Belopeška jezera, Laghi di Fusine, Italija, 2020
Za judovsko-krščansko kulturo je narava sad volje Boga, ki jo je ustvaril. Kakor vse, kar je nastalo po volji nekoga, bi lahko bila tudi narava drugačna, kot je. Ne le to, narava, ki je nastala po volji Boga, je bila nato izročena ljudem, da bi jih preživljala in da bi oni izvajali svojo oblast nad njo. Bog je resnično zaupal Adamu moč nad živalmi na zemlji, ribami v morju in pticami na nebu. Narava je torej zasnovana kot delo božje volje in izročena človeku v oblast. Preberimo si v Genezi:
Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!
V grškem svetu si česa takšnega ni mogoče zamisliti, ker je bila za Grke narava tisto nespremenljivo Vse, ki mu vlada najmogočnejša kategorija: nujnost (ananke). Kot nas opominja Heraklit, naravnih zakonov ni mogoče spreminjati, kajti:
»tega Svetovja, istega vsem skupaj, ni ustvaril niti kateri izmed bogov niti kateri izmed ljudi, ampak je vedno bilo in je in bo ogenj večno živeči, ki se v določenih merah prižiga in v določenih merah ugaša«.
Ne gre torej za delo volje, ki je sicer takšno, kot je, lahko pa bi bilo tudi drugačno, pa tudi za nič, čemur bi lahko človek gospodoval, daleč od tega, kajti, kakor pravi Platon:
Med te dele sodi tudi tvoj del, nesrečnik, del, ki se vedno ozira na vesolje, ko stremi k njemu, čeprav je nadvse majhen – tebi pa je glede vesolja ostalo prikrito, da se celotno nastajanje dogaja zaradi tega, da bi življenje vesolja imelo srečno bivanje: ne nastaja to zaradi tebe, ampak ti nastajaš zaradi vesolja.
Tisti, ki mislijo, da so Grki in posebej Platon predhodniki krščanske kulture, niso razumeli Grkov ali pa niso razumeli krščanstva. Med obema svetovoma namreč zija prepad.
Umberto Galimberti: Miti našega časa
Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!
V grškem svetu si česa takšnega ni mogoče zamisliti, ker je bila za Grke narava tisto nespremenljivo Vse, ki mu vlada najmogočnejša kategorija: nujnost (ananke). Kot nas opominja Heraklit, naravnih zakonov ni mogoče spreminjati, kajti:
»tega Svetovja, istega vsem skupaj, ni ustvaril niti kateri izmed bogov niti kateri izmed ljudi, ampak je vedno bilo in je in bo ogenj večno živeči, ki se v določenih merah prižiga in v določenih merah ugaša«.
Ne gre torej za delo volje, ki je sicer takšno, kot je, lahko pa bi bilo tudi drugačno, pa tudi za nič, čemur bi lahko človek gospodoval, daleč od tega, kajti, kakor pravi Platon:
Med te dele sodi tudi tvoj del, nesrečnik, del, ki se vedno ozira na vesolje, ko stremi k njemu, čeprav je nadvse majhen – tebi pa je glede vesolja ostalo prikrito, da se celotno nastajanje dogaja zaradi tega, da bi življenje vesolja imelo srečno bivanje: ne nastaja to zaradi tebe, ampak ti nastajaš zaradi vesolja.
Tisti, ki mislijo, da so Grki in posebej Platon predhodniki krščanske kulture, niso razumeli Grkov ali pa niso razumeli krščanstva. Med obema svetovoma namreč zija prepad.
Umberto Galimberti: Miti našega časa
