Pravoslavna ikona, samostan na gori Meteora, Grčija, 2016
Rusi molijo z odprtimi očmi - pri tem upirajo pogled v ikono. Zrenje v ikono se namreč samo po sebi šteje za obliko molitve. Ikona je prag področja svetega, ne pa okras ali poduk za reveže, kakršne so bile od srednjega veka naprej podobe na Zahodu.
V nasprotju s katoliki se pravoslavni kristjani spoverdujejo ikoni Odrešenika, duhovnik pa je pri tem le navzoč in igra vlogo duhovnega vodje. Ikona je žarišče vernikovih pobožnih čustev - povezuje ga z vsemi svetniki in sveto Trojico - zato je Rusom sveta sama po sebi.
Ikone so v desetem stoletju prišle v Rusijo iz Bizanca. Prvih dvesto let so se ruski slikarji držali grškega sloga. V trinajstem stoletju pa je mongolska invazija Rusijo odrezala od Bizanca. Samostani, ki so se prav v tem obdubju razcveteli, so se pričeli samostojno razvijati in oblikovati svojstven slog. Tedaj so rusko ikono pričeli presojati glede na lastnosti, ki so usmerjale vernika pri molitvi: cenili so preprosto skladnost črt in barv ter zapeljivo uporabo “inverzne perskeptive” (pri njej se slednice stikajo v točki pred sliko), ki je gledalca tako rekoč potegnila v podobo in po mnenju Leonida Uspenskega, največjega ruskega poznavalca ikon, daje vedeti, da “dogajanje pred našimi očmi ni podvrženo zakonom zemeljskega bivanja”.
Ta slog je dosegel vrhunec v 15. stoletju z ikonami Andreja Rubljova. Obdobje sovpada z zmagoslavjem Rusije nad Tatari, zato je postal ta razcvet nabožnega slikarstva del kulta nacionalne identitete. Ikone Rubljova so postale znak duhovne enotnosti ruskega ljudstva.
S propadom Bizanca je Rusija izgubila stik z glavnim tokom krščanske civilizacije in ob koncu 15. stoletja je bila edina preostala večja država, ki je pripadala vzhodnemu krščanstvu. Zato se je ruska cerkev zaprla vase, postala je odmaknjena in nestrpna do drugih ver in je ljubosumno čuvala svoje narodne obrede. Postala je državna in narodna cerkev.
Orlando Figes: Natašin ples - kulturna zgodovina Rusije
V nasprotju s katoliki se pravoslavni kristjani spoverdujejo ikoni Odrešenika, duhovnik pa je pri tem le navzoč in igra vlogo duhovnega vodje. Ikona je žarišče vernikovih pobožnih čustev - povezuje ga z vsemi svetniki in sveto Trojico - zato je Rusom sveta sama po sebi.
Ikone so v desetem stoletju prišle v Rusijo iz Bizanca. Prvih dvesto let so se ruski slikarji držali grškega sloga. V trinajstem stoletju pa je mongolska invazija Rusijo odrezala od Bizanca. Samostani, ki so se prav v tem obdubju razcveteli, so se pričeli samostojno razvijati in oblikovati svojstven slog. Tedaj so rusko ikono pričeli presojati glede na lastnosti, ki so usmerjale vernika pri molitvi: cenili so preprosto skladnost črt in barv ter zapeljivo uporabo “inverzne perskeptive” (pri njej se slednice stikajo v točki pred sliko), ki je gledalca tako rekoč potegnila v podobo in po mnenju Leonida Uspenskega, največjega ruskega poznavalca ikon, daje vedeti, da “dogajanje pred našimi očmi ni podvrženo zakonom zemeljskega bivanja”.
Ta slog je dosegel vrhunec v 15. stoletju z ikonami Andreja Rubljova. Obdobje sovpada z zmagoslavjem Rusije nad Tatari, zato je postal ta razcvet nabožnega slikarstva del kulta nacionalne identitete. Ikone Rubljova so postale znak duhovne enotnosti ruskega ljudstva.
S propadom Bizanca je Rusija izgubila stik z glavnim tokom krščanske civilizacije in ob koncu 15. stoletja je bila edina preostala večja država, ki je pripadala vzhodnemu krščanstvu. Zato se je ruska cerkev zaprla vase, postala je odmaknjena in nestrpna do drugih ver in je ljubosumno čuvala svoje narodne obrede. Postala je državna in narodna cerkev.
Orlando Figes: Natašin ples - kulturna zgodovina Rusije
