Knjiga Dobre kalorije, slabe kalorije je velik korak k pretrganju tesne miselne zveze med debelostjo, požrešnostjo in lenobo, saj Taubes dokazuje, da imajo geni, hormoni in kemija vsaj enako pomembno vlogo pri pridobivanju telesne teže kakor prehranjevalne navade. Avtor z vseh strani pregnete številna mnenja in hipoteze, ki so v preteklosti pa tudi v modernem času vplivale na trende v medicini in vedênje populacije. Svoje prepričljive argumente za odgovornejšo in bolj logično, bolj naravno prehrano Taubes nadrobno razgrne v treh tematskih sklopih: ›Hipoteza o maščobi in holesterolu‹, ›Hipoteza o ogljikovih hidratih‹ ter ›Debelost in uravnavanje teže‹.
Knjiga odpravlja številne predsodke o prehrani, ki se v današnjem času rumenih medijev in družbenih omrežij širijo kot požar, pri tem pa pogosteje sledijo popularnim in komercialnim kakor strokovnim argumentom. Taka trdovratna prepričanja na primer učijo, da so maščobe nekaj slabega, ogljikovi hidrati pa dobri; ali da prehrana z nizko vsebnostjo maščob spodbuja hujšanje in zagotavlja boljše zdravje. Taubes trdi, da za debelost ni kriva količina, temveč kakovost zaužitih kalorij; ogljikovi hidrati (zlasti rafinirani, tisti v belem kruhu in testeninah) pa zvišujejo raven inzulina in spodbujajo kopičenje maščob.
Knjiga odpravlja številne predsodke o prehrani, ki se v današnjem času rumenih medijev in družbenih omrežij širijo kot požar, pri tem pa pogosteje sledijo popularnim in komercialnim kakor strokovnim argumentom. Taka trdovratna prepričanja na primer učijo, da so maščobe nekaj slabega, ogljikovi hidrati pa dobri; ali da prehrana z nizko vsebnostjo maščob spodbuja hujšanje in zagotavlja boljše zdravje. Taubes trdi, da za debelost ni kriva količina, temveč kakovost zaužitih kalorij; ogljikovi hidrati (zlasti rafinirani, tisti v belem kruhu in testeninah) pa zvišujejo raven inzulina in spodbujajo kopičenje maščob.
