Namibijski Matterhorn, lunin mrk in življenje na Marsu
Do gorskega masiva Spitzkoppe prispemo po strašansko prašni cesti pozno popoldne, tako da si že v mraku postavljamo šotore in pripravljamo posodo za kuhanje. To je tudi naš prvi tabor (od skupno treh), v katerem ni nobene vode, tušev ali wc-ja. Vso vodo, s katero bomo kuhali, se umivali ali pili, moramo pripeljati s seboj. Pokrajino rdeče ožarjajo poslednji sončni žarki in zdi se, kot da bi pristali na rdečem planetu.
Občutek je veličasten: Neil Armstrong je stopil zgolj na Luno, mi pa smo pristali na Marsu! Le tega ne vem, za katerim grmom je on opravljal malo in veliko potrebo, tukaj namreč ni najti primernih za to opravilo. Smo pa zato zvečer nagrajeni z delnim luninim mrkom, ki počasi polzi skozi roj žarečih zvezd, ki so tukaj tako blizu kot lučke nad jaslicami v božičnem času.
Zjutraj se odpravimo na manjši pohod (pardon - trekking) ali bolje rečeno na vzpon na enega od skalnih grebenov. Spitzkoppe so znane po ošiljenih vrhovih piramidaste oblike, veter in pesek pa sta obrusila posamezne skale v krogličaste oblike, tako da delujejo kot zapuščena kukavičja jajca v tujem gnezdu. Najvišji vrh Groot Spitzkoppe je visok 1.728 metrov in primeren le za izkušene hribolazce.
Tudi vzpon na naš vrh je precej strm in varovan z jekleno vrvjo - zahteva pa vsaj nekaj kondicije in pazljivosti ter primerno obutev. Na vrhu se nam odpre prekrasen pogled na pokrajino tam spodaj, ki samo potrdi moje prepričanje, da ni potrebno leteti do Marsa, da bi spoznali, kakšno je življenje na njem.
Vodnik, ki nas vodi pri vzponu, nas odpelje do previsne stene, v katero so vrisane starodavne risbe bushmanov. Predvsem gre za prizore lova na živali. Vendar pa so risbe slabo vidne in težko razpoznavne. Boljše od teh bomo videli kasneje ob naši poti v Twyfelfontainu, kljub temu pa je razlaga o življenju plemena San (oz. bushmanov) zelo zanimiva. Ob spustu pri vznožju gore nas pričakajo otroci in domačini s svojimi okrasnimi izdelki.
Čas je za šoping...
Občutek je veličasten: Neil Armstrong je stopil zgolj na Luno, mi pa smo pristali na Marsu! Le tega ne vem, za katerim grmom je on opravljal malo in veliko potrebo, tukaj namreč ni najti primernih za to opravilo. Smo pa zato zvečer nagrajeni z delnim luninim mrkom, ki počasi polzi skozi roj žarečih zvezd, ki so tukaj tako blizu kot lučke nad jaslicami v božičnem času.
Zjutraj se odpravimo na manjši pohod (pardon - trekking) ali bolje rečeno na vzpon na enega od skalnih grebenov. Spitzkoppe so znane po ošiljenih vrhovih piramidaste oblike, veter in pesek pa sta obrusila posamezne skale v krogličaste oblike, tako da delujejo kot zapuščena kukavičja jajca v tujem gnezdu. Najvišji vrh Groot Spitzkoppe je visok 1.728 metrov in primeren le za izkušene hribolazce.
Tudi vzpon na naš vrh je precej strm in varovan z jekleno vrvjo - zahteva pa vsaj nekaj kondicije in pazljivosti ter primerno obutev. Na vrhu se nam odpre prekrasen pogled na pokrajino tam spodaj, ki samo potrdi moje prepričanje, da ni potrebno leteti do Marsa, da bi spoznali, kakšno je življenje na njem.
Vodnik, ki nas vodi pri vzponu, nas odpelje do previsne stene, v katero so vrisane starodavne risbe bushmanov. Predvsem gre za prizore lova na živali. Vendar pa so risbe slabo vidne in težko razpoznavne. Boljše od teh bomo videli kasneje ob naši poti v Twyfelfontainu, kljub temu pa je razlaga o življenju plemena San (oz. bushmanov) zelo zanimiva. Ob spustu pri vznožju gore nas pričakajo otroci in domačini s svojimi okrasnimi izdelki.
Čas je za šoping...
