Pozno zvečer smo pristali v New Delhiju. V hipu me je prepojila vroča vlaga. Moker od potu in nebogljen sem obtičal na tem čudnem in tujem kraju. Potniki, s katerimi sem letel, so hitro izginili, odnesla jih je barvita, živahna množica, ki je čakala nanje.
Na majhnem trgu čez cesto so se že od zgodnjega svita zbirali rikšarji – suhi zgrbljeni možje koščenih, žilastih nog. Verjetno so slišali, da se je v hotelu ustavil sahib – ta naj bi že po definiciji imel denar – zato so potrpežljivo čakali, pripravljeni na usluge. Mene pa je že misel, da bom udobno razkrečen sedel v rikši, ki jo bo vlekel lačen, šibek suhec, ki komaj diha, navdajala z najglobljim odporom, ogorčenjem in grozo. In jaz naj bom izkoriščevalec? Pijavka?
Naj zatiram drugega človeka? Saj sem bil vendar vzgojen v ravno nasprotnem duhu! Namreč v tem, da so ti živi okostnjaki moji bratje, tovariši, bližnji, iste krvi. Ko so se torej rikšarji vrgli name, me vabili z ustrežljivimi in prosečimi kretnjami, se prerivali in borili med seboj, sem jih začel odločno odganjati, odrivati in protestirati. Začudeni niso mogli dojeti, kaj je z menoj, nikakor me niso mogli razumeti. Saj so vendar računali name, bil sem njihova edina možnost, edino upanje vsaj za skodelico riža. Hodil sem, ne da bi se obračal, neobčutljiv, nepopustljiv, ponosen, da se nisem dal zapeljati v vlogo pijavke, ki živi od človeškega znoja.
Ryszard Kapuscinski: Potovanja s Herodotom
Na majhnem trgu čez cesto so se že od zgodnjega svita zbirali rikšarji – suhi zgrbljeni možje koščenih, žilastih nog. Verjetno so slišali, da se je v hotelu ustavil sahib – ta naj bi že po definiciji imel denar – zato so potrpežljivo čakali, pripravljeni na usluge. Mene pa je že misel, da bom udobno razkrečen sedel v rikši, ki jo bo vlekel lačen, šibek suhec, ki komaj diha, navdajala z najglobljim odporom, ogorčenjem in grozo. In jaz naj bom izkoriščevalec? Pijavka?
Naj zatiram drugega človeka? Saj sem bil vendar vzgojen v ravno nasprotnem duhu! Namreč v tem, da so ti živi okostnjaki moji bratje, tovariši, bližnji, iste krvi. Ko so se torej rikšarji vrgli name, me vabili z ustrežljivimi in prosečimi kretnjami, se prerivali in borili med seboj, sem jih začel odločno odganjati, odrivati in protestirati. Začudeni niso mogli dojeti, kaj je z menoj, nikakor me niso mogli razumeti. Saj so vendar računali name, bil sem njihova edina možnost, edino upanje vsaj za skodelico riža. Hodil sem, ne da bi se obračal, neobčutljiv, nepopustljiv, ponosen, da se nisem dal zapeljati v vlogo pijavke, ki živi od človeškega znoja.
Ryszard Kapuscinski: Potovanja s Herodotom
