Ta popolna enakost videza vazalov, ki nas spremljajo pri vzpenjanju po stopnicah, ustvarja paradoksalen vtis gibanja v negibnosti, mi se namreč vzpenjamo, a ker neprestano vidimo istega vazala, imamo hkrati občutek, da stojimo na mestu, kot da bi bili ujeti v nekakšna nevidna, varljiva zrcala. Na koncu vendarle pridemo na vrh in lahko pogledamo nazaj.
Pogled je veličasten: spodaj pod nami se razlega neskončna ravnina, ki je ob tej uri že vsa v slepečem soncu, seka jo samo cesta, vodeča v Perzepolis. Prizorišče ustvarja dvoje psihološko različnih položajev, ki sta si med seboj diametralno nasprotna: – s kraljeve strani: kralj stoji na vrhu stopnic in gleda po ravnini. Na drugi strani ravnine, torej zelo zelo daleč, vidi, kako se prikažejo nekakšne pike, mrvice, zrnca, ki so komaj vidni in komaj razpoznavni drobci. Kralj gleda in premišlja, kaj bi to lahko bilo. Čez nekaj časa so mrvice in zrnca že bližje, večajo se in počasi kristalizirajo. To bodo gotovo vazali, pomisli kralj, in ker je zmeraj najpomembnejši prvi vtis, ta pa je bil, da gre za mrvice, zrnca, ima kralj tako mnenje tudi o vazalih. Preteče nekaj časa, zdaj že lahko razloči postave, obrise njihovih figur. No, nisem se zmotil, reče kralj svojim dvorjanom, ki ga obdajajo, to so seveda vazali, moram pohiteti v sprejemno dvorano, da se utegnem usesti na prestol, preden pridejo sem (kralj se s podaniki ne pogovarja drugače kot sede na prestolu); – zdaj pa z druge strani, s strani vseh drugih, med njimi vazalov: vsi drugi se pojavijo na kraju, ki leži nasproti Perzepolisa.
Vidijo njegove čudovite, krasne zgradbe, pozlato in keramiko. Osupli padejo na kolena (čeprav padajo na kolena, to še niso muslimani, ti bodo prispeli sem šele čez tisoč let). Ko pridejo k sebi, vstanejo in si stepejo prah z oblačil. Prav to pa vidi kralj kot migljanje mrvic in drobcev. Zdaj se bližajo Perzepolisu, bližje ko prihajajo, večja je njihova prevzetost, hkrati s tem pa se poglablja tudi njihova ponižnost, občutek lastne ubožnosti in ničevosti. Resnično smo nični, kralj lahko naredi z nami, kar se mu zahoče, tudi če nas obsodi na smrt, bomo obsodbo sprejeli brez besed. Če pa se jim posreči, da bodo od tod odšli celi in zdravi, kakšen ugled si bodo pridobili pri svojih rojakih! .Ta je tisti, ki je bil pri kralju,. bodo rekli. Pozneje pa: .To je sin tistega, ki je bil pri kralju,. nato vnuk, pravnuk itd. – rod se s tem zavaruje za vse generacije svojih potomcev.
Po Perzepolisu je mogoče hoditi in hoditi. Pusto je in tiho. Nikjer nobenih vodičev, stražarjev, trgovcev, gonjačev. Jafar je ostal spodaj, sam sem sredi velikega pokopališča kamnov. Iz kamnov zgrajenih stebrov in pilastrov, okrašenih z reliefi in obokanimi vhodi. Tukaj noben kamen nima svoje naravne oblike, ni tak, kakršnega najdemo v zemlji ali gorah. Vsi so skrbno izrezani, prilagojeni in obdelani. Koliko je v tem večletnega marljivega dela, koliko znoja in muk tisočev in tisočev ljudi. Koliko jih je umrlo, ko so vlačili te velikanske skale? Koliko jih je padlo od izčrpanosti in žeje?
Zmeraj, ko gledamo že davno izumrla svetišča, palače, mesta, se nam poraja vprašanje o usodi njihovih graditeljev. O njihovi bolečini, zlomljenih hrbtenicah, očeh, izbitih od skalnih odkruškov, revmatizmu. O njihovem nesrečnem življenju. Njihovem trpljenju. Iz tega pa se poraja novo vprašanje: ali bi ta čudesa mogla nastati brez tega trpljenja? Brez paznikovega biča? Brez strahu, ki napolnjuje sužnja? Brez ošabnosti, ki napolnjuje vladarja? Skratka, ali velikih umetnin v davnini ni ustvarilo tisto, kar je v človeku negativnega in zlega? In hkrati se vprašamo, ali jih ni ustvarilo prepričanje, da je to, kar je v človeku negativnega in slabega, mogoče premagati samo z lepoto, z ustvarjalno voljo in naporom? In da je edino, kar je nespremenljivo, podoba lepega? In v nas večno živa potreba po njem?
Stopam skozi propileje, skozi dvorano stotih stebrov, skozi Darejevo palačo, Kserksov harem in veliko zakladnico. Vročina je strahotna in nimam več dovolj moči niti za ogled Artakserksove palače niti konferenčne dvorane niti na desetine drugih zgradb in ruševin, ki sestavljajo to mesto preminulih kraljev in pozabljenih bogov. Spuščam se po velikih stopnicah, stopam mimo kolone vazalov, ki stopa iz reliefa in se gre poklonit kralju.
Z Jafarom se vračava v Širaz.
Ryszard Kapuscinski: Potovanja s Herodotom