Opuwo, alkohol, Himbe in večerni ples
Opuwo, mestece, ki edino zasluži to ime v severno namibijski pokrajini Kaokoland, nas pričaka z bučno glasbo iz lokalnega bara. Tu se zbira mestna mladina in se že zjutraj vdaja alkoholu ob hreščeči glasbi, ki para ušesa. Tu pijače ni moč naročiti drugače, kot da pokažeš s prstom nanjo, govora se namreč ne sliši.
Tu v bližini živi pleme Himba (ki kot narod spadajo k Hererom), za razliko od njih pa še vedno živijo precej prvinsko: oblačijo se kot njihovi predniki (torej minimalno), barvajo si kožo z rdečo barvo in nosijo značilne dredaste kitke (ženske seveda!). Pravzaprav že majhnim deklicam naredijo dve naprej štrleči kitki, medtem ko imajo dečki le po eno - tako se torej ločijo med seboj. Ko deklica dobi prvo menstruacijo, je godna za ženitev in tedaj ji pripada tipična himba-style pričeska.
Koče imajo zgrajene iz lesenih palic, vejevja in prsti ter s slamnato streho, živijo pa predvsem od živinoreje.
Ko prispemo v vas, nas sprejmejo ženske in otroci, moških ni opaziti - verjetno so gnali živino na pašo. Ena od žensk nam pokaže, kako se dela rdeče barvilo, ki si ga Himbe vtirajo v kožo, da bi dobili rdečkast lesk in si zaščitili kožo pred soncem. S kamnom tre okro ob kamnito podlago in tako dobljeni prah zmeša z živalsko maščobo ter na koncu dobi mazilo, ki daje Himbam tako značilno opečnato rdečo barvo.
Ostale ženske in otroci naredijo velik krog na dvorišču vasi in razprostrejo predse vse okraske in izdelke, ki jih premorejo za turistično prodajo. Kakšno ogrlico ali zapestnico si je res vredno kupiti.
Zvečer si postavimo kamp ob robu vasi in povabimo Himbe na večerjo. Ponudimo jim največji lonec kuhanega riža in omako iz currija in očitno jim naša večerja zelo tekne. Na koncu jim postrežemo še z vrečko bombonov, ki so jo seveda zelo veseli. V zahvalo nam zakurijo taborni ogenj in zaplešejo ob njem. Ritem ob petju si dajajo s ploskanjem in cepetanjem in tudi brez vsakršnih inštrumentov glasba zveni v noč kot veličasten koncert.
Tu v bližini živi pleme Himba (ki kot narod spadajo k Hererom), za razliko od njih pa še vedno živijo precej prvinsko: oblačijo se kot njihovi predniki (torej minimalno), barvajo si kožo z rdečo barvo in nosijo značilne dredaste kitke (ženske seveda!). Pravzaprav že majhnim deklicam naredijo dve naprej štrleči kitki, medtem ko imajo dečki le po eno - tako se torej ločijo med seboj. Ko deklica dobi prvo menstruacijo, je godna za ženitev in tedaj ji pripada tipična himba-style pričeska.
Koče imajo zgrajene iz lesenih palic, vejevja in prsti ter s slamnato streho, živijo pa predvsem od živinoreje.
Ko prispemo v vas, nas sprejmejo ženske in otroci, moških ni opaziti - verjetno so gnali živino na pašo. Ena od žensk nam pokaže, kako se dela rdeče barvilo, ki si ga Himbe vtirajo v kožo, da bi dobili rdečkast lesk in si zaščitili kožo pred soncem. S kamnom tre okro ob kamnito podlago in tako dobljeni prah zmeša z živalsko maščobo ter na koncu dobi mazilo, ki daje Himbam tako značilno opečnato rdečo barvo.
Ostale ženske in otroci naredijo velik krog na dvorišču vasi in razprostrejo predse vse okraske in izdelke, ki jih premorejo za turistično prodajo. Kakšno ogrlico ali zapestnico si je res vredno kupiti.
Zvečer si postavimo kamp ob robu vasi in povabimo Himbe na večerjo. Ponudimo jim največji lonec kuhanega riža in omako iz currija in očitno jim naša večerja zelo tekne. Na koncu jim postrežemo še z vrečko bombonov, ki so jo seveda zelo veseli. V zahvalo nam zakurijo taborni ogenj in zaplešejo ob njem. Ritem ob petju si dajajo s ploskanjem in cepetanjem in tudi brez vsakršnih inštrumentov glasba zveni v noč kot veličasten koncert.
