Indijska deklica prosi za bakšiš v parku Hanging Gardens, Mumbai, Indija, 2011
Družba, ki nagovarja svoje člane samo kot potrošnike, sposobne pozitivnega odziva na skušnjave trga, da bi tega obdržali pri življenju in odvrnili grožnjo recesije, ustvarja po mnenju Zygmunta Baumana nov razred revnih. V nasprotju z revnimi prejšnjih časov, ki so bili takšni, ker jim ni uspelo, da bi se vključili v proizvodne procese, je njihova krivda v tem, da ne prispevajo k porabi. »Ker niso potrošniki ali pa so neprimerni, nerazviti potrošniki, so mrtva teža, nekaj docela nekoristnega.«
Novodobni reveži se kažejo kot čista izguba, kot črna luknja, ki brez povračila golta dobrodelna prizadevanja; zaradi njihove nekoristnosti in zato, ker jih nihče ne potrebuje, lahko z njimi ravnajo z »ničelno strpnostjo«.
Če živijo v taborih, jim lahko zažgejo šotore, kakor pogosto slišimo v poročilih, ne zaradi rasnih predsodkov, kot se zlahka verjame in razglaša, temveč zato, ker je, kakor piše Bauman: "v potrošniški družbi revščina nekoristna in nezaželena. Reveži bi se lahko odkupili le, če bi jo ubrali po eni poti, po tisti, ki vodi v trgovski center, [...] kjer bi jim sprejemljiva poraba morda prinesla vsaj delno oprostitev, če že ne popolne."
Če se od revščine pri nas ozremo na neskončno bedo preostalega sveta, ali se ob tem pogledu naš moralni čut kaj zgane? Prav nič. Čeprav vemo, da revščina ni samo pomanjkanje hrane, ni samo vsakdanje srečanje z boleznijo in smrtjo. Skrajna revščina pomeni zapustiti območje človeške usode in se ob tem kot »nezgoda zgodovine« pojaviti na televizijskih ekranih, ko krmarji zgodovine obiščejo brezupne kraje, nekoč imenovane »tretji svet«; v primerjavi z načinom življenja v prvem svetu bi tretjemu svetu lahko rekli tudi »ne-svet«; zdi se kot čista antropološka nesreča, podobna vremenskim ali geološkim katastrofam, ki kličejo po pomoči pod imenom potres ali poplava.
Umberto Galimberti: Miti našega časa
Novodobni reveži se kažejo kot čista izguba, kot črna luknja, ki brez povračila golta dobrodelna prizadevanja; zaradi njihove nekoristnosti in zato, ker jih nihče ne potrebuje, lahko z njimi ravnajo z »ničelno strpnostjo«.
Če živijo v taborih, jim lahko zažgejo šotore, kakor pogosto slišimo v poročilih, ne zaradi rasnih predsodkov, kot se zlahka verjame in razglaša, temveč zato, ker je, kakor piše Bauman: "v potrošniški družbi revščina nekoristna in nezaželena. Reveži bi se lahko odkupili le, če bi jo ubrali po eni poti, po tisti, ki vodi v trgovski center, [...] kjer bi jim sprejemljiva poraba morda prinesla vsaj delno oprostitev, če že ne popolne."
Če se od revščine pri nas ozremo na neskončno bedo preostalega sveta, ali se ob tem pogledu naš moralni čut kaj zgane? Prav nič. Čeprav vemo, da revščina ni samo pomanjkanje hrane, ni samo vsakdanje srečanje z boleznijo in smrtjo. Skrajna revščina pomeni zapustiti območje človeške usode in se ob tem kot »nezgoda zgodovine« pojaviti na televizijskih ekranih, ko krmarji zgodovine obiščejo brezupne kraje, nekoč imenovane »tretji svet«; v primerjavi z načinom življenja v prvem svetu bi tretjemu svetu lahko rekli tudi »ne-svet«; zdi se kot čista antropološka nesreča, podobna vremenskim ali geološkim katastrofam, ki kličejo po pomoči pod imenom potres ali poplava.
Umberto Galimberti: Miti našega časa
