Odločno sem nasprotoval vsemu, kar je bilo povezano z obiskovanjem službe božje, to pa se je začelo že pri lokaciji. Ni se mi zdelo pošteno, da so me silili sedeti v krščanski cerkvi, kjer naj bi petinštirideset ali petdeset minut proti svoji volji poslušal pridigo doktorja Donehowerja ali koga drugega, zato da bi izpolnil pogoje za opravljanje diplome na posvetni ustanovi. Temu nisem nasprotoval, ker bi bil pobožen Jud, marveč zato, ker sem bil zaprisežen ateist.
Tako sem jo torej ob koncu svojega prvega meseca na Winesburgu, potem ko sem poslušal drugo pridigo doktorja Donehowerja, še bolj domišljavo zaverovano v »Kristusove zgled«, kot je bila prva, naravnost iz cerkve mahnil v knjižnično čitalnico, da bi v tam zbranem seznamu kolidžev poiskal takšnega, na katerega bi lahko presedlal in še naprej ostal zunaj očetovega nadzora, kjer pa ob poslušanju svetopisemskih pomij, ki jih nisem prenašal niti pod razno, ne bi bil prisiljen sklepati kompromisov s svojo vestjo. Da bi se osvobodil očetovega nadzora, sem si sprva izbral šolo, ki je bila od New Jerseyja oddaljena petnajst ur vožnje z avtom, težko dosegljiva z avtobusom ali vlakom in več kot petdeset milj stran od najbližjega potniškega letališča – vendar brez najmanjše slutnje o tem, kakšna verska prepričanja v samem osrčju Amerike tako samoumevno vtepajo v glavo mladim.
Da bi nekako prestal drugo pridigo doktorja Donehowerja, mi ni preostalo drugega, kot da v spominu obudim pesem, katere plameneči ritem in bojevite besede sem se naučil v osnovni šoli, sredi vihre druge svetovne vojne, in je bila namenjena razvnemanju domoljubnih vrlin, bistveno pa je bilo, da smo otroci v en glas prepevali pesmi naših oboroženih sil: mornarsko »Dvignimo sidra,« armadno »Kesoni naši vozijo se v boj,« himno letalske flote »Vzpenjamo se v neudomačeni modri svod«, himno mornariške pehote »Iz preddverja Montezume«, poleg tega pa še pesmi pionirjev ameriške pešadije in športne organizacije WAC. Peli smo tudi pesem, ki so nam jo predstavili kot državno himno naših kitajskih zaveznikov v vojni, ki so jo začeli Japonci. Šla je takole:
Vstanite vsi, ki nočete postati sužnji!
Z lastnim mesom in krvjo
zgradili bomo nov Kitajski zid!
Za množice kitajske je napočil dan nevarni.
Ogorčenja so polna srca vseh rojakov naših,
zato vstanite! Vstanite! Vstanite!
Vsa srca vodi ena misel,
uprimo se sovražnikovim puškam,
naprej in marš!
Uprimo se sovražnikovim puškam,
naprej in marš! Naprej in marš! Naprej in marš!
To pesem sem si med drugo pridigo doktorja Donenhowerja pri sebi bržkone zapel petdesetkrat, potem pa še petdesetkrat, medtem ko je pevski zbor nastopil s svojimi krščanskimi hvalnicami, in vsakič s posebnim poudarkom ponovil slehernega od štirih zlogov, ki so se strnili v samostalnik »ogorčenje«.
Ne razumem, s kakšno pravico me kolidž sili, da poslušam duhovnika, naj bo kakršne koli veroizpovedi, pa čeprav samo enkrat, ali da poslušam krščansko hvalnico, v kateri je omenjeno krščansko božanstvo, pa čeprav samo enkrat, zlasti, če upoštevate, da sem ateist, ki ga, iskreno povedano, postopki in prepričanja organizirane vere globoko žalijo.« Zdaj sem se počutil tako oslabljenega, da se nisem mogel ustaviti. »Ne potrebujem pridig poklicnih moralistov o tem, kako naj se obnašam. In zagotovo ne potrebujem nobenega boga, ki bi mi to razlagal. Popolnoma sem sposoben živeti krepostno tudi brez ustoličenih prepričanj, ki jih nikakor ni mogoče dokazati, in so skrajno lahkoverna ter po mojem mnenju niso drugega kakor otroške pravljice, ki jih pripovedujejo odraslim, in čisto nič bolj utemeljene kakor vera v Božička. Domnevam, dekan Caudwell, da poznate spise Bertranda Russella. Bertrand Russell, ugledni angleški matematik in filozof, je lani dobil Nobelovo nagrado za književnost. Eno od njegovih literarnih del, za katero so mu podelili Nobelovo nagrado, je v širokih krogih bran esej, ki ga je prvič predstavil leta 1927 v predavanju, naslovljenem ›Zakaj nisem kristjan‹. Poznate ta esej, sir?«
»Prosim, sedite spet,« je rekel dekan.
Storil sem, kakor mi je velel, vendar sem povzel: »Sprašujem vas, ali poznate ta nadvse pomembni esej Bertranda Russella? Domnevam, da je odgovor ne. No, jaz pa ga poznam, ker sem si zadal nalogo, da se na pamet naučim obsežne dele iz njega, ko sem bil vodja našega gimnazijskega debatnega krožka. Nisem jih še pozabil in sem si obljubil, da jih nikoli ne bom. V tem eseju in njemu podobnih Russell navaja dokaze ne le proti krščanskemu pojmovanju boga, temveč proti predstavam o bogu, ki jih gojijo vse vélike svetovne religije, in se Russellu brez izjeme zdijo lažne in škodljive obenem. Če boste prebrali njegov esej, in v imenu nepristranosti vas rotim, da to storite, boste ugotovili, da Bertrand Russell, ki je eden vodilnejših svetovnih logikov kot tudi filozofov in matematikov, z neizpodbitno logiko razveljavi dokaze za obstoj boga, in sicer dokaz o prvem počelu, dokaz o naravnem zakonu, dokaz o smotrnosti vseh pojavov, moralno utemeljene dokaze za obstoj božanstva in dokaz o izravnavi krivic. Naj vam navedem dva primera.
Prvi, ko o tem, zakaj dokaz o prvem počelu ne more veljati, reče: ›Če mora vse imeti vzrok, mora imeti vzrok tudi bog. Če lahko kar koli obstaja brez vzroka, je to prav tako lahko svet kakor bog.‹
Drugi, ko o teleološkem dokazu reče: ›Menite, da ne bi bili zmožni ustvariti ničesar boljšega kot ku-klux-klan ali fašiste, če bi vam zagotovili vsemogočnost in vsevednost ter milijone let, v katerih naj bi izpopolnili svoj svet?‹
Razpravlja tudi o pomanjkljivostih v Kristusovem nauku, kakor je prikazan v Evangelijih, hkrati pa omeni, da je z zgodovinskega stališča dokaj dvomljivo, ali je Kristus sploh obstajal. Za Russella je najresnejša napaka v Kristusovem moralnem značaju ta, da je verjel v obstoj pekla. Russell zapiše: ›Osebno ne verjamem, da bi nekdo, ki je zares globoko človečen, mogel verjeti v večno kazen,‹ in Kristusa obtoži maščevalne togote do ljudi, ki niso hoteli prisluhniti njegovim pridigam. Popolnoma nepristrano razpravlja o tem, kako so cerkve upočasnile človeški napredek, in kako ljudem vseh vrst povzročajo nezasluženo in nepotrebno trpljenje, ker se oklepajo svoje lastne opredelitve tega, čemur pravijo moralno.
Religija, zatrdi Russell, temelji predvsem in v glavnem na strahu – strahu pred skrivnostnim, strahu pred neuspehom in strahu pred smrtjo. Strah, pravi Bertrand Russell, je oče okrutnosti, zato nič čudnega, da sta okrutnost in religija dolga stoletja stopali z roko v roki. Osvojite svet z inteligenco, pravi Russell, ne pa da se pustite suženjsko podjarmiti grozi, ki jo povzroča življenje na njem. Pojmovanje boga v celoti, zaključi, je pojmovanje, ki je nevredno svobodnega človeka. To so misli Nobelovega nagrajenca, slavnega po svojem prispevku filozofiji in po svojih dosežkih v okviru logike in spoznavne teorije, in jaz se z njim v vseh pogledih strinjam. Proučil sem jih in jih temeljito preudaril ter nameravam živeti v skladu z njimi, do česar imam, kar boste gotovo priznali, sir, vso pravico.«
»Prosim, sedite,« je vnovič rekel dekan.
Sedel sem. Nisem se zavedal, da sem znova vstal. Toda po trikrat zapored burno ponovljenem pozivu »Vstanite! se človeku v težkem položaju to zlahka zgodi.
»Vi in Bertrand Russel torej ne trpita organizirane religije,« mi je zabrusil, »niti duhovščine in celo vere v božansko ne, nič bolj kakor vi, Marcus Messner, ne trpite svojih sostanovalcev – in, če prav presojam, nič bolj, kakor ne trpite ljubečega, garaškega očeta, ki mu skrb za blagor njegovega sina pomeni največ na svetu. Finančno breme, ki ga nosi, da bi vam plačal študij na kolidžu stran od doma, ni majhno, o tem sem prepričan. Mar ni tako?«
»Zakaj bi sicer jaz delal v New Wilard House, sir, če ne bi bilo? Ja, tako je. Mislim, da sem vam to že povedal.«
»No, zdaj pa mi povejte, in tokrat izpustite Bertranda Russella – ali znate biti strpni do mnenja katerega koli človeka, kadar pride navzkriž z vašim?«
»Dozdeva se mi, sir, da so verska stališča, ki se najverjetneje zdijo nevzdržna devetindevetdeset odstotkom winesburških študentov, predavateljev in upravi, prej tista, ki jih zagovarjam jaz.«
Odprl je mojo mapo in začel počasi obračati strani, mogoče zato, da bi si v spominu osvežil moje ocene, mogoče zato (sem upal), da bi se zadržal in me ne bi zaradi moje napadalne obtožbe proti vsemu kolidžu pri priči nagnal od tam. Mogoče pa je samo hotel narediti lažni vtis, da je, ob tem da ga v Winesburgu že brez tega cenili in občudovali, za nameček tudi oseba, ki zna prenesti, da ji nasprotujejo.
»Tule vidim,« je rekel, »da želite doštudirati v pravnika. Na osnovi najinega pogovora menim, da vam je namenjeno postati odličen odvetnik.« Brez nasmeha je povzel: »Vidim vas, kako boste nekega dne zagovarjali svojo stranko pred Vrhovnim sodiščem Združenih držav. In zmagali, mladenič, zmagali. Občudujem vašo neposrednost, vaš slog, vašo stavčno gradnjo – občudujem vašo vztrajnost in zaupanje, s kakršnima zagovarjate svoja prepričanja. Občudujem vašo zmožnost, da si zapomnite in ohranite v spominu zahtevno čtivo, čeprav ne občudujem neizogibno, kaj oziroma koga berete, kot tudi ne lahkovernosti, s kakršno jemljete za suho zlato razumarska bogoskrunstva, kakršna stresa razvratnež Russellovega kova, štirikrat poročen, razvpit prešuštnik, zagovornik svobodne ljubezni, samooklican socialist, ki so ga zaradi njegove protivojne kampanje med prvo svetovno vojno vrgli z njegovega univerzitetnega položaja, britanska oblast pa ga je zaradi nje zaprla v ječo.«
»Kaj pa Nobelova nagrada!«
»Celo zdaj vas občudujem, Marcus, ko s pestjo tolčete po moji pisalni mizi in ste vstali ter ob vašem vprašanju o Nobelovi nagradi s prstom pokazali name. Bojevitega duha ste. To občudujem oziroma bi občudoval, če bi hoteli svojo bojevitost vpreči v prid nečesa dragocenejšega, kot je oseba, ki jo ima njena lastna vlada za zločinskega prekucuha.«
»Nisem nameraval kazati s prstom, sir. Nisem se zavedal, da to počnem.«
»Pa si, sine. Ne prvič in najbrž ne zadnjič. Ampak to je še najmanj pomembno. Ugotovitev, da je Bertrand Russell tvoj junak, me ne preseneča. Na vsakem kampusu imaš vedno enega ali dva intelektualno prezgodaj zrela mladeniča, samozvana pripadnika elitnih izobražencev, ki čutita potrebo, da bi prekašala svoje študijske kolege, prekašala celo svoje profesorje, in preživljata obdobje, v katerem najdeta hujskača ali ikonoklasta Russellovega ali Nietzschejevega ali Schopenhauerjevega kova, ki ga potem kujeta v nebo. Vendar se nisva sestala, da bi diskutirala o teh pogledih, in vsekakor imate vse pravice, da občudujete, kogar želite, pa če se zdi meni takšen vpliv še tako kvaren in posledice takšnega, tako imenovanega svobodomisleca in samozvanega reformatorja, še tako nevarne. Marcus, zaradi česar sva se danes sešla, in zaradi česar sem danes zaskrbljen, ni to, da ste se kot gimnazijski diskutant na pamet naučili prekucuških misli nekega Bertranda Russella, ki imajo za bregom zgolj podpihovanje nergačev in puntarjev.
Kar me skrbi, je pomanjkanje družabnih stikov, ki jih imate na našem winseburškem kolidžu. Kar me skrbi, je vaša osamitev. Kar me skrbi, je vaše neolepšano zavračanje ustaljene winesburške tradicije, o čemer priča vaš odziv na obiskovanje službe božje, preproste zahteve, ki od vas kot študenta terja komaj malo več kot uro vašega časa na teden v obdobju treh semestrov. Približno toliko kot obvezna tedenska ura športne vzgoje in tudi nič bolj zahrbtna, kakor dobro veva vi in jaz. V svojih dolgoletnih izkušnjah na Winesburgu še nikoli nisem na letel na študenta, ki bi kateri od teh zahtev ugovarjal, češ, da kratita njegove pravice oziroma se mu zdita primerljivi z obsodbo na prisilno delo v rudnikih soli. Skrbi me, da se tako slabo prilegate v winesburško skupnost. Po mojem mnenju se je treba temu nemudoma posvetiti in težavo v kali zatreti.«
Izključiti me namerava, sem pomislil. Domov me namerava poslati, da me bodo vpoklicali v vojsko in ubili. Niti besedice od vsega, kar sem mu navedel iz »Zakaj nočem biti kristjan«, ni razumel. Ali pa je, in me bodo zdaj zato vpoklicali in ubili.
Philip Roth: Ogorčenje