Christmas in Zagreb
Zagreb in Spring
Gruzijski nacionalni balet Sukhishvili
Koncertna dvorana Vatroslav Lisinski, Zagreb, 30. 3. 2026
Koncertna dvorana Vatroslav Lisinski, Zagreb, 30. 3. 2026
Zagreb na kratko
Koncertna dvorana Lisinski. Odločitev o gradnji te kulturne institucije je bila sprejeta leta 1957. Projekt je izdelal arhitekt Marijan Haberle (1908–1979), z gradnjo so pričeli leta 1961 in je s prekinitvami trajala do leta 1973. V zgradbi je velika dvorana s 1847 sedeži, mala dvorana s 394 sedeži in štirje saloni za sestanke. Imenovana je po hrvaškem skladatelju iz 19, stoletja Vatroslavu Lisinskem, rojenem kot Ignac Fuchs (1819–1854), katerega oče je bil Slovenec Andrej Fuchs iz Novega mesta, ki je v začetku 19. st. prišel v Zagreb. Letno obišče prireditve v dvorani več kot 760.000 obiskovalcev. V času covida je bila nekaj časa zaprta, zato je število obiskovalcev bilo znatno manjše. V dvorani so nastopali najboljši svetovni umetniki, predstave so vrhunske.
Pred dvorano je Spomenik domovini (Homeland memorial) na trgu Stjepana Radića kot spomenik hrvaške identitete in prostor za poklon spominu žrtev domovinske vojne. Avtor idejne zasnove je arhitekt Nenad Habjanić in je dobil tudi prvo nagrado na natečaju, ki ga je razpisalo mesto Zagreb. Sestavljajo ga trije objekti; Zid svjetlosti, Monumentum s vječnim plamenom in Portal – paviljona. Svečano so ga odkrili 10. decembra 2020.
Glavi željeznički kolodvor, Tomislavov trg 12, je od najožjega središča oddaljen le deset minut. Zgradba zagrebške glavne železniške postaje je impozantna zgradba, ki jo je projektiral madžarski strokovnjak za železniške postaje Ferenc Pfaff. Zgrajena je bila leta 1892 in zapira vrsto trgov t.i. Lenucijeve (Lenuzzijeve) zelene podkve (v veličastnem kompleksu trgov in parkov iz 19. stoletja so številne znanstvene, kulturne in umetniške ustanove in predstavljajo vrhunec urbanizma v Zagrebu). Lenucijeva zelena podkev je dobila ime po arhitektu in najpomembnejšem zagrebškem urbanistu Milanu Lenuzziu (1849–1924), ki mu pripisujejo idejo »podkve« in je nastajala celo drugo polovico 19. st.
Prvi vlak je v Zagreb pripeljal leta 1862 (v Ljubljano že 18, avgusta 1849), na rojstni dan cesarja Franca Jožefa, čeprav je bila uradna otvoritev proge 16. septembra 1849), ko je imelo mesto 40.000 prebivalcev (po popisu leta 2021 jih je imel 769.944). Z železniško progo je bil Zagreb povezan z Budimpešto in Dunajem. Železniška postaja je bila obnovljena leta 1987 pred Univerzijado in ponovno leta 2006. Zgradba je zaščitena kot kulturni spomenik.
Trg kralja Tomislava je gotovo eden lepših v Zagrebu, krasi ga spomenik kralju Tomislavu, ki ga je leta 1938 izdelal kipar Robert Frangeš Mihanović, in je bil zaradi številnih polemik in druge svetovne vojne postavljen šele leta 1947. Tomislav je bil knez Primorske Hrvaške od približno leta 910, za kralja je proglašen leta 925 in je vladal do 928. sicer se o njem ve bolj malo v primerjavi z ostalimi vladarji iz vladarske družine Trpimirovićev. V času njegovega vladanja je bila celotna Evropa na nogah zaradi madžarskih roparskih pohodov, zato se je verjetno tudi Tomislav spopadel z njimi. Evidentno je, da je napade odbil in zavzel dele nekdanje Panonske Hrvaške. Predvidevajo, da ga je papež priznaval za kralja, Bizanc pa ne. Na Tomislavcu, kot domačini imenujejo trg, so poleti številne prireditve, predvsem koncerti, pozimi je drsališče, ves december, torej v predbožičnem času, je, tako kot ves Zrinjevac, lepo okrašen, številne stojnice pa ponujajo obiskovalcem vse mogoče.
Na trgu je impozantna rumena zgradba – Umjetnički paviljon, reprezentativni izložbeni prostor in vsakomur, ki se pripelje v Zagreb z vlakom predstavlja prvo srečanje z mestom. Edinstveni objekt, zaščiten kot spomenik prve vrste, katerega avtorja sta Ferdinand Fellner in Hermann Helmer. Je pa eden prvih montažnih objektov v Evropi in sta ga kot takega projektirala madžarska arhitekta Floris Korb in Kalman Giergl, medtem ko sta Fellner in Hemler naredila le nekatere spremembe. Zgodba nastanka paviljona je zanimiva. Zasluge za to, da je Zagreb dobil umetniški paviljon, pripisujejo Vlahu Bukovcu, gotovo najplodovitejšemu hrvaškemu slikarju, saj mu je uspelo prepričati hrvaške umetnike in politike, da uradno zahtevajo od vlade v Budimpešti, da za potrebe razstave zgradijo poseben montažni izložbeni paviljon (železno ogrodje), ki ga bodo po zaključku izložbe prenesli v Zagreb. Njegova želja se je izpolnila. Še v času trajanja izložbe, poleti 1896, je ban Khuen-Hedervary sprejel odločitev, da paviljon za umetnine podarijo mestu Zagrebu. Skelet so prenesli v Zagreb, kjer sta gradnjo izvedla zagrebška gradbenika Hónigsberg in Deutsch. Končana je bila v dveh letih, 15. decembra 1898 je bil paviljon svečano odprt. Je najstarejši izložbeni prostor na slovanskem jugu in edini objekt, ki je namensko zgrajen za velike reprezentativne razstave. V več kot sto letih so se v njegovih razstavnih prostorih realizirale razstave, ki so presegale okvire mesta.
Na desni strani podkve so lepe zgradbe, nekatere že obnovljene, ki so bile pred 2. sv. vojno v lasti bogatih meščanov, po vojni pa nacionalizirane. Kako uspešna je bila denacionalizacija nisem zasledila podatkov.
Na levi strani je hotel Esplanade, odprt je bil leta 1925 in naj bi nudil vrhunske storitve potnikom Orient Expresa – luksuzne železniške linije, na kateri je bil Zagreb ena od postaj na poti od Pariza do Istanbula. V hotelu je leta 1929 gostovala provokativna črnska plesalka Josephine Baker, seveda na veliko zgražanje krepostnih »purgerskih« (meščanskih) dam. Leta 1926 je bil tudi prvi izbor miss hrvaške, ki je bila naslednje leto v Berlinu okronana za miss Evrope.
Naslednja lepa zgradba na desni strani, je palača Akademije znanosti in umjetnosti. Akademija znanosti i umjetnosti od ustanovitve leta 1861 ni imela svojega trajnega sedeža ampak je bila umeščena v zgradbi Prirodoslovnega muzeja, nato pa Narodnem domu v Opatički ulici na Gornjem gradu. Z ustanovitvijo knjižnice znanstvenih del, arhiva HAZU in doniranjem umetnin leta1868 je đakovski škof Josip Juraj Strossmayer (1815–1905) dal pobudo za gradnjo Akademske palače s prostori za Strossmayerjevo galerijo. Za ta namen je leta 1875 tedanji Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti daroval 40.000 forintov, ter istega leta zaupal izdelavo projekta znanemu dunajskemu arhitektu Friedrichu von Schmidtu. Leta 1876 je Mestni odbor za lokacijo sprejel sklep, da bodo palačo zgradili na južni strani Zrinskega trga. Glede na to lokacijo je Schmidt naredil nov projekt v sodelovanju s Hermanom Bolleom (1845–1926) ter pričeli z delom. Zgradba je končana leta 1880, oktobra istega leta je bil v Zagrebu močan potres v katerem je bila precej poškodovana. Tako so primopredajo objekta in uradno otvoritev preložili in je bila svečano predana in odprta za javnost novembra 1884.Današnji izgled palače je rezultat kasnejših prenov. Leta 1945 so preselili arheološki muzej in odstranili notranje strmo stopnišče in adaptirali tudi zunanje stopnišče, ki so ga leta 1982 razširili, leta 2000 so palačo v celoti obnovili. Ob zadnjem potresu je bila spet poškodovana in jo ponovno obnavljajo.
Tako smo že v Parku Zrinjevac, ki je bil odprt leta 1873 in je najstarejši drevored, sprehajališče in park na Donjem gradu. Pred tem je bila na tem mestu njiva, kasneje živinsko sejmišče, do leta 1830 polja. Ideja o ureditvi trga se je rodila ob 300-letnici smrti Nikole IV. Šubića Zrinskega (1508−1566) in odkritjem njegovega spomenika. N. Šubić Zrinski je bil državnik in vojskovodja, eden najslavnejših velikanov hrvaške zgodovine, ki se je že pri enaindvajsetih letih proslavil v bitki za obrambo Dunaja pred Turki leta 1529. Za kar ga je car Karl V nagradil z zlatom in konjem. Proti Turkom se je boril od rane mladosti, ponovno se je proslavil leta 1542, ko je s 400 Hrvati rešil Pešto pred gotovim propadom. Meščani in sodobniki so ga slavili, govoreč, »da ga je sam Bog poslal«. Kralj Ferdinand ga je predlagal za bana, a je Nikola to odklonil. Podaril mu je Međimurje s središčem Čakovec (zato še danes imenujemo mesto Čakovec grad Zrinskih), kjer je bil njihov sedež vse do izumrtja rodbine. Umrl je v boju s Turki pri obrambi Sigeta leta 1566, ko je sultan Sulejman z več kot 100.000 vojaki in 300 topovi krenil na šesti vojaški pohod s ciljem, da osvoji Dunaj. Nikola Šubić Zrinski je padel v zadnjem preboju, ko mu je janičarski vojskovodja odsekal glavo, ki so jo poslali budimskemu paši Mustafu, ta pa cesarskemu generalu Egonu von Salmu. Prevzel jo je sin Juraj in jo pokopal v družinski grobnici v Čakovcu. Zrinski so bili hrvaška plemenitaška družina, ki je v srednjem veku, vse do konca 17. st. imela pomemben vpliv na politično, kulturno in družbeno življenje v Hrvaški. Začetki vzpona v 12. st, vrhunec v 14. stoletju. Je pa v parku več kipov pomembnih mož iz hrvaške zgodovine. Na sredini je paviljon, v katerem poleti nastopajo različni orkestri, obiskovalci pa plešejo. Zelo zabavno!
Še nekaj korakov pa pridemo na Trg bana Josipa Jelačiča, domačini mu pravijo Jelačić trg. Nastal je v podnožju dveh naselij, in sicer Kaptola in Gradeca, ob izviru Manduševac. Mestne oblasti so se leta 1641 odločile, da se bodo na tem prostoru odvijali sejmi. Kdo je bil ban Josip Jelačić? Grof Josip Jelačić Bužimski (1801−1859) je bil hrvaški ban, politik in general. Rodil se je v Petrovaradinu (Habsburška monarhija), umrl v Zagrebu. Kot hrvaški ban je služboval od leta 1848 do 1859. Bil je pomemben vojaški general. V spominu je ostal zaradi odprave tlačanstva na Hrvaškem. Leta 1848 je skupaj s feldmaršalom Alfredom I. Windisch Graetzem sodeloval pri zatrtju madžarske revolucije leta 1848 in kasneje pri zatrtju marčne revolucije na Dunaju. Upiral se je centralizaciji, absolutizmu in uvajanju nemškega jezika kot edinega uradnega jezika. V obstoječih razmerah Avstroogrske si je prizadeval narediti čim več za interese Hrvaške. Pričel je z uspešno akcijo za ustanovitev hrvaškega gledališča, dosegel je, da se ustanovi Zagrebška nadškofija, s čimer se je Hrvaška cerkev oddvojila od Ogrske, spodbujal je pisanje učbenikov v hrvaškem jeziku, zavzemal se je za gradnjo cest in železnic, prizadeval si je za reševanje problemov na vasi in ukinitev fevdalnih odnosov. Z upravno reorganizacijo 1850, torej po uvedbi odkritega absolutizma, so omejili njegovo oblast, saj je bil neposredno podrejen Ministrstvu za notranje zadeve, mu je po letu 1954 ostal le še naziv ban. Umrl je razočaran, telesno in duševno strt.
Današnje zgradbe, na katerih so vidni različni stili 19. st., npr. bidermajer, secesija,, moderna, postmoderna, so začeli graditi na začetku 19.st. trg je večkrat menjal ime, leta 1848, še za časa življenja bana Jelačića, se je imenoval po njem, po drugi sv. vojni so ga preimenovali v Trg Republike, leta 1990 so mu vrnili staro ime. Danes je trg prostor pomembnih osrednjih družbenih dogajanj, sprejemi zmagovalnih športnikov, novoletne zabave, tudi protesti. Je pa tudi prostor vsakodnevnih sestajanj domačinov, in sicer je prostor za zmenek »pod satom«(pod uro) ali »pod repom«.
Spomenik banu Jalačiću je delo avstrijskega kiparja Fernkorna in je bil postavljen leta 1866, odstranjen 1947 in se po peticiji Zagrebčanov vrača na trg leta 1990, in sicer na njegov rojstni dan – 22. oktobra. Od takrat je obrnjen proti jugu, ne več proti severu, torej Madžarski kot je bil v prvotni postavitvi. Na trgu je še fontana Manduševac, pod katero je izvir, ki je do konca 19, st. Zagreb oskrboval z vodo. Z izvirom je povezana legenda o nastanku imena mesta.in sicer je nekega sončnega dne, tedanji ban utrujen in žejen po povratku iz bitke mlado lepo dekle prosil, naj mu zagrabi vodo iz izvira. Tako je izvir dobil ime Manduševac (po dekletovem imenu Manda), mesto pa ime Zagreb. Zaželite si nekaj in vrzite v fontano novčič in želja se bo izpolnila (?). Bolj ko bo skromna, večja je verjetnost, da se bo izpolnila.
Na trgu so številne kavarne, najbolj znana je Gradska kavana, ki je bila pred 2. sv. vojno v lasti Juda Johanna Francka, ki je deloval v takratni stranki prava. Njegova hčerka Olga se je poročila s Slavkom Kvaternikom (1887−1947), avstroogrskim častnikom, ki je v imenu Ante Paveliča razglasil ustaško državo NDH – Nezavisna država Hrvatska, v kateri je bil nekaj časa minister oboroženih sil. Njun sin Evgen Dido Kvaternik (1910−1962) je bil v NDH druga najpomembnejša oseba, torej takoj za Ante Pavelićem. Njegova mama Olga je po razglasitvi ustaške države naredila samomor. Kavarna je bila po vojni nacionalizirana. Leta 2015 so jo prevzeli štirje lastniki, jo preuredili in ji ne manjka obiskovalcev. Ponuja različne vrste odličnih kav. Rekord v enem dnevu je bil 4000 popitih kav. Ponujajo tudi kosilca. Trenutno obnavljajo fasado.
Kam na kosilo? Ena od možnosti je omenjena. Ali pa še nekaj korakov do Kapucinerja ali Kaptolske kleti nasproti katedrale, Franky′s bar, Frida Zagreb. Vse na Kaptolu. Pa na sladico ali sladoled V Amelie, Vlaška ulica, Takoj pod katedralo. Lahko pa zavijeta na Tkalčo – Ulica Ivana Tkalčića je v središču mesta in se razteza od bližine osrednjega Trga bana Jelačića do njegovega konca pri Mali ulici in te med Gornjim gradom na zahodu in Novo vesjo na vzhodu. Tukaj so številne restavracije, npr. indijske, kitajske, tajske ipd., seveda tudi domače. Prijeten sprehod. Na začetku Tkalče stoji spomenik hrvaške književnice in novinarke Marije Jurić Zagorke (1873−1957). Bila je prva profesionalna hrvaška novinarka in najbolj brana književnica. Ni Hrvatice, ki ne bi prebrala njene Grićke vještice, po kateri so Krajač, Metikoš in Prohaska ustvarili rock opero; premiera 1979 v Lisinskem.
Naslednji dan predlagam vožnjo s tramvajem do Trga bana Josipa Jelačića in nato peš na Gornji grad, skozi znamenita Kamenita vrata, ki so mejnik v Gornjem gradu zgrajena med letoma 1242 in 1266. Njihova današnja podoba je iz 18. stoletja in je eden najbolj priljubljenih in ohranjenih spomenikov starega Zagreba. Zgrajen je kot stop pravokotne oblike skozi katerega je bil možen prehod z vozovi. Današnja oblika je iz leta 1760. V prehodu je kapela s sliko matere božje, zaščitnice mesta. Kamenita vrata so ovekovečena v romanu Zlatarjevo zlato A. Šenoe (kip pisatelja je na začetku Vlaške ulice, do katere pridemo mimo Gradske kavane preko Trga EU).
Na Gornjem gradu so na Jezuitskem trgu Klovićevi dvori, najpomembnejši razstavni prostor, v katerem so bile razstave največjih hrvaških slikarjev (npr. Bukovac) in kiparjev (npr. Meštrovć) pa tudi svetovnih umetnikov (npr. Picasso) in številnih drugih. Poleg tega si lahko ogledata cerkev Svetega Marka, Trg Katarine Zrinske, Zgradbo hrvaškega parlamenta, Prirodoslovni muzej in še nekaj manjših muzejev. Vreden oglada je tudi Atelje I. Meštrovića, nekoč njegovo domovanje in atelje
Po sprehodu se vrnemo v Donji grad po drugi stran kot smo prišli gor. In sicer se spustimo po hribčku in gremo mimo predora za pešce, ki pod Gričem (Gornjim gradom) povezuje Mesničko ulico na zahodu in Ulico Stjepana Radića na vzhodu. Zgradila ga je ustaška vlada med 2. sv. vojno kot sprehajališče in zaklonišče. Po vojni se ni uporabljal in je hitro propadel. Ponovno se je začel uporabljati šele po letu 1990 in je deloval kot zaklonišče v času hrvaške osamosvojitvene vojne. Leta 2016 je bi obnovljen in odprt za javnost. Slovi kot turistična atrakcija in gosti kuturne dogodke.
Po Mesnički ulici nadaljujemo po Frankopanski (Frankopani so bili poleg Zrinskih najmočnejša hrvaška plemiška družina, povezani sta bili s številnimi porokami) in po tej vse do Hrvatskog narodnog kazališta HNK.
Zgradbo HNK so svečano odprli 14. oktobra 1895, je remek delo (neoromantika − neogotika) avstrijskega arhitekta Ferdinarda Fellnera in nemškega arhitekta Hermanna Helmera. Zamisel o izgradnji gledališča v Zagrebu se je porodila leta 1871, a niso storili nič za njeno realizacijo, vse do potresa leta 1880. Gledališke predstave so prikazovali na Harmici (Trg Bana Jalačiča), v Opatički ulici na Gornjem gradu, ki ga je potres precej uničil. Takrat je gledališki odbor na čelu s hrvaškim književnikom in parlamentarnim članom (saborski zastupnik) Marijanom Derenćinom začel z zbiranjem denarja in predložil vladi predlog o potrebi izgradnje nove gledališke zgradbe ter naročil načrte pri specializiranima arhitektoma za gradnjo gledališč (Fellner in Helmer). Junija 1881 je sabor sprejel Zakon o izgradnji novega Zemaljskoga kazališta, ki ga je 31 oktobra tega leta potrdil cesar Franc Jožef. Po Derenčićevem odhodu pa vsi napori za gradnjo pojenjali. Od leta 1883 je novi ban Khuen Hedervary, leta 1885 obnovi razpravo o lokaciji gledališča, vendar je šele Isidor Iso Kršnjavi (1845−1927, hrvaški slikar, umetnostni zgodovinar, kulturni in javni delavec, sicer ambiciozen politični pragmatik) leta 1893 uspel prepričati bana za končno odločitev o gradnji. Jeseni leta 1895 je bil namreč predviden obisk cesarja Franca Jožefa v Zagreb. Ban sprejme odločitev o izgradnji na prostoru mestnega sejmišča, kljub odporu nekaterih, da gre za prostor na periferiji mesta. Z razvojne vizije se je pa ta odločitev pokazala kot zelo dobra. Gledališče je 14. oktobra 1895 z balkona gledališča otvoril cesar. Gledališče je bilo obnovljeno leta 1937, in v letih 1967 do 1968. Bi pa bilo sedaj potrebno temeljite prenove, ne le zunaj, ampak tudi znotraj. V gledališču je znana svečana odrska zavesa, delo slikarja Vlahe Bukovca, ki jo je naslikal za otvoritev gledališča leta 1895.
Pred vhodom v gledališče je Meštrovičev monolit (1883−1962, najpomembnejši hrvaški kipar), remek delo Zdenac života (Vodnjak (studenec) življenja), ki ga je izdelal leta 1905. Monolit sestavlja več nagih teles, razmeščenih okrog vode, prikazanih zelo realistično. Prikazuje človekov življenjski ciklus od rojstva do smrti, uživanje v življenjskih radostih je poudarjeno s parom, ki se ljubita, njune kretnje prikazujejo nežnost in brezskrbnost. Njima nasproti je starec, torej ob koncu svojega življenja, ki poželjivo gleda mladi par. Oblika vodnjaka spominja na idejo »večne žeje«. Na kipu je opaziti vpliv francoskega kiparja Rodina (njegov najbolj znani kip Mislec).
Po ogledu bi bilo smiselno zaviti v Masarykovo ulico 25 na dober sladoled v slaščičarno Chocolat 41. (meni zelo dober je temna čokolada s čilijem). Po Masarykovi nadaljujemo v Teslino ulico, kjer stoji velik kip Nikole Tesle, pri katerem zavijemo na Cvetni trg. Obvezno malo posedimo in opazujemo utrip Zagreba. Prepuščeno željam in interesom obiskovalcev. Dekleta, mlajša in starejša pa postojijo pred izložbo klobukov najbolj znane modistke Kobali. Brez dvoma jo lahko postavimo ob bok pariškimi modistkam.
Sprehod skozi Oktogon po Ilici do Trga bana Josipa Jelačiča. Še pred nekaj meseci je bilo v dopoldanskem času smiselno obiskati tržnico Dolac, nad trgom, največjo in najpomembnejšo zagrebško tržnico, simbol glavnega mesta, ki je bila najbolj živahna ob petkih in sobotah, ko je bila tudi ponudba najbolj pestra. Na vrhu stopnic je spomenik »kumice Barice«, branjevke, skulpture, ki jo je izdelal Stjepan Gračan, za model mu je bila gospa Đurčica s Turopolja, ki že desetletja prodaja na tržnici. Trenutno so tržnico preselili pod stopnice, ker bodo zgornji del obnavljali. O tržnici Dolac je kronist Zvonimir Milčec zapisal (povzemam po originalnem zapisu): »Dolac je najlepši, najmonumentalniji spomenik klopi, što ga Zagreb ima. Za gurmane je ta stara tržnica isto što i za bogomoljce katedrala.« Ideja o izgradnji tržnice se je pojavila že leta 1905 na pobudo mestnih predstavnikov. Mestna oblast je izdelala projekt za osrednjo tržnico na današnjem Britanskem trgu (imenovan tudi Mali plac, na katerem je vsako nedeljo »boljši trg« do njega se pripeljete s tramvajem 17 do Trga bana Jelačića, nato prestopite na 11), vendar ni bila sprejeta, nato je bila lokacija med Trgom bana Jelačića in Vlaško ulico (1908). Gradsko poglavarstvo je razpisalo natečaj za novo prostorsko ureditev naselja Dolac in Kaptola. Prvo nagrado je dobil arhitekt Viktor Kovačić, z vizijo tržnice delno na Dolcu, delno na Kaptolu. Tudi ta ni obveljala in leta 1911 je odločeno, da bo tržnica umeščena na Dolcu, za kar se je najbolj zavzemal tedanji župan Janko Holjac. Žal je vse aktivnosti prekinila 1. sv. vojna. Leta 1924 so mestni predstavniki sprejeli novo odločitev o izdelavi plana za ureditev Dolca.
Zagrebška katedrala, stolnica osrednje in največje hrvaške nadškofije. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju ter ogrskima kraljema svetemu Štefanu in svetemu Ladislavu. Graditi so jo začeli z ustanovitvijo zagrebške škofije leta 1093. Arhitekturni slog je romansko-gotski. Gradnja je trajala sorazmerno dolgo, saj je bila cerkev dokončana in posvečena šele leta 1217. Kmalu zatem je bila močno poškodovana zaradi vdorov Mongolov leta 1242, a jo je grof Timotej (1263−1287) začel temeljito prenavljati v gotskem stilu. Obnova se je nadaljevala v 14. in 15. st.. V 16. st, je bila katedrala utrjena z obzidjem in stolpi. V 17, st. je dobila svoj masiven zvonik. Požari in vdori sovražnikov so jo večkrat poškodovali, a največ škode je utrpela v potresu leta 1880. po potresu je bila izpeljana temeljita obnova v neogotskem stilu (1880−1906) po načrtih avstrijskega arhitekta Friedricha von Schmidta. Takrat je cerkev dobila današnjo podobo z dvema zvonikoma, visokim ostrešjem, novimi stebri in oltarji, ki so zamenjalo baročne iz 18. st. Namesto starih grobnic imenitnikov in škofov je bila zgrajena nova grobnica izza glavnega oltarja za zagrebške nadškofe. Med drugimi so v grobnici pokopani: hrvaška junaka Peter Zrinski in Fran Krsto Frankopan, katerih kosti so bile prenesene leta 1919 iz Dunajskega Novega mesta (kjer su ju ubili po Zrinjsko-Frankopanski zaroti 1670 proti dunajskemu dvoru. Pismo Krsta Frankopana ženi Juliji pred usmrtitvijo je prvo objavljeno ljubezensko pismo), Ivan Anton Zrinski, Evgen Kvaternik in drugi. V njej počivajo tudi zagrebški nadškofi, med njimi tudi najbolj znani zagrebški nadškof blaženi Alojzije Stepinac (1898−1960), ki so ga pred kratkim ponovno prenesli v po potresu obnovljeno katedralo iz njegove rojstne vasi Brezarič. A prenova stolpov še traja. Zanimivo, da sta bila stolpa prenovljena le nekaj mesecev pred potresom 22. marca 2022.
Zagreb: 29. marec - 1. april 2026
Pred dvorano je Spomenik domovini (Homeland memorial) na trgu Stjepana Radića kot spomenik hrvaške identitete in prostor za poklon spominu žrtev domovinske vojne. Avtor idejne zasnove je arhitekt Nenad Habjanić in je dobil tudi prvo nagrado na natečaju, ki ga je razpisalo mesto Zagreb. Sestavljajo ga trije objekti; Zid svjetlosti, Monumentum s vječnim plamenom in Portal – paviljona. Svečano so ga odkrili 10. decembra 2020.
Glavi željeznički kolodvor, Tomislavov trg 12, je od najožjega središča oddaljen le deset minut. Zgradba zagrebške glavne železniške postaje je impozantna zgradba, ki jo je projektiral madžarski strokovnjak za železniške postaje Ferenc Pfaff. Zgrajena je bila leta 1892 in zapira vrsto trgov t.i. Lenucijeve (Lenuzzijeve) zelene podkve (v veličastnem kompleksu trgov in parkov iz 19. stoletja so številne znanstvene, kulturne in umetniške ustanove in predstavljajo vrhunec urbanizma v Zagrebu). Lenucijeva zelena podkev je dobila ime po arhitektu in najpomembnejšem zagrebškem urbanistu Milanu Lenuzziu (1849–1924), ki mu pripisujejo idejo »podkve« in je nastajala celo drugo polovico 19. st.
Prvi vlak je v Zagreb pripeljal leta 1862 (v Ljubljano že 18, avgusta 1849), na rojstni dan cesarja Franca Jožefa, čeprav je bila uradna otvoritev proge 16. septembra 1849), ko je imelo mesto 40.000 prebivalcev (po popisu leta 2021 jih je imel 769.944). Z železniško progo je bil Zagreb povezan z Budimpešto in Dunajem. Železniška postaja je bila obnovljena leta 1987 pred Univerzijado in ponovno leta 2006. Zgradba je zaščitena kot kulturni spomenik.
Trg kralja Tomislava je gotovo eden lepših v Zagrebu, krasi ga spomenik kralju Tomislavu, ki ga je leta 1938 izdelal kipar Robert Frangeš Mihanović, in je bil zaradi številnih polemik in druge svetovne vojne postavljen šele leta 1947. Tomislav je bil knez Primorske Hrvaške od približno leta 910, za kralja je proglašen leta 925 in je vladal do 928. sicer se o njem ve bolj malo v primerjavi z ostalimi vladarji iz vladarske družine Trpimirovićev. V času njegovega vladanja je bila celotna Evropa na nogah zaradi madžarskih roparskih pohodov, zato se je verjetno tudi Tomislav spopadel z njimi. Evidentno je, da je napade odbil in zavzel dele nekdanje Panonske Hrvaške. Predvidevajo, da ga je papež priznaval za kralja, Bizanc pa ne. Na Tomislavcu, kot domačini imenujejo trg, so poleti številne prireditve, predvsem koncerti, pozimi je drsališče, ves december, torej v predbožičnem času, je, tako kot ves Zrinjevac, lepo okrašen, številne stojnice pa ponujajo obiskovalcem vse mogoče.
Na trgu je impozantna rumena zgradba – Umjetnički paviljon, reprezentativni izložbeni prostor in vsakomur, ki se pripelje v Zagreb z vlakom predstavlja prvo srečanje z mestom. Edinstveni objekt, zaščiten kot spomenik prve vrste, katerega avtorja sta Ferdinand Fellner in Hermann Helmer. Je pa eden prvih montažnih objektov v Evropi in sta ga kot takega projektirala madžarska arhitekta Floris Korb in Kalman Giergl, medtem ko sta Fellner in Hemler naredila le nekatere spremembe. Zgodba nastanka paviljona je zanimiva. Zasluge za to, da je Zagreb dobil umetniški paviljon, pripisujejo Vlahu Bukovcu, gotovo najplodovitejšemu hrvaškemu slikarju, saj mu je uspelo prepričati hrvaške umetnike in politike, da uradno zahtevajo od vlade v Budimpešti, da za potrebe razstave zgradijo poseben montažni izložbeni paviljon (železno ogrodje), ki ga bodo po zaključku izložbe prenesli v Zagreb. Njegova želja se je izpolnila. Še v času trajanja izložbe, poleti 1896, je ban Khuen-Hedervary sprejel odločitev, da paviljon za umetnine podarijo mestu Zagrebu. Skelet so prenesli v Zagreb, kjer sta gradnjo izvedla zagrebška gradbenika Hónigsberg in Deutsch. Končana je bila v dveh letih, 15. decembra 1898 je bil paviljon svečano odprt. Je najstarejši izložbeni prostor na slovanskem jugu in edini objekt, ki je namensko zgrajen za velike reprezentativne razstave. V več kot sto letih so se v njegovih razstavnih prostorih realizirale razstave, ki so presegale okvire mesta.
Na desni strani podkve so lepe zgradbe, nekatere že obnovljene, ki so bile pred 2. sv. vojno v lasti bogatih meščanov, po vojni pa nacionalizirane. Kako uspešna je bila denacionalizacija nisem zasledila podatkov.
Na levi strani je hotel Esplanade, odprt je bil leta 1925 in naj bi nudil vrhunske storitve potnikom Orient Expresa – luksuzne železniške linije, na kateri je bil Zagreb ena od postaj na poti od Pariza do Istanbula. V hotelu je leta 1929 gostovala provokativna črnska plesalka Josephine Baker, seveda na veliko zgražanje krepostnih »purgerskih« (meščanskih) dam. Leta 1926 je bil tudi prvi izbor miss hrvaške, ki je bila naslednje leto v Berlinu okronana za miss Evrope.
Naslednja lepa zgradba na desni strani, je palača Akademije znanosti in umjetnosti. Akademija znanosti i umjetnosti od ustanovitve leta 1861 ni imela svojega trajnega sedeža ampak je bila umeščena v zgradbi Prirodoslovnega muzeja, nato pa Narodnem domu v Opatički ulici na Gornjem gradu. Z ustanovitvijo knjižnice znanstvenih del, arhiva HAZU in doniranjem umetnin leta1868 je đakovski škof Josip Juraj Strossmayer (1815–1905) dal pobudo za gradnjo Akademske palače s prostori za Strossmayerjevo galerijo. Za ta namen je leta 1875 tedanji Jugoslovanski akademiji znanosti in umetnosti daroval 40.000 forintov, ter istega leta zaupal izdelavo projekta znanemu dunajskemu arhitektu Friedrichu von Schmidtu. Leta 1876 je Mestni odbor za lokacijo sprejel sklep, da bodo palačo zgradili na južni strani Zrinskega trga. Glede na to lokacijo je Schmidt naredil nov projekt v sodelovanju s Hermanom Bolleom (1845–1926) ter pričeli z delom. Zgradba je končana leta 1880, oktobra istega leta je bil v Zagrebu močan potres v katerem je bila precej poškodovana. Tako so primopredajo objekta in uradno otvoritev preložili in je bila svečano predana in odprta za javnost novembra 1884.Današnji izgled palače je rezultat kasnejših prenov. Leta 1945 so preselili arheološki muzej in odstranili notranje strmo stopnišče in adaptirali tudi zunanje stopnišče, ki so ga leta 1982 razširili, leta 2000 so palačo v celoti obnovili. Ob zadnjem potresu je bila spet poškodovana in jo ponovno obnavljajo.
Tako smo že v Parku Zrinjevac, ki je bil odprt leta 1873 in je najstarejši drevored, sprehajališče in park na Donjem gradu. Pred tem je bila na tem mestu njiva, kasneje živinsko sejmišče, do leta 1830 polja. Ideja o ureditvi trga se je rodila ob 300-letnici smrti Nikole IV. Šubića Zrinskega (1508−1566) in odkritjem njegovega spomenika. N. Šubić Zrinski je bil državnik in vojskovodja, eden najslavnejših velikanov hrvaške zgodovine, ki se je že pri enaindvajsetih letih proslavil v bitki za obrambo Dunaja pred Turki leta 1529. Za kar ga je car Karl V nagradil z zlatom in konjem. Proti Turkom se je boril od rane mladosti, ponovno se je proslavil leta 1542, ko je s 400 Hrvati rešil Pešto pred gotovim propadom. Meščani in sodobniki so ga slavili, govoreč, »da ga je sam Bog poslal«. Kralj Ferdinand ga je predlagal za bana, a je Nikola to odklonil. Podaril mu je Međimurje s središčem Čakovec (zato še danes imenujemo mesto Čakovec grad Zrinskih), kjer je bil njihov sedež vse do izumrtja rodbine. Umrl je v boju s Turki pri obrambi Sigeta leta 1566, ko je sultan Sulejman z več kot 100.000 vojaki in 300 topovi krenil na šesti vojaški pohod s ciljem, da osvoji Dunaj. Nikola Šubić Zrinski je padel v zadnjem preboju, ko mu je janičarski vojskovodja odsekal glavo, ki so jo poslali budimskemu paši Mustafu, ta pa cesarskemu generalu Egonu von Salmu. Prevzel jo je sin Juraj in jo pokopal v družinski grobnici v Čakovcu. Zrinski so bili hrvaška plemenitaška družina, ki je v srednjem veku, vse do konca 17. st. imela pomemben vpliv na politično, kulturno in družbeno življenje v Hrvaški. Začetki vzpona v 12. st, vrhunec v 14. stoletju. Je pa v parku več kipov pomembnih mož iz hrvaške zgodovine. Na sredini je paviljon, v katerem poleti nastopajo različni orkestri, obiskovalci pa plešejo. Zelo zabavno!
Še nekaj korakov pa pridemo na Trg bana Josipa Jelačiča, domačini mu pravijo Jelačić trg. Nastal je v podnožju dveh naselij, in sicer Kaptola in Gradeca, ob izviru Manduševac. Mestne oblasti so se leta 1641 odločile, da se bodo na tem prostoru odvijali sejmi. Kdo je bil ban Josip Jelačić? Grof Josip Jelačić Bužimski (1801−1859) je bil hrvaški ban, politik in general. Rodil se je v Petrovaradinu (Habsburška monarhija), umrl v Zagrebu. Kot hrvaški ban je služboval od leta 1848 do 1859. Bil je pomemben vojaški general. V spominu je ostal zaradi odprave tlačanstva na Hrvaškem. Leta 1848 je skupaj s feldmaršalom Alfredom I. Windisch Graetzem sodeloval pri zatrtju madžarske revolucije leta 1848 in kasneje pri zatrtju marčne revolucije na Dunaju. Upiral se je centralizaciji, absolutizmu in uvajanju nemškega jezika kot edinega uradnega jezika. V obstoječih razmerah Avstroogrske si je prizadeval narediti čim več za interese Hrvaške. Pričel je z uspešno akcijo za ustanovitev hrvaškega gledališča, dosegel je, da se ustanovi Zagrebška nadškofija, s čimer se je Hrvaška cerkev oddvojila od Ogrske, spodbujal je pisanje učbenikov v hrvaškem jeziku, zavzemal se je za gradnjo cest in železnic, prizadeval si je za reševanje problemov na vasi in ukinitev fevdalnih odnosov. Z upravno reorganizacijo 1850, torej po uvedbi odkritega absolutizma, so omejili njegovo oblast, saj je bil neposredno podrejen Ministrstvu za notranje zadeve, mu je po letu 1954 ostal le še naziv ban. Umrl je razočaran, telesno in duševno strt.
Današnje zgradbe, na katerih so vidni različni stili 19. st., npr. bidermajer, secesija,, moderna, postmoderna, so začeli graditi na začetku 19.st. trg je večkrat menjal ime, leta 1848, še za časa življenja bana Jelačića, se je imenoval po njem, po drugi sv. vojni so ga preimenovali v Trg Republike, leta 1990 so mu vrnili staro ime. Danes je trg prostor pomembnih osrednjih družbenih dogajanj, sprejemi zmagovalnih športnikov, novoletne zabave, tudi protesti. Je pa tudi prostor vsakodnevnih sestajanj domačinov, in sicer je prostor za zmenek »pod satom«(pod uro) ali »pod repom«.
Spomenik banu Jalačiću je delo avstrijskega kiparja Fernkorna in je bil postavljen leta 1866, odstranjen 1947 in se po peticiji Zagrebčanov vrača na trg leta 1990, in sicer na njegov rojstni dan – 22. oktobra. Od takrat je obrnjen proti jugu, ne več proti severu, torej Madžarski kot je bil v prvotni postavitvi. Na trgu je še fontana Manduševac, pod katero je izvir, ki je do konca 19, st. Zagreb oskrboval z vodo. Z izvirom je povezana legenda o nastanku imena mesta.in sicer je nekega sončnega dne, tedanji ban utrujen in žejen po povratku iz bitke mlado lepo dekle prosil, naj mu zagrabi vodo iz izvira. Tako je izvir dobil ime Manduševac (po dekletovem imenu Manda), mesto pa ime Zagreb. Zaželite si nekaj in vrzite v fontano novčič in želja se bo izpolnila (?). Bolj ko bo skromna, večja je verjetnost, da se bo izpolnila.
Na trgu so številne kavarne, najbolj znana je Gradska kavana, ki je bila pred 2. sv. vojno v lasti Juda Johanna Francka, ki je deloval v takratni stranki prava. Njegova hčerka Olga se je poročila s Slavkom Kvaternikom (1887−1947), avstroogrskim častnikom, ki je v imenu Ante Paveliča razglasil ustaško državo NDH – Nezavisna država Hrvatska, v kateri je bil nekaj časa minister oboroženih sil. Njun sin Evgen Dido Kvaternik (1910−1962) je bil v NDH druga najpomembnejša oseba, torej takoj za Ante Pavelićem. Njegova mama Olga je po razglasitvi ustaške države naredila samomor. Kavarna je bila po vojni nacionalizirana. Leta 2015 so jo prevzeli štirje lastniki, jo preuredili in ji ne manjka obiskovalcev. Ponuja različne vrste odličnih kav. Rekord v enem dnevu je bil 4000 popitih kav. Ponujajo tudi kosilca. Trenutno obnavljajo fasado.
Kam na kosilo? Ena od možnosti je omenjena. Ali pa še nekaj korakov do Kapucinerja ali Kaptolske kleti nasproti katedrale, Franky′s bar, Frida Zagreb. Vse na Kaptolu. Pa na sladico ali sladoled V Amelie, Vlaška ulica, Takoj pod katedralo. Lahko pa zavijeta na Tkalčo – Ulica Ivana Tkalčića je v središču mesta in se razteza od bližine osrednjega Trga bana Jelačića do njegovega konca pri Mali ulici in te med Gornjim gradom na zahodu in Novo vesjo na vzhodu. Tukaj so številne restavracije, npr. indijske, kitajske, tajske ipd., seveda tudi domače. Prijeten sprehod. Na začetku Tkalče stoji spomenik hrvaške književnice in novinarke Marije Jurić Zagorke (1873−1957). Bila je prva profesionalna hrvaška novinarka in najbolj brana književnica. Ni Hrvatice, ki ne bi prebrala njene Grićke vještice, po kateri so Krajač, Metikoš in Prohaska ustvarili rock opero; premiera 1979 v Lisinskem.
Naslednji dan predlagam vožnjo s tramvajem do Trga bana Josipa Jelačića in nato peš na Gornji grad, skozi znamenita Kamenita vrata, ki so mejnik v Gornjem gradu zgrajena med letoma 1242 in 1266. Njihova današnja podoba je iz 18. stoletja in je eden najbolj priljubljenih in ohranjenih spomenikov starega Zagreba. Zgrajen je kot stop pravokotne oblike skozi katerega je bil možen prehod z vozovi. Današnja oblika je iz leta 1760. V prehodu je kapela s sliko matere božje, zaščitnice mesta. Kamenita vrata so ovekovečena v romanu Zlatarjevo zlato A. Šenoe (kip pisatelja je na začetku Vlaške ulice, do katere pridemo mimo Gradske kavane preko Trga EU).
Na Gornjem gradu so na Jezuitskem trgu Klovićevi dvori, najpomembnejši razstavni prostor, v katerem so bile razstave največjih hrvaških slikarjev (npr. Bukovac) in kiparjev (npr. Meštrovć) pa tudi svetovnih umetnikov (npr. Picasso) in številnih drugih. Poleg tega si lahko ogledata cerkev Svetega Marka, Trg Katarine Zrinske, Zgradbo hrvaškega parlamenta, Prirodoslovni muzej in še nekaj manjših muzejev. Vreden oglada je tudi Atelje I. Meštrovića, nekoč njegovo domovanje in atelje
Po sprehodu se vrnemo v Donji grad po drugi stran kot smo prišli gor. In sicer se spustimo po hribčku in gremo mimo predora za pešce, ki pod Gričem (Gornjim gradom) povezuje Mesničko ulico na zahodu in Ulico Stjepana Radića na vzhodu. Zgradila ga je ustaška vlada med 2. sv. vojno kot sprehajališče in zaklonišče. Po vojni se ni uporabljal in je hitro propadel. Ponovno se je začel uporabljati šele po letu 1990 in je deloval kot zaklonišče v času hrvaške osamosvojitvene vojne. Leta 2016 je bi obnovljen in odprt za javnost. Slovi kot turistična atrakcija in gosti kuturne dogodke.
Po Mesnički ulici nadaljujemo po Frankopanski (Frankopani so bili poleg Zrinskih najmočnejša hrvaška plemiška družina, povezani sta bili s številnimi porokami) in po tej vse do Hrvatskog narodnog kazališta HNK.
Zgradbo HNK so svečano odprli 14. oktobra 1895, je remek delo (neoromantika − neogotika) avstrijskega arhitekta Ferdinarda Fellnera in nemškega arhitekta Hermanna Helmera. Zamisel o izgradnji gledališča v Zagrebu se je porodila leta 1871, a niso storili nič za njeno realizacijo, vse do potresa leta 1880. Gledališke predstave so prikazovali na Harmici (Trg Bana Jalačiča), v Opatički ulici na Gornjem gradu, ki ga je potres precej uničil. Takrat je gledališki odbor na čelu s hrvaškim književnikom in parlamentarnim članom (saborski zastupnik) Marijanom Derenćinom začel z zbiranjem denarja in predložil vladi predlog o potrebi izgradnje nove gledališke zgradbe ter naročil načrte pri specializiranima arhitektoma za gradnjo gledališč (Fellner in Helmer). Junija 1881 je sabor sprejel Zakon o izgradnji novega Zemaljskoga kazališta, ki ga je 31 oktobra tega leta potrdil cesar Franc Jožef. Po Derenčićevem odhodu pa vsi napori za gradnjo pojenjali. Od leta 1883 je novi ban Khuen Hedervary, leta 1885 obnovi razpravo o lokaciji gledališča, vendar je šele Isidor Iso Kršnjavi (1845−1927, hrvaški slikar, umetnostni zgodovinar, kulturni in javni delavec, sicer ambiciozen politični pragmatik) leta 1893 uspel prepričati bana za končno odločitev o gradnji. Jeseni leta 1895 je bil namreč predviden obisk cesarja Franca Jožefa v Zagreb. Ban sprejme odločitev o izgradnji na prostoru mestnega sejmišča, kljub odporu nekaterih, da gre za prostor na periferiji mesta. Z razvojne vizije se je pa ta odločitev pokazala kot zelo dobra. Gledališče je 14. oktobra 1895 z balkona gledališča otvoril cesar. Gledališče je bilo obnovljeno leta 1937, in v letih 1967 do 1968. Bi pa bilo sedaj potrebno temeljite prenove, ne le zunaj, ampak tudi znotraj. V gledališču je znana svečana odrska zavesa, delo slikarja Vlahe Bukovca, ki jo je naslikal za otvoritev gledališča leta 1895.
Pred vhodom v gledališče je Meštrovičev monolit (1883−1962, najpomembnejši hrvaški kipar), remek delo Zdenac života (Vodnjak (studenec) življenja), ki ga je izdelal leta 1905. Monolit sestavlja več nagih teles, razmeščenih okrog vode, prikazanih zelo realistično. Prikazuje človekov življenjski ciklus od rojstva do smrti, uživanje v življenjskih radostih je poudarjeno s parom, ki se ljubita, njune kretnje prikazujejo nežnost in brezskrbnost. Njima nasproti je starec, torej ob koncu svojega življenja, ki poželjivo gleda mladi par. Oblika vodnjaka spominja na idejo »večne žeje«. Na kipu je opaziti vpliv francoskega kiparja Rodina (njegov najbolj znani kip Mislec).
Po ogledu bi bilo smiselno zaviti v Masarykovo ulico 25 na dober sladoled v slaščičarno Chocolat 41. (meni zelo dober je temna čokolada s čilijem). Po Masarykovi nadaljujemo v Teslino ulico, kjer stoji velik kip Nikole Tesle, pri katerem zavijemo na Cvetni trg. Obvezno malo posedimo in opazujemo utrip Zagreba. Prepuščeno željam in interesom obiskovalcev. Dekleta, mlajša in starejša pa postojijo pred izložbo klobukov najbolj znane modistke Kobali. Brez dvoma jo lahko postavimo ob bok pariškimi modistkam.
Sprehod skozi Oktogon po Ilici do Trga bana Josipa Jelačiča. Še pred nekaj meseci je bilo v dopoldanskem času smiselno obiskati tržnico Dolac, nad trgom, največjo in najpomembnejšo zagrebško tržnico, simbol glavnega mesta, ki je bila najbolj živahna ob petkih in sobotah, ko je bila tudi ponudba najbolj pestra. Na vrhu stopnic je spomenik »kumice Barice«, branjevke, skulpture, ki jo je izdelal Stjepan Gračan, za model mu je bila gospa Đurčica s Turopolja, ki že desetletja prodaja na tržnici. Trenutno so tržnico preselili pod stopnice, ker bodo zgornji del obnavljali. O tržnici Dolac je kronist Zvonimir Milčec zapisal (povzemam po originalnem zapisu): »Dolac je najlepši, najmonumentalniji spomenik klopi, što ga Zagreb ima. Za gurmane je ta stara tržnica isto što i za bogomoljce katedrala.« Ideja o izgradnji tržnice se je pojavila že leta 1905 na pobudo mestnih predstavnikov. Mestna oblast je izdelala projekt za osrednjo tržnico na današnjem Britanskem trgu (imenovan tudi Mali plac, na katerem je vsako nedeljo »boljši trg« do njega se pripeljete s tramvajem 17 do Trga bana Jelačića, nato prestopite na 11), vendar ni bila sprejeta, nato je bila lokacija med Trgom bana Jelačića in Vlaško ulico (1908). Gradsko poglavarstvo je razpisalo natečaj za novo prostorsko ureditev naselja Dolac in Kaptola. Prvo nagrado je dobil arhitekt Viktor Kovačić, z vizijo tržnice delno na Dolcu, delno na Kaptolu. Tudi ta ni obveljala in leta 1911 je odločeno, da bo tržnica umeščena na Dolcu, za kar se je najbolj zavzemal tedanji župan Janko Holjac. Žal je vse aktivnosti prekinila 1. sv. vojna. Leta 1924 so mestni predstavniki sprejeli novo odločitev o izdelavi plana za ureditev Dolca.
Zagrebška katedrala, stolnica osrednje in največje hrvaške nadškofije. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju ter ogrskima kraljema svetemu Štefanu in svetemu Ladislavu. Graditi so jo začeli z ustanovitvijo zagrebške škofije leta 1093. Arhitekturni slog je romansko-gotski. Gradnja je trajala sorazmerno dolgo, saj je bila cerkev dokončana in posvečena šele leta 1217. Kmalu zatem je bila močno poškodovana zaradi vdorov Mongolov leta 1242, a jo je grof Timotej (1263−1287) začel temeljito prenavljati v gotskem stilu. Obnova se je nadaljevala v 14. in 15. st.. V 16. st, je bila katedrala utrjena z obzidjem in stolpi. V 17, st. je dobila svoj masiven zvonik. Požari in vdori sovražnikov so jo večkrat poškodovali, a največ škode je utrpela v potresu leta 1880. po potresu je bila izpeljana temeljita obnova v neogotskem stilu (1880−1906) po načrtih avstrijskega arhitekta Friedricha von Schmidta. Takrat je cerkev dobila današnjo podobo z dvema zvonikoma, visokim ostrešjem, novimi stebri in oltarji, ki so zamenjalo baročne iz 18. st. Namesto starih grobnic imenitnikov in škofov je bila zgrajena nova grobnica izza glavnega oltarja za zagrebške nadškofe. Med drugimi so v grobnici pokopani: hrvaška junaka Peter Zrinski in Fran Krsto Frankopan, katerih kosti so bile prenesene leta 1919 iz Dunajskega Novega mesta (kjer su ju ubili po Zrinjsko-Frankopanski zaroti 1670 proti dunajskemu dvoru. Pismo Krsta Frankopana ženi Juliji pred usmrtitvijo je prvo objavljeno ljubezensko pismo), Ivan Anton Zrinski, Evgen Kvaternik in drugi. V njej počivajo tudi zagrebški nadškofi, med njimi tudi najbolj znani zagrebški nadškof blaženi Alojzije Stepinac (1898−1960), ki so ga pred kratkim ponovno prenesli v po potresu obnovljeno katedralo iz njegove rojstne vasi Brezarič. A prenova stolpov še traja. Zanimivo, da sta bila stolpa prenovljena le nekaj mesecev pred potresom 22. marca 2022.
Zagreb: 29. marec - 1. april 2026
