Iz ohranjenih pritožb izvemo, kako so rimski vojaki jemali felahu, ki je plačal devet desetin od svojega celega dolga, v zastavo kamelo, ali osla ali pa obleko njegove stare matere; kako je bila obdavčena vsaka mumija, kako zapisana vsaka trta s posebnim dodatkom pod imenom “darilo za Dioniza”; kajti že tedaj so tisti, ki so se pririnili na vrh, bili veliki v izmišljenju lepih imen za ropanje ljudstva.
Proslula rimska birokracija je prisilila preplašenega felaha, da je naznanil kraljevemu predstojniku, koliko telet ima namen prodati neki dan na semnju. Vsak je moral izkopati določeno in izmerjeno količino zemlje za nove kanale in moral čuvati stare v dobrem stanju; tudi pisar je bil spet tu, tudi on je bil še vedno tu! Bogati Egipčan pa si je tudi od rimske oblasti kupil kako duhovniško službo, ali pa je vzel v zakup kako vas, kjer je felaha poljubno stiskal. Kaj je felahu koristilo, če se je pod rimskim redom prebivalstvo povzpelo na sedem milijonov! S svojimi brati je predstavljal tistih 90%, ki so garali in umirali, ne da bi se mogli kam povzpeti, takrat kot danes.
Edino ene pravice Rimljani felahu niso upali obdavčiti: pravico, da je prepeljal svojega mrliča preko Nila, da bi bil pokopan na zahodni strani. Staro parvico do smrti so mu Rimljani pustili.
Emil Ludwig: NIL, roman reke