V Bombaju sem začel gospodinjstvo z nekim kuharjem, ki je bil približno tako nesposoben kot jaz. Bil je brahman. Z njim nisem ravnal kot s služabnikom, temveč kot z enakovrednim članom gospodinjstva. Polival se je z vodo, nikoli pa se ni umil. Njegov dhoti je bil umazan, nič manj tudi njegova sveta vrvica, in bil je povsem nepoučen v svetih spisih. Ampak kako naj bi dobil boljšega kuharja?
»No ja, Ravišankar,« (zakaj tako mu je bilo ime) sem ga pobaral, »kuhanje ti morda res ne gre najbolje od rok, gotovo pa poznaš sandhjo (vsakodnevno čaščenje) in tako naprej.«
»Sandhjo, gospod! Plug je naša sandhja in lopata naš vsakodnevni obred. Takšne sorte brahman sem, vidite. Živim pač od vaše milosti. Sicer mi ostane samo še poljedelstvo.«
Zatorej sem moral postati Ravišankarjev učitelj. Časa sem imel na pretek. Pol kuhe sem opravljal sam in začel uvajati angleške eksperimente v vegetarijansko prehrano. Kupil sem štedilnik in začel skupaj z Ravišankarjem voditi kuhinjo. Nobenihpredsodkov nisem imel zoper skupne obede pripadnikov različnih kast, Ravišankar ravno tako ne, in tako sva veselo vozila naprej.
Bila je le ena ovira. Ravišankar se je bil očitno zaobljubil, da bo ostal umazan in da bo takšna tudi hrana!
Mohandas K. Gandhi: Avtobiografija, Zgodba o mojih eksperimentih z resnico