Deklica z mehurčki, Mesarski most, Ljubljana, 2017
K nam samo včasih pridejo tudi tvoje tete in strici in bratranci in sestrične, ker oni ne stanujejo v Ljubljani, ampak stanujejo v Stražišču, ki je zelo daleč. Včasih gremo v Stražišče stanovat za več dni tudi mi, ker ima dada v Stražišču bajto.
V bajto greva z Rokom največkrat samo z dado. Takrat vzamemo rjavo potovalko in gremo peš od Vojkove pa do glavne avtobusne postaje.
Pot je dolga. En ročaj torbe drži dada, drugega jaz. Moj me reže v roko, lušči se, ampak ni mi težko, ker grem rada. Tudi če mi sosedje v Stražišču vržejo odrezan rep prašiča za vrat, tudi če vpijejo “ljubljanska srajca” za menoj. Včasih jim moram pokazati prste na rokah,ker mislijo, da imam med prsti plavalno kožico, tako kakor žaba. Zato me ne kličejo samo “ljubljanska srajca” ampak me kličejo tudi “žabarka”. Dada me včasih vpraša, ali mi je kaj hudo zaradi tega. Rečem, da mi ni, ker mi res ni.
Na avtobusu se zabavamo. Včasih srečamo Dadine prijatelje. Ko rečejo “kurc” dada reče, da to po nemško pomeni kratko. kaj kratkega koga gleda, ne razumem. Nemška beseda je tudi “kurba”. “Ko bom velika, se bom učila nemščino,” rečem Dadi. “Ker veliko že znam.”
“Jeziki so pomembni,” reče Dada.
Nekoč na avtobusu srečamo Jožo. Ogromna je. V abtobusu ni več prostora, zato stoji na prehodu med sedeži. Ker mi sedimo, je Joža ogromna še bolj. Hlače nosi. Nepremično bolščim vanjo ves čas. dada govori in govori in kar naprej nekaj razlaga. Ker ve, kam gledam, ne pusti, da kaj rečem tudi jaz. Trdno me stiska za zapestje in od časa do časa potiho sikne: “Samo ne mi ga srat!” Ko stisne premočno, se malo zvijem, pogledam Jožo in rečem zelo hitro: “Saj vem, da me stiska samo zato, da ti ne bi rekla, kakšne brke pa brado imaš!”
Joža se dela, da me ne sliši. Dada išče robec po rjavi taški, Rok pa Jožo vpraša: “Ali si ti teta ali si stric?”
Poslušava jih celo pot od Labor do bajte.
Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset
V bajto greva z Rokom največkrat samo z dado. Takrat vzamemo rjavo potovalko in gremo peš od Vojkove pa do glavne avtobusne postaje.
Pot je dolga. En ročaj torbe drži dada, drugega jaz. Moj me reže v roko, lušči se, ampak ni mi težko, ker grem rada. Tudi če mi sosedje v Stražišču vržejo odrezan rep prašiča za vrat, tudi če vpijejo “ljubljanska srajca” za menoj. Včasih jim moram pokazati prste na rokah,ker mislijo, da imam med prsti plavalno kožico, tako kakor žaba. Zato me ne kličejo samo “ljubljanska srajca” ampak me kličejo tudi “žabarka”. Dada me včasih vpraša, ali mi je kaj hudo zaradi tega. Rečem, da mi ni, ker mi res ni.
Na avtobusu se zabavamo. Včasih srečamo Dadine prijatelje. Ko rečejo “kurc” dada reče, da to po nemško pomeni kratko. kaj kratkega koga gleda, ne razumem. Nemška beseda je tudi “kurba”. “Ko bom velika, se bom učila nemščino,” rečem Dadi. “Ker veliko že znam.”
“Jeziki so pomembni,” reče Dada.
Nekoč na avtobusu srečamo Jožo. Ogromna je. V abtobusu ni več prostora, zato stoji na prehodu med sedeži. Ker mi sedimo, je Joža ogromna še bolj. Hlače nosi. Nepremično bolščim vanjo ves čas. dada govori in govori in kar naprej nekaj razlaga. Ker ve, kam gledam, ne pusti, da kaj rečem tudi jaz. Trdno me stiska za zapestje in od časa do časa potiho sikne: “Samo ne mi ga srat!” Ko stisne premočno, se malo zvijem, pogledam Jožo in rečem zelo hitro: “Saj vem, da me stiska samo zato, da ti ne bi rekla, kakšne brke pa brado imaš!”
Joža se dela, da me ne sliši. Dada išče robec po rjavi taški, Rok pa Jožo vpraša: “Ali si ti teta ali si stric?”
Poslušava jih celo pot od Labor do bajte.
Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset
