Terenci, šotori, ceste, prah in pravila
Proti Namibiji poletimo z dvema letaloma Turkish Airlinesa (LJU-IST-JNB): "Bilo kuda, Turkiš svuda!" Hrana na letalu odlična, a je prostora med sedeži zelo malo, tako da nas po 9 urnem letu od Istambula do Johannesburga vse močno bolijo noge in ostali deli telesa. Počakamo še na naslednji 2 urni let do Windhoeka z Air Namibia in končno prispemo na cilj! Od Ljubljane do sem polnih 13 ur v zraku!
Naslednje jutro gremo po avtomobile, v katerih se bomo vozili dooolgih 3.500 km! Toyota Hilux je zanesljiv avtomobil za tukajšnje ceste, a imam občutek, da so tile naši terenci že precej iztrošeni... Seveda, bogve koliko desnovozečih lastnikov cestnih limuzin si je lomilo roke na prestavnih ročicah teh "afriških lipicancev"!
Pri prevzemu terencev je potrebno pregledati vso opremo in delovanje avtomobilov, da kasneje ne bi prihajalo do težav. No, temu se ni dalo izogniti in marsikateri del opreme ni deloval, kot bi moral. Veliko težav smo imeli s strešnimi šotori, ki so bili močno izrabljeni in celo poškodovani. Še največje preglavice pa mi je delalo piskalo (beeper*) za nadzor sledenja (tracking control*) ki je nenehno piskalo, ko smo vozili po makadamski cesti. S to napravico namreč agencija za izposojo avtomobilov nadzoruje hitrost vožnje po brezpotjih preko gps sistema. Meni je celo kazala, da vseskozi vozim s 4 kolesnim pogonom.
*Omenjene izraze sem moral zapisati vsled boljše razumljivosti in vse pogostejše rabe klenega slongleškega jezika pri naši mladi generaciji. Na poti smo se tako srečevali z jezikovnimi izrazi, kot so: živali čilirajo v senci; z džipi retrivamo nazaj, ker smo se izgubili; malce gremo pohengat naokoli; skensli se dol s šotora; dej, ne mi zdej safr furat! In podobno...
Ceste, po katerih se vozimo v Namibiji so 80 -90 odstotkov makadamske, sicer nekatere zelo široke a brez izjeme luknjičaste, rebraste in polne prahu. Prah, ki se vije za spredaj vozečim terencem je tudi najbolj moteč dejavnik pri vožnji. Včasih ne vidiš nič pred seboj, kot bi vozil v gosti ljubljanski megli in potreben je dober občutek za smer ceste, da ne zletiš z ovinka (kar se je nekaterim tudi zgodilo, a na srečo brez hujših posledic). Tedaj šele zares spoznaš, zakaj Shappa pred odhodom na potovanje daje v podpis "Dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih na potovanju - Pogodba o lastni odgovornosti", s podpisom katerega vse obveznosti oz. morebitno odgovornost (škodno in civilno pravno!) v primeru nezgod voznik avtomobila prevzame nase (glej dokument spodaj).
Zato torej "potovanje z jajci"?
Za takšno turo je zelo zelo priporočljivo, da sta v avtomobilu vsaj dva voznika, ki se po potrebi lahko menjujeta pri vožnji. Zaradi prahu, ki se nabira tudi v kabini vozila, je dobro imeti s seboj plastične vreče, v katere zavijemo prtljago, da ne postane kot miš, ki jo potegnemo iz moke.
Dobro se je tudi malce v naprej pozanimati kako se upravlja s štiri kolesnim pogonom terenskega avtomobila, kakšne so tukaj prestave in čemu služi reduktor, kako se vozi po sipkem pesku in kaj storiti, če se z avtom zakoplješ v pesek. Vsaj dva krat na poti nam je to precej koristilo.
Postavljanje šotorov ni zapleteno, je pa nadležno delo, saj ga praviloma postavljamo v mraku, ko prispemo v kamp oz. tabor proti večeru. Za to opravilo si je dobro že doma priskrbeti delavne rokavice, s katerim se izognemo drobnim poškodbam in ranicam, ki jih lahko stakneš pri kovinski konstrukciji. Za hitro in učinkovito postavitev šotora sta potrebni dve odrasli osebi, starejše gospe ali majhni otroci tu bolj malo koristijo. Pa ne pozabite na naglavno lučko! Zvečer tako vsi postanemo kresničke...
Ni odveč tudi opozoriti, da se v Namibiji (tako kot drugje v tem delu Afrike, ki so si ga nekdaj lastili Angleži), vozi po levi strani ceste, zato dodatna pazljivost ne bo odveč, čeravno so ceste tu zelo prazne v primerjavi z našimi. Torej: volan v avtomobilu je na desni strani, zato se ob prevzemu avtomobila ne zaženite takoj na levo stran avta! Prestavna ročica je zato na levi strani (hura za levičarje!), smerni kazalci so desno ob volanu in brisalci na levi strani! Toliko, da ne boste pomahali z brisalci, ko boste zavijali levo...
Pa srečno!
Naslednje jutro gremo po avtomobile, v katerih se bomo vozili dooolgih 3.500 km! Toyota Hilux je zanesljiv avtomobil za tukajšnje ceste, a imam občutek, da so tile naši terenci že precej iztrošeni... Seveda, bogve koliko desnovozečih lastnikov cestnih limuzin si je lomilo roke na prestavnih ročicah teh "afriških lipicancev"!
Pri prevzemu terencev je potrebno pregledati vso opremo in delovanje avtomobilov, da kasneje ne bi prihajalo do težav. No, temu se ni dalo izogniti in marsikateri del opreme ni deloval, kot bi moral. Veliko težav smo imeli s strešnimi šotori, ki so bili močno izrabljeni in celo poškodovani. Še največje preglavice pa mi je delalo piskalo (beeper*) za nadzor sledenja (tracking control*) ki je nenehno piskalo, ko smo vozili po makadamski cesti. S to napravico namreč agencija za izposojo avtomobilov nadzoruje hitrost vožnje po brezpotjih preko gps sistema. Meni je celo kazala, da vseskozi vozim s 4 kolesnim pogonom.
*Omenjene izraze sem moral zapisati vsled boljše razumljivosti in vse pogostejše rabe klenega slongleškega jezika pri naši mladi generaciji. Na poti smo se tako srečevali z jezikovnimi izrazi, kot so: živali čilirajo v senci; z džipi retrivamo nazaj, ker smo se izgubili; malce gremo pohengat naokoli; skensli se dol s šotora; dej, ne mi zdej safr furat! In podobno...
Ceste, po katerih se vozimo v Namibiji so 80 -90 odstotkov makadamske, sicer nekatere zelo široke a brez izjeme luknjičaste, rebraste in polne prahu. Prah, ki se vije za spredaj vozečim terencem je tudi najbolj moteč dejavnik pri vožnji. Včasih ne vidiš nič pred seboj, kot bi vozil v gosti ljubljanski megli in potreben je dober občutek za smer ceste, da ne zletiš z ovinka (kar se je nekaterim tudi zgodilo, a na srečo brez hujših posledic). Tedaj šele zares spoznaš, zakaj Shappa pred odhodom na potovanje daje v podpis "Dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih na potovanju - Pogodba o lastni odgovornosti", s podpisom katerega vse obveznosti oz. morebitno odgovornost (škodno in civilno pravno!) v primeru nezgod voznik avtomobila prevzame nase (glej dokument spodaj).
Zato torej "potovanje z jajci"?
Za takšno turo je zelo zelo priporočljivo, da sta v avtomobilu vsaj dva voznika, ki se po potrebi lahko menjujeta pri vožnji. Zaradi prahu, ki se nabira tudi v kabini vozila, je dobro imeti s seboj plastične vreče, v katere zavijemo prtljago, da ne postane kot miš, ki jo potegnemo iz moke.
Dobro se je tudi malce v naprej pozanimati kako se upravlja s štiri kolesnim pogonom terenskega avtomobila, kakšne so tukaj prestave in čemu služi reduktor, kako se vozi po sipkem pesku in kaj storiti, če se z avtom zakoplješ v pesek. Vsaj dva krat na poti nam je to precej koristilo.
Postavljanje šotorov ni zapleteno, je pa nadležno delo, saj ga praviloma postavljamo v mraku, ko prispemo v kamp oz. tabor proti večeru. Za to opravilo si je dobro že doma priskrbeti delavne rokavice, s katerim se izognemo drobnim poškodbam in ranicam, ki jih lahko stakneš pri kovinski konstrukciji. Za hitro in učinkovito postavitev šotora sta potrebni dve odrasli osebi, starejše gospe ali majhni otroci tu bolj malo koristijo. Pa ne pozabite na naglavno lučko! Zvečer tako vsi postanemo kresničke...
Ni odveč tudi opozoriti, da se v Namibiji (tako kot drugje v tem delu Afrike, ki so si ga nekdaj lastili Angleži), vozi po levi strani ceste, zato dodatna pazljivost ne bo odveč, čeravno so ceste tu zelo prazne v primerjavi z našimi. Torej: volan v avtomobilu je na desni strani, zato se ob prevzemu avtomobila ne zaženite takoj na levo stran avta! Prestavna ročica je zato na levi strani (hura za levičarje!), smerni kazalci so desno ob volanu in brisalci na levi strani! Toliko, da ne boste pomahali z brisalci, ko boste zavijali levo...
Pa srečno!
