Funeral Cremation
Pogreb na Baliju
Naključje je hotelo, da sem se potepal po Egiptu ravno v času atentata na predsednika Sadata. Naključje je bilo, da sem se namenil v Indijo prav tisti dan, ko so ubili Indiro Ghandi. Po naključju sem se znašel ujet na letališču v Jakarti v tistih burnih dneh demonstracij v Indoneziji, ko so politično obglavljali predsednika Suharta. In čisto naključno sem prisostvoval pogrebnim svečanostim lokalnega veljaka na Baliju... Morda pa vse to le niso bila zgolj naključja?
Na Baliju obstaja za vsako stopnjo življenjskega obdobja poseben obred, vendar pa je pogosto zadnji obred - pogrebna slovesnost - največji. Pogreb pokojnika na Baliju je lahko neverjetno spektakularen dogodek, poln barvitosti, bučne glasbe in vznemirljivih trenutkov. Pogosto je za to slovesnost potrebno toliko priprav, da včasih minejo celo leta, predno pokojnika tudi dejansko kremirajo. Med tem časom - od smrti pa do sežiga pri obredu kremiranja - je pokojnikovo telo začasno pokopano.
Datum pogrebne slovesnosti določi verski voditelj po zelo zapletenem ključu tako, da kar najbolj ustreza duši umrlega. Ker pa so pogrebne slovesnosti praviloma zelo drago početje, se mnogo manj premožnih družin lahko pridruži večji pogrebni povorki, ter pokoplje svoje rajne istočasno in si tako prihrani del stroškov. Edina izjema so brahmani, katerih pogrebni obred se mora izvršiti neposredno po njihovi smrti.
Pogrebna slovesnost je tako odlična priložnost opazovati neverjetno energijo Balijcev, ki sproščajo svoje umetniške potenciale v obliki plesa, gestikuliranja, krašenja pogrebne opreme in obrednih predmetov. Ta slovesnost je dosti več kot zgolj kremiranje mrtveca. Z njo se truplo prenaša od začasnega groba - ali od pokojnikovega doma, če je kremacija opravljena takoj po smrti - do zažigališča v visokem večnivojskem stolpu, narejenem iz bambusovih debel, papirja, svile, okraskov, oblek, ogledal, cvetja, vsega pač, kar je svetleče in živih barv.
Tako okrašeni stolp nosi na ramenih skupina mladeničev, velikost skupine in seveda tudi stolpa, pa je spet odvisna od pomembnosti umrlega. Pogreb umrlega radže ali visokega cerkvenega dostojanstvenika na primer zahteva na stotine mož, da ponesejo pogrebni stolp. Res pa je tudi, da je dandanes velikost stolpa omejena z električno napeljavo oziroma velikostjo električnih drogov ob cestah, po katerih se odvija sprevod.
Na poti do sežigališča je potrebno posvetiti posebno pozornost temu, da pokojnikova duša ne bi našla več poti nazaj k svojemu domu. Da se to ne bi zgodilo, se dušo poskuša zmesti oziroma zavesti na različne načine: nosilnico s stolpom na poti stresajo in vrtinčijo - pogosto človeku zastaja dih ob misli, da se bo zdaj zdaj vse skupaj sesulo na tla; sprevod se tu pa tam požene v rahel tek in kroženje okoli cestnih ovinkov, cik-cakasto vijuga vzdolž poti, vmes pa stolp polivajo z vodo, obsipavajo jo s cvetjem in darilnimi predmeti.
Na splošno je pogrebna povorka bolj podobna častnemu krogu zmagovalca na atletskem stadionu kot pa turobni komemoraciji, kakršno poznamo pri nas.
V času sprevoda se duhovnik povzpne na sredino pogrebnega stolpa, na vrhu katerega je krsta s pokojnikom, in z mahanjem rok ter s škropljenjem s sveto vodo skuša odgnati zle duhove. Igralci na tradicionalni balijski instrument gamelan, ki tečejo za krsto, pa skrbijo za ustrezno vznemirljivo glasbeno spremljavo, katere takt je odvisen od hitrosti sprevoda in duhovnikovega gestikuliranja.
Na sežigališču se truplo umrlega prenese v zažigalno krsto. Le-ta mora biti za brahmana v obliki bika, za sativa v obliki leva. Skoraj vsakdo iz višje kaste bo izbral za obliko krste bika - črnega bika za brahmana in belega bika za duhovnika.
Končno vse pogoltne plamen: pogrebni stolp, krsto in telo. Najstarejši sin opravi svojo dolžnost in premeša pepel, da bi se prepričal, da ni ostalo truplo neizgoreno.
In kam gre duša po kremiranju? V raj seveda, ki je prav takšen kot Bali!
Na Baliju obstaja za vsako stopnjo življenjskega obdobja poseben obred, vendar pa je pogosto zadnji obred - pogrebna slovesnost - največji. Pogreb pokojnika na Baliju je lahko neverjetno spektakularen dogodek, poln barvitosti, bučne glasbe in vznemirljivih trenutkov. Pogosto je za to slovesnost potrebno toliko priprav, da včasih minejo celo leta, predno pokojnika tudi dejansko kremirajo. Med tem časom - od smrti pa do sežiga pri obredu kremiranja - je pokojnikovo telo začasno pokopano.
Datum pogrebne slovesnosti določi verski voditelj po zelo zapletenem ključu tako, da kar najbolj ustreza duši umrlega. Ker pa so pogrebne slovesnosti praviloma zelo drago početje, se mnogo manj premožnih družin lahko pridruži večji pogrebni povorki, ter pokoplje svoje rajne istočasno in si tako prihrani del stroškov. Edina izjema so brahmani, katerih pogrebni obred se mora izvršiti neposredno po njihovi smrti.
Pogrebna slovesnost je tako odlična priložnost opazovati neverjetno energijo Balijcev, ki sproščajo svoje umetniške potenciale v obliki plesa, gestikuliranja, krašenja pogrebne opreme in obrednih predmetov. Ta slovesnost je dosti več kot zgolj kremiranje mrtveca. Z njo se truplo prenaša od začasnega groba - ali od pokojnikovega doma, če je kremacija opravljena takoj po smrti - do zažigališča v visokem večnivojskem stolpu, narejenem iz bambusovih debel, papirja, svile, okraskov, oblek, ogledal, cvetja, vsega pač, kar je svetleče in živih barv.
Tako okrašeni stolp nosi na ramenih skupina mladeničev, velikost skupine in seveda tudi stolpa, pa je spet odvisna od pomembnosti umrlega. Pogreb umrlega radže ali visokega cerkvenega dostojanstvenika na primer zahteva na stotine mož, da ponesejo pogrebni stolp. Res pa je tudi, da je dandanes velikost stolpa omejena z električno napeljavo oziroma velikostjo električnih drogov ob cestah, po katerih se odvija sprevod.
Na poti do sežigališča je potrebno posvetiti posebno pozornost temu, da pokojnikova duša ne bi našla več poti nazaj k svojemu domu. Da se to ne bi zgodilo, se dušo poskuša zmesti oziroma zavesti na različne načine: nosilnico s stolpom na poti stresajo in vrtinčijo - pogosto človeku zastaja dih ob misli, da se bo zdaj zdaj vse skupaj sesulo na tla; sprevod se tu pa tam požene v rahel tek in kroženje okoli cestnih ovinkov, cik-cakasto vijuga vzdolž poti, vmes pa stolp polivajo z vodo, obsipavajo jo s cvetjem in darilnimi predmeti.
Na splošno je pogrebna povorka bolj podobna častnemu krogu zmagovalca na atletskem stadionu kot pa turobni komemoraciji, kakršno poznamo pri nas.
V času sprevoda se duhovnik povzpne na sredino pogrebnega stolpa, na vrhu katerega je krsta s pokojnikom, in z mahanjem rok ter s škropljenjem s sveto vodo skuša odgnati zle duhove. Igralci na tradicionalni balijski instrument gamelan, ki tečejo za krsto, pa skrbijo za ustrezno vznemirljivo glasbeno spremljavo, katere takt je odvisen od hitrosti sprevoda in duhovnikovega gestikuliranja.
Na sežigališču se truplo umrlega prenese v zažigalno krsto. Le-ta mora biti za brahmana v obliki bika, za sativa v obliki leva. Skoraj vsakdo iz višje kaste bo izbral za obliko krste bika - črnega bika za brahmana in belega bika za duhovnika.
Končno vse pogoltne plamen: pogrebni stolp, krsto in telo. Najstarejši sin opravi svojo dolžnost in premeša pepel, da bi se prepričal, da ni ostalo truplo neizgoreno.
In kam gre duša po kremiranju? V raj seveda, ki je prav takšen kot Bali!
