Nedavno je minilo dvesto let od rojstva Charlesa Darwina, očeta evolucijske teorije, in vsak je sam pri sebi lahko ponovil v srednji šoli že s skoraj s težo aksiomov naučene teze, da je osnovno gibalo evolucije sebičnost boja za obstanek in iz tega izhajajoča naravna selekcija. Ta teorija, ki je v času od svojega nastanka dobila že skoraj dogmatične razsežnosti, se je kasneje razširila tako na mikro- (geni) kot tudi makroraven (medčloveški odnosi). Joachim Bauer, nemški profesor medicine in psihoterapevt, pa jo v knjigi Princip človeškosti inteligentno in z znanstvenim instrumentarijem postavlja pod vprašaj ter dokazuje, da je ključna lastnost evolucije sodelovanje in ujemanje, ki je potekalo že pri najbolj preprostih, še enoceličnih organizmih in se vleče vse do človeka, pri katerem so te lastnosti še bolj izrazite. Provokativno.
Samo Rugelj
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno