V zagorelih nedrih sipin in suha drevesa mrtve doline
Lepa asfaltna cesta nas pripelje do Dune 45, torej sipine št. 45, ki je dobila ime po oddaljenosti natančno 45 km od Sesriema vzdolž poti proti Sossusvleiu. Že od daleč ugledamo valovite griče rdečerjavega peska, ki jih veter počasi premika sem ter tja, zato so tudi dobile ime "potujoče sipine". Privetrna stran sipin je zato vedno položnejža od zavetrne.
Ob vznožju Dune 45 se že zbira zajetna množica turistov, ki se pripravlja za naskok na sipino. Prizor me spominja na slovensko gorsko nadaljevanjko "100 žensk na Triglav"... Vzpon na sipino je vse prej kot lahek. Koraki v pesku zdrsujejo in potrebno se je umikati mimohodečim sopihajočim turistom na ozki stezi po grebenu sipine. V zgodnjem jutru je pesek na srečo še hladen, pozneje postane vroč in neprimeren za bose noge. Najvišja sipina v Sossusvleiu je visoka kar 300 metrov.
Samo nekaj kilometrov stran leži Dead Vlei, ovalno "skalno jezero", kjer "rastejo" mrtva drevesa. Namibijski Naukluft park. Drevesa je prvi znanstveno opisal nemški botanik Friedrich Welwitsch, svoje latinsko ime pa nosijo: uganili ste! - kakopak, po tem slavnem možu - welwitschia mirabilis. Na ovalnem platoju, širokem nekaj sto metrov, stoji nekaj deset dreves, ali bolje rečeno: okamenela kljubujejo puščavskemu soncu in vetru. Tudi tla so kamnita in razpokane ploskve dajejo vtis, kot da jih je kak keramičar položil na vrtni tlak. Če se usedeš ob deblo drevesa in zazreš proti sipinam mimo mrtvih dreves, dobiš občutek, ne le, da se je čas ustavil, ampak da ta sploh ne obstaja! Dimenzija časa izgine, ne veš, v katerem obdobju se nahajaš, zavedaš se le, da je vse tukaj nespremenljivo, od vekomaj in za zmeraj.
Kakšno uro vožnje proč leži namibijski "Grand Canyon" - Sesriem kanjon, kjer je reka Tsauchab pred milijoni let (ko je nosila še dekliško ime) izdolbla kakšnih 40 m globoko vrzel med zemeljskimi plastmi. Primeren kraj za ohladitev po naporni vožnji pod puščavskim soncem.
Ob vznožju Dune 45 se že zbira zajetna množica turistov, ki se pripravlja za naskok na sipino. Prizor me spominja na slovensko gorsko nadaljevanjko "100 žensk na Triglav"... Vzpon na sipino je vse prej kot lahek. Koraki v pesku zdrsujejo in potrebno se je umikati mimohodečim sopihajočim turistom na ozki stezi po grebenu sipine. V zgodnjem jutru je pesek na srečo še hladen, pozneje postane vroč in neprimeren za bose noge. Najvišja sipina v Sossusvleiu je visoka kar 300 metrov.
Samo nekaj kilometrov stran leži Dead Vlei, ovalno "skalno jezero", kjer "rastejo" mrtva drevesa. Namibijski Naukluft park. Drevesa je prvi znanstveno opisal nemški botanik Friedrich Welwitsch, svoje latinsko ime pa nosijo: uganili ste! - kakopak, po tem slavnem možu - welwitschia mirabilis. Na ovalnem platoju, širokem nekaj sto metrov, stoji nekaj deset dreves, ali bolje rečeno: okamenela kljubujejo puščavskemu soncu in vetru. Tudi tla so kamnita in razpokane ploskve dajejo vtis, kot da jih je kak keramičar položil na vrtni tlak. Če se usedeš ob deblo drevesa in zazreš proti sipinam mimo mrtvih dreves, dobiš občutek, ne le, da se je čas ustavil, ampak da ta sploh ne obstaja! Dimenzija časa izgine, ne veš, v katerem obdobju se nahajaš, zavedaš se le, da je vse tukaj nespremenljivo, od vekomaj in za zmeraj.
Kakšno uro vožnje proč leži namibijski "Grand Canyon" - Sesriem kanjon, kjer je reka Tsauchab pred milijoni let (ko je nosila še dekliško ime) izdolbla kakšnih 40 m globoko vrzel med zemeljskimi plastmi. Primeren kraj za ohladitev po naporni vožnji pod puščavskim soncem.
