Bočko Metod
  • Home
  • About
  • Slovenia
    • I Feel Slovenia
    • Slovenia Country
    • Slovenian Mountains
    • Arboretum
    • Base 20
    • Bolnica Franja
    • Carnival
    • Coronazoic
    • Cycling Around Slovenia
    • Dolenjska
    • Idrija Laces
    • Izola
    • Kurent / Korant
    • Laufarija
    • Old Cars
    • Oldtimers
    • Passion Play
    • Planica
    • Prekmurje
    • Salt Plant
    • Slak Museum
    • Slovenian Railways
    • Tractors
    • Velika planina
    • Vinarium
    • War museum
    • Zastava / Fiat
  • Ljubljana
    • Architecture
    • Auto salon
    • Bicycle Revolt
    • Covid_19
    • Cukrarna
    • Erased
    • Everyday People
    • Gregorčki
    • Ljubljana
    • Low Angle
    • Majski protest
    • Mosque
    • OF Day
    • Plečnikova Ljubljana
    • Pro et Contra
    • Sleeping beauties
    • SLO30Y
    • Šmarna gora
    • Tiporenesansa
    • ZOO
    • Žale
  • Africa
    • African Batik
    • Busmen
    • Egypt
    • Etosha
    • Himba
    • Kilimanjaro
    • Kruger Park
    • Morrocco
    • Namibia
    • Namibia Tour
    • Namibian People
    • Naukluft
    • Shona
    • South Africa
    • Tanzania
    • Tunisia
    • Zanzibar
    • Zimbabwe
  • Asia
    • Bali
    • Bangkok
    • India
    • Indonesia
    • Iran
    • Iran Tour
    • Iranian People
    • Kathakali
    • Khajuraho - India
    • Mini Tibet
    • Mumbai / Bombay
    • North India
    • Persepolis
    • South India
    • Siberia
    • Singapore
    • Taj Mahal
    • Varanasi
  • Europe
    • Adriatic
    • Athens
    • Barcelona
    • Beograd
    • Budapest
    • Camino
    • Dubrovnik
    • Frankfurt
    • Fusine
    • Greece
    • Istra
    • Korčula
    • London
    • Monte Zermula
    • Novi Sad
    • Osijek
    • Paris
    • Prague
    • Rhodes
    • Roma
    • Sarajevo
    • Szeged
    • Trieste
    • Vaticano
    • Venezia
    • Wienna
    • YUGO Cycling Tour
    • Zagreb
  • Music
    • Bijelo dugme
    • Bruce Springsteen
    • Buena Vista
    • Dalmatinske klape
    • Dubioza kolektiv
    • The Eagles
    • Esma Redžepova
    • Faraoni
    • Frajle
    • George Michael
    • Harlem Gospel Choir
    • Joe Cocker
    • Lojze Slak
    • Magnifico
    • Musicians
    • Oliver Dragojević
    • Organ Music
    • Parni valjak
    • Red Army Orhestra
    • Red Star
    • Romano Galuso
    • Skadarlija
    • Svetlana Makarovič
    • Šukar
    • Tereza Kesovija
    • Toni Cetinski
    • Uroš Perič
    • Vieux Farka Toure
    • Vlado Kreslin
  • Events
    • Sport >
      • Beach Volley
      • Black Bike Story
      • Canoe Tacen
      • Eurobasket
      • Marathon
      • Obstacle Challenge
      • YUGO Cycling
      • Various
    • Various >
      • Activism
      • Ambienti
      • Back Sides
      • Black & White
      • Body Painting
      • Body Shadows
      • Book Fair
      • Books & More
      • Cutty Sark
      • Fast Fashion
      • Food
      • Fotopraktikum
      • Global Warming
      • House Design
      • Indigo
      • Madame Tussauds
      • Minimundus
      • Moreška
      • Museum May 25
      • Poems
      • Portraits
      • Sex Museum
      • Showrooms
      • Toy Museum
      • Yugonostalgia
  • Blog
    • Diary
    • Readings
    • Fotopis
  • Contact
    • Privacy Policy

Hoba meteorit

17/9/2021

0 Comments

 

​Padli meteorit in odštekani Joe

Grootfontain je sicer mirno in provincialno mestece, ki služi lokalnim farmerjem za nabavo potrebščin in upravne zadeve, premore pa  znamenitost, ki je edinstvena na svetu. Semkaj je nekako pred 30.000 - 80.000 leti (khm, kar precej rezerve so si vzeli) treščil meteorit in odkar pa ga je leta 1920 odkril lokalni farmer, je postal turistična atrakcija in je zdaj na ogled svetovni javnosti. 

Hoba Meteorit (kot se imenuje) je po sestavi večinoma iz železa in niklja in je težak okrog 60 ton. Bojda so ga nekako 6 ton že odkrhnili nepridipravi. Sicer pa je kockaste oblike, okrog njega pa so pozidali stopničasto galerijo za turistične oglede. Selfiji padajo kot za stavo! Všeč so mi duhoviti napisi na stavbi in ob njej. Privoščimo si še zadnji zajtrk na prostem in jo mahnemo po dolgi poti (skoraj 600 km sicer dobre asfaltne ceste) do Windhoeka.

Windhoek si uspemo ogledati tudi podnevi in priznati moramo, da se je razvil v prav lepo in urejeno mesto. Tukajšnji župan bi lahko z ljubljanskim tekmoval za najlepše mesto na svetu (ali vsaj v Afriki!). Zvečer si rezerviramo mizo v eni najboljših restavracij v mestu "Joe's Beerhouse - A Great Escape". Restavracija pravzaprav ni enotna stavba, sestavljena je iz številnih prizorišč z raznovrstnimi omizji, ki so opremljena z najrazličnejšo kramo, eksponati, skulpturami in uporabnimi predmeti: slike, kipci, afriška umetnost, namibijska obrt, odsluženi predmeti, pisalni stroj, wc školjka, umivalnik, lutke, posoda, brivnik, kamin, lonci, cekarji, lesene klopi in mize iz masivnega lesa, raznovrstne lučke in svetila... ni da ni! Pa na stotine stekleničk izpitega Jägermeisterja... 

Vse skupaj deluje kot dokaj urejen in funkcionalen kaos. Na vrhu strehe pa kraljuje pravi pravcati mini morris - avtomobil. Hrana odlična! Najboljša kar sem jo jedel v Namibiji. Privoščim si mesni tris: "Namib bush fire" (spingbok - kudu - orix), izvrstno, okusno, navdušujoče, za prste obliznit! Nekateri si naročijo krokodila, drugi spet klasiko z wildebeestom ali zebro, vse je zares odlično! Tale Joe je res mojster!
​
Zjutraj odhod in prestavljen let: Air Namibija nas preloži na British Airways, mudi se nam v Johannesburg. Tu nas južnoafriški birokrati pustijo čakati pred okenci za cheking, a končno nam uspe ujeti letalo za Istambul. Zjutraj se z letalom pol ure (sic!) vozimo po novem letališču v Istambulu, ker smo pristali na neki zunanji stezi. Letališče je zares ogromno, odprli so ga oktobra 2018 z aprilom 2019 pa je pričelo delovati s polno kapaciteto.
​
​Še skok na naslednje letalo do Ljubljane in po uri in pol se skozi okno prikaže domača pokrajina in zadnje mesto pred pristankom - Domžale.
0 Comments

Med grmičarji

17/9/2021

0 Comments

 

Med iskrenimi ljudmi

Kdor ne zna vsaj malo vihteti volana in kdor ne ve kdaj in kako vklopiti štirikolesni pogon pri terencu, ta bo težko prišel do ljudstva San ali bushmanov, kot jim pravijo zahodnjaki. Pri nas jim pravimo grmičarji. Njihova domovanja so globoko v zaledju prostranega področja, poraščenega z gozdom in nizkim grmičevjem. Prebijamo se po nekaj deset kilometrov dolgi ozki poti, večinoma po sipki mivki in globokih kolesnicah in večkrat nam komaj uspe spravito avto skozi naslednji ovinek.

Grmičarji so eno najprijaznejših ljudstev, kar sem jih doslej imel priložnost srečati, in prva misel, ki mi pride nasproti, je verz iz pesmi Majde Sepe: Med iskrenimi ljudmi. Moški, ki tekoče govori angleško, nas popelje v njihovo tradicionalno naselje in predstavi vaščane, nato pa skupaj krenemo v gozd, kjer nam pokažejo starodavne veščine tega ljudstva. Vsako drevo in vsak grm namreč skriva določeno koristno funkcijo, ki jo s pridom izkoristijo, bodisi da jim nudi okusen sok ali zdravilo za bolezen, mazilo za kožo ali dišavo za kuho.

Prikažejo tudi kako se zaneti ogenj z drgnjenjem suhe palice, kako se nastavlja pasti in strelja z lokom. Žal jim danes država prepoveduje lov na živali, s katerim so se preživljali skozi stoletja, tako da so obsojeni na preživljanje s prodajo okrasnih predmetov ali boren zaslužek, ki ga občasno dobijo z delom v naseljenih krajih.

Njihova govorica vsebuje značilne tleske z jezikom in edina beseda, ki si jo uspem zapomniti je ničkolikokrat ponovljeni vzklik "kadžar!", kar naj bi pomenilo toliko kot, živijo, dobro, super, halo, hura, zdravo, ali kar je še podobnega. Vzklikajo jo na koncu vsakega stavka, ali če se jim nekaj dobro posreči prikazati. In tudi mi nato veselo ponavljamo "kadžar", če jih želimo za kaj še posebej pohvaliti.

Večer z grmičarji je nepozaben: skuhamo jim velik lonec pašte in ostane jo še za naslednji dan, a je vsa zmanjkala še isto noč. Grmičarji nimajo hladilnikov in so zlagoma vso pojedli, pa tudi lačni so bili zadosti. Priredijo nam ples slonov: ženske se postavijo v polkrog ob ognju in s petjem in ploskanjem spremljajo moške pri njihovem plesu. Še nikoli nisem prisostvoval nečemu tako prvinskemu. Kjer koli po svetu sem že srečeval indogena ljudstva in spremljal njihove običaje, vedno sem imel občutek, da je to le del njihove folklore, ki je namenjena turistom. Tukaj tega občutka nimam.

​To so zares pravi, pristni, neponarejeni in iskreni - grmičarji.
0 Comments

Etosha nacionalni park

17/9/2021

0 Comments

 

​Etosha zavita v prah in pepel kot Pompeji

Med velike sesalce v nacionalnem parku Etosha spadajo lev, leopard, slon, nosorog, žirafa, wildebeest, gepard, hijena, gorska in ravninska zebra, springbok, kudu, gemsbok in antilopa eland. Za nekatere od njih enostavno ni najti slovenskega izraza. Recimo springbok je kot naša srna, rjavo bele barve in z drobnimi rožički; kudu je bolj podoben gamsu, ima progasto rjavo kožo z nekaj grive in spiralasto zavite rogove; gemsbok je rjave barve z belo-črno progasto glavo in ravnimi ošiljenimi rogovi; eland pa ima drobne prečne proge po telesu, je precej močne rasti in če ne bi imel ošiljenega gobca, bi precej spominjal na naše govedo. 

Sicer pa je bila Etosha nekoč cvetoč naravni park s številnimi in raznovrstnimi živalmi ter bogatim rastlinjem, dandanes pa se je vsled večletne suše, ki pesti to deželo, veliko teh živali preselilo v sosednjo Botsvano ali še dlje na vzhod proti Južni Afriki. Kdor je že videl kakšen drug park v Afriki, recimo Krugerjev v Južni Afriki, Ngorongoro v Tanzaniji ali Tsavo v Keniji, bo tukaj verjetno malce razočaran.

​Še vedno je opaziti veliko živali, a so le-te precej shirane in zaprašene od suhe zemlje, ki jo raznaša veter, mnogo jih je tudi pomrlo od lakote. Država rešuje problem suše tako, da je zgradila nekaj umetnih napajalnih lukenj, kamor se živali hodijo napajat in tudi krmit. Tu so tudi primerne točke za turiste, željne opazovanja in fotografiranja divjadi. 

Dva dneva, kolikor jih namenimo raziskovanju Etoshe in potepanju po njenih zaprašenih cestah, nam vseeno nudita dovolj priložnosti za obisk vseh živalskih rodov in vrst, ki jih premore tukajšnji živalski svet. O rastlinju pa žal ni kaj dosti reči, suša ga je izpila do trnjev in trde skorje in veter ga je posul s prahom kot Vezuv Pompeje...
0 Comments

Med gepardi

17/9/2021

0 Comments

 

​Otjiwarongo, gepardi in zgodovinski muzej v Tsumebu

Na farmi gepardov nas pričaka starejši bel par, mož in žena, lastnika farme, nam najprej razložita pravila obnašanja, ko se bomo gibali med udomačenimi gepardi: nobenih naglih kretenj, nobenega glasnega govorjenja, sončna očala pospravimo v torbico, ker to geparde lahko zmoti... Trije gepardi ležerno lenuharijo v senci dreves in ko se jim približamo, nam pustijo, da jih pogladimo po glavi (po hrbtu in drugih delih telesa to ni priporočljivo!). Tisti, z resnimi fotoaparati, naredimo nekaj studijskih portretov teh impozantnih živali, mobitelčkarji pa veselo nažigajo selfije.

Popoldne okrog 17.00 ure, ko hranijo ostale geparde (tu jih imajo okrog 15), se s terenskim vozilom in na odprti prikolici odpeljemo na drugi del farme (ki sicer obsega nekaj sto hektarjev površine), da bi opazovali hranjenje gepardov. Živali se kaj kmalu zberejo okrog vozil, saj je to običajen čas, ko dobijo sveže meso za pod zob, dva samca pa si z glasnim renčanjem izborita prostor najbližje vozilu s hrano. Ostali gepardi na varni razdalji potrpežljivo čakajo, kdaj bo priletel kos mesa tudi do njih. Ko še zadnji gepard dobi svoj kos, se vsi umaknejo na varno in pod kakšno senco, da v miru prebavijo svoj obrok. Predstava je za danes končana.

Na poti proti nacionalnemu parku Etosha se ustavimo tudi v majhnem rudarskem mestecu Tsumeb, kjer imajo zelo lično opremljen muzej zgodovinskih eksponatov in zbirko mineralov, ki jih kopljejo tod okoli. Tsumeb je tudi sicer rudarsko središče pokrajine, kjer kopljejo bakreno rudo in več kot 200 drugih mineralov, vključno s srebrom, cinkom in kadmijem. Muzej ponuja pregledno razstavo ljudstev, ki so in še živijo na tem področju, vključno s predmeti in orodji za vsakdanjo rabo; prav tako pa prikazuje najrazličnejšo oborožitev in opremo nemške kolonialne vojske, ki se je na tem prostoru bojevala proti napredovanju Angležev. 

Muzej je sicer odprt od 9.00 - 12.00 ure dopoldne, a nam je prijazna upravnica muzeja podarila še dodatno urico, ker smo prišli ravno pet minut pred dvanajsto. Takšna skupinica pač ne obišče muzeja vsak dan...
0 Comments

Himba ljudstvo

17/9/2021

0 Comments

 

​Opuwo, alkohol, Himbe in večerni ples

Opuwo, mestece, ki edino zasluži to ime v severno namibijski pokrajini Kaokoland, nas pričaka z bučno glasbo iz lokalnega bara. Tu se zbira mestna mladina in se že zjutraj vdaja alkoholu ob hreščeči glasbi, ki para ušesa. Tu pijače ni moč naročiti drugače, kot da pokažeš s prstom nanjo, govora se namreč ne sliši.

Tu v bližini živi pleme Himba (ki kot narod spadajo k Hererom), za razliko od njih pa še vedno živijo precej prvinsko: oblačijo se kot njihovi predniki (torej minimalno), barvajo si kožo z rdečo barvo in nosijo značilne dredaste kitke (ženske seveda!). Pravzaprav že majhnim deklicam naredijo dve naprej štrleči kitki, medtem ko imajo dečki le po eno - tako se torej ločijo med seboj. Ko deklica dobi prvo menstruacijo, je godna za ženitev in tedaj ji pripada tipična himba-style pričeska.
Koče imajo zgrajene iz lesenih palic, vejevja in prsti ter s slamnato streho, živijo pa predvsem od živinoreje. 

Ko prispemo v vas, nas sprejmejo ženske in otroci, moških ni opaziti - verjetno so gnali živino na pašo. Ena od žensk nam pokaže, kako se dela rdeče barvilo, ki si ga Himbe vtirajo v kožo, da bi dobili rdečkast lesk in si zaščitili kožo pred soncem. S kamnom tre okro ob kamnito podlago in tako dobljeni prah zmeša z živalsko maščobo ter na koncu dobi mazilo, ki daje Himbam tako značilno opečnato rdečo barvo.
​
Ostale ženske in otroci naredijo velik krog na dvorišču vasi in razprostrejo predse vse okraske in izdelke, ki jih premorejo za turistično prodajo. Kakšno ogrlico ali zapestnico si je res vredno kupiti.

Zvečer si postavimo kamp ob robu vasi in povabimo Himbe na večerjo. Ponudimo jim največji lonec kuhanega riža in omako iz currija in očitno jim naša večerja zelo tekne. Na koncu jim postrežemo še z vrečko bombonov, ki so jo seveda zelo veseli. V zahvalo nam zakurijo taborni ogenj in zaplešejo ob njem. Ritem ob petju si dajajo s ploskanjem in cepetanjem in tudi brez vsakršnih inštrumentov glasba zveni v noč kot veličasten koncert.
0 Comments

Spitzkoppe

17/9/2021

0 Comments

 

​Namibijski Matterhorn, lunin mrk in življenje na Marsu

Do gorskega masiva Spitzkoppe prispemo po strašansko prašni cesti pozno popoldne, tako da si že v mraku postavljamo šotore in pripravljamo posodo za kuhanje. To je tudi naš prvi tabor (od skupno treh), v katerem ni nobene vode, tušev ali wc-ja. Vso vodo, s katero bomo kuhali, se umivali ali pili, moramo pripeljati s seboj. Pokrajino rdeče ožarjajo poslednji sončni žarki in zdi se, kot da bi pristali na rdečem planetu.

Občutek je veličasten: Neil Armstrong je stopil zgolj na Luno, mi pa smo pristali na Marsu! Le tega ne vem, za katerim grmom je on opravljal malo in veliko potrebo, tukaj namreč ni najti primernih za to opravilo. Smo pa zato zvečer nagrajeni z delnim luninim mrkom, ki počasi polzi skozi roj žarečih zvezd, ki so tukaj tako blizu kot lučke nad jaslicami v božičnem času.

Zjutraj se odpravimo na manjši pohod (pardon - trekking) ali bolje rečeno na vzpon na enega od skalnih grebenov. Spitzkoppe so znane po ošiljenih vrhovih piramidaste oblike, veter in pesek pa sta obrusila posamezne skale v krogličaste oblike, tako da delujejo kot zapuščena kukavičja jajca v tujem gnezdu. Najvišji vrh Groot Spitzkoppe je visok 1.728 metrov in primeren le za izkušene hribolazce.

Tudi vzpon na naš vrh je precej strm in varovan z jekleno vrvjo - zahteva pa vsaj nekaj kondicije in pazljivosti ter primerno obutev. Na vrhu se nam odpre prekrasen pogled na pokrajino tam spodaj, ki samo potrdi moje prepričanje, da ni potrebno leteti do Marsa, da bi spoznali, kakšno je življenje na njem.

Vodnik, ki nas vodi pri vzponu, nas odpelje do previsne stene, v katero so vrisane starodavne risbe bushmanov. Predvsem gre za prizore lova na živali. Vendar pa so risbe slabo vidne in težko razpoznavne. Boljše od teh bomo videli kasneje ob naši poti v Twyfelfontainu, kljub temu pa je razlaga o življenju plemena San (oz. bushmanov) zelo zanimiva. Ob spustu pri vznožju gore nas pričakajo otroci in domačini s svojimi okrasnimi izdelki.

​Čas je za šoping...
0 Comments

Cape Cross

17/9/2021

0 Comments

 

Cape Cross, kjer se morje sreča s puščavo

Leta 1486 je prvi Evropejec stopil na namibijska tla, to je bil portrugalski pomorščak Diogo Cão, ki je seveda takoj na obali zasadil križ svoje veroizpovedi (v bistvu je postavil kamniti križ) in od tedaj dalje se ta kraj imenuje Cape Cross. Dve kasnejši repliki tega križa sta ohranjeni še danes. Ampak bolj kot križ je zanimiva kolonija tjulnov, ki poseljuje tukajšnji obalni pas morja in puščave in šteje od 150 - 210 tisoč živali. Tukajšnji tjulni so podvrsta rjavih tjulnov (Arctocephalus pusillus), ki so doma tudi v Avstraliji in pripadajo eni od 33 najbolj pogostih vrst tjulnov na svetu.

​Kolonija tjulnov je zares ogromna in kamor seže oko, se ob obali Atlantskega oceana raztezajo telesa špehnatih živali, ki me še najbolj spominjajo na turistično sceno Bola na Braču. Vsakih nekaj sekund se oglašajo samci z gromkimi glasovi, ki si s tem skušajo priboriti prostor na plaži ali odgnati neželjenega vsiljivca. Samice malo bolj piskajoče a nič kaj bolj nežno kličejo mladiče, ki se prerivajo za najboljši položaj pri sesanju matere. Že v naprej smo opozorjeni, da lahko na plaži zdržimo le kratek čas zaradi smradu, ki ga oddajajo iztrebki živali, a mene to sploh ne moti (očitno sem v življenju vonjal še vse kaj hujšega), tako das preživim prijetno urico druženja s tukajšnjimi tjulni.

Všeč mi je njihova ležernost, prepuščajo se toplim žarkom zimskega sonca, poležavanju v pesku in zvoku valovanja morskih valov... Skorajda popolni Carpe Diem! Vendar bognedaj, da bi kdo zmotil njihovo uživaško pozo ali ogrozil njihov položaj v skupini. Tedaj znajo pokazati zobe in njihov gromki glas! Ne bi rad bil zraven...
0 Comments

Kozorogov povratnik

17/9/2021

0 Comments

 

​Kozorogov povratnik, flamingi, knjižnica in quadi

Iz kampa v Sesriemu krenemo proti severu ob robu puščave Namib in se najprej ustavimo ob znaku "Tropic of Capricorn", ki naznanja, da se od tu dalje pričenja tropsko področje. Blizu naselja Solitaire naletimo na trgovino, bar in bencinsko črpalko tri v enem (kot kocke za pomivalni stroj), kjer v puščavski pokrajini leži nekaj odsluženih avtomobilov spoštljive starosti in kljubujejo času, soncu in vetru. Zarjavel a slikovit prizor.

​A naš cilj je jata flamingov, ki domujejo ob jezeru blizu Swakobmunda - enega najbolj nemških mest v Namibiji. Flaminge ujamemo na levi nogi, ko si ravno urejajo perje, in ko naša horda z mobiteli in malo večjimi fotoaparati pridrvi ob rob jezera, se le-ti jadrno dvignejo in odletijo na bolj oddaljen del obrežja, kjer se v miru naprej posvetijo čiščenju svoje pernate oprave.

​Swakopmund je prijetno in ležerno mestece z značilno nemško arhitekturo 19. stoletja. Ustanovil ga je nemški general Curt von Francois leta 1892 in si tu uredil vojaško postojanko za boj proti Angležem, ki so zasedali bližnje obalno področje Walvis Bay. Ime je dobilo po reki Swakop, katere struga je večinoma suha.

​Mesto danes nudi številne znimivosti: od muzejev, razstave mineralov, spomenikov, stare železniške postaje, do prijetnih restavracij in raznih športnih aktivnosti. Obiščemo mestno knjižnico, ki slovi po svoji znameniti arhitekturi in je nasploh ena boljših v državi. V Swakopmundu se tudi nastanimo v najbolj udobnem in najbolj prijetnem hostlu na celotni poti! Čas za drobne užitke!

Ena od priljubljenih športnih dejavnosti v Swakopmundu je vožnja s štirikolesnimi motorji (ali po domače: quad bike). Vožnja z njimi je sicer adrenalinska in nudi veliko užitkov pri drvenju po sipinah, a je hkrati tudi zelo nevarna in za nevešče voznike lahko tudi hudo boleča. Prav lahko si ob prevračanju s quadi po sipinah polomiš kakšno kost ali pridelaš vsaj temnomodro potpludbo. Zato vožnjo s quadi resno odsvetujem otrokom pod pragom zrelosti in starejšim, ki niso še nikoli sedli na motor. Tisti, ki se bodo ob tem svarilu nasmihali, naj le povprašajo urgenco v Swakobmundu, koliko dela so že imeli z nadebudnimi quadbikerji...
0 Comments

Dune 45

17/9/2021

0 Comments

 

​V zagorelih nedrih sipin in suha drevesa mrtve doline

Lepa asfaltna cesta nas pripelje do Dune 45, torej sipine št. 45, ki je dobila ime po oddaljenosti natančno 45 km od Sesriema vzdolž poti proti Sossusvleiu. Že od daleč ugledamo valovite griče rdečerjavega peska, ki jih veter počasi premika sem ter tja, zato so tudi dobile ime "potujoče sipine". Privetrna stran sipin je zato vedno položnejža od zavetrne.

Ob vznožju Dune 45 se že zbira zajetna množica turistov, ki se pripravlja za naskok na sipino. Prizor me spominja na slovensko gorsko nadaljevanjko "100 žensk na Triglav"... Vzpon na sipino je vse prej kot lahek. Koraki v pesku zdrsujejo in potrebno se je umikati mimohodečim sopihajočim turistom na ozki stezi po grebenu sipine. V zgodnjem jutru je pesek na srečo še hladen, pozneje postane vroč in neprimeren za bose noge. Najvišja sipina v Sossusvleiu je visoka kar 300 metrov. 

Samo nekaj kilometrov stran leži Dead Vlei, ovalno "skalno jezero", kjer "rastejo" mrtva drevesa. Namibijski Naukluft park. Drevesa je prvi znanstveno opisal nemški botanik Friedrich Welwitsch, svoje latinsko ime pa nosijo: uganili ste! - kakopak, po tem slavnem možu - welwitschia mirabilis. Na ovalnem platoju, širokem nekaj sto metrov, stoji nekaj deset dreves, ali bolje rečeno: okamenela kljubujejo puščavskemu soncu in vetru. Tudi tla so kamnita in razpokane ploskve dajejo vtis, kot da jih je kak keramičar položil na vrtni tlak. Če se usedeš ob deblo drevesa in zazreš proti sipinam mimo mrtvih dreves, dobiš občutek, ne le, da se je čas ustavil, ampak da ta sploh ne obstaja! Dimenzija časa izgine, ne veš, v katerem obdobju se nahajaš, zavedaš se le, da je vse tukaj nespremenljivo, od vekomaj in za zmeraj.

Kakšno uro vožnje proč leži namibijski "Grand Canyon" - Sesriem kanjon, kjer je reka Tsauchab pred milijoni let (ko je nosila še dekliško ime) izdolbla kakšnih 40 m globoko vrzel med zemeljskimi plastmi. Primeren kraj za ohladitev po naporni vožnji pod puščavskim soncem.
0 Comments

Nad morjem sipin

17/9/2021

0 Comments

 

​Sesriem, biblijsko Rdeče morje in spanje pod zvezdami

Zaradi menjave denarja in potrebnega nakupa živil (ne pozabite na 10 l vode na avto!) štartamo proti jugu že skoraj sredi dneva. Makadamska cesta nas ves dan spremlja južno od Windhoeka skozi kamnito puščavsko pokrajino vse do Sesriema. Pot se zaradi naše neučakanosti vleče kot jara kača in pridobivamo si prve izkušnje z vožnjo po prašni in ovinkasti cesti. Tu parkiramo terence ob elegantni in že kar elitni restavraciji Sossusvlei Lodge.

Od tu dalje gre pot samo še navzgor. In to dobesedno. Z letalom se namreč povzpnemo nad morje sipin, ki so turistični zaščitni znak Namibije ali srce Namibije, kot jim domačini radi pravijo. Povzpnemo se nad gorovje Naukluft, katerega najvišji vrh sega 1.973 metrov visoko, vse naokrog pa sipine, sipine, sipine... Zaradi poznega popoldneva je sonce že tik nad obzorjem in puščavski griči zažarijo v zamolklo opečnatih odtenkih rdeče barve. Pogled je veličasten in vse skupaj spominja na biblično prečkanje Rdečega morja, katerega razburkani valovi segajo v nedogled, mi pa kot Mojzes jezdimo na grebenih valov in iščemo izhod iz te neskončnosti. Šment je le v tem, da se iz letala ne da narediti dobrih posnetkov brez refleksije okenskih stekel, pa se zato raje prepustimo opazovanju puščave pod nami. Veličastna pokrajina!

​Ko se spustimo z neba na trdna tla, si moramo seveda poiskati kraj za prenočevanje. Ustavimo se v lepo urejenem kampu in prvič se lotimo postavljanja strešnih šotorov in druge kamp opreme ter si pripravimo večerjo. Zanimiva izkušnja, hrana nam tekne, sončni zahod je skoraj popoln, pijačo komaj dobro načnemo, nebo zažari v milijonih zvezd (morda kakšna več)...

​Obeta se zanimiv spoznavni večer!
0 Comments
<<Previous

    Namibia Tour

    Safari po Namibiji (2019), med Himbe, Bušmane in živali v nacionalnem parku Etosha.

    Arhiv

    September 2021

    Itinerarij

    All
    1-Popotna Bisaga
    2-Oh Te Ceste!
    3-Morje Sipin
    4-Dune 45
    5-Kozorogov Povratnik
    6_Cape Cross
    7_Spitzkoppe
    8-Himbe
    9-Med Gepardi
    N-10_Etosha
    N-11-Bušmani
    N-12_Hoba Meteorit

Powered by Create your own unique website with customizable templates.