Ulična predstava ob reki Temzi, The Queen’s Walk, London, 2009
Leta 2001 me je Rade Šerbedžija povabil, da igram v Shakespearejevu Kralju Learu, ki ga je na Brionih kot prvo uprizoritev gledališča Ulysses režirala Lenka Udovički. Predlagal je, da bi on igral Leara, jaz pa Glosterja, da bi torej zamenjala vlogi, ki sva ju devet let pred tem igrala v Cankarjevem domu v uprizoritvi Dušana Jovanovića. Ampak sem ga takoj odločno zavrnil:
"Ni govora! Če hočeš, da sem zraven, bom Norec, samo njega lahko igram."
Obveljala je moja: on je bil Lear, jaz pa njegov Norec. Ko sem ga delal, sem se v domišljiji vrnil nazaj do otroštva, ki sta ga oba lika preživela skupaj. Zamislil sem si, da sta bila nekoč kot brata dvojčka. Eden od njiju je nato postal kralja, drugi pa njegov dvorni norec.
Ampak vsak dvorni norec je kraljev drugi jaz in njegovo nezavedno! To je bilo važno izhodišče za uprizoritev. Na njegovi osnovi sem se dokopal do odgovora na vprašanje, zakaj Norec na neki točki v komadu kar izgine iz zgodbe in posledično s prizorišča. Po tretjem dejanju, ko Lear izgubi samega sebe, ni Norca nikjer več. Ampak saj ga niti ne more več biti, če je Lear znorel! Če je znorel, je uničil svoj jaz in z njim tudi svojo podzavest, svojega Norca!
Obstajajo debele in učene knjige o tem, zakaj Norec izgine: a je Shakespearu mogoče to ušlo, a je na Norca mogoče pozabiti? Moj kurac je pozabil nanj, je bil kar prefrigan dedec!
Prepričan sem, da vsi, ki smo občutljiva bitja in se zavedamo bremena življenja, nosimo v sebi svojega Norca, ki pa ga po navadi ne poslušamo. Šele ko pridemo v določena leta, mu začnemo sramežljivo prisluškovati, vendar ga še zmeraj ne slišimo čisto do konca. Veliko mi je bilo do tega, da Norca ne odigram, ampak odživim porav ob Radetu, kot njegov drugi jaz. Je namreč eden redkih ljudi, o katerih sem odkril, da niso nič manj nori kot jaz.
Najbrž sem si želel biti njegovo ogledalo, biti del njegove duše, ljubezni, zavesti. Del Radeta Šerbedžije, človeka, ki je pustil dragoceno srčno, duhovno in miselno sled v tem prostoru.
Petra Pogorevc: Radko Polič, RAC, 2020
"Ni govora! Če hočeš, da sem zraven, bom Norec, samo njega lahko igram."
Obveljala je moja: on je bil Lear, jaz pa njegov Norec. Ko sem ga delal, sem se v domišljiji vrnil nazaj do otroštva, ki sta ga oba lika preživela skupaj. Zamislil sem si, da sta bila nekoč kot brata dvojčka. Eden od njiju je nato postal kralja, drugi pa njegov dvorni norec.
Ampak vsak dvorni norec je kraljev drugi jaz in njegovo nezavedno! To je bilo važno izhodišče za uprizoritev. Na njegovi osnovi sem se dokopal do odgovora na vprašanje, zakaj Norec na neki točki v komadu kar izgine iz zgodbe in posledično s prizorišča. Po tretjem dejanju, ko Lear izgubi samega sebe, ni Norca nikjer več. Ampak saj ga niti ne more več biti, če je Lear znorel! Če je znorel, je uničil svoj jaz in z njim tudi svojo podzavest, svojega Norca!
Obstajajo debele in učene knjige o tem, zakaj Norec izgine: a je Shakespearu mogoče to ušlo, a je na Norca mogoče pozabiti? Moj kurac je pozabil nanj, je bil kar prefrigan dedec!
Prepričan sem, da vsi, ki smo občutljiva bitja in se zavedamo bremena življenja, nosimo v sebi svojega Norca, ki pa ga po navadi ne poslušamo. Šele ko pridemo v določena leta, mu začnemo sramežljivo prisluškovati, vendar ga še zmeraj ne slišimo čisto do konca. Veliko mi je bilo do tega, da Norca ne odigram, ampak odživim porav ob Radetu, kot njegov drugi jaz. Je namreč eden redkih ljudi, o katerih sem odkril, da niso nič manj nori kot jaz.
Najbrž sem si želel biti njegovo ogledalo, biti del njegove duše, ljubezni, zavesti. Del Radeta Šerbedžije, človeka, ki je pustil dragoceno srčno, duhovno in miselno sled v tem prostoru.
Petra Pogorevc: Radko Polič, RAC, 2020
