Oglas za žensko perilo Lisca, Slovenska cesta (pri Nami), Ljubljana, 2005
Tudi krščansko odrekanje se torej rodi iz pretirane želje; ker se ta ne more izpolniti v tostranstvu, ustvari takšne ljudi, ki jim Nietzsche pravi »zaničevalci sveta«, tiste, »ki so izumili óni svet, da bi bolje klevetali ta svet«, »ljudi, polne očitkov«, ker na tem svetu niso dosegli primerne zadovoljitve za svoje hlepenje:
"Sovraženje »sveta«, preklinjanje čustev, strah pred lepoto in čutnostjo, onstranstvo, izmišljeno za lažje obrekovanje tostranstva, pravzaprav hrepenenje po niču, po koncu, po počitku, po »soboti vseh sobot« – vse to se mi dozdeva, podobno kakor brezpogojna volja krščanstva, da veljajo zanj samo moralne vrednote, zmeraj najnevarnejša in najgrozljivejša oblika vseh mogočih oblik »volje po propadu«, ali pa vsaj znamenje najhujšega obolenja, utrujenosti, slave volje, izčrpanosti, obubožanja življenja – zakaj spričo morale (še posebej krščanske, se pravi brezpogojne), življenje mora biti ves čas in neizogibno krivo, saj je bistveno nekaj nemoralnega – mora biti nazadnje potlačeno pod težo zaničevanja in večnega zanikanja, občuteno kot nezaželeno, kot nevredno samo na sebi. Morala sama – kako? Kaj ni vsezadnje »volja do zanikanja življenja«, skrivni nagon uničenja, načelo propadanja, pomanjševanja, obrekovanja, začetek konca?"
F. Nietzsche, Versuch einer Selbstkritik zu Die Geburt der Trag.die aus dem Geist der Musik, 1886; Rojstvo tragedije iz duha glasbe, prev. J. Moder, Ljubljana, 1995, §5, str. 12.
"Sovraženje »sveta«, preklinjanje čustev, strah pred lepoto in čutnostjo, onstranstvo, izmišljeno za lažje obrekovanje tostranstva, pravzaprav hrepenenje po niču, po koncu, po počitku, po »soboti vseh sobot« – vse to se mi dozdeva, podobno kakor brezpogojna volja krščanstva, da veljajo zanj samo moralne vrednote, zmeraj najnevarnejša in najgrozljivejša oblika vseh mogočih oblik »volje po propadu«, ali pa vsaj znamenje najhujšega obolenja, utrujenosti, slave volje, izčrpanosti, obubožanja življenja – zakaj spričo morale (še posebej krščanske, se pravi brezpogojne), življenje mora biti ves čas in neizogibno krivo, saj je bistveno nekaj nemoralnega – mora biti nazadnje potlačeno pod težo zaničevanja in večnega zanikanja, občuteno kot nezaželeno, kot nevredno samo na sebi. Morala sama – kako? Kaj ni vsezadnje »volja do zanikanja življenja«, skrivni nagon uničenja, načelo propadanja, pomanjševanja, obrekovanja, začetek konca?"
F. Nietzsche, Versuch einer Selbstkritik zu Die Geburt der Trag.die aus dem Geist der Musik, 1886; Rojstvo tragedije iz duha glasbe, prev. J. Moder, Ljubljana, 1995, §5, str. 12.
