Avtobiografski roman je pretresljiva, iskrena, tragična, a pogumna izpoved pisateljice, ki svojo zgodbo začne v idiličnem otroštvu, v toplem družinskem stanovanju, ki si ga deli z mlajšim bratom Rokom, mamo Mito, očetom ter babico Dado. Z iskrivimi opisi nam pričara vzdušje na Vojkovi ulici, kjer nikoli ne zmanjka nenapovedanih, a zmeraj dobrodošlih obiskov sorodnikov in sosedov, vonja po domači peki, cigaretnega dima ter neskončnih druženj pozno v noč.
Temu varnemu mehurčku tipičnega odraščanja v Jugoslaviji v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja zagrozi nenadna razblinitev, ko v njihova življenja poseže rak mame Mite. Nezmožnost odraslih protagonistov, da se soočijo z determinirano diagnozo, oropa 14-letno Bronjo možnosti žalovanja, predelovanja ter izražanja čustev ob mamini smrti. In kot kasneje ugotovi, ko pri dvajsetih letih tudi sama zboli za rakom, skrivanje prave narave bolezni materi pred smrtjo, bolnici vzame svobodo in pravico do soočanja s strahom ter oblikovanje lastnega odnosa do bolezni.
Bronja se kljub temu, da jo ob najbolj prelomnih trenutkih v življenju pustijo na cedilu najbližji, vrstniki in sistem, ne preda, ne obupa, ampak se bori do konca, vsekakor tudi zaradi popotnice nekoč srečnega in varnega zavetja, ki ji ga je družina dala v ključnih trenutkih njenega otroštva. In kar ji je kasneje zmanjkalo, sama išče naprej, in zdi se, da na koncu tudi najde, prav z iskreno, surovo, a prepričljivo izpovedjo svoje zgodbe, ki je na trenutke tako tragična, da vzame sapo, na trenutke iskriva in humorna, kjer se ne boji več soočati s smrtjo, samostjo, boleznijo, vlogami svojih družinskih članov ter nenazadnje sama s sabo.
Beletrina, 259 str.