarete in zrejo na reko avtomobilskih luči pod seboj. Dekleta imajo rute pogosto potisnjene daleč nazaj na teme, skorajda na ramena, fantje nosijo majice z napisi zahodnih rock bendov. Smejijo se, čeprav je zrak okoli njih prepreden z nevidnimi linijami strogih pravil. To je današnji Iran – utripajoče, živo srce, stisnjeno v neizprosen jekleni oklep. In naj bombe in rakete še tako padajo, duše ljudstva ne morejo zadušiti …
Zgodba Islamske republike Iran po letu 1979 namreč ni bila samo zgodba o molitvah in cenzuri. Takoj po revoluciji je državo v krvavo, osemletno vojno potegnil sosednji Irak pod vodstvom Sadama Huseina. (Združene države Amerike so odigrale dvojno vlogo: odkrito so podpirale Irak, toda skrivoma so orožje dobavljale tudi Iranu, saj so želele ohraniti nekakšno ravnotežje v regiji.) In prav ta vojna je tista, ki še danes definira javni prostor in psihologijo iranskih ulic.
Zidovi, ki jočejo
Da bi razumeli, s čim se vsakodnevno soočajo Iranci, se morate sprehoditi po ulicah njihovih velemest. Teheran je ogromna vizualna galerija propagande in smrti. Režim je po iransko-iraški vojni, v kateri je umrlo okoli pol milijona Irancev, smrt spremenil v državno religijo. Na slepih fasadah osemnadstropnih blokov so bili naslikani orjaški, hiperrealistični portreti padlih vojakov. Z višin so gledali (in ponekod še vedno gledajo) na mimoidoče – nekateri z nasmehom, drugi z resnim pogledom, ob njih pa so pogosto zapisani citati o svetosti mučeništva in dolžnosti do ajatole. Vodnjaki na trgih so bili včasih obarvani rdeče, da bi spominjali na prelite potoke krvi.
Država je želela čas zamrzniti v stanju permanentnega žalovanja. Toda to se globoko upira perzijskemu značaju. Narod, ki z nauruzom že tri tisoč let slavi prihod pomladi, ponovno rojstvo in poezijo, polno rož ter vina, ne more večno živeti na pokopališču. Ta spopad med kulturo smrti, ki jo vsiljuje teokracija, in neustavljivo željo po življenju, ki jo uteleša ljudstvo, je gonilna sila sodobnega Irana. In ker življenja ni mogoče živeti na ulicah, se je to preselilo v podzemlje.
Spomnite se prejšnjih delov našega feljtona, ko smo tavali po Isfahanu in govorili o sufijskem konceptu arhitekture: zahir (zunanji, očitni svet) in batin (notranji, skriti svet). Kar je bila včasih filozofija in način gradnje hiš z neuglednimi zunanjimi zidovi in rajskimi notranjimi dvorišči, je danes postala primarna strategija preživetja celotnega naroda.
Iranska družba živi radikalno, skorajda filmsko dvojno življenje. Zunaj, na ulicah (zahir), vlada obvezna skromnost. Barve so temne, interakcije med spoloma strogo odmerjene, v javnem prostoru patruljira moralna policija v belo-zelenih kombijih. Ljudje na ulici nosijo maske, zatekajo se k tradicionalnemu ta'arofu – prefinjenemu perzijskemu sistemu pretirane vljudnosti in posredne komunikacije, ki skriva prave namene.
Toda takoj ko se za vami zaprejo težka vrata stanovanja, se zastrejo zavese in vstopite v zasebni svet (batin), se zgodi popolna preobrazba. Rute in čadorji padejo na tla. Pojavijo se visoke pete, rdeča šminka in dizajnerska oblačila. V prestižnih stanovanjih severnega Teherana potekajo zabave, ki se jih ne bi sramovali niti hollywoodski hedonisti. Iz zvočnikov zadoni prepovedana tuja ali domača underground glasba, od perzijskega rapa do elektronike. Na mizah se znajde doma pridelani arak (močna alkoholna pijača, destilirana v kleteh) ali skrivaj pretihotapljeno vino. Obstajajo ilegalne gledališke predstave v dnevnih sobah in tajne umetniške galerije v kleteh.
Ta shizofrenija med javnim in zasebnim ljudi mentalno in čustveno izčrpava. Bržkone je zelo utrujajoče vsak dan igrati dve različni osebi. Toda hkrati je to prostor absolutne svobode. V svojih dnevnih sobah so Iranci potegnili rdečo črto in sistemu preprečili, da bi jim diktiral, kako naj živijo, ljubijo in čutijo.
Gospodarstvo absurda
Vsa ta želja po življenju pa trči ob neizprosen zid mednarodne in domače realnosti. Iran je država pod najstrožjimi ekonomskimi sankcijami na svetu. Ko je leta 2015 s podpisom jedrskega sporazuma posijal žarek upanja, da se bo država znova odprla svetu, so ljudje na ulicah plesali. Ko so ZDA leta 2018 iz sporazuma izstopile in ponovno uvedle sankcije, je iransko gospodarstvo strmoglavilo v prepad.
Danes je inflacija uničujoča. Nacionalna valuta, rial, je tako razvrednotena, da ljudje na bazarjih nakupujejo s stotisočaki in milijoni, v pogovoru pa raje uporabljajo izraz »toman« (ki odvzame eno ničlo), da bi številke sploh lahko izgovorili. Tradicionalni trgovci z Velikega bazarja, isti ljudje, ki so leta 1979 s svojim denarjem financirali upor, so danes obubožani in zagrenjeni.
Profesorji na univerzah vozijo taksije po končanih predavanjih, da bi preživeli mesec.
Pravi bes pa ne izvira samo iz sankcij, temveč iz neverjetne korupcije in licemerstva elite. Ljudstvo je skovalo nov izraz: aghazadeh (dobesedno »otroci gospodov«). To so otroci visokih državnih uradnikov in klerikov, ki na instagramu razkazujejo svoje maseratije, počitnice v Kanadi in drage ure, medtem ko njihovi očetje na državni televiziji pridigajo o sveti vojni proti ameriškemu imperializmu in nujnosti islamske skromnosti. Ta prepad med tistimi, ki imajo dostop do državnega (naftnega) denarja, in navadnimi ljudmi je uničil še zadnje ostanke legitimnosti režima.
Ženska, življenje, svoboda
Prav iz te zmesi frustracij – ekonomske brezizhodnosti, licemerstva elite in zadušljivega nadzora – je izbruhnil plamen. Ta notranji svet svobode ni mogel večno ostati za zaprtimi vrati. September 2022 je prinesel potres, ki je zamajal same temelje republike. Smrt dvaindvajsetletne Mahse Jina Amini v priporu moralne policije – aretirana je bila zaradi »nepravilnega nošenja hidžaba« – je sprožila gibanje z mogočnim sloganom: Zan, Zendegi, Azadi (Ženska, življenje, svoboda).
V nasprotju s preteklimi protesti, ki so zahtevali cenejši bencin ali poštene volitve, je bil to upor za golo človeško dostojanstvo in pravico do lastnega telesa. In na prvi bojni črti so bile ženske.
Gledali smo prizore, ki so se še včeraj zdeli nemogoči: mlada dekleta, ki si na ulicah strižejo lase in sežigajo svoje rute pred oboroženimi kordoni policije. To striženje las ni bilo zgolj gesta obupa, izposojena z Zahoda; v Firduzijevem epu Šahname ženske strižejo svoje kite v znamenje globokega žalovanja in zaradi silovite jeze ob izgubi junakov. Mitologija se je ponovno prelila v krvavo realnost ulice.
Režim je odgovoril z edinim jezikom, ki ga pozna – z brutalno silo. Stotine je bilo ubitih, tisoče zaprtih, ustrahovanih in usmrčenih na žerjavih sredi noči.
Protesti so bili sčasoma potisnjeni z ulic, vendar se je družba nepovratno spremenila. Zid strahu je razpokal in ga ni več mogoče zlepiti. Na ulicah Teherana, Širaza in Isfahana je bilo po tem mogoče videti na tisoče žensk, ki so hodile odkrite, tvegajoč aretacijo, izgubo službe ali zaplembo avtomobila. To je državljanska nepokorščina v svoji najčistejši, najpogumnejši in najvztrajnejši obliki. Režim jih lahko pretepe, ne more pa več prepričati naroda, da je to, kar počne, pravično.
Zora na gori Točal
Ko se noč prevesi v jutro, sončni žarki najprej osvetlijo s snegom pokrit vrh gore Točal, ki bedi nad severnim Teheranom. Če na iransko zgodovino gledamo skozi prizmo zadnjih nekaj let, bi nas zlahka prevzel pesimizem, morda celo obup. Toda ta narod meri svoj čas v tisočletjih, ne v mandatih predsednikov ali vrhovnih vodij.
Iranski duh je kot »kanat«, tisti starodavni perzijski sistem podzemnih vodnih kanalov, ki življenjsko tekočino prinašajo skozi neizprosno, suho puščavo. Včasih ta voda ponikne globoko v zemljo in se zdi, da je vse okoli nas izsušeno in mrtvo. Toda voda vedno znova najde pot na površje in na presenetljivem mestu ustvari ozelenelo oazo.
Perzija je preživela Aleksandra Velikega, čigar vojaki so požgali Perzepolis. Preživela je arabske osvajalce in obdržala svoj jezik. Preživela je uničujoče horde mongolskega Džingiskana in afganistanska pustošenja. Preživela je absolutistične šahe in cinično veliko igro Zahoda. Preživela pa bo tudi izraelske in ameriške rakete. Svojo mistično, svobodoljubno dušo je ohranila skozi verze Hafisa in Rumija, skozi skrite nasmehe in pronicljiv humor.
Sedaj, oborožena z neuničljivim ponosom in neustrašnimi ženskami, ta prostrana država čaka na svoje naslednje poglavje. Kot bi rekel Omar Hajam pred tisoč leti: »Prečrtajmo včeraj, ne mislimo na jutri, pijmo to čašo danes in bodimo živi.« Kajti Iran, ta »polovica sveta«, se kljub vsem svojim brazgotinam nikoli ne bo odrekel življenju.
DAMJAN FRANZ LU
14. 04. 2026
V Britanskem muzeju danes leži Kirov valj, majhen glineni sodček, popisan z akadskim klinopisom. Iranski nacionalisti in pahlavisti so ga radi imenovali »prva listina človekovih pravic«.
Iran se v zadnjem času neprestano pojavlja na naslovnicah časnikov. Toda koliko v resnici vemo o njem? O njegovi zgodovini in ljudeh? (Pre)malo. Zato se bomo podali po potovanju, ki smo ga naslovili Sedem obrazov Irana. Prvi je tisti, ki ga najdemo v daljni zgodovini.
Prestavimo se torej tjakaj. Veter v Pasargadah, kakšnih 130 kilometrov severovzhodno od Širaza, ima poseben zvok. Ne žvižga, temveč šepeta. Stojimo pred preprosto, skoraj minimalistično grobnico iz apnenca, ki spominja na majhno hišico na podstavku. Težko je verjeti, da tu počiva človek, ki je napisal zgodbo prvega globalnega imperija v zgodovini. Ni zlatih okraskov niti grandioznih kipov, kakršne so si postavljali faraoni. Pač pa sta tam res zgolj goli kamen in tišina, ki jo občasno prekine klik fotoaparata kakšnega turista ali oddaljen zvok prometa.
Vendar pa je prav ta preprostost največji paradoks perzijske zgodovine. Kir II., v zahodnem svetu znan kot Kir Veliki, ni potreboval piramid, da bi se dotaknil večnosti. Njegov spomenik ni bil zgrajen iz kamna, temveč iz ideje, in sicer, da imperij ne potrebuje nujno reke krvi, da bi preživel. Ideje, ki danes, v svetu, razdrobljenem na identitetne politike in verske vojne, zveni skoraj utopično, in sicer da lahko različni narodi, bogovi in jeziki sobivajo pod eno streho, ne da bi izgubili svojo dušo.
Dobrodošli torej na začetku, v času Ahemenidov, dinastije, ki je Iran postavila na zemljevid sveta in v kolektivno podzavest civilizacij.
Nasprotje terorja
Da bi razumeli, zakaj je Kir Veliki (vladal je od približno od 559 do 530 pr. n. št.) v iranski psihi še danes prisoten kot mitski oče – in zakaj ga je celo zadnji šah leta 1971 obupano klical na svoji razvpiti zabavi v Perzepolisu – moramo razumeti svet, v katerega se je rodil. Bližnji vzhod pred Kirom ni bil prijazno okolje. Asirci in Babilonci, velesili tistega časa, so mednarodne odnose gradili na terorju. Ko je asirski kralj zavzel mesto, se je s tem pohvalil na glinenih tablicah: »Odrl sem jim kožo in z njo prekril obzidje.« Preseljevanje narodov in uničevanje lokalnih božanstev je bila standardna praksa »pacifikacije«.
Kir Veliki ni potreboval piramid, da bi se dotaknil večnosti. Njegov spomenik ni bil zgrajen iz kamna, temveč iz ideje, in sicer, da imperij ne potrebuje nujno reke krvi, da bi preživel.
Nato pa se pojavil Kir. Ko je leta 539 pr. n. št. vkorakal v Babilon, se je zgodilo nekaj nezaslišanega – čisto nič. Mesto ni bilo požgano. Žensk niso odpeljali v suženjstvo. Templjev niso oskrunili. Namesto meča se je Kir odločil za, kot bi rekli danes, propagando. Razglasil se je za osvoboditelja, ne osvajalca.
Judom, ki so bili v babilonskem ujetništvu, je dovolil vrnitev v Jeruzalem in – kar je še bolj šokantno – financiral obnovo njihovega templja. V Stari zavezi (Izaija 45,1) je Kir zato edini Nejud, ki ga imenujejo mesija, maziljenec.
V Britanskem muzeju danes leži Kirov valj, majhen glineni sodček, popisan z akadskim klinopisom. Iranski nacionalisti in pahlavisti so ga radi imenovali »prva listina človekovih pravic«. To je morda sodoben izraz, ki ga težko uporabimo v tem primeru, vendar v jedru drži. Valj beleži, da kralj ne vsiljuje svoje vere, temveč spoštuje lokalne običaje. To je bil Pax Persica, prvi multikulturni model v zgodovini. Perzijci so ugotovili nekaj, kar so Rimljani in Britanci dojeli šele stoletja kasneje: lažje je vladati s korenčkom davčnih olajšav in verske svobode kot pa s palico stalne represije.
Satrapi in avtoceste
Če je bil Kir vizionar, je bil njegov naslednik (po kratki epizodi Kambiza II.) Darej I. Veliki (od 522 do 486 pr. n. št.) birokratski genij. Imperij, ki se je raztezal od reke Ind v današnjem Pakistanu do Donave v Evropi in Libije v Afriki, je potreboval več kot samo lepe besede. Potreboval je namreč sistem.
Darej je svet razdelil na satrapije, province, ki so jih vodili guvernerji oziroma satrapi. Toda tu je treba upoštevati ključno lastnost: satrap je bil res običajno Perzijec, toda nižja uprava je ostala lokalna. Egipčani so pisali v hieroglifih, Babilonci v klinopisu, Grki v grščini. Lingua franca imperija je postala aramejščina, jezik trgovcev, ne perzijščina.
Da bi povezal to ogromno območje, je Darej zgradil kraljevo cesto. Predstavljajte si nekakšen antični internet. Cesta je povezovala Suso v današnjem Iranu s Sardami v Turčiji, dolga je bila skoraj 2700 kilometrov. Grški zgodovinar Herodot, ki običajno ni skoparil s kritikami na račun »barbarov«, je o perzijskih kurirjih zapisal tisti slavni stavek, ki je danes moto ameriške pošte: »Ne sneg ne dež ne vročina ne mrak noči ne zadržijo teh kurirjev …« Sporočilo je potovalo teden dni. Za tisti čas je bila to svetlobna hitrost.
In nato je tu Perzepolis, Parsa. Danes so res samo še ruševine, ki žarijo v rdečkastem zahajajočem soncu, toda nekoč je bil to oder za največji spektakel sveta. To ni bila administrativna prestolnica, temveč ceremonialno srce. Reliefi na stopnišču apadane, dvorane za sprejeme, ne kažejo vojakov v bitki, pač pa delegacije narodov – Etiopijce s slonovino, Arabce s kamelami, Indijce z zlatom – kako v miru prinašajo darila kralju. Nobenega ponižanja, samo red in harmonija. To je bila vizualizacija perzijske laži, če tako rečemo, da je svet urejen, varen in da so vsi srečni pod okriljem kralja kraljev.
Zaratustrov smeh
Toda pod to politično strukturo je tekla globlja, metafizična reka, ki še danes opredeljuje iranski pogled na svet. To je dediščina preroka Zaratustre (Zoroastra). Čeprav se zgodovinarji prepirajo, kdaj točno je živel (od sedmega do enajstega stoletja pr. n. št.), je njegov vpliv na Ahemenide nesporen.
Zaratustra je svetu dal binarnost. Svet ni kaos, ampak bojišče med Ahura Mazdo, gospodarjem modrosti, resnice, svetlobe, in Ahrimanom, lažjo, temo, kaosom. Človek ni samo igrača bogov, ampak aktivni udeleženec. Ima svobodno voljo, da izbere resnico (aša) ali laž (druž).
Ahemenidski kralji so se videli kot agenti Ahura Mazde. Njihova naloga ni bila samo vladati, ampak vzdrževati red proti kaosu. Ko je Darej zatrl upornike, je rekel: »Lagali so.« Upor ni bil samo politični zločin, bil je moralni prekršek proti resnici.
Ta dualizem se je kasneje prelil v judovstvo, krščanstvo in islam (koncepti nebes in pekla, poslednje sodbe, hudiča – vse to ima iranske korenine), toda v Iranu je ostal posebej močan. Še danes, v sodobni iranski politiki, retorika pogosto sledi tej starodavni matrici: mi (svetloba/pravičnost) proti njim (tema/imperializem). Iranski šiizem je kasneje to dualnost zgolj preoblekel v nova oblačila, toda skelet je ostal zoroastrski.
Tisti prekleti Makedonec
Konec je prišel hitro in brutalno, kot se za imperije spodobi. Leta 330 pr. n. št. je mladenič iz Makedonije, Aleksander III., vkorakal v Perzepolis. Po noči pijančevanja – in menda na pobudo kurtizane Taide – je veličastna palača zgorela. Iranci mu še danes ne pravijo »Veliki«. Zanje je Aleksander Gajasti (Prekleti).
Toda zgodovina ima smisel za ironijo. Aleksander je prišel, da bi uničil Perzijo, vendar je v resnici Perzija osvojila njega. Začel se je oblačiti v perzijska oblačila, zahteval je proskinezo, klanjanje do tal, in se poročil s perzijsko princeso Roksano. Uvidel je, da imperija ne moreš voditi kot makedonski vojaški tabor. Potreboval je perzijsko administracijo. Perzija je padla, toda njena kultura – koncept vodenja, njena estetika in birokratski aparat – je preživela. Grški selevkidski nasledniki so postali bolj perzijski od Perzijcev.
Ko danes hodite po Teheranu in opazujete zapletene rituale vljudnosti, ko vidite ponos, s katerim Iranci govorijo o svoji preteklosti, ne gledate samo ostankov zgodovine. To je v resnici Kirova senca. Ideja Irana – Iranzamin – je preživela Grke, Arabce, Mongole in Britance. Ahemenidi so pustili lekcijo, ki jo Iran še vedno poskuša, včasih neuspešno, uravnotežiti: kako biti velesila, ki spoštuje raznolikost, in kako ohraniti identiteto, ko se svet okoli tebe ruši.
Prvi imperij je morda izginil v ognju Aleksandra, toda vonj po večnosti, ki veje iz tiste preproste grobnice v Pasargadah, je ostal. In ta vonj je opojnejši od katere koli nafte.
2.) Sedem obrazov Irana: nora poteza pesnika, ki je rešil perzijski narod
»Morda ste nam prinesli pravo vero, a mi smo tisti, ki vas učimo, kako voditi imperij, kako graditi mesta, kako pisati poezijo in kako se vesti za mizo«.
Začnimo tokrat malce drugače. Predstavljajmo si, da nam zadiši po hijacinti oziroma, kot bi rekli tamkaj, zumbulu in sveže vzkaljeni pšenici. Na koledarju je izpisan 21. marec, pomladno enakonočje. V stanovanju nekje na severu Teherana, v senci mogočnega gorovja Alborz, se družina zbere okoli mize, haftsin. Na njej je skrbno razporejenih sedem predmetov, ki se v perzijščini začnejo na črko s – jabolko, česen, kis, kovanci … Ob njih pa so ogledalo, zlata ribica, ki kroži v stekleni krogli, in knjiga. Če bi bili v Kairu, Damasku ali Riadu, bi bila ta knjiga skoraj zagotovo Koran. Na iranski mizi za novruz, praznik perzijskega novega leta, pa ob sveti knjigi islama (ali pa pogosto kar namesto nje) leži debel zvezek poezije. Največkrat Hafisove lirike ali Firduzijevega epa Šahname.
V tej na videz drobni družinski podrobnosti se skriva ena največjih in najbolj fascinantnih skrivnosti Bližnjega vzhoda. Kako je narodu, ki je bil vojaško in politično poražen, uspelo ohranjati lastno dušo? In to več tisoč let! Pri čemer je bil neprestano obkrožen z drugačnimi običaji in tudi sovražno nastrojenimi.
Padec orjaka
Da bi razumeli ta paradoks, se moramo vrniti v 7. stoletje. Sasanidski imperij, tista mogočna perzijska država, ki se je štiri stoletja enakovredno kosala z Rimljani in Bizantinci, je bil izčrpan. Dolgotrajne vojne za prevlado na Bližnjem vzhodu, dvorne spletke, zaradi katerih so se kralji menjavali hitreje kot letni časi, in drakonski davki so načeli njegovo hrbtenico. Ko so se iz puščav na jugu prikazali arabski jezdeci, združeni pod novo zastavo islama, je perzijski dvor v Ktezifonu (blizu današnjega Bagdada) nanje sprva gledal z aroganco. Kaj bi jim lahko storili puščavski nomadi, ljudje brez velikih mest in centralizirane države?
Zgodovina je do genijev pogosto kruta. Ko je Firduzi kot starec svoje življenjsko delo ponudil turškemu sultanu Mahmudu iz Ghaznija
v upanju na obljubljeno nagrado (zlatnik za vsak verz), mu je sultan, ki mu predislamski miti niso bili po volji, poslal le vrečo srebra.
Takšna aroganca je bila usodna. V znameniti bitki pri Kadisiji (to naj bi bilo leta 636) so arabske sile razbile sasanidsko vojsko. Sloni perzijske armade, njihovo glavno taktično orožje, so se prestrašeni razbežali in teptali lastne vojake. Sasanidski poveljnik Rostam Farohzad je padel, zadnji kralj Jazdegerd III. pa je zbežal na vzhod, kjer ga je v mlinu ubil lastni podanik zaradi peščice zlata.
Jazdegerdova smrt je vsekakor pomenila konec sasanidskega cesarstva in Arabcem olajšala osvajanje preostalega dela Irana.
Arabsko osvajanje Perzije pa je bilo hitro in, s stališča zmagovalcev, popolno. Prineslo je novo vero, novo upravo in nov jezik. Iranski zgodovinar Abdolhosein Zarinkub je to obdobje kasneje poimenoval »dve stoletji tišine«. Zdelo se je, da je starodavna civilizacija obnemela, zadušena pod težo puščavskega viharja.
Plamen, ki ni ugasnil
Toda preden so postali muslimani, so bili Perzijci tisočletja pripadniki zoroastrizma. Ta vera, ki jo je, kot smo pisali že v prvem delu feljtona, utemeljil prerok Zaratustra, je bila prva velika monoteistična (ali vsaj dualistična) religija na svetu. Njeno bistvo je bil neizprosen boj med Ahuro Mazdo (bogom svetlobe in modrosti) ter Ahrimanom (duhom teme in laži). Človek ni bil zgolj božji suženj, temveč aktiven bojevnik v tem kozmičnem spopadu, oborožen s tremi preprostimi načeli: dobre misli, dobre besede, dobra dejanja.
Osvajalci so zoroastrska svetišča, v katerih je neprekinjeno gorel sveti ogenj, pogasili ali jih spremenili v mošeje. Vendar vere, ki je bila tako globoko zakoreninjena v perzijsko dušo, niso mogli izbrisati z dekretom in ne z mečem.
Zoroastrski dualizem, občutek za pravičnost in globoko spoštovanje do narave – zlasti do svetlobe in vode – so se prelili v perzijsko različico islama. Zato iranski islam že od nekdaj deluje nekoliko drugače. Je bolj mističen, bolj poln simbolike in manj rigorozen v svoji dogmatiki.
Perzijci so postopoma sprejeli Alaha, toda v svojih srcih nikoli niso zares opustili Ahure Mazde.
Intelektualna gverila
Ko so Arabci osvojili Egipt, so Egipčani prevzeli arabski jezik in faraonska preteklost je postala samo še kup nemih kamnov, ki jih danes občudujejo turisti. Ko so osvojili Sirijo in Mezopotamijo, so prebivalci postali arabofoni. Perzija pa ni bila nikoli arabizirana. Še danes vas bodo srepo pogledali, če boste rekli, da so Iranci Arabci. Niso.
V 8. in 9. stoletju se je namreč začel intelektualni upor, znan kot gibanje Šu'ubija. Perzijski intelektualci, birokrati in pisarji, ki so delali za arabski kalifat, so začeli v briljantni arabščini pisati razprave, s katerimi so dokazovali kulturno večvrednost Nearabcev (predvsem Perzijcev) nad Arabci. Trdili so, če močno poenostavimo: Morda ste nam prinesli pravo vero, toda mi smo tisti, ki vas učimo, kako voditi imperij, kako graditi mesta, kako pisati poezijo in kako se vesti za mizo.
S tem so kalifat obrnili od znotraj. Ko je na oblast prišla dinastija Abasidov in prestolnico preselila v Bagdad (mimogrede, beseda je perzijskega izvora in pomeni »darilo boga«), je bil dvor povsem perzificiran. Kalifi so prevzeli starodavne sasanidske dvorne ceremoniale, upravo pa so prepustili perzijskim vezirjem. Arabci so vladali po imenu, Perzijci v praksi.
Mož, ki je rešil jezik
Vse to pa vendarle ne bi zadostovalo za ohranitev naroda, če bi izgubili svoj materni jezik. In ta bitka je imela prav tako svojega generala – obubožanega plemiča iz mesta Tus po imenu Abolkasem Firduzi. Ob koncu 10. stoletja je stara perzijščina počasi drsela v pozabo. Firduzi se je odločil za noro dejanje: zbral bo vse stare perzijske mite, legende o predislamskih kraljih in epske bitke ter jih zapisal v verzih. Trideset let je sedel in pisal Šahname ali Knjigo kraljev. Ep, ki šteje okoli 50.000 rimanih dvostišij, je sestavljen skoraj izključno iz čistih perzijskih besed, brez arabskih izposojenk.
Njegovo delo je postalo nekakšen literarni oklep. Zgodbe o junaškem Rostamu, ki se bori proti demonom, o tragičnih ljubeznih in pravičnih šahih so prežele vse sloje družbe. Ljudje so se jih učili na pamet in si jih pripovedovali v čajnicah. Zgodovina je do genijev pogosto kruta. Ko je Firduzi kot starec svoje življenjsko delo ponudil turškemu sultanu Mahmudu iz Ghaznija v upanju na obljubljeno nagrado (zlatnik za vsak verz), mu je sultan, ki mu predislamski miti niso bili po volji, poslal le vrečo srebra. Razočarani Firduzi je denar menda razdelil med lastnika kopališča in prodajalca piva ter se vrnil domov, kjer je umrl v bedi.
Legenda pravi, da je sultan kasneje spoznal svojo zmoto in za pesnikom poslal karavano zlata. Ko je karavana vstopala skozi ena mestna vrata, so skozi druga vrata ravno nesli Firduzijevo krsto. Toda Firduzi je vseeno zmagal. »Veliko sem trpel teh trideset let,« je zapisal, »vendar sem s to knjigo perzijski jezik obudil v življenje.«
Zato se danes Iranci še vedno zbirajo okoli mize haftsin (haft-sin). Zato pomlad še vedno slavijo po starem zoroastrskem koledarju. Preživetje Perzije je lekcija o tem, da lahko narod izgubi svoje vojske in svoje kralje, toda če ohrani svoj jezik, svoje mite in svojo poezijo, ga ni mogoče izbrisati iz zgodovine.
To je vsekakor zgodovinsko poglavje, ki bi mu kakšen odstavek lahko dopisal tudi slovenski narod in svetu sporočil, da je jezik temelj, zaradi katerega narodi sploh obstajajo in preživijo.
Vidite, dragi bralci, čeprav smo ob koncu prejšnjega dela napovedali pisanje o vinu iz Širaza in matematiki v zvezdah, nas je besedna pot popeljala drugam. Preden se podamo drugam, smo morali postaviti še en temelj za boljše razumevanje Irana. Se bomo pa tako vinu kot matematiki prej ali slej vrnili.
3.) Sedem obrazov Irana: brutalni vizionar je sredi puščave zgradil paradiž
Srečanje poezije, mistike in pragmatizma: sprehod skozi mesto, kjer so se v senci mošej mešali vplivi krščanskih trgovcev in sufijskih modrecev.
V misli si prikličite zvok drobnih kladivc, ki ritmično udarjajo po bakru in odmevajo skozi temačni labirint velikega bazarja. Če stopite iz te zaprte, z vonjem po kardamomu in prahu prenasičene družabne žile mesta na bleščečo svetlobo, se pred vami odpre prostranstvo, ki jemlje dih. Stopili ste na Trg Nakš-e Džahan (kar bi prevedli kot Trg podobe sveta). Dolg je več kot petsto metrov, obrobljen z dvonadstropnimi arkadami, stražijo pa ga mojstrovine islamske arhitekture. Zrak diši tudi po žafranu in gazu, mehki lokalni slaščici s pistacijami.
Smo v Isfahanu v zgodnjem 17. stoletju. Francoski draguljar in popotnik Jean Chardin, ki bo tu preživel vrsto let, bo v svoj dnevnik osupel zapisal tisto, kar domačini ponavljajo kot mantro: »Esfahan nesf-e jahan.« Isfahan je polovica sveta. Kdor je videl to mesto, je videl vse, kar ima svet ponuditi.
Toda kako je to mesto sredi polpuščave postalo središče globalne trgovine, umetnosti in filozofije? Gre za tako rekoč geopolitični mojstrski rez.
Da bi namreč razumeli Isfahan, moramo razumeti dinastijo Safavidov in genialno, četudi tvegano politično potezo, ki je za vedno spremenila podobo Bližnjega vzhoda. Leta 1501 je najstniški šah Ismail, ustanovitelj dinastije, z mečem v roki razglasil, da bo državna religija njegovega novega imperija dvanajstniški šiitski islam. To je največja veja šiitov, ki danes predstavlja približno 85 odstotkov vseh šiitskih muslimanov in veruje v dvanajst pravičnih imamov iz Mohamedove družine kot legitimnih naslednikov.
V poltemnih čajnicah okoli trga so odzvanjali Hafisovi verzi, ki so se posmehovali verski togosti in slavili vino kot eliksir resnice. Kot bi to veličastno, iz puščave iztrgano mesto v svojem drznem urbanizmu samo šepetalo Hafisov slavni stih: »Pridi, raztresiva rože in nalijva vino v čašo, razparajva streho neba in ustvariva povsem nov svet.«
Do takrat pa je bila večina Perzijcev sunitov. Zakaj torej ta radikalen obrat? Odgovor je političen. Safavidi so potrebovali požarni zid. Na zahodu so jim grozili ekspanzionistični in strogo sunitski osmanski Turki, na vzhodu sunitski Uzbeki. S tem, ko so Perzijo prisilno in krvavo preoblikovali v utrdbo šiizma, so ustvarili nepremostljivo ideološko mejo. Ustvarili so specifično nacionalno identiteto, ki Iran še danes ločuje od večine islamskega sveta.
Tako lažje razumemo razlike med državami na Bližnjem vzhodu, tudi v smislu zavezništev in sovraštev. Tako je mogoče razumeti marsikateri spopad in vojno na Bližnjem vzhodu.
Vladar kot glavni urbanist
Na tem geopolitičnem temelju je ob koncu 16. stoletja na prestol stopil šah Abas I., znan kot Abas Veliki. Bil je brutalen pragmatik – iz strahu pred zaroto je dal ubiti ali oslepiti celo lastne sinove –, toda hkrati je bil vizionar nepredvidenih razsežnosti. Leta 1598 je prestolnico preselil v varno notranjost države, v Isfahan, in se odločil, da jo bo spremenil v izložbo svojega imperija.
Trg Nakš-e Jahan tako ni bil samo javni prostor. Postal je skrbno zrežirano politično gledališče. Njegove štiri stranice so predstavljale štiri stebre safavidske moči. Na severu se je odpiral mogočen portal v bazar, ki predstavlja gospodarstvo. Na zahodu je stala palača Ali Kapu, ki predstavlja državno oblast. Na jugu se je dvigala monumentalna Šahova mošeja z modrimi minareti, kar je predstavljalo religijo. Na vzhodu pa je stala skromnejša, vendar estetsko popolna mošeja šejka Lotfolaha. Ta predstavlja zasebno, duhovno sfero vladarja.
Če je bil Isfahan polovica sveta, je bila ta polovica obarvana v turkizno modro in barvo lapis lazulija, cenjenega modrega poldragulja. Vendar vas isfahanska arhitektura ne udari takoj s svojo razkošnostjo. V nasprotju z evropskimi palačami in katedralami, ki svojo moč razkazujejo na fasadah, perzijska arhitektura odseva globoko sufijsko in islamsko filozofsko dvojnost: zahir (zunanji, očitni svet) in batin (notranji, skriti, duhovni svet).
Zunanje ulice Isfahana so bile pogosto prašne, obdane s preprostimi zidovi iz blatnih opek. Toda ko ste stopili skozi neugledna lesena vrata na notranje dvorišče, andaruni, ste vstopili v paradiž. Tam so vas pričakali bazeni s hladno vodo, simetrični vrtovi in na tisoče ročno poslikanih ploščic z arabeskami, ki so se vzpenjale proti kupolam in ustvarjale iluzijo neskončnosti.
Najlepši primer tega je mošeja šejka Lotfolaha. Nima minaretov, saj ni bila namenjena javnemu klicu k molitvi, temveč šahovemu dvoru. Njena kupola je prekrita s ploščicami, ki čez dan spreminjajo barvo – od smetanaste zjutraj do tople, rožnate barve ob sončnem zahodu. V notranjosti, natančno pod središčem kupole, sončna svetloba, ki pronica skozi rešetkasta okna, ustvari odsev v obliki pava, katerega rep se z gibanjem sonca počasi odpira. To ni več gradbeništvo. To je materializirana mistika. Je iskanje boga skozi geometrijo in svetlobo.
Cerkve z islamskimi kupolami
Vendar Isfahan ne bi bil svetovna prestolnica brez genialne ekonomske in kulturne strpnosti šaha Abasa. Zavedal se je, da za nadzor nad donosno trgovino s svilo potrebuje najboljše trgovce v regiji. Zato je iz severozahodnega mesta Jolfa na stotisoče krščanskih Armencev preselil v novo četrt v Isfahanu, ki jo je poimenoval Nova Jolfa.
Armencem je zagotovil versko svobodo in monopol nad trgovino. V srcu strogo šiitskega mesta so zrasle krščanske cerkve. Če danes obiščete katedralo Vank v Isfahanu, boste priča enemu najbolj fascinantnih kulturnih prepletov na svetu – od zunaj zgradba z rjavo opečnato kupolo spominja na islamsko mošejo, v notranjosti pa so stene pokrite s freskami v renesančnem slogu, ki prikazujejo prizore iz Svetega pisma, uokvirjene v perzijske rožnate motive. To je bil spomenik pragmatizmu in zavedanju, da zaprte družbe ne morejo ustvarjati bogastva.
V zlatem veku Isfahana so se v kavarnah in čajnicah ob Zajanderudu, reki, ki daje življenje, mešali indijski trgovci, kitajski mojstri keramike, evropski diplomati in perzijski pesniki.
Čeprav sta največja mistika perzijske literature, Dželaludin Rumi in Hafis, živela stoletja pred šahom Abasom, njunih senc ni mogoče ločiti od isfahanskih turkiznih kupol. Mesto je bilo pravzaprav njuna poezija, prelita v kamen, vodo in keramiko. V poltemnih čajnicah okoli trga so odzvanjali Hafisovi verzi, ki so se posmehovali verski togosti in slavili vino kot eliksir resnice. Kot bi to veličastno, iz puščave iztrgano mesto v svojem drznem urbanizmu samo šepetalo Hafisov slavni stih: »Pridi, raztresiva rože in nalijva vino v čašo, razparajva streho neba in ustvariva povsem nov svet.«
Ta ambiciozni novi svet je bil Isfahan. In medtem ko je Hafis mestu dajal zvočno kuliso estetike in prefinjenega hedonizma, je Rumi prispeval njegovo duhovno arhitekturo. Ko je sonce zahajalo za kupolo mošeje in so geometrijski vzorci na ploščicah ustvarjali iluzijo vrtečega se vesolja, so isfahanski sufiji živeli Rumijevo misel, da boga ne gre iskati v suhoparnih pravilih klerikov, temveč v ekstazi ljubezni.
Zlati vek
Zdelo se je, da je isfahanski zlati vek natanko tisto mesto, o katerem je pel Rumi: »Nekje, onkraj idej o tem, kaj je prav in kaj narobe, leži prostrano polje. Tam se bova srečala.« Bil je redek zgodovinski trenutek, ko so se religija, umetnost in posvetni užitki srečali onkraj dogem in zadihali v isti, harmonični lepoti.
Rumi in Hafis sta morda živela v drugih obdobjih, toda tukaj, v senci mogočnih obokov in ob zvokih lutnje, so njuni verzi o vinu, dvomu in iskanju globlje resnice našli svoj arhitekturni in družbeni odmev.
Toda zgodovina nas uči, da je vsak zlati vek samo kratek vdih pred neizbežnim izdihom. Safavidska dekadenca, ki bo sledila Abasovim naslednikom, bo privedla do afganistanskega vpada in padca te čudovite utopije. In ko se bo prah znova polegel, bo Iran stopil v 19. stoletje, v čas, ko poezija in ploščice ne bodo več dovolj, saj se bo nad državo zgrnil vonj po smodniku, tiskarskih strojih in tistem, kar bo kasneje postalo prekletstvo Bližnjega vzhoda – po nafti.
4.) Sedem obrazov Irana: šahovnica imperijev, pariške balerine in usodni vonj po nafti
Britanija in Rusija sta tekmovali za vpliv, medtem pa je ljudstvo pokazalo, da si želi sodobnejše države.
Tokrat zgodbo začnimo poleti 1873. V Parizu, prestolnici evropske »belle époque«, vlada izredno stanje. Množice se gnetejo ob bulvarjih, da bi uzrle eksotičnega gosta. Naser Al Din Šah, absolutni vladar Perzije iz dinastije Kadžarov, je prvi iranski monarh v moderni zgodovini, ki je obiskal Evropo. Na prsih nosi diamante, velike kot orehi, njegovi brki so mogočni, njegov pogled pa radoveden. V Parizu odkrije dve stvari, ki bosta zaznamovali njegovo vladavino: fotografijo in balet. Legenda pravi, da so ga kratka krila pariških balerin v operi tako očarala, da je po vrnitvi v Teheran celemu svojemu haremu zapovedal nošnjo podobnih, na videz absurdnih kratkih krilc, imenovanih šaliteh.
Toda ta komična anekdota skriva globoko in tragično resnico. Medtem ko je šah po Evropi kupoval še glasbene skrinjice, fotoaparate in se navduševal nad telegrafom, je bila njegova država doma na robu bankrota. Da bi financiral svoja ekstravagantna potovanja in vzdrževal razpadajoči dvor v novi prestolnici, prašnem Teheranu, se je odločil za najlažjo in hkrati najbolj uničujočo pot. Svojo državo je začel prodajati po kosih.
V 19. stoletju se je svetovna geopolitika precej spremenila. Perzija ni bila več osamljen samozadosten imperij, temveč se je znašla ujeta v primežu dveh neusmiljenih velesil. S severa je pritiskal ruski medved, ki je v krvavih vojnah Perziji že odtrgal bogata kavkaška ozemlja (današnjo Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan). Z juga in vzhoda pa je prežal britanski lev, obseden z varovanjem kronskega dragulja svojega imperija – Indije.
Začela se je tako imenovana velika igra. London in Sankt Peterburg nista želela neposredno kolonizirati Perzije, saj bi to pomenilo medsebojno vojno. Namesto tega sta jo spremenila v tamponsko cono, polzakonito kolonijo, ki sta jo nadzorovala prek podkupnin, groženj in koncesij.
Vrhunec tega ponižanja je bila bržkone koncesija baronu Juliusu de Reuterju (ki je tudi ustanovitelj znane tiskovne agencije) leta 1872. Šah mu je za smešno vsoto predal monopol nad gradnjo vseh železnic, izkoriščanjem vseh rudnikov in gozdov ter upravljanjem državne banke.
Britanski diplomat lord Curzon je to osuplo opisal kot »najbolj popolno in izredno predajo vseh industrijskih virov nekega kraljestva v tuje roke v zgodovini«. Koncesija je bila zaradi besa Rusov in iranskega ljudstva pozneje preklicana, vendar je bil precedens postavljen.
Zrak nad Iranom ni več dišal po žafranu in zumbulih, temveč po ogljikovodikih. Država se je nehote spremenila v največjo bencinsko črpalko britanskega imperija, ta smrdljiva črna tekočina pa je postala njeno največje prekletstvo.
Vendar pa Iranci v nasprotju z mnogimi drugimi niso bili nikoli zgolj pasivne žrtve na šahovnici tujcev. V kavarnah in na teheranskem bazarju je takoj začelo vreti. Intelektualci, ki so brali Voltaira in Rousseauja, so se zavedli, da je absolutna monarhija preživeta. Toda ključni preobrat se je zgodil, ko so ti moderni misleci sklenili zavezništvo z nekom povsem nepričakovanim – z islamsko duhovščino in tradicionalnimi trgovci z bazarja.
Pomembno je tudi leto 1890, ko je šah Britancem prodal popoln monopol nad pridelavo, prodajo in izvozom tobaka. Za narod, ki je vsakodnevno kadil vodne pipe, je bil to neposreden napad na njihov način življenja in njihove žepe. Vodilni klerik tistega časa, ajatola Širazi, je izdal uničujočo fatvo: kajenje tobaka je od danes naprej enako vojni proti bogu.
Sledil je eden prvih in najuspešnejših primerov množične civilne neposlušnosti na Bližnjem vzhodu. Celo šahove žene v palači so razbile svoje vodne pipe in zavrnile kajenje. Dvor je moral kapitulirati in tudi tokrat preklicati monopol. Ljudstvo je spet okusilo svojo moč.
Ta iskra je nekaj let kasneje zanetila plamen. Leta 1906 je izbruhnila ustavna revolucija, ki jo poznajo pod nazivom mašruteh. Iranci niso zahtevali glav obglavljenih monarhov kot Francozi, so pa zahtevali parlament, madžles, vladavino prava in konec tuje dominacije. In za kratek bleščeč zgodovinski trenutek jim je uspelo.
Usodni strel
Da bi v polnosti razumeli ta psihološki prehod iranskega naroda iz stoletij absolutne pokorščine v revolucionarno vrenje, se moramo ustaviti še na prvi majski dan leta 1896. Naser Al Din Šah, ta isti monarh, ki je v Parizu občudoval balerine, se je pripravljal na praznovanje svojega petdesetletnega jubileja vladanja. Bil je najdlje vladajoči perzijski monarh po antiki in na stara leta je postal ciničen, prepričan o svoji božanski nedotakljivosti, čeprav je njegova država pospešeno drsela v prepad.
Tistega pomladnega jutra se je odpravil v svetišče šaha Abdol Azima zunaj Teherana, da bi molil. Ni vedel, da ga v senci svetišča, med berači in romarji, čaka Mirza Reza Kermani, obubožani in zagrenjeni sledilec radikalnih protikolonialnih mislecev, ki so ga zaradi upiranja tuji dominaciji že večkrat mučili v šahovih ječah.
Ena od različic zgodb, ki je bržkone najbolj zanimiva, pravi takole: ko je šah stopil proti grobnici, se mu je Kermani približal s pismom v roki, pod plaščem pa je skrival star zarjavel ruski revolver. Odjeknil je en sam strel. Krogla je šaha zadela naravnost v srce in senca Boga na zemlji, kot so si radi pravili perzijski monarhi, se je zgrudila. V tistem trenutku se je zgodila ena najbolj absurdnih in hkrati najbolj zgovornih epizod v zgodovini bližnjevzhodnih dvorov. Šahov veliki vezir (danes bi rekli premier), zavedajoč se, da bi novica o kraljevi smrti v prestolnici sprožila takojšen kaos, plenjenje in morda celo državljansko vojno, je uprizoril srhljivo farso. Mrtvega vladarja so na skrivaj odvlekli v njegovo kraljevo kočijo in ga posadili na sedež. Med vožnjo nazaj v teheransko palačo Golestan je veliki vezir sedel poleg trupla, ga z eno roko podpiral, da ni omahnilo, z drugo pa je premikal šahovo roko, da bi ta navidezno mahal zbranim množicam ob cesti. Ljudje so se klanjali mrtvecu, ne da bi vedeli, da je pred njimi zgolj lutka iz mesa.
Ta vožnja s kočijo je postala popolna metafora za vso kadžarsko dinastijo ob koncu 19. stoletja: navzven je imperij še vedno dajal videz moči in avtoritete, od znotraj pa je bil že mrtev, njegovo preživetje je bilo zgolj iluzija, ki so jo pri življenju ohranjali prestrašeni dvorjani. Ko je Kermani na zaslišanju pred usmrtitvijo odgovarjal na vprašanje, zakaj je ubil vladarja, je preprosto dejal: »Da bi prebudil speče. Da bi drevo, ki je gnilo pri koreninah, padlo.«
Njegov strel je dokončno razblinil mistiko nepremagljivosti monarhije in utrl pot intelektualcem, da so dvanajst let kasneje zahtevali ustavo in parlament.
Evropa pa je seveda na Perzijo vseskozi gledala kot na zaostalo orientalsko despotsko državo, čeprav so bili v resnici Iranci tisti, ki so na Bližnjem vzhodu prvi posadili seme demokracije. Prvi so uporabili poezijo svobode in jo prevedli v politične manifeste.
26. maj 1908
Toda medtem ko so poslanci v Teheranu razpravljali o svobodi tiska in človekovih pravicah, se je na jugozahodu države, v žgoči in zapuščeni regiji Huzestan, pripravljal dogodek, ki je za vedno iztiril iransko demokracijo.
Britanski iskalec avantur William Knox D'Arcy je leta 1901 od šaha kupil pravico do iskanja nafte na večini iranskega ozemlja. Leta iskanja niso prinesla ničesar, D'Arcy je bil na robu bankrota, njegovi inženirji so že dobili telegram iz Londona, naj pakirajo opremo. Nato pa je 26. maja 1908 zjutraj pri kraju Masjed Solejman zemlja zaječala. Iz vrtine je petdeset metrov visoko v zrak bruhnil gost, črn in smrdljiv gejzir surove nafte.
Zavohal ga je ves svet. Winston Churchill, kmalu zatem prvi lord britanske admiralitete, je spoznal strateški pomen tega odkritja in celotno britansko vojno mornarico preusmeril s premoga na nafto. Da bi si zagotovil gorivo za imperij, je britanska vlada skrivaj kupila večinski delež v D'Arcyjevi družbi (ki bo kasneje postala British Petroleum – BP).
Perzijska poezija, ustavne sanje, Hafisovi verzi in starodavna ponosna dediščina so nenadoma postali nepomembni. Zrak nad Iranom ni več dišal po žafranu in zumbulih, temveč po ogljikovodikih. Država se je nehote spremenila v največjo bencinsko črpalko britanskega imperija, ta smrdljiva črna tekočina pa je postala njeno največje prekletstvo, ki bo v 20. stoletju rodilo diktature, državne udare in na koncu – revolucijo.
5.) Sedem obrazov Irana: iranska elita je slepo zaplesala v prepad
Medtem ko se je svetovna elita v puščavi gostila s pavom in kaviarjem, je v iranskem podzemlju že brbotal vulkan, ki je za vedno spremenil Bližnji vzhod.
Oktober 1971. Sredi neizprosne puščave v provinci Fars, ob ruševinah starodavnega Perzepolisa, opazimo fatamorgano. Zlato mesto, sestavljeno iz petdesetih razkošnih šotorov, ki jih je pariška notranjeoblikovalska hiša Maison Jansen (ista, ki je opremljala Belo hišo za Jackie Kennedy) okrasila z rdečim žametom, lestenci iz muranskega stekla in perzijskimi preprogami.
Na meniju je pečeni pav, polnjen s foie gras. Vino, letnik 1945, točijo v Baccaratove kristalne kozarce. Streže dvesto petdeset natakarjev, ki so jih s posebnimi letali pripeljali naravnost iz pariškega hotela Ritz in restavracije Maxim's. Kaviar prihaja z obal Kaspijskega jezera, vendar so ga pred tem poslali v Francijo, da so ga mojstri ustrezno pripravili, in nato vrnili v Iran.
Mohamed Reza Pahlavi, iranski šah, slavi 2500. obletnico ustanovitve perzijskega imperija. Pred zbranimi kralji, predsedniki in diktatorji z vsega sveta stopi h grobnici Kira Velikega in slovesno izjavi: »Kir, veliki kralj, mirno spi, kajti mi smo budni in vedno bomo bdeli nad tvojo dediščino.«
V šestdesetih in sedemdesetih letih se je šah, okrepljen z dolarji, ki so se zlivali od nafte in plina, odločil za grandiozen projekt: belo revolucijo. Želel je izvesti reforme od zgoraj, preden bi prišlo do rdeče (komunistične) revolucije od spodaj.
Bila je najdražja zabava v zgodovini človeštva. Ocene se gibljejo okoli 100 milijonov takratnih dolarjev. Bila je tudi labodji spev neke dinastije. Kajti medtem ko so se v puščavi pod zvezdami gostili tuji aristokrati, je bil okoli šotorišča vzpostavljen večkilometrski varnostni obroč. Študentje, ki so protestirali na univerzah, so bili v ječah. V vaseh nedaleč od Perzepolisa, kamor ni segala svetloba lestencev, pa ljudje niso imeli ne pitne vode ne elektrike. Ta absurdni kontrast – iluzija absolutne moči na eni strani in popolna odtujenost od lastnega ljudstva na drugi – je bil bistvo vladavine Pahlavijev.
Nepismeni kozak
Da bi razumeli, kako se je šah znašel v tej zlati kletki, se moramo vrniti pol stoletja v preteklost. Dinastija Pahlavi ni imela globokih aristokratskih korenin. Njen ustanovitelj ni bil princ, temveč nepismen, a tudi neizprosen vojaški poveljnik perzijske kozaške brigade po imenu Reza Kan. Leta 1921 je z britanskim blagoslovom izvedel državni udar, odstavil zadnjega, dekadentnega kadžarskega vladarja in se kasneje okronal za šaha.
Reza Kan je bil surov pragmatik. Njegov idol je bil turški voditelj Atatürk. Njegov cilj? Iztrgati Perzijo iz srednjega veka, zlomiti moč fevdalcev in duhovščine ter na silo ustvariti moderno evropsko državo. Gradil je železnice, univerze in tovarne. Leta 1935 je od mednarodne skupnosti zahteval, naj države ne imenujejo več Perzija (kar je bila grška izpeljanka za eno provinco), temveč Iran – dežela Arijcev, zgodovinsko ime, ki so ga uporabljali domačini.
Njegova modernizacija pa je bila brutalna. Leta 1936 je izdal dekret Kašf e hidžab, s katerim je prepovedal nošnjo islamskih oblačil, vključno z ženskim čadorjem. Policisti so na ulicah ženskam dobesedno trgali tančice z glav. Za sekularno elito je bil to korak v svobodo, za tradicionalne in verne množice pa nepredstavljivo ponižanje. Mnogo starejših žensk več let sploh ni zapustilo hiše, da bi se izognile javni sramoti.
Ko so med drugo svetovno vojno zavezniki, Britanci in Sovjeti, okupirali Iran, da bi si zagotovili koridor za pošiljanje orožja, so trmoglavega Rezo Kana, ki je simpatiziral z Nemčijo, preprosto izgnali v Južno Afriko. Na prestol so posedli njegovega mladega, negotovega dvaindvajsetletnega sina: Mohameda Rezo Pahlavija.
Premier v pižami
Mladi šah je bil sprva šibek vladar v državi, kjer so se za vpliv borili komunisti, kleriki in nacionalisti. In tu pridemo do prelomne točke iranske zgodovine, do rane, ki se ni nikoli zacelila.
Po drugi svetovni vojni so iransko nafto še vedno popolnoma nadzorovali Britanci prek družbe APOC. Iranci so v lastni državi živeli v blatu, Britanci so pobirali milijarde. Leta 1951 je iranski parlament za premierja izvolil Mohameda Mosadeka. Bil je fascinantna figura, aristokrat po rodu, šolan v Parizu in Švici, briljanten govornik, ki je pogosto potočil solze v javnosti, tujim diplomatom pa je bil znan po tem, da je državniške zadeve najraje vodil kar iz svoje postelje, oblečen v svileno pižamo. Revija Time ga je razglasila za osebnost leta.
Mosadek je storil nepredstavljivo. Nacionaliziral je iransko naftno industrijo. Britanski imperij je besnel. London je proti Iranu uvedel globalni embargo, britanske vojaške ladje so blokirale Perzijski zaliv. Iransko gospodarstvo je začelo propadati, toda Mosadek ni popustil. London je nato za pomoč prosil Washington. Mladi ameriški predsednik Eisenhower, prestrašen ob misli, da bi obubožani Iran padel v roke Sovjetski zvezi, je prižgal zeleno luč za akcijo.
Avgusta 1953 se je začela operacija Ajax. Pod vodstvom agenta Cie Kermita Roosevelta (vnuka nekdanjega predsednika) in britanske službe MI6 so zahodne obveščevalne službe v Teheranu s kovčki dolarjev podkupile generale, ulične tolpe in nekatere klerike. Organizirali so kaos, uprizorili proteste in izvedli državni udar. Tanki so obkolili premierjevo rezidenco. Mosadek je bil aretiran in obsojen na hišni pripor, kjer je kasneje tudi umrl.
Demokracija na Bližnjem vzhodu je bila zadušena. Šah, ki je med udarom prestrašen zbežal v Rim, se je zmagoslavno vrnil na prestol – vendar od tistega dne v očeh lastnega naroda ni bil več suvereni vladar, temveč ameriška marioneta.
Bela revolucija
V šestdesetih in sedemdesetih letih se je šah, okrepljen z dolarji, ki so se zlivali od nafte in plina, odločil za grandiozen projekt: belo revolucijo. Želel je izvesti reforme od zgoraj, preden bi prišlo do rdeče (komunistične) revolucije od spodaj. Ženskam je dal volilno pravico, razlastil je veleposestnike in zemljo razdelil kmetom, gradil je jezove in šole. BDP države je rasel z neverjetno hitrostjo, severni Teheran je spominjal na Beverly Hills, bil je poln butikov Dior in diskotek.
oda ta modernizacija je bila zgrajena na strahu in korupciji. Kdor je kritiziral šaha – najsi bodo marksistični študenti ali šiitski kleriki –, je tvegal srečanje s Savakom. Ta zloglasna tajna policija, ki sta jo usposabljala ameriška Cia in izraelski Mosad, je imela neomejena pooblastila. V zloglasnem zaporu Evin na obrobju Teherana so intelektualce mučili z električnimi šoki in puljenjem nohtov. Politični pluralizem ni obstajal. Šah je celo ukinil dvostrankarski sistem in ustanovil eno samo stranko, imenovano Rastahiz (Preporod), ter prebivalstvu sporočil: kdor ne želi biti član, naj vzame potni list in zapusti državo.
V tistem času pa se je v iranski družbi zgodil še en globok psihološki prelom. Iranski intelektualec Džalal Al-e Ahmad je napisal kultni esej z naslovom Garbzadegi, kar bi lahko prevedli kot Zahodnjaškost ali Zastrupitev z Zahodom. Trdil je, da je Iran pod šahom izgubil svojo dušo. Postali so družba potrošnikov, ki slepo posnema zahodne vzorce, namesto da bi razvijali lastno, avtohtono modernost.
Ko je šah tistega oktobra 1971 stal v Perzepolisu in pil šampanjec s tujimi kralji, je bil popolnoma slep za vulkan, ki je brbotal pod njim. Kmetje, ki so zaradi napačno izvedene zemljiške reforme izgubili zaslužek, so se množično selili v zanemarjena predmestja Teherana in drugih mest. Bili so revni, dezorientirani in globoko verni. V mošejah so našli edino zatočišče, ki ga Savak ni mogel popolnoma nadzorovati.
In tam, v poltemi mošej in po bazarjih, so si iz rok v roke skrivaj podajali avdiokasete. Na njih so bili posneti govori neizprosnega, staromodnega, vendar karizmatičnega ajatole, ki je bil izgnan v iraški Nadžaf in kasneje v Pariz. Njegovo ime je bilo Ruhola Homeini. Govoril je o pravičnosti, o korupciji Pahlavijev in o demonu, ki sedi v Washingtonu.
Pasti so bile nastavljene, akterji so zavzeli svoje položaje. Leto 1979 ni bilo več daleč. Zrak je bil znova prenasičen – tudi tokrat ne z vonjem po žafranu ali nafti, temveč z naelektrenim ozračjem prihajajoče nevihte.
6.) Sedem obrazov Irana: revolucija je pojedla lastne otroke
To je bila pravzaprav prva »tehnološka« revolucija, pri kateri pomembne vloge niso odigrala družbena omrežja, pač pa kasetofoni
Bila je jesen leta 1978. V zraku nad Teheranom sta se mešala oster vonj po solzivcu in črn dim gorečih pnevmatik. Zidovi okoli teheranske univerze so bili prekriti z grafiti, ki so zahtevali smrt diktatorja, ulice pa so postale prizorišče nadrealističnega zavezništva.
Če bi tiste dni stali na aveniji Enghelab (Revolucije), bi videli prizor, ki ga zgodovina redko ponudi: z ramo ob rami so korakali marksistični študenti z značkami Che Guevare, premožni bazaristi v dragih oblekah, dekleta v kavbojkah in z razpuščenimi lasmi, ki prebirajo Simone de Beauvoir, intelektualci, ki so preživeli mučilnice iranske tajne policije Savak, in množice tradicionalnih, globoko vernih Irancev, ki so sledili lokalnim klerikom. Vsi ti ljudje, ki niso imeli absolutno ničesar skupnega – ne vizije prihodnosti, ne politične filozofije, ne načina oblačenja –, so se združili v eni sami, obsesivni želji: strmoglaviti Mohameda Rezo Pahlavija.
To je bila ena največjih in najbolj množičnih ljudskih revolucij v 20. stoletju. Toda v senci te evforije se je že pripravljala klika tistih, ki so nameravali to neverjetno energijo ugrabiti in preoblikovati celoten Bližnji vzhod.
Petek, ko je umrl strah
Prelomna točka, ko za monarhijo ni bilo več rešitve, se je zgodila 8. septembra 1978, na dan, ki se je v iransko kolektivno zavest vpisal kot črni petek. Na trgu Žaleh (Jaleh) v Teheranu se je zbrala množica protestnikov. Vojska, prestrašena in slabo vodena, ni vedela, kako ravnati. Sledil je ukaz za streljanje. Helikopterji so krožili nad trgom, vojaške puške so pokale neprekinjeno. Ubitih je bilo več deset, morda več sto ljudi (številke se še danes razlikujejo).
Toda tistega dne vojska ni ubila samo protestnikov, pač pa je nehote ubila nekaj veliko večjega –strah. Ko ljudje ugotovijo, da tanki niso dovolj, da bi zaustavili njihovo jezo, se vsak režim sesuje. Delavci v naftnih rafinerijah v Abadanu – istem Abadanu, ki smo ga obiskali v četrtem delu – so ugasnili črpalke in razglasili splošno stavko. Gospodarstvo je obstalo. Država je krvavela, izgubljala je milijone dolarjev na dan. Šahova »velika civilizacija« se je sesedala kot hiša iz kart.
Medtem ko je Teheran gorel, je bil arhitekt prihajajoče nove ureditve tisoče kilometrov stran. Ajatola Ruholah Homeini, sedemdesetletni klerik z ledeno mirnim pogledom in nepopustljivo voljo, je sedel pod jablano v vasici Neauphle-le-Château blizu Pariza.
To je bil še en velik zgodovinski paradoks. Francija, zibelka razsvetljenstva in človekovih pravic, je gostila človeka, ki je nameraval vzpostaviti teokracijo.
Homeini je bil genialen taktik. Medtem ko so ga obiskovali zahodni intelektualci (celo francoski filozof Michel Foucault je bil fasciniran nad njegovo duhovno politiko) in novinarji, je ajatola skrbno skrival svoje prave namere. Govoril je o demokraciji, o svobodi, o tem, da se duhovščina ne bo vmešavala v vodenje države in da se bo sam po revoluciji umaknil v sveto mesto Kom ter samo »učil«.
Zahod mu je verjel. Iranski liberalci so mu verjeli. Marksisti so mislili, da ga bodo po padcu šaha zlahka odrinili na stran, saj so klerike videli kot relikt preteklosti.
Njegovo najmočnejše orožje pa niso bile puške, temveč tehnologija. In to v tistem času relativno nova in vse bolj razširjena: kasetofoni. V Parizu so snemali njegove ognjevite pridige, jih prek telefonskih linij pošiljali v Teheran, tam pa so jih ponoči na bazarjih presneli na tisoče avdiokaset in jih zjutraj razdelili po mošejah. To je bila prva »tehnološka« revolucija, dolgo preden sta nastala twitter ali facebook.
Solze na letališču
Januarja 1979 je šah, bled in vidno bolan zaradi skrivne bitke z rakom, stopil na letališko stezo. V rokah je stiskal majhno škatlico z iransko zemljo, po licih so mu tekle solze. Vkrcal se je na letalo in za vedno zapustil domovino. Kipom monarha so na ulicah trgali glave, ljudje so si padali v objem, vojaki so v cevi pušk zatikali rože.
Dva tedna kasneje je na teheranskem letališču pristal boeing 747 letalske družbe Air France. Po stopnicah je počasi stopal Homeini. Pričakalo ga je več milijonov ljudi, največja množica v zgodovini države. »Kakšni so vaši občutki ob vrnitvi?« ga je vprašal novinar na letalu. »Nič,« je hladno odgovoril ajatola. Ta ledeni nič bo kmalu postal usoda tistih, ki so mu pomagali priti na oblast.
»Revolucija je kot Saturn, ki žre lastne otroke,« naj bi po priljubljeni anekdoti v času francoske revolucije dejal Danton. (V mislih je imel antičnega boga, ki je zaradi prerokbe jedel otroke, ne planet.) V Iranu se je ta rek uresničil s srhljivo natančnostjo.
Medeni tedni svobode so trajali nekaj tednov. Homeini je kmalu predstavil svoj pravi koncept: velajat e fakih (vladavina islamskega pravnika). Suverenost ne pripada več ljudstvu, temveč Bogu, in tisti, ki Boga najbolje razume – torej vrhovni verski vodja –, ima absolutno in nesporno oblast.
Prve so udarec občutile ženske. Samo nekaj tednov po zmagi revolucije je bil izdan odlok, da morajo zaposlene ženske nositi islamsko pokrivalo. 8. marca 1979, na mednarodni dan žensk, se je na ulicah Teherana zbralo več kot sto tisoč žensk. Brez rut, v kavbojkah in krilih, so protestirale ob vzklikih: »V zori svobode nam manjka svoboda!« Vendar so bile prepuščene same sebi. Njihovi moški kolegi, liberalci in levičarji, so jih prepričevali, naj ne delajo težav zaradi kosa blaga, češ da imajo zdaj pomembnejši cilj – boj proti ameriškemu imperializmu.
Niso razumeli, da je bil ta »kos blaga« le prvi korak k popolni podreditvi celotne družbe.
Talci in dokončna čistka
Novembra 1979 so radikalni islamski študenti preskočili zid ameriškega veleposlaništva v Teheranu in zajeli 52 ameriških diplomatov ter jih kot talce zadrževali 444 dni. Za svet je bila to nezaslišana kršitev mednarodnega prava. Za Homeinija pa briljanten notranjepolitični manever.
Z dramo s talci je v državi ustvaril stanje permanentne histerije. Vsakega kritika – najsi bo to zmerni premier Mehdi Bazargan (ki je v znamenje protesta takoj odstopil), liberalni časopis ali študentski voditelj – je bilo mogoče označiti za ameriškega vohuna in izdajalca. Kleriki so izkoristili ta kaos in brutalno obračunali z vsemi nekdanjimi zavezniki v revoluciji. Levičarje, ki so prej umirali v šahovih ječah, so zdaj po hitrem postopku pošiljali pred strelske vode tako imenovanih revolucionarnih sodišč, ki jim je načeloval zloglasni krvavi sodnik Khalkhali.
Stara zgradba monarhije je bila zravnana z zemljo, na njenih ruševinah je zrasla teokratska trdnjava iz betona in dogem. Ljudje, ki so sanjali o svobodi, so se prebudili v kletki lastnih upanj.
Spomladi 1980 je bila tišina popolna. Univerze so bile začasno zaprte, da bi jih očistili neislamskih vplivov. Barve so izginile z ulic, zamenjale so jih črnina čadorjev, zelena barva revolucionarne garde in rdeča barva mučeništva. Kmalu zatem je Irak sprožil brutalno osemletno vojno.
Potres je bil končan. Stara zgradba monarhije je bila zravnana z zemljo, na njenih ruševinah je zrasla teokratska trdnjava iz betona in dogem. Ljudje, ki so sanjali o svobodi, so se prebudili v kletki lastnih upanj.
Da bi resnično razumeli iranski paradoks, pa moramo odložiti zahodna očala, ki nam to državo prepogosto slikajo skozi prizmo fanatičnih množic in mračnih teokratskih dogem. Iran je, tako v sedemdesetih letih kot danes, družba osupljive intelektualne globine in prefinjenosti. Že v poznem času šahove vladavine so kavarne ob aveniji Enghelab, v neposredni bližini teheranske univerze, vrvele od študentov, ki so ob gosti kavi s strastjo razpravljali o Sartrovem eksistencializmu, evropskem marksizmu in sufijskem misticizmu. Urbana elita sedemdesetih je bila izrazito svetovljanska: brali so francosko literaturo, hodili na razstave moderne umetnosti, kjer so se mešali vplivi pop arta in tradicionalne kaligrafije, ter se šolali na najboljših zahodnih univerzah. Toda ta sofisticiranost je imela svojo ceno – obstajala je v mehurčku, strogo ločena od ruralnega Irana, kjer je bila nepismenost še vedno visoka.
Danes je slika povsem drugačna in za trenutni režim veliko bolj nevarna. Islamska republika je s svojo populistično politiko – ironično, z namenom, da bi ustvarila poslušne islamske državljane – množično odpirala šole in univerze na podeželju. Konservativne družine so hčeram prvič dovolile študirati, saj so bile univerze ločene po spolu. Kleriki so ustvarili hiperizobraženo, kritično in tehnološko izjemno pismeno civilno družbo. Danes je pismenost med mladimi Iranci skoraj stoodstotna. Še več, v državi z obveznim hidžabom in strogimi patriarhalnimi zakoni ženske redno predstavljajo več kot 60 odstotkov univerzitetnih vpisov in briljirajo v inženirskih ter znanstvenih vedah. Za zaprtimi vrati stanovanj in v virtualnih podzemnih mrežah se skriva mladina, ki strastno prevaja in bere prepovedane zahodne avtorje, snema gverilske filme, ki nato osvajajo oskarje in zlate palme, ter z lahkoto preklaplja med najsodobnejšimi tehnološkimi trendi in recitiranjem osemsto let stare poezije.
To je narod, ki intelektualno že dolgo živi v 21. stoletju, in noben režim, ne glede na to, kako trdo roko ima, ne more v nedogled nadzorovati ljudi, ki berejo in razmišljajo hitreje od svojih cenzorjev.
7.) Sedem obrazov Irana: družba paradoksov in neuklonljivega duha
Družba živi dvojno življenje: zunaj na ulicah vlada obvezna skromnost, toda takoj ko se zaprejo težka vrata stanovanja, se zgodi popolna preobrazba. Ko pade noč nad Teheran in se smog vsaj nekoliko razkadi, se na modernem, arhitekturno osupljivem mostu Tabiat (Narava) zbirajo mladi. Pijejo čaj z žafranom, kadijo tanke cigarete in zrejo na reko avtomobilskih luči pod seboj. Dekleta imajo rute pogosto potisnjene daleč nazaj na teme, skorajda na ramena, fantje nosijo majice z napisi zahodnih rock bendov. Smejijo se, čeprav je zrak okoli njih prepreden z nevidnimi linijami strogih pravil. To je današnji Iran – utripajoče, živo srce, stisnjeno v neizprosen jekleni oklep. In naj bombe in rakete še tako padajo, duše ljudstva ne morejo zadušiti …
Zgodba Islamske republike Iran po letu 1979 namreč ni bila samo zgodba o molitvah in cenzuri. Takoj po revoluciji je državo v krvavo, osemletno vojno potegnil sosednji Irak pod vodstvom Sadama Huseina. (Združene države Amerike so odigrale dvojno vlogo: odkrito so podpirale Irak, toda skrivoma so orožje dobavljale tudi Iranu, saj so želele ohraniti nekakšno ravnotežje v regiji.) In prav ta vojna je tista, ki še danes definira javni prostor in psihologijo iranskih ulic.
Zidovi, ki jočejo
Da bi razumeli, s čim se vsakodnevno soočajo Iranci, se morate sprehoditi po ulicah njihovih velemest. Teheran je ogromna vizualna galerija propagande in smrti. Režim je po iransko-iraški vojni, v kateri je umrlo okoli pol milijona Irancev, smrt spremenil v državno religijo. Na slepih fasadah osemnadstropnih blokov so bili naslikani orjaški, hiperrealistični portreti padlih vojakov. Z višin so gledali (in ponekod še vedno gledajo) na mimoidoče – nekateri z nasmehom, drugi z resnim pogledom, ob njih pa so pogosto zapisani citati o svetosti mučeništva in dolžnosti do ajatole. Vodnjaki na trgih so bili včasih obarvani rdeče, da bi spominjali na prelite potoke krvi.
Država je želela čas zamrzniti v stanju permanentnega žalovanja. Toda to se globoko upira perzijskemu značaju. Narod, ki z nauruzom že tri tisoč let slavi prihod pomladi, ponovno rojstvo in poezijo, polno rož ter vina, ne more večno živeti na pokopališču. Ta spopad med kulturo smrti, ki jo vsiljuje teokracija, in neustavljivo željo po življenju, ki jo uteleša ljudstvo, je gonilna sila sodobnega Irana. In ker življenja ni mogoče živeti na ulicah, se je to preselilo v podzemlje.
Spomnite se prejšnjih delov našega feljtona, ko smo tavali po Isfahanu in govorili o sufijskem konceptu arhitekture: zahir (zunanji, očitni svet) in batin (notranji, skriti svet). Kar je bila včasih filozofija in način gradnje hiš z neuglednimi zunanjimi zidovi in rajskimi notranjimi dvorišči, je danes postala primarna strategija preživetja celotnega naroda.
Iranska družba živi radikalno, skorajda filmsko dvojno življenje. Zunaj, na ulicah (zahir), vlada obvezna skromnost. Barve so temne, interakcije med spoloma strogo odmerjene, v javnem prostoru patruljira moralna policija v belo-zelenih kombijih. Ljudje na ulici nosijo maske, zatekajo se k tradicionalnemu ta'arofu – prefinjenemu perzijskemu sistemu pretirane vljudnosti in posredne komunikacije, ki skriva prave namene.
Toda takoj ko se za vami zaprejo težka vrata stanovanja, se zastrejo zavese in vstopite v zasebni svet (batin), se zgodi popolna preobrazba. Rute in čadorji padejo na tla. Pojavijo se visoke pete, rdeča šminka in dizajnerska oblačila. V prestižnih stanovanjih severnega Teherana potekajo zabave, ki se jih ne bi sramovali niti hollywoodski hedonisti. Iz zvočnikov zadoni prepovedana tuja ali domača underground glasba, od perzijskega rapa do elektronike. Na mizah se znajde doma pridelani arak (močna alkoholna pijača, destilirana v kleteh) ali skrivaj pretihotapljeno vino. Obstajajo ilegalne gledališke predstave v dnevnih sobah in tajne umetniške galerije v kleteh.
Ta shizofrenija med javnim in zasebnim ljudi mentalno in čustveno izčrpava. Bržkone je zelo utrujajoče vsak dan igrati dve različni osebi. Toda hkrati je to prostor absolutne svobode. V svojih dnevnih sobah so Iranci potegnili rdečo črto in sistemu preprečili, da bi jim diktiral, kako naj živijo, ljubijo in čutijo.
Gospodarstvo absurda
Vsa ta želja po življenju pa trči ob neizprosen zid mednarodne in domače realnosti. Iran je država pod najstrožjimi ekonomskimi sankcijami na svetu. Ko je leta 2015 s podpisom jedrskega sporazuma posijal žarek upanja, da se bo država znova odprla svetu, so ljudje na ulicah plesali. Ko so ZDA leta 2018 iz sporazuma izstopile in ponovno uvedle sankcije, je iransko gospodarstvo strmoglavilo v prepad.
Danes je inflacija uničujoča. Nacionalna valuta, rial, je tako razvrednotena, da ljudje na bazarjih nakupujejo s stotisočaki in milijoni, v pogovoru pa raje uporabljajo izraz »toman« (ki odvzame eno ničlo), da bi številke sploh lahko izgovorili. Tradicionalni trgovci z Velikega bazarja, isti ljudje, ki so leta 1979 s svojim denarjem financirali upor, so danes obubožani in zagrenjeni.
Profesorji na univerzah vozijo taksije po končanih predavanjih, da bi preživeli mesec.
Pravi bes pa ne izvira samo iz sankcij, temveč iz neverjetne korupcije in licemerstva elite. Ljudstvo je skovalo nov izraz: aghazadeh (dobesedno »otroci gospodov«). To so otroci visokih državnih uradnikov in klerikov, ki na instagramu razkazujejo svoje maseratije, počitnice v Kanadi in drage ure, medtem ko njihovi očetje na državni televiziji pridigajo o sveti vojni proti ameriškemu imperializmu in nujnosti islamske skromnosti. Ta prepad med tistimi, ki imajo dostop do državnega (naftnega) denarja, in navadnimi ljudmi je uničil še zadnje ostanke legitimnosti režima.
Ženska, življenje, svoboda
Prav iz te zmesi frustracij – ekonomske brezizhodnosti, licemerstva elite in zadušljivega nadzora – je izbruhnil plamen. Ta notranji svet svobode ni mogel večno ostati za zaprtimi vrati. September 2022 je prinesel potres, ki je zamajal same temelje republike. Smrt dvaindvajsetletne Mahse Jina Amini v priporu moralne policije – aretirana je bila zaradi »nepravilnega nošenja hidžaba« – je sprožila gibanje z mogočnim sloganom: Zan, Zendegi, Azadi (Ženska, življenje, svoboda).
V nasprotju s preteklimi protesti, ki so zahtevali cenejši bencin ali poštene volitve, je bil to upor za golo človeško dostojanstvo in pravico do lastnega telesa. In na prvi bojni črti so bile ženske.
Gledali smo prizore, ki so se še včeraj zdeli nemogoči: mlada dekleta, ki si na ulicah strižejo lase in sežigajo svoje rute pred oboroženimi kordoni policije. To striženje las ni bilo zgolj gesta obupa, izposojena z Zahoda; v Firduzijevem epu Šahname ženske strižejo svoje kite v znamenje globokega žalovanja in zaradi silovite jeze ob izgubi junakov. Mitologija se je ponovno prelila v krvavo realnost ulice.
Režim je odgovoril z edinim jezikom, ki ga pozna – z brutalno silo. Stotine je bilo ubitih, tisoče zaprtih, ustrahovanih in usmrčenih na žerjavih sredi noči.
Protesti so bili sčasoma potisnjeni z ulic, vendar se je družba nepovratno spremenila. Zid strahu je razpokal in ga ni več mogoče zlepiti. Na ulicah Teherana, Širaza in Isfahana je bilo po tem mogoče videti na tisoče žensk, ki so hodile odkrite, tvegajoč aretacijo, izgubo službe ali zaplembo avtomobila. To je državljanska nepokorščina v svoji najčistejši, najpogumnejši in najvztrajnejši obliki. Režim jih lahko pretepe, ne more pa več prepričati naroda, da je to, kar počne, pravično.
Zora na gori Točal
Ko se noč prevesi v jutro, sončni žarki najprej osvetlijo s snegom pokrit vrh gore Točal, ki bedi nad severnim Teheranom. Če na iransko zgodovino gledamo skozi prizmo zadnjih nekaj let, bi nas zlahka prevzel pesimizem, morda celo obup. Toda ta narod meri svoj čas v tisočletjih, ne v mandatih predsednikov ali vrhovnih vodij.
Iranski duh je kot »kanat«, tisti starodavni perzijski sistem podzemnih vodnih kanalov, ki življenjsko tekočino prinašajo skozi neizprosno, suho puščavo. Včasih ta voda ponikne globoko v zemljo in se zdi, da je vse okoli nas izsušeno in mrtvo. Toda voda vedno znova najde pot na površje in na presenetljivem mestu ustvari ozelenelo oazo.
Perzija je preživela Aleksandra Velikega, čigar vojaki so požgali Perzepolis. Preživela je arabske osvajalce in obdržala svoj jezik. Preživela je uničujoče horde mongolskega Džingiskana in afganistanska pustošenja. Preživela je absolutistične šahe in cinično veliko igro Zahoda. Preživela pa bo tudi izraelske in ameriške rakete. Svojo mistično, svobodoljubno dušo je ohranila skozi verze Hafisa in Rumija, skozi skrite nasmehe in pronicljiv humor.
Sedaj, oborožena z neuničljivim ponosom in neustrašnimi ženskami, ta prostrana država čaka na svoje naslednje poglavje. Kot bi rekel Omar Hajam pred tisoč leti: »Prečrtajmo včeraj, ne mislimo na jutri, pijmo to čašo danes in bodimo živi.« Kajti Iran, ta »polovica sveta«, se kljub vsem svojim brazgotinam nikoli ne bo odrekel življenju.
DAMJAN FRANZ LU
14. 04. 2026
