Naguib Mahfouz - Pot med palačama - 1. del Kairske trilogije
(Bejn el-kasrejn), 2005; 522 strani
»Dokler Naguib Mahfouz ni dobil leta 1988 Nobelove nagrade, so ga zunaj arabskega sveta poznali samo študenti arabskih in bližnjevzhodnih študijev, zvečine kot pisca slikovitih zgodb iz življenja kairskega nižjega srednjega razreda. Leta 1980 sem si prizadeval zbuditi zanimanje newyorškega založnika, ki je hotel tiskati knjige »tretjega sveta«, da bi izdal več del tega velikega pisatelja, in sicer v dobrem prevodu; po kratkem premisleku je moj predlog zavrnil. Ko sem se pozanimal, zakaj, mi je rekel (ironije ni bilo opaziti), da je arabščina kontroverzen jezik,« je v Counterpunchu leta 2001 zapisal Edward Said.
Prvi arabsko pišoči pisatelj z Nobelovo nagrado je odraščal v starodavni kairski četrti Gamalija, kar je močno zaznamovalo predvsem njegovo realistično/naturalistično obdobje, v katero sodijo tudi romani Kairske trilogije (Pot med palačama - Bejn el-Kasrejn, 1956, Palača poželenja - Kasr el-Šauk in Cukrarska - El-Sokarija, 1957), ki so mu prinesli sloves »portretista tradicionalnega mestnega življenja«. Liki, ki jih srečamo v romanih tega obdobja, so postali bralcem - in gledalcem, saj so bili po večini njegovih romanov posneti filmi - tako domači, da so njihova imena postala pridevki za vsakdanjo rabo.
»Če me bo želja po pisanju kdaj minila,« je ta veliki pisatelj izjavil v intervjuju pred nekaj leti, »bi rad, da bi bil to moj zadnji dan.«
Založba: *cf.
(Bejn el-kasrejn), 2005; 522 strani
»Dokler Naguib Mahfouz ni dobil leta 1988 Nobelove nagrade, so ga zunaj arabskega sveta poznali samo študenti arabskih in bližnjevzhodnih študijev, zvečine kot pisca slikovitih zgodb iz življenja kairskega nižjega srednjega razreda. Leta 1980 sem si prizadeval zbuditi zanimanje newyorškega založnika, ki je hotel tiskati knjige »tretjega sveta«, da bi izdal več del tega velikega pisatelja, in sicer v dobrem prevodu; po kratkem premisleku je moj predlog zavrnil. Ko sem se pozanimal, zakaj, mi je rekel (ironije ni bilo opaziti), da je arabščina kontroverzen jezik,« je v Counterpunchu leta 2001 zapisal Edward Said.
Prvi arabsko pišoči pisatelj z Nobelovo nagrado je odraščal v starodavni kairski četrti Gamalija, kar je močno zaznamovalo predvsem njegovo realistično/naturalistično obdobje, v katero sodijo tudi romani Kairske trilogije (Pot med palačama - Bejn el-Kasrejn, 1956, Palača poželenja - Kasr el-Šauk in Cukrarska - El-Sokarija, 1957), ki so mu prinesli sloves »portretista tradicionalnega mestnega življenja«. Liki, ki jih srečamo v romanih tega obdobja, so postali bralcem - in gledalcem, saj so bili po večini njegovih romanov posneti filmi - tako domači, da so njihova imena postala pridevki za vsakdanjo rabo.
»Če me bo želja po pisanju kdaj minila,« je ta veliki pisatelj izjavil v intervjuju pred nekaj leti, »bi rad, da bi bil to moj zadnji dan.«
Založba: *cf.
