Naguib Mahfouz  - Pot med palačama - 1. del Kairske trilogije
(Bejn el-kasrejn), 2005; 522 strani

»Dokler Naguib Mahfouz ni dobil leta 1988 Nobelove nagrade, so ga zunaj arabskega sveta poznali samo študenti arabskih in bližnjevzhodnih študijev, zvečine kot pisca slikovitih zgodb iz življenja kairskega nižjega srednjega razreda. Leta 1980 sem si prizadeval zbuditi zanimanje newyorškega založnika, ki je hotel tiskati knjige »tretjega sveta«, da bi izdal več del tega velikega pisatelja, in sicer v dobrem prevodu; po kratkem premisleku je moj predlog zavrnil. Ko sem se pozanimal, zakaj, mi je rekel (ironije ni bilo opaziti), da je arabščina kontroverzen jezik,« je v Counterpunchu leta 2001 zapisal Edward Said. 

Prvi arabsko pišoči pisatelj z Nobelovo nagrado je odraščal v starodavni kairski četrti Gamalija, kar je močno zaznamovalo predvsem njegovo realistično/naturalistično obdobje, v katero sodijo tudi romani Kairske trilogije (Pot med palačama - Bejn el-Kasrejn, 1956, Palača poželenja - Kasr el-Šauk in Cukrarska - El-Sokarija, 1957), ki so mu prinesli sloves »portretista tradicionalnega mestnega življenja«. Liki, ki jih srečamo v romanih tega obdobja, so postali bralcem - in gledalcem, saj so bili po večini njegovih romanov posneti filmi - tako domači, da so njihova imena postala pridevki za vsakdanjo rabo. 
​
»Če me bo želja po pisanju kdaj minila,« je ta veliki pisatelj izjavil v intervjuju pred nekaj leti, »bi rad, da bi bil to moj zadnji dan.«

Založba: *cf.

Tomaž Mastnak: Liberalizem, fašizem, neoliberalizem, 2015; 185 strani

Mastnakova idejno zgodovinska knjiga Liberalizem, fašizem, neoliberalizem interpretira liberalizem (in pri tem ne nasede njegovi zlorabi pojma osebne svobode) kot sistem nebrzdane akumulacije kapitala in kot ideologije neomejenega uveljavljanja interesov zasebne lastnine, ki nasprotuje državni regulaciji in demokratičnemu vplivu ljudstva nanjo. Liberalizem je skozi čas za podporo akumulaciji uporabljal razne oblike nasilja, od pajdašenja s fašističnim razbijanjem ljudskih političnih gibanj prek prilaščanja skupnih dobrin do nove oblike vladnosti, ki jo sproža neoliberalna ekonomizacija vseh področij življenja. To, kar danes opažamo kot ekscese kapitalizma in kot vračanje fašizma, je po Mastnaku pravi obraz liberalizma, ki spet neovirano uporablja vase integrirane fašistične metode za ustvarjalno destrukcijo. Avtor vidi edino alternativo v obnovi demokracije kot sredstva za politično artikulacijo ljudstva.
Prvi del knjige je posvečen pojmovni operativni razliki med liberalizmom in neoliberalizmom, drugi zgodovinskim vezem med liberalizmom in fašizmom, tretji analizira utemeljitev politične razlastitve ljudstva v besedilih nacističnih političnih teoretikov, sklepni del pa zaokrožuje knjigo s prikazom neoliberalnega projekta politične razlastitve ljudstva in reaktivacije nasilja.

Založba cf*

​

Samir Amin - Sodobni imperializem

V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati.

​In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo.

Založba *Cf 
​Obseg 305 str.

Za Daniela Kleina sta smisel in naloga starosti povsem nekaj drugega kot smisel in naloga obdobja srednjih let, zato v Potovanjih z Epikurjem za razliko od drugih avtorjev, ki o dobri starosti razmišljajo kot o čim bolj učinkovitem discipliniranju telesa in izogibanja boleznim, Klein svojo pozornost namenja iskanju pomena in nematerialni esenci starosti.

V središču njegovih misli ne najdemo diete, vadbe ali napotkov za uresničevanje čim bolj dejavne starosti, temveč vprašanja o vlogi dolgčasa in potencialu samote, razmislek o eksistencialni avtentičnosti in filozofiji izpolnitve, lekcijah, ki se jih za dobro življenje lahko naučimo iz metafizike, praktičnosti stoicizma, prednosti čuječnosti in pomena duhovnosti.

Ko razmišlja o starosti, se ne zateka po pomoč h kozmetični ali farmacevtski industriji, ki se trudita, da bi ‘polepšali’ in ‘popravili’ naše pomanjkljivosti, in ponujata izdelke, ki naj bi nas obvarovali pred tem, da bi postali seksualno, estetsko, telesno in možgansko ‘stari’. Obrne se raje na izkušnje filozofov, kot so Montaigne, Kierkegaard, Husserl, Heidegger in Sartre, ustvarjalcev kot so Dickens, Wilde, Sinatra, in Fellini, analitikov kot sta denimo Jacoby in Erikson, ter razmišlja, kakšna vodila za dobro starost lahko najdemo v njihovih delih. Pri tem pogosto kompleksne in abstraktne filozofske razmisleke konkretizira in ilustrira na primerih, ki so bralcu razumljivi, ne da bi jih ob tem banaliziral.

Kot denimo, ko navaja anekdoto o bogatem Američanu, ki na grškem otoku sreča starega gospoda, ki sedeč na kamnu s kozarcem uza v roki lenobno opazuje sončni zahod. Američanu ne gre v glavo zakaj gospod, ki ima v lasti oljčni nasad, ne pobere vseh oliv temveč jih samo nekaj poje, ko mu to zapaše. Če bi obral vse in jih prodal v Ameriko, bi lahko mastno zaslužil, mu svetuje. In nadaljuje, da bi si z denarjem lahko kupil veliko hišo in najel služabnike, on pa bi ves čas počel, kar bi si želel. Grk ga zgolj trapasto pogleda in vpraša, če misli to, da bi sedel na kamnu in ob sončnem zahodu srkal uzo. Klein v Grkovi vsakdanji modrosti vidi Epikurjev nasvet, da se je za srečo v starosti najbolje zanesti na enostavne užitke: »Ne le, da so cenejši, tudi manj obremenjujejo staro telo.«

Daniel Klein nam predstavi možnost, kako se je Epikur ukvarjal s pobegom od sveta poslov in politike, po današnjih besedah iz pridobitništva, tekmovalnosti in potrošništva. Piše, da se epikurejci niso preveč zanimali za politiko. Verjeli so, da je za zadovoljstvo nujen umik iz javnega življenja. Vsak naj živi in pusti živeti, vsak naj se trudi za lastno srečo. Danes bi kdo temu rekel spodbujanje osebnostne rasti, kdo drug individualizma, morda pa lahko v teh besedah zasledimo zametek avtohtone samoupravne skupnosti, ki je po mnenju nekaterih eden od možnih izhodov iz sedanjega ponorelega sveta. Ob tem omenja grške upokojence, ki so se med čakanjem na dodelitev pokojnine vrnili iz Aten v domače vasi na Kreti in se lotili kmetovanja: »Tu lahko preživiš ves teden, ne da bi porabil en sam evro … Sveža hrana raste na njivi.« A ta pobeg iz poslov in politike sam pri sebi iskreno prevprašuje, ko pravi: »Če bi bil človek rad zvest samemu sebi, mora namreč sam odkriti, kaj ga osrečuje. In če hočem biti jaz sam sebi zvest, se moram vprašati, kaj neki počnem tu za pisalno mizo s kupom zapiskov pred seboj, pri triinsedemdesetih.«

Besedilo je povzeto po spremni besedi Otta in Tomaža Gerdine.

​Založba OPRO
​Obseg: 143 str.

Kitajska študija je knjiga, ki je temeljito pretresla medicinske in nutricionistične kroge po vsem svetu. Avtor v njej pojasnjuje mehanizme delovanja človeka (vpliv hrane na zdravje oziroma bolezen) in človeške družbe (medsebojno prepletenost prehranske, farmacevtske, medicinske industrije, ter znanosti, šolstva in politike). Ponuja nam usodno pomembno orodje za preprečevanje in zdravljenje skoraj vseh bolezni in informacije o realnih zmožnostih sodobne farmacevtske medicine.
Dr. Campbell je ena največjih znanstvenih avtoritet na svetu; na njegove raziskave ni imel vpliva nihče: ne industrija, ne oblast, ne lastne finančne koristi. Njegovo temeljno vodilo je iskanje resnice.
Uči nas, kako se z lahkoto spremenimo iz pasivnih »kupcev zdravja in daljšega življenja« v ljudi, ki si bodo zagotovili velikanske koristi, četudi že imajo napredovane kronične oz. avtoimunske bolezni, vključno z rakom, diabetesom, multiplo sklerozo, lupusom, artritisom …

Založba Sitis
obseg: 398 str.

Ali ima kapitalizem prihodnost?
Prihodnja desetletja bodo prinesla presenetljive pretrese in hude preizkušnje. Nekaj jih bo videti zelo novih, nekaj precej starih. Številni bodo ustvarili politične dileme in zahtevali izjemno težke odločitve. To se utegne zgoditi prav kmalu in bo zagotovo vplivalo na življenje tistih, ki so zdaj mladi. Toda to ni nujno slabo ali edinole slabo. V desetletjih, ki so pred nami, se bodo odprle tudi možnosti, da delamo stvari drugače kakor prejšnje generacije. V pričujoči knjigi na podlagi našega sociološkega znanja o svetovni zgodovini raziskujemo in razpravljamo o tem, kakšne bodo najverjetneje te preizkušnje in možnosti. Navsezadnje je najbolj skrb zbujajoče to, da je pred skoraj tremi desetletji s koncem hladne vojne postalo skoraj nemoderno – celo neprimerno – razpravljati o možnih prihodnostih sveta in še zlasti o obetih kapitalizma.

Naš kvintet se je zbral, da napiše to nenavadno knjigo, ker se na obzorju zarisuje nekaj velikega: strukturna kriza, veliko večja od sedanje velike recesije, ki se utegne za nazaj zdeti samo prolog v obdobje hujših težav in temeljitejših preobrazb. Immanuel Wallerstein pojasnjuje, zakaj napovedovati zlom kapitalističnega sistema. V naslednjih treh ali štirih desetletjih bodo kapitalisti tega sveta že zasitili globalne trge in ker bodo nanje z vseh strani pritiskali družbeni in ekološki stroški poslovanja, ne bodo več zmogli sprejemati običajnih naožbenih odločitev. V zadnjih petsto letih je bil kapitalizem kozmopolitska in eksplicitno hierarhična ekonomija svetovnega-trga, v kateri so lahko elitni dejavniki, ugodno umeščeni v geografskem centru tega sveta, pobirali velike in sorazmerno varne dobičke. Toda Wallerstein trdi, da bo to zgodovinsko stanje, četudi dinamično, nazadnje zadelo – tako kakor zadenejo vsi zgodovinski sistemi – ob svoje sistemske omejitve. Po tej hipotezi se lahko kapitalizem konča s polomom samih kapitalistov.

Randall Collins se ukvarja z bolj specifičnim mehanizmom, ki zbuja dvom o tem, da ima kapitalizem prihodnost: s političnimi in z družbenimi posledicami, ki jih bosta čutili dve tretjini izobraženega srednjega razreda, tako na Zahodu kakor globalno, ko bosta postali strukturno brezposelni, ker bo njihova delovna mesta nadomestila informacijska tehnologija. Ekonomski komentatorji so pred kratkim zaznali redčenje srednjega razreda, toda zdi se, da bi to zadevo rajši prepustili političnim odločitvam. Collins si je sistematično ogledal pet izhodov v sili, ki so v preteklosti rešili kapitalizem pred družbenimi stroški njegovega gona po tehnološki inovaciji. Nobeden izmed znanih izhodov se ne zdi zadosti močan, da bi nadomestil delovna mesta v storitvah in administraciji, ki jih je tehnologija izrinila. Kapitalizem 19. in 20. stoletja je mehaniziral ročno delo, toda to je nadomestil z rastjo števila delovnih mest za srednji razred. Smer, v kateri gre visokotehnološko 21. stoletje, potiska srednji razred v odvečnost. To nas pripelje do druge hipoteze: Se lahko kapitalizem konča, ker srednji razred ne bo več igral vloge političnega in družbenega blažilca udarcev?

Craig Calhoun pa, prav nasprotno, trdi, da je reformirani kapitalizem mogoče rešiti. Calhoun razvija misel, glede katere se vsi strinjamo, da kapitalizem ni samo tržna ekonomija, temveč tudi politična. Institucionalni okvir kapitalizma oblikuje politična izbira. Strukturna protislovja so morebiti res inherentna delovanju kompleksnih trgov, na področju politike pa je trge mogoče razrešiti ali pustiti, da neovirano propadejo. Z drugimi besedami: bodisi se bo del zadosti prosvetljenih kapitalistov spoprijel s svojimi sistemskimi stroški in odgovornostmi ali pa se bo še naprej vedel kot nepremišljen zastonjkar – to so namreč lahko počeli vse odtlej, ko so  pred eno generacijo začeli usihati liberalni/levi izzivi. Na vprašanje, kako radikalen bo prehod od sodobnega kapitalizma k novemu prihodnjemu sistemu, ni odgovora. Centralizirana socialistična ekonomija je ena možnost, še bolj verjeten pa je državni kapitalizem po vzoru Kitajske. Trgi lahko v prihodnje obstajajo, celo če kapitalistični načini lastnine in financ propadejo. Kapitalizem lahko preživi, izgubil pa bo nekaj svoje zmožnosti, da bi poganjal globalno ekonomsko integracijo.

Michael Mann podpira socialdemokratično rešitev za probleme kapitalizma, a hkrati opozarja še na globlje probleme, ki nastajajo zato, ker so viri moči multipli. Poleg kapitalizma to vključuje politiko, vojaško geopolitiko, ideologijo in mnoštvo svetovnih regij. Zaradi take kompleksnosti po Mannovem mnenju prihodnosti kapitalizma ni mogoče napovedati. Najhujša grožnja, ki pa jo je mogoče popolnoma natančno predvideti, je ekološka kriza, ki se bo zaosstrovala vse 21. stoletje. Ta utegne preiti v bitko za vodo in hrano ter se končati z  onesnaženjem in množičnimi migracijami, s katerimi se bo večala možnost totalitarizmov in celo jedrskih vojn. Mann to povezuje z osrednjo temo te knjige: s prihodnostjo kapitalizma. V Mannovi analizi je krizo podnebnih sprememb tako težko ustaviti zato, ker izhaja iz sedanje globalizacije dominantnih institucij – kapitalizem je nebrzdan lov za dobičkom, avtonomne nacionalne države vztrajajo pri svoji suverenosti, porabniki s svojimi individualnimi pravicami pa dajejo legitimnost tako modernim državam kakor trgom. Rešitev ekološke krize bo potemtakem zahtevala bistveno spremembo v institucionalnih razmerah sedanjega življenja.

Vse to so strukturne projekcije, podobne »stresnim testom« v gradbeništvu ali – zdaj vsem nam dobro znanim –, testom v bančništvu. Nihče od nas v svoji prognozi kapitalizma ne graja, a tudi hvali ga ne. Seveda ima vsak svoje moralno in politično prepričanje. Toda kot zgodovinski sociologi vemo, da usoda  človeških družb – tistih, ki so presegle elementarno raven lovsko-nabiralniških skupin – vsaj zadnjih deset tisoč let ni bila odvisna od tega, koliko dobrega ali zla so proizvedle. Naša razprava ni razprava o tem, ali je kapitalizem boljši ali slabši od katere koli doslej obstoječe družbe. Vprašanje je, ali ima prihodnost.

Iz tega vprašanje odmeva stara prerokba. Pričakovanje, da bo kapitalizem propadel, je bilo v središču uradne ideologije Sovjetske zveze, ki je sama propadla. Toda ali to zagotavlja prihodnost kapitalizma? Georgi Derluguian prikaže, kje je dejanski prostor sovjetskega eksperimenta v večjem okviru svetovne geopolitike, ki je nazadnje povzročila njegovo samouničenje. Pojasni tudi, kako se je Kitajska izognila kolapsu komunizma, hkrati pa postala najnovejši čudež kapitalistične rasti. Komunizem ni bil uresničljiva alternativa kapitalizmu. Toda način, kako se je sovjetski blok po letu 1989 nenadoma končal z najširšo mobilizacijo od spodaj in s slepo paniko med elitami, morda napoveduje nekaj pomembnega o politični prihodnosti kapitalizma.

Pričujoča knjiga ne govori o scenarijih za sodni dan. V nasprotju s poslovnimi in varnostnimi analitiki, ki napovedujejo kratkoročno prihodnost, tako da spreminjajo variable v obstoječih sistemih, mi pravimo, da strogo določeni scenariji niso smiselni. Dogodki so preveč naključni in ni jih mogoče napovedati, ker so odvisni od množice individualnih delovanj  in spremenljivih okoliščin. Za silo je mogoče izračunati samo globljo strukturno dinamiko. Dva izmed nas, Collins in Wallerstein, ki zdaj ne vidi izhoda za kapitalizem, sta že v sedemdesetih letih 20. stoletja napovedovala konec sovjetskega komunizma. Toda nihče ni mogel napovedati ne datuma ne tega, da bodo nekdanji člani centralnega komiteja iracionalno uničili svoje nekdanje trdne položaje supermoči. Takega izida ni bilo mogoče napovedati, ker ni bilo treba, da se je zgodil tako, kakor se je.

Prav to, da je naša prihodnost politično nedoločna, nas navdaja z upanjem, da nismo obsojeni na konec. Sistemska kriza rahlja in razbija strukturne omejitve, ki so same dediščina preteklih dilem in institucionalnih odločitev prejšnjih generacij. Vsakdanje poslovanje postaja nevzdržno in v takih zgodovinskih krizah poti peljejo v razne smeri. Kapitalizem je bil hkrati s svojo »ustvarjalno uničevalnostjo« starejših tehnologij in oblik proizvodnje tudi vir neenakosti in propadanja okolja. Resna kriza kapitalizma je lahko možnost, da bi na novo organizirali človeške zadeve na Zemlji tako, da bi bil rezultat večja socialna pravičnost in Zemlja, na kateri je laže živeti.

Trdimo – in to je pomembno –, da zgodovinski sistemi lahko izumirajo na bolj ali manj uničujoče načine, medtem ko se spreminjajo v nekaj drugega. Človeške družbe so v zgodovini preživele revolucionarne izbruhe, trenutke ekspanzivnega razvoja in boleče dolga obdobja zastoja ali celo nazadovanja. Čeprav tega nihče noče, je med možnimi izidi globalne krize v prihodnosti tudi zadnja možnost. Zaradi vse večjih stroškov in družbenih pritiskov bi lahko politične in ekonomske strukture sedanjega kapitalizma kratko malo izgubile svojo dinamiko. To lahko strukturno pelje v to, da svet razpade na defenzivne, notranje zatiralske in ksenofobične bloke. Nekateri to vidijo kot spopad civilizacij, drugi kot uresničitev orwellovske antiutopije 1984, ki jo vsiljujejo najnovejše tehnologije elektronskega nadzora. Med rešitvami, kako sredi ekstremnega konflikta spet vzpostaviti družbeni red, se utegne prebuditi fašizem, a tudi možnost za dosti širšo demokracijo. V pričujoči knjigi smo hoteli poudariti predvsem to.

V zadnjih desetletjih je v politiki in v vodilnih družbenih vedah prevladovalo mnenje, da ni treba niti pomisliti na večjo strukturno spremembo. Neoklasična ekonomija utemeljuje svoje modele na domnevi, da je družbeni univerzum temeljno nespremenljiv. Ko se zgodi kriza, prilagoditvene politike in tehnološke inovacije vselej obnovijo kapitalizem. To je le empirična posplošitev. To, da kapitalizem obstaja že petsto let, ni nikakršno jamstvo, da bo trajal večno. Kulturno-filozofski kritiki raznih postmodernih usmeritev, ki so kot antigibanja nastale v osemdesetih letih 20. stoletja, ko so se  utopični upi iz leta 1968 umaknili frustraciji in je sovjetski socializem očitno prišel v krizo, so prav tako sprejeli podmeno, da je kapitalizem večen – a ne brez velikega odmerka eksistencialnega obupa. Zato so kulturni postmodernisti ostali brez volje, da bi pogledali strukturnim realnostim v obraz. V sklepnem poglavju se bomo vrnili k bolj podrobni razpravi o sedanjem položaju sveta, z njegovim intelektualnim ozračjem vred.

Pričujočo knjigo smo zanalašč napisali v bolj dostopnem jeziku, ker bi radi svoje trditve odprli za širšo razpravo. Temeljitejšo razčlembo naših trditev, z vsemi opombami vred, je mogoče najti v monografijah, ki smo jih napisali vsak posebej. Področju, na katerem smo največ profesionalno raziskovali, navadno rečemo analiza svetovnih-sistemov ali makrozgodovinska sociologija. Makrozgodovinski sociologi raziskujemo vire kapitalizma in moderne družbe, a tudi dinamiko starih imperijev in civilizacij. Ker opazujemo dolgoročne družbene vzorce, pravimo, da človeška zgodovina doživlja raznovrstna protislovja in konflikte in se v dolgih obdobjih kristalizira v nestalne konfiguracije križajočih se struktur. In ker se glede tega kar strinjamo, smo lahko  skupaj napisali prvo in zadnje poglavje, ki oklepata to knjigo. Imamo pa tudi vsak svojo posebno teorijo in izvedensko področje ter stališča, ki se kažejo v posameznih poglavjih. Pričujoča knjižica ni manifest, ki ga pojemo v en glas. To je razprava med enakimi, ki diskutirajo na temelju svojega poznavanja nekdanjih in sedanjih človeških družb. Zato je tudi povabilo, da se resno in odkrito vprašamo, kaj je lahko naslednji veliki obrat v svetovni zgodovini.

Še to: Ali prerokujemo, da bo prišla nekakšna vrsta socializma? Razumen odgovor – bolje kakor prazna polemika, ki izhaja iz ideološke vere – mora imeti dva dela. Prvič: ne prerokujemo, pač pa vztrajamo pri pravilih znanstvene analize. Tukaj to pomeni, da hočemo z razumno natančnostjo pokazati, zakaj se stvari lahko spremenijo in kako bomo morda prešli iz enega zgodovinskega položaja k drugemu. Ali bo končna postaja socializem? Naše razmišljanje sega v prihodnost srednjega dosega, v naslednjih nekaj desetletij. Randall Collins se sprašuje: Kaj bi lahko odvrnilo grozečo revščino srednjih razredov, katerih vloga v tržni organizaciji, usmerjeni v dobiček, je postala tehnološko odveč? Ta organizacija bi se lahko preoblikovala v socialistično reorganizacijo produkcije in distribucije – se pravi, v politično ekonomijo, ki je zavestno in kolektivno usklajena in načrtovana tako, da bi postala večina ljudi relevantna. Prav strukturna širitev problemov razvitega kapitalizma nam tako kaže, da je socializem najbolj verjetna zamenjava za kapitalizem. Toda nismo pozabili naukov, ki nam jih je dala izkušnja 20. stoletja s komunističnimi in socialdemokratskimi državami. Socializem ima svoje probleme, v glavnem na področju pretirane organizacijske centralizacije, ki daje veliko priložnosti za politični despotizem in sčasoma upočasni ekonomsko dinamiko. Četudi bi krizo kapitalizma rešili po socialističnem vzorcu, bi se problemi socializma vrnili v središče zanimanja. Collins, ki gleda celo dlje v dolgoročno prihodnost, trdi, da tudi socializem ne bo trajal večno in da bo svet nihal med raznimi oblikami kapitalizma in socializma, ki se bosta oba spotikala ob svoje pomanjkljivosti.

Craig Calhoun in Michael  Mann vidita v projekcijah, ki so na drugačen način optimistične, možnost, da se bodo nacionalne države povezale med seboj, ker jim bodo grozile ekološke in jedrske nesreče. To, trdita, lahko zagotovi nenehno vitalnost kapitalizma v bolj mehki socialdemokratski različici globalizacije. Georgi Derluguian pravi: Kar koli bi utegnilo priti po kapitalizmu, ne bo nikoli podobno komunističnemu vzorcu. K sreči so zgodovinske razmere za »trdnjavo socializma« v sovjetskem slogu minile hkrati z geopolitičnimi in ideološkimi spopadi minulega stoletja. Immanuel Wallerstein pa pravi, da je samo po sebi nemogoče napovedati, kaj utegne nadomestiti kapitalizem. Alternativi sta bodisi nekapitalistični sistem, ki pa bo vseeno še naprej imel hierarhične in polazirajoče značilnosti kapitalizma, bodisi relativno demokratičen in relativno egalitaren sistem. Mogoče je, da bo iz tranzicije izšlo več svetovnih-sistemov. Tudi Calhoun meni, da se utegnejo za spopad z zunanjimi grožnjami in notranjimi tveganji kapitalizma razviti bolj narahlo povezani sistemi. To mnenje sicer nasprotuje razširjeni podmeni, da je svet postal ireverzibilno globalen. Pa vendar, naj ponovimo: Katera teorija podpira to ideološko trditev?

Misleci in politični voditelji vseh prepričanj 20. stoletja so se dokazano motili v svojem ideološkem prepričanju, da pelje v prihodnost ena sama pot, prepričanju, ki so ga poskušali vsiliti strastni zagovorniki kapitalizma, komunizma in fašizma. Nihče od nas se ne podpiše pod utopistično stališče, da je z voljo mogoče vse doseči, pokažemo pa lahko, da naše družbe lahko sestavimo skupaj na več različnih načinov. Rezultat je močno odvisen od političnih vizij in volje, ki prevladajo po velikih krizah, se pravi, v temeljnih trenutkih zgodovine. Taki trenutki so v preteklosti pogosto povzročili politično razsulo in revolucije. Nas pet pa močno dvomi, da pretekle revolucije, ki so se, pogosto zelo nasilno,  zgodile v posameznih državah, napovedujejo, kakšne bodo na globalni ravni prihodnje politike v zvezi s kapitalistično krizo. Ta ugotovitev nam vliva upanje, da je v prihodnje mogoče stvari narediti bolje.

Kapitalizem ni fizična lokacija, kakršni sta kraljeva palača ali finančna četrt, da bi ga lahko zasedla revolucionarna množica ali se z njim spopadli ljudje, zbrani na idealistični demonstraciji. Tudi ni samo zbirka »modrih« politik, ki jih je treba sprejeti in popraviti, kakor svetujejo uvodničarji poslovnih časopisov. Stara ideološka iluzija številnih liberalcev in marksistov je, da je kapitalizem zgolj mezdno delo v tržnem gospodarstvu. To je bilo temeljno prepričanje vseh taborov v 20. stoletju. Mi se zdaj ukvarjamo s škodljivimi posledicami tega prepričanja. Trgi in mezdno delo so obstajali že dolgo pred kapitalizmom in družbena koordinacija prek trga bo skoraj zagotovo preživela kapitalizem. Kapitalizem, trdimo, je samo ena izmed zgodovinskih konfiguracij trgov in državnih struktur, v kateri je zasebna  ekonomska korist, do katere je dovoljeno priti s skoraj vsemi sredstvi, prvi med cilji  in mera za uspeh. Drugačna, bolj zadovoljujoča organizacija trgov in človeške družbe utegne postati mogoča.
​
Temelje za to trditev smo postavili v pričujoči knjigi in v številnih prejšnjih razpravah. Za konec pa si privoščimo kratko zgodovinsko pravljico: Ljudje sanjajo o tem, da bi leteli, že od starih časov, vsaj tako dolgo kakor sanjajo o socialni pravičnosti. Nekaj tisoč let so bile to le sanje. Potem je prišel čas balonov in cepelinov. Kakšno stoletje so ljudje eksperimentirali s temi napravami. Rezultati so bili, kot vemo, različni, včasih popolnoma katastrofalni. Toda takrat so imeli inženirje, znanstvenike in družbeno strukturo, ki je podpirala in spodbujala inventivnost. Preboj je prišel z novimi stroji in aluminijastimi krili. Zdaj lahko vsi letimo. Večina se navadno gnete na cenenih sedežih, samo drzni pa uživajo v pilotiranju malih letal ali motornih padal. Poleti pa so prinesli tudi grozo: bombardiranje in brezpilotnah letala. Tehnologija obrača, človek obrne. Stare sanje se lahko uresničijo, čeprav nas to utegne prisiliti v nove težke odločitve. Vendar pa je optimizem nujen zgodovinski pogoj za mobilizacijo čustvenih energij v svetu, ki ima na izbiro strukturno divergentne možnosti. Preboji postanejo mogoči, ko mišljenje in razpravljanje o alternativah dobita zadosti podpore in javne pozornosti.

Tekst *cf založba

(Does Capitalism have a Future?)
2013; 231 strani

Rusko-izraelski prevajalec, publicist, novinar in pisatelj Israel Šamir (1947) se je rodil v Novosibirsku. Že v mladih letih se je pridružil disidentskemu gibanju in bil tudi član elitne padalske enote ter udeleženec vojne na egiptovski fronti. Kot novinar radijske postaje Glas Izraela je delal v državah jugovzhodne Azije. Znan je po odličnem poznavanju političnih razmer na Bližnjem vzhodu, njegovo poročanje pa velja za neposredno in neustrašno. Je avtor več knjig, med drugimi tudi Kabale oblasti.
V pričujoči knjigi so zbrani njegovi kritični spisi in članki, v katerih Šamir obravnava teme, ki so pogosto zamolčane. Brezkompromisno razkriva resnico o svetovnih zarotah, sionskih starešinah, »krvavi kleveti«, Katinu itn. Pri tem ohranja potrebno distanco, obenem pa jasno izraža odpor do ksenofobije, šovinizma in sionizma. Neusmiljen je do vseh oblik izkoriščanja malih ljudi, ki velikokrat padejo v mline boja za oblast med skupinami elitnih posameznikov. Šamir sovraži nasilje v vseh pojavnih oblikah in trdi: »Če ne ustavimo nasilja, je Apokalipsa neizogibna«. Njegovi prispevki v Kabali oblasti razkrivajo ozadje neizprosnih zgodovinskih in družbenih mehanizmov, ki bralca silijo v bolj poglobljeno raziskovanje obravnavanih tem.

​tekst: Bukla

Obseg: 304 str.

Dom Vasco da Gama, prvi grof Vidigueira, portugalski pomorščak in admiral, * 1460 ali 1469 Sines ali Vidigueira, Alentejo, Portugalska, † 24. december 1524, Cochin, Kerala, danes Kochi, Indija. 
Bil je eden najuspešnejših evropskih raziskovalcev v obdobju odkritij, vodja prve odprave, ki je iz Evrope priplula do Indije. Z obplutjem Afrike je Portugalski odprl pomorsko pot do Indije in na vzhod ter razbil dotedanji arabski monopol nad trgovino z začimbami.

Konstantin Iljič Kunin - Vasco da Gama
Mladinska knjiga, 1956
Obseg - 207 strani