Napis - izvesek - na pročelju Narodne galerije v Sarajevu, 2013
Leta 1992, ko sta se začela srbski napad na Bosno in obleganje Sarajeva, sem se znašel v Zdrženih državah. Na varnem v Chicagu sem gledal kako srbski ostrostrelci ciljajo v kolena in gležnje moškega, ki je poskušal pobegniti iz kamiona, ki ga je zadela raketa. Na naslovnicah revij sem videl shirane zapornike v srbskih taboriščih in preplašene obraze ljudi, ki tečejo po Aleji ostrostrelcev. Gledal sem, ko je sarajevska knjižnica preminila v potrpežljivih, namerno povzročenih plamenih.
Ni mi ušla peklenska ironija dejstva, da sta uničenje na stotine tisočev knjig povzročila pesnik (pa naj je bil še tako slab) in profesor literature. Pri poročilih sem včasih za trenutek zagledal profesorja Koljevića, stal je poleg Karadžića, ki je vedno nekaj zanikal - to, kar se je dogajalo, je bila zanj ali “samoobramba” ali pa se sploh ni dogajalo. Vsake tolkio je z novinarji govoril profesor Koljević osebno, norčeval se je iz vprašanj o taboriščih, kjer so sistematično izvajali posilstva, ali pa zvračal vse obtožbe o srbskih zločinih na račun nesrečnih stvari, do katerih prihaja v vsaki “državljanski vojni”.
V Zgodovini novinarstva v času vojne Marcela Ophulsa, dokumentarcu o tujih reproterjih, ki so poročali iz vojne v Bosni, profesor Koljević - označen kot srbski “Shakespearjanec” - govori z BBC-jevim reporterjem in v brezhibni angleščini deli demagoške fraze, zvoke srbskih granat, ki v ozadju padajo na Sarajevo, pa razloži kot del obrednega proslavljanja pravoslavnega božiča. “Očitno,” pravi, “Srbi to radi počnejo že od starih časov.” Ko je to rekel, se je nasmehnil, očitno je užival v lastni brihtnosti. “Ampak saj sploh ni božič,” je pripomnil reporter BBC-ja.
Profesor Koljević me je obsedel. Vedno znova sem, poskušal določiti tisti prvi trenutek, ko bi lahko opazil njegova genocidna nagnenja. Poln krivde sem se spominjal njegovih predavanj in naših pogovorov, kot bi brskal po pepelu svoje knjižnice. Od-bral sem knjige in pesmi, ki so mi bile včasih všeč - od Emily Dickinson do Danila Kiša, od Frosta do Tolstoja - in se od-učil načina, na katerega me jih je učil brati, kajti moral bi bil vedeti, moral bi biti pozoren. Posrkalo me je globoko v močvirje branja, jaz pa sem bil dovzeten in se nisem zavedal, da je moj najljubši učitelj vpleten v načrtovanje obsežnega zločina. Ampak kar je storjeno, se ne da več od-storiti.
Zdaj se mi zdi jasno, da je imelo njegovo zlo name veliko večji vpliv kot njegova literarna vizija. Izrezal in pokončal sem dragoceni, mladostni del sebe, ki je verjel, da se lahko pred zgodovino umakneš in pred zlom skriješ v uteho umetnosti.
Morda je ravno zaradi profesorja Koljevića moje pisanje navdahnjeno z razdražljivo nepotrpežljivostjo do buržujskega blebetanja in na žalost omadeževano z nemočnim srdom, ki se ga ne morem znebiti.
Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj
Ni mi ušla peklenska ironija dejstva, da sta uničenje na stotine tisočev knjig povzročila pesnik (pa naj je bil še tako slab) in profesor literature. Pri poročilih sem včasih za trenutek zagledal profesorja Koljevića, stal je poleg Karadžića, ki je vedno nekaj zanikal - to, kar se je dogajalo, je bila zanj ali “samoobramba” ali pa se sploh ni dogajalo. Vsake tolkio je z novinarji govoril profesor Koljević osebno, norčeval se je iz vprašanj o taboriščih, kjer so sistematično izvajali posilstva, ali pa zvračal vse obtožbe o srbskih zločinih na račun nesrečnih stvari, do katerih prihaja v vsaki “državljanski vojni”.
V Zgodovini novinarstva v času vojne Marcela Ophulsa, dokumentarcu o tujih reproterjih, ki so poročali iz vojne v Bosni, profesor Koljević - označen kot srbski “Shakespearjanec” - govori z BBC-jevim reporterjem in v brezhibni angleščini deli demagoške fraze, zvoke srbskih granat, ki v ozadju padajo na Sarajevo, pa razloži kot del obrednega proslavljanja pravoslavnega božiča. “Očitno,” pravi, “Srbi to radi počnejo že od starih časov.” Ko je to rekel, se je nasmehnil, očitno je užival v lastni brihtnosti. “Ampak saj sploh ni božič,” je pripomnil reporter BBC-ja.
Profesor Koljević me je obsedel. Vedno znova sem, poskušal določiti tisti prvi trenutek, ko bi lahko opazil njegova genocidna nagnenja. Poln krivde sem se spominjal njegovih predavanj in naših pogovorov, kot bi brskal po pepelu svoje knjižnice. Od-bral sem knjige in pesmi, ki so mi bile včasih všeč - od Emily Dickinson do Danila Kiša, od Frosta do Tolstoja - in se od-učil načina, na katerega me jih je učil brati, kajti moral bi bil vedeti, moral bi biti pozoren. Posrkalo me je globoko v močvirje branja, jaz pa sem bil dovzeten in se nisem zavedal, da je moj najljubši učitelj vpleten v načrtovanje obsežnega zločina. Ampak kar je storjeno, se ne da več od-storiti.
Zdaj se mi zdi jasno, da je imelo njegovo zlo name veliko večji vpliv kot njegova literarna vizija. Izrezal in pokončal sem dragoceni, mladostni del sebe, ki je verjel, da se lahko pred zgodovino umakneš in pred zlom skriješ v uteho umetnosti.
Morda je ravno zaradi profesorja Koljevića moje pisanje navdahnjeno z razdražljivo nepotrpežljivostjo do buržujskega blebetanja in na žalost omadeževano z nemočnim srdom, ki se ga ne morem znebiti.
Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj
