Med iskrenimi ljudmi
Kdor ne zna vsaj malo vihteti volana in kdor ne ve kdaj in kako vklopiti štirikolesni pogon pri terencu, ta bo težko prišel do ljudstva San ali bushmanov, kot jim pravijo zahodnjaki. Pri nas jim pravimo grmičarji. Njihova domovanja so globoko v zaledju prostranega področja, poraščenega z gozdom in nizkim grmičevjem. Prebijamo se po nekaj deset kilometrov dolgi ozki poti, večinoma po sipki mivki in globokih kolesnicah in večkrat nam komaj uspe spravito avto skozi naslednji ovinek.
Grmičarji so eno najprijaznejših ljudstev, kar sem jih doslej imel priložnost srečati, in prva misel, ki mi pride nasproti, je verz iz pesmi Majde Sepe: Med iskrenimi ljudmi. Moški, ki tekoče govori angleško, nas popelje v njihovo tradicionalno naselje in predstavi vaščane, nato pa skupaj krenemo v gozd, kjer nam pokažejo starodavne veščine tega ljudstva. Vsako drevo in vsak grm namreč skriva določeno koristno funkcijo, ki jo s pridom izkoristijo, bodisi da jim nudi okusen sok ali zdravilo za bolezen, mazilo za kožo ali dišavo za kuho.
Prikažejo tudi kako se zaneti ogenj z drgnjenjem suhe palice, kako se nastavlja pasti in strelja z lokom. Žal jim danes država prepoveduje lov na živali, s katerim so se preživljali skozi stoletja, tako da so obsojeni na preživljanje s prodajo okrasnih predmetov ali boren zaslužek, ki ga občasno dobijo z delom v naseljenih krajih.
Njihova govorica vsebuje značilne tleske z jezikom in edina beseda, ki si jo uspem zapomniti je ničkolikokrat ponovljeni vzklik "kadžar!", kar naj bi pomenilo toliko kot, živijo, dobro, super, halo, hura, zdravo, ali kar je še podobnega. Vzklikajo jo na koncu vsakega stavka, ali če se jim nekaj dobro posreči prikazati. In tudi mi nato veselo ponavljamo "kadžar", če jih želimo za kaj še posebej pohvaliti.
Večer z grmičarji je nepozaben: skuhamo jim velik lonec pašte in ostane jo še za naslednji dan, a je vsa zmanjkala še isto noč. Grmičarji nimajo hladilnikov in so zlagoma vso pojedli, pa tudi lačni so bili zadosti. Priredijo nam ples slonov: ženske se postavijo v polkrog ob ognju in s petjem in ploskanjem spremljajo moške pri njihovem plesu. Še nikoli nisem prisostvoval nečemu tako prvinskemu. Kjer koli po svetu sem že srečeval indogena ljudstva in spremljal njihove običaje, vedno sem imel občutek, da je to le del njihove folklore, ki je namenjena turistom. Tukaj tega občutka nimam.
To so zares pravi, pristni, neponarejeni in iskreni - grmičarji.
Grmičarji so eno najprijaznejših ljudstev, kar sem jih doslej imel priložnost srečati, in prva misel, ki mi pride nasproti, je verz iz pesmi Majde Sepe: Med iskrenimi ljudmi. Moški, ki tekoče govori angleško, nas popelje v njihovo tradicionalno naselje in predstavi vaščane, nato pa skupaj krenemo v gozd, kjer nam pokažejo starodavne veščine tega ljudstva. Vsako drevo in vsak grm namreč skriva določeno koristno funkcijo, ki jo s pridom izkoristijo, bodisi da jim nudi okusen sok ali zdravilo za bolezen, mazilo za kožo ali dišavo za kuho.
Prikažejo tudi kako se zaneti ogenj z drgnjenjem suhe palice, kako se nastavlja pasti in strelja z lokom. Žal jim danes država prepoveduje lov na živali, s katerim so se preživljali skozi stoletja, tako da so obsojeni na preživljanje s prodajo okrasnih predmetov ali boren zaslužek, ki ga občasno dobijo z delom v naseljenih krajih.
Njihova govorica vsebuje značilne tleske z jezikom in edina beseda, ki si jo uspem zapomniti je ničkolikokrat ponovljeni vzklik "kadžar!", kar naj bi pomenilo toliko kot, živijo, dobro, super, halo, hura, zdravo, ali kar je še podobnega. Vzklikajo jo na koncu vsakega stavka, ali če se jim nekaj dobro posreči prikazati. In tudi mi nato veselo ponavljamo "kadžar", če jih želimo za kaj še posebej pohvaliti.
Večer z grmičarji je nepozaben: skuhamo jim velik lonec pašte in ostane jo še za naslednji dan, a je vsa zmanjkala še isto noč. Grmičarji nimajo hladilnikov in so zlagoma vso pojedli, pa tudi lačni so bili zadosti. Priredijo nam ples slonov: ženske se postavijo v polkrog ob ognju in s petjem in ploskanjem spremljajo moške pri njihovem plesu. Še nikoli nisem prisostvoval nečemu tako prvinskemu. Kjer koli po svetu sem že srečeval indogena ljudstva in spremljal njihove običaje, vedno sem imel občutek, da je to le del njihove folklore, ki je namenjena turistom. Tukaj tega občutka nimam.
To so zares pravi, pristni, neponarejeni in iskreni - grmičarji.
