Svetlana Aleksijevič - Černobilska molitev, Kronika prihodnosti

26. aprila 1986 ob enih, 23 minut in 58 sekund je niz eksplozij porušil četrti blok jedrske elektrarne v Černobilu. V nekaj dnevih je postalo jasno, da posledice černobilske nesreče ne bodo omejene samo na Ukrajino in bližnjo Belorusijo, saj so povišano radioaktivno sevanje kmalu zaznali po vsem svetu. Černobil je tako postal sinonim za največjo tehnološko katastrofo 20. stoletja.

Aprila 1986 sem bil v vojski in do nas so le počasi pronicale vesti o nesreči v jedrski elektrarni, ki se je zgodila v ukrajinskem Černobilu blizu beloruske meje, kjer je niz eksplozij porušil reaktor in stavbo četrtega bloka elektrocentrale. Nas so samo svarili, da tisto leto ni dobro jesti preveč zelenjave, za Belorusijo, ki sama niti ni imela nobene jedrske elektrarne, pa je bila to nacionalna katastrofa, saj je na kontaminiranem območju živel vsak peti Belorus, od tega 700 tisoč otrok. Kasneje so se za nekaj desetkrat povečala rakava obolenja, zvišala se je umrljivost itn. »Nihče jih ni nič opozoril, poklicali so jih zaradi navadnega požara …« pripoveduje Ljudmila Ignatenko, žena gasilca, ki je kmalu po gašenju požara v centrali v mukah umrl zaradi prevelike doze sevanja. Ali pa fant, ki je od očeta gasilca izprosil kapo, jo nosil in kasneje dobil tumor v glavi … Strašne, a resnične (post)černobilske zgodbe.
​
Knjiga Černobilska molitev je posvečena jedrski nesreči, vendar je ta dogodek zanjo le izhodišče – po avtoričinih besedah to ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu po Černobilu. Beremo jo lahko kot molitev posebne vrste, ki se posveča spominu na žrtve in preživele na samosvoj način, z neizprosnim in nazornim prikazom grozljivih posledic nesreče. Namesto objektivnega opisovanja so nanizane osebne pripovedi, osebne zgodbe ljudi, ki so vse to res doživeli in zdaj pripovedujejo, vsak na svoj način. Vsak pripovedovalec je priča černobilske katastrofe oziroma tega, kar ji je sledilo, zato je knjiga še pretresljivejša. Kljub vsej tragičnosti pa je v nekaterih zgodbah tudi kanček humorja, črnega humorja. Kratke anekdote in šale s černobilsko tematiko ne samo popestrijo knjigo in pokažejo nekoliko vedrejšo plat življenja, ampak poudarjajo tudi misel, ki jo je mogoče čutiti v ozadju – da življenje vendarle teče dalje.

Založba Modrija, zbirka Poteze, 328 strani

Stanko Kušljan se je rodil 30. maja 1919 v številni družini, kjer je bilo sedem otrok. Bil je četrti po vrsti, imel pa je tudi dva polbrata in polsestro. Doma so imeli žago in mlin. Bilo je veliko dela, zato so morali že zgodaj poprijeti tudi otroci. Po končani osnovni šoli se je Stanko izučil za krojača. Nekaj časa je delal v Višnji Gori, potem pa je šel služit vojaški rok. V tem času se je začela vojna. Živo se spominja, kako se je v skupini šestih Slovencev peš odpravil proti domu.
Doma se je kmalu pridružil krajevni organizaciji Osvobodilne fronte, kjer je deloval do odhoda v partizane.  V partizane je odšel 9. marca 1942. Tega dne je iz Šentjerneja odšlo 21 fantov. Odšli so na Toplo Reber, kjer je bila Novomeška četa. Tam se je hitro zbralo več kot sto partizanov. Spomladi istega leta so se razdelili na tri skupine in sicer na Gorjansko, Mokronoško in Topliško četo. 13. maja 1942 je bil na Pragu v Gorjancih ustanovljen Gorjanski bataljon, ki je deloval na področju od desnega brega Krke do slemen Gorjancev ter od Podbočja do Uršnih sel. Njihovo območje delovanja je bilo tudi v Beli krajini in v hrvaškem Žumberku.

Lojze Podobnik
Pogovori s Stankom Kušljanom
Izdano v samozaložbi
Na Gmajno 3, Šentjernej

Obseg: 120 strani

Walter Rodney: Kako je Evropa podrazvila Afriko

Knjiga Kako je Evropa podrazvila Afriko (1972) si je že ob prvi izdaji pridobila status sodobne klasike in temeljne literature na področju afriških in (post)kolonialnih študij. V njej je Rodney združil obe plati svojega delovanja. Zgodovinsko raziskavo, podkrepljeno s strokovnimi in znanstvenimi viri, ki pa je napisana privlačno in razumljivo in je namenjena vsem, ki želijo razumeti vpetost Afrike v svetovni kapitalski sistem od zgodnje moderne naprej. Rodney pokaže, da so stiki med Evropo in Afriko ne samo pripeljali do podrazvoja Afrike (demografska ekstrakcija zaradi transatlanske trgovine s sužnji, ekonomsko izkoriščanje), temveč je bil ta toliko večji, ker se je na njegov račun Evropa razvijala hitreje, kot bi se sicer. Rodney nedvoumno pokaže, da so posledice kolonialističnega podrazvoja Afrike še vedno aktualne, njihova odprava pa nujna za enakomeren in primerljiv razvoj afriškega kontinenta z ostalim svetom. Prevod knjige zapolnjuje vrzel na področju omenjenih študij, hkrati pa dopolnjuje razumevanje vloge Evrope v svetovnozgodovinskih in ekonomskih procesih.
​
Walter Rodney (1942–1980) je bil vplivna osebnost na najmanj dveh področjih. Na akademskem področju je bil zgodovinar, ukvarjal se je z zahodno afriško obalo, Afriko nasploh, Gvajano in Sovjetsko zvezo. Poleg tega je bil aktivist in politik, univerzitetni pedagog in izrazit kozmopolit. Življenjska pot ga je vodila iz rodne Gvajane na Jamajko, v Anglijo, Tanzanijo. Umrl je v politično motiviranem bombnem atentatu.

Založba cf*, 2021; 477 strani

Kako postanem BUDA v petih tednih
avtor: Giulio Cesare Giacobbe
obseg: 120 strani

Priročnik Kako postanem buda v petih tednih ne govori o budizmu, temveč nas uvede v psihološko metodo, ki jo je učil Buda, da postanemo budni (buda). To pomeni, da smo vedri in srečni, pa naj se zgodi karkoli.Resnično lahko postanemo buda v petih tednih in ta knjiga nas o tem prepriča. V Italiji so je prodali več kot 400.000 izvodov in tako Giulio Cesare Giacobbe s svojim praktičnim in hkrati humornim tekstom pomaga ljudem odkriti lastno notranje bogastvo. Uvede nas v svet psihologije, ki temelji na orientalskih tehnikah dobrega počutja in notranjega miru.Če sledimo preprostim navodilom v tej knjigi, se osvobodimo trpljenja, ohranimo duševno skladnost, vedrino in ljubezen.

Boštjan Videmšek, Matjaž Krivic - PLAN B - 263 str.
Miran Juvančič - Ukročena divjina - 228 str.
Gary Taubes - Dosje sladkor 320 str.
Minqi Li - Vzpon Kitajske - 250 str.
James Cook - Potovanje okrog sveta - 383 str.
Petra Pogorevc - RAC, 500 str.
Karl Schlohel - Vonj imperijev - 184 str.
Douglas Adams - Štoparski vodnik po galaksiji - 169
Goran Vojnović - Čefurji raus - 199 str.
K. Kunin - Vasco da Gama - 207 str.
Israel Šamir - kabala oblasti - 304 str.
Immanuel wallerstein - Ali ima kapitalizem prihodnost? - 231 str.
Colin Campbell - Kitajska študija - 398 str.
Orhan Pamuk - Bela trdnjava - 176 str.
Daniel Klein - Potovanja z Epikurjem - 143 str.
Samir Amin - Sodobni imperializem - 305 str.
Tomaž Mastnak - Liberalizem, fašizem, neoliberalizem - 185 strani
Naguib Mahfouz  - Pot med palačama - 522 str.
Skupina Bilderberg - Daniel Estulin - 238 str.
Andrea Komlosy - Delo - 344 str.
Steven Bach: Leni Riefenstahl - 504 str.
Barbara Trnovec - Neskončno potovanje Alme Karlin - 163 str.
Alma Maximiliana Karlin - samotno potovanje - 440 str.
Alma Maksimilijana Karlin - Urok Južnega morja - 391 str.
Mark Manson - Dol mi visi - 230 str.
Mark Manson - Vse je v kurcu - 342 str.
Masanobu Fukuoka - Revolucija ene slamice - 359 str.
_________________________________________________________
Skupaj:   -    27 knjig      -       7.978 str.

​

Revolucija ene slamice 

Masanobu Fukuoka je japonski kmet in filozof, ki v svoji knjigi uvaja bralca v umetnost kmetovanja skozi zenovski pogled.»Če vprašam, ali je borovec po naravi pokončen ali skriv­ljen, se bojim, da bo imel malokdo pripravljen odgovor. In če rečem, da nobena od teh oblik ni naravna, bo to že zenovski koan,« pravi Masanobu Fukuoka. 


Kmet in filozof, ki je s svojim načinom kmetovanja predstavil praktičen izraz tega, kar se je v sedemdesetih letih začelo opisovati kot permakultura, v knjigi Revolucija ene slamice (izdala založba Porezen, prevedel Domen Kavčič) uvaja bralca v umetnost kmetovanja skozi zenovski pogled oziroma vzhodnjaško resničnost sveta predstavi skozi svoje kmetovanje in življenje. 

Pridelek brez obdelovanja tal 

V njegovem delu ima pojem nedelovanja izjemen pomen. Priznajmo; za kmeta, ki ves dan prečepi, sključen v skrbi za svoj pridelek, nad zemljo, je to res zelo nenavaden pojem. A pri Fukuoki je marsikaj nenavadno. Navsezadnje je, tudi zato, eden redkih kmetov, ki je govoril v OZN in se srečeval s pomembneži iz politike in gospodarstva. Vsakomur je dokazovač, kako je mogoče pridelovati riž in žito brez obdelave tal, gnojenja in kemikalij, le s kolobarjenjem in zastiranjem. Zaradi teh praktičnih primerov je Fukuokova knjiga izvrstno berilo tudi za ljubiteljske pridelovalce hrane, ne le za filozofe in zelene aktiviste. Njegov način kmetovanja ne izčrpava naravnih virov, kot se to dogaja pri človekovem nenehnem umovanju, kako da je treba nekaj početi in kako ne. Človek bi si moral vzeti pravico, da ne dela nič, poudarja Fukuoka. Vse ostalo ga vodi v propad, še posebej današnja znanost, na katero se avtor še posebej huduje. Svet se namreč ne spreminja na bolje z dejavnostjo, ampak z nedelovanjem. 


In prav slama je pri tem kmetu z otoka Šihoku na jugu Japonske v neprecenljivo pomoč pri naravnem načinu kmetovanja, saj zemljo zastira, hkrati služi kot gnojilo, za povrhu pa ob trosenju slame izgine potreba po obdelavi tal in s tem po mehanizaciji. Fukuoka s kritiko mehaniziranega kmetovanja nenehno izpostavlja razliko med zahodnjaško voljo do neposredne akcije, ki je za Fukuoko pogubna, in tradicionalno vzhodnjaško logiko vplivanja na svet z nedelovanjem, ki predpostavlja transformacijo z ustvarjanjem pogojev zanjo.

Enost človeka in njegovega okolja

Prvi pogoj za transformacijo v pridelavi hrane je, da vržemo slamo. A da to ni tako preprosto, se zaveda tudi Fukuoka. Leta in leta traja, preden se človek odreče veri, da je bilo njegovo dosedanje početje pravilno. Toda ko začne revolucijo ene slamice, bo z njo zanetil kres, ki bo požgal celoten niz zblojenih ide­ologij. Ne le na področju sodobnega kmetijstva, opremljenega s sodobnimi tehnologijami, zaradi katerih ni pridelovanje hrane nič drugega kot ropanje naravnih virov, ampak tudi v družbeni nadstavbi, če rečemo po marksistično. 

Sprevržena agrikultura je namreč kriva za izrojeno kulturo meščanstva, je trdno prepričan kmet in mislec. Počelo pridelave hrane je v enosti človeka in njegovega okolja ter v samooskrbi. Današnje kmetovanje pa uničuje naravo, ubija zemljo in njene ljudi. Napačno kmetovanje po njegovem izhaja iz zablode zahodnjaške filozofije, ki temelji na sloviti Descartesovi misli: Mislim, torej sem. Japonec, navajen videti sebe kot neodtujeni del narave, ta izrek preprosto, a lucidno razloži: človek (po kartezijanski miselnosti op.a.) torej obstaja zato, ker misli, in zaradi tega obstaja tudi vse ostalo, ves svet. Ker človek potrjuje obstoj vsega, takšna miselnost tudi naravo pojmuje kot naravo za človeka, ki jo potemtakem lahko izkorišča v svoj prid po mili volji, četudi za to žrtvuje metulje in kačje pastirje. 

Po vzhodnjaški misli pa je človek le košček v sestavljanki narave, tako kot pes in mačka, krt in deževnik, gledano z očmi narave ni razločka med človekom in drugimi oblikami narave. Toda avtor ne varčuje niti s kritikami na račun vzhodne misli. Razlikovanje med jinom in jangom je zanj prav tako le razločevalna logika, ki ne more biti končni cilj, to pa je resnično razumevanje enosti.

»Če ločiš zemljo od neba, sveta kot celote ne moreš spoznati. Da bi spoznal svet, moraš nebo in zemljo nujno gledati kot celoto. Ni drugega načina, kot zavreči pojmovanje človeka kot nekaj, kar stoji nasproti nebu in zemlji, žrtvovati svoj jaz,« razprede misel na klasično vzhodnjaški način kmetovalec iz Šihokuja. Enaki, nerazločevalni, tipično zenovski, so tudi njegovi pogledi na idealno, naravno prehrano: »Prehrana je hrana, in ni hrana, je v človeku in je zunaj njega.«

Prava hrana ima naraven okus

Ta izjava je po našem zahodnem razmišljanju protislovna, saj smo navajeni misliti, da je neka stvar samo takšna in ne drugačna. V zenovskem načinu je takšna logika popolnoma legitimna: ista stvar je zanesljivo takšna in drugačna – hkrati. Večpomenskost enega pojava je v vzhodnjaški misli nekaj povsem normalnega, saj je vse v vesolju med seboj povezano in vsaka stvar je v različnih medsebojnih odnosih do drugih – hkrati. »Šele ko se hrana in telo in srce v naravi popolnoma zlijejo, postane resnična naravna prehrana uresničljiva«, postane na tem mestu vzneseno pesniški pridelovalec riža in mandarin. Zanj je prava hrana le tista, ki ima naraven okus, a takšna hrana se ne izdeluje, opozarja avtor, ker kadar kuhinja pomeni predelovanje naravnega okusa v poseben eksotičen okus, da bi ustregla človekovim pričakovanjem, je to lažna kultura, pribije.

Če o kmetovanju večinoma ne vemo nič, pa o hrani vsi vemo nekaj, in na tem mestu se lahko zdijo njegova stališča neprepričljiva. Za Fukuoko je kultura skoraj vedno le sprevržena, če ne vrača človeka k naravi. Človek je lahko duhovno bitje le kot naravni človek, pravi, če ga nekoliko parafraziramo, vendar ima kultura tudi družbeni vidik. Ta pa je, zelo posplošeno rečeno, da prevaja in razlaga razmerja med ljudmi. Ko je začel človek uživati hrano zaradi okusa, ne pa zato, ker je bil lačen, je postala hrana kulturni simbol, ki nekaj pripoveduje o človekovem družbenem, ne le naravnem okolju, pripoveduje o razmerjih med ljudmi. Tako kot brez narave namreč tudi brez družbe ni človeka.

Končajmo z mislijo, v kateri je bržkone zajet tudi odgovor na uvodno vprašanje. Fukuoka pravi: »Samo spoznanje, da je nič brezkončno bogastvo, pred naravnim človekom razgrne vse obstoječe.« Narava ne prenese zapovedovanja, razločevanja in predpisovanja, »ker je pretočna in vsak hip drugačna, ker se nenehno spreminja in človek ne more dojeti resnične oblike ničesar.« Naš razločevalni um torej ne more dojeti nenehno izmuzljivega obraza narave, za katero je borovec pač – (tudi) borovec. Skrivljen ali raven je le za nas.

Število strani: 359