Emil Ludwig (25. januar 1881 – 17. september 1948) je bil nemško-švicarski pisatelj, znan po svojih biografijah in študijah zgodovinskih velikanov. Emil Ludwig (prvotno ime Emil Cohn) se je rodil v Breslauu, ki je zdaj del Poljske, 25. januarja 1881. Rodil se je v judovski družini, vzgojen je bil kot Nežid, a ni bil krščen. »Mnogi ljudje so pod Hitlerjem postali Judje,« je dejal. »Žid sem od umora Waltherja Rathenaua [ leta 1922], od tega datuma naprej poudarjam, da sem Jud."
Ludwig je študiral pravo, vendar je za poklic izbral pisanje. Sprva je pisal igre in novele, delal pa je tudi kot novinar. Leta 1906 je preselil se je v Švico, med prvo svetovno vojno pa je delal kot tuji dopisnik za Berliner Tageblatt na Dunaju in v Istanbulu. Švicarski državljan je postal leta 1932, kasneje pa je emigriral v ZDA leta 1940. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je dosegel mednarodno slavo zaradi njegovih priljubljenih biografij, ki so združevale zgodovinska dejstva in fikcijo s psihološko analizo. Po izidu njegove biografije o Goetheju leta 1920 je napisal več podobnih biografij, vključno z eno o Bismarcku (1922–24) in drugo o Jezusu (1928). Ker so bile Ludwigove biografije priljubljene zunaj Nemčije in so bile veliko prevedene, je bil eden izmed srečnih emigrantov, ki so imeli dohodek, ko so živeli v Združenih državah.
Njegove spise je Goebbels ocenil za posebej nevarne in ga je omenil v svojem dnevniku. Ludwig je intervjuval Benita Mussolinija in 1. decembra 1929 Mustafo Kemala Atatürka. Njegov intervju z ustanoviteljem Turčije se je marca 1930 pojavil v Wiener Freie Presse in je obravnaval vprašanja vere in glasbe. Intervjuiral je tudi Josifa Stalina v Moskvi 13. decembra 1931. Odlomek iz tega intervjuja je vključen v Stalinovo knjigo o Leninu. Ludwig opisuje ta intervju v svoji Stalinovi biografiji. Ob koncu druge svetovne vojne je kot novinar odšel v Nemčijo in prav njemu se lahko zahvalimo za najdbo Goethejeve in Schillerjeve krste, ki sta leta 1943 izginili iz Weimarja. Po vojni se je vrnil v Švico in leta 1948 umrl v Moscii, soseski, delu občine Ascona, v kantonu Ticino, ki je italijanski del Švice.
Leta 1944 je Ludwig napisal pismo za The New York Times, v katerem je pozval, da "lahko zavezniki izkoristijo Hitlerjev fanatizem proti Judom. Tri sile bi morale poslati razglas nemškemu ljudstvu prek letakov in nemški vladi prek nevtralnih držav; grozi, da bo nadaljnji pomor Judov vključeval strašno maščevanje po zmagi. To bi zabilo klin v že obstoječe razdore med generali in nacisti ter tudi med ultranacisti in drugimi Nemci."
V članku revije Tempo iz maja 1948 je Ludwig teoretiziral, da bi Hitler lahko preživel, če bi namesto njega dal ubiti dvojnika in kremirati. Istega leta je predsedujoči sodnik na procesu Einsatzgruppen v Nürnbergu Michael Musmanno zavrnil Ludwigovo teorijo v članku, v katerem je navedel svoje dokončno mnenje, da je Hitler umrl; Musmanno je ta mnenja razdelal v knjigi dve leti pozneje.
Ludwig je umrl v spanju blizu Ascone 17. septembra 1948.
Mladinska knjiga 1981
Obseg: 585 str.