Metod Bočko, fotografija: Lidija Volf, VIST, 2016
Avtobiografija in njena zgodovina
Besedo je leta 1797 v reviji Monthly Review prvi uporabil William Taylor. Avtobiografija je v razmerju z biografijo, ki temelji na virih, bolj pristranska, saj temelji na avtorjevem spominu na dogodke. Avtobiografija je lahko tudi način za predstavitev alternativnega pogleda na zgodovino.
Prve avtobiografije (Izpovedi sv. Avguština) so imele versko vzgojni namen, v renesansi so izpostavile pustolovsko dimenzijo piščevega življenja, v 18. stoletju so dobile filozofski značaj, v 19. stoletju pa obliko romana. Meja med avtobiografijo in avtobiografskim romanom ni razločna, načelno dobi status romana besedilo, v katerem romaneskna logika prevlada nad kronologijo življenjskih dejstev osebe. V obeh primerih gre lahko za življenje poznanih osebnosti, lahko pa so tudi manj poznane ali celo izmišljene.
Dejstva in izkušnje iz avtorjevega realnega življenja so pogosto izhodišče njegovega leposlovnega pisanja, takrat govorimo le o avtobiografskih elementih. Nejasna je tudi meja med avtobiografijo in spomini: spomini naj bi poročali bolj o zunanjih dogodkih piščevega življenja, avtobiografija pa bolj o njegovem doživljanju časa in okolice. Oblika avtobiografskega pisanja je tudi dnevnik.
Glavna naloga pisca avtobiografije je prepričati bralca o verodostojnosti napisanega, kar doseže z vključevanjem pisem, dokumentov, fotografij, dnevnika.
Najpogosteje so avtobiografije in avtobiografski romani napisani v prvi osebi. Prvi avtobiografski roman naj bi bil Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja (1774), ki ima obliko pisemskega romana. V modernističnem avtobiografskem romanu pisatelj reflektira lastne ustvarjalne postopke (npr. André Gide, Ponarejevalci denarja; Aldous Huxley, Kontrapunkt življenja).
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Besedo je leta 1797 v reviji Monthly Review prvi uporabil William Taylor. Avtobiografija je v razmerju z biografijo, ki temelji na virih, bolj pristranska, saj temelji na avtorjevem spominu na dogodke. Avtobiografija je lahko tudi način za predstavitev alternativnega pogleda na zgodovino.
Prve avtobiografije (Izpovedi sv. Avguština) so imele versko vzgojni namen, v renesansi so izpostavile pustolovsko dimenzijo piščevega življenja, v 18. stoletju so dobile filozofski značaj, v 19. stoletju pa obliko romana. Meja med avtobiografijo in avtobiografskim romanom ni razločna, načelno dobi status romana besedilo, v katerem romaneskna logika prevlada nad kronologijo življenjskih dejstev osebe. V obeh primerih gre lahko za življenje poznanih osebnosti, lahko pa so tudi manj poznane ali celo izmišljene.
Dejstva in izkušnje iz avtorjevega realnega življenja so pogosto izhodišče njegovega leposlovnega pisanja, takrat govorimo le o avtobiografskih elementih. Nejasna je tudi meja med avtobiografijo in spomini: spomini naj bi poročali bolj o zunanjih dogodkih piščevega življenja, avtobiografija pa bolj o njegovem doživljanju časa in okolice. Oblika avtobiografskega pisanja je tudi dnevnik.
Glavna naloga pisca avtobiografije je prepričati bralca o verodostojnosti napisanega, kar doseže z vključevanjem pisem, dokumentov, fotografij, dnevnika.
Najpogosteje so avtobiografije in avtobiografski romani napisani v prvi osebi. Prvi avtobiografski roman naj bi bil Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja (1774), ki ima obliko pisemskega romana. V modernističnem avtobiografskem romanu pisatelj reflektira lastne ustvarjalne postopke (npr. André Gide, Ponarejevalci denarja; Aldous Huxley, Kontrapunkt življenja).
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
