Otjiwarongo, gepardi in zgodovinski muzej v Tsumebu
Na farmi gepardov nas pričaka starejši bel par, mož in žena, lastnika farme, nam najprej razložita pravila obnašanja, ko se bomo gibali med udomačenimi gepardi: nobenih naglih kretenj, nobenega glasnega govorjenja, sončna očala pospravimo v torbico, ker to geparde lahko zmoti... Trije gepardi ležerno lenuharijo v senci dreves in ko se jim približamo, nam pustijo, da jih pogladimo po glavi (po hrbtu in drugih delih telesa to ni priporočljivo!). Tisti, z resnimi fotoaparati, naredimo nekaj studijskih portretov teh impozantnih živali, mobitelčkarji pa veselo nažigajo selfije.
Popoldne okrog 17.00 ure, ko hranijo ostale geparde (tu jih imajo okrog 15), se s terenskim vozilom in na odprti prikolici odpeljemo na drugi del farme (ki sicer obsega nekaj sto hektarjev površine), da bi opazovali hranjenje gepardov. Živali se kaj kmalu zberejo okrog vozil, saj je to običajen čas, ko dobijo sveže meso za pod zob, dva samca pa si z glasnim renčanjem izborita prostor najbližje vozilu s hrano. Ostali gepardi na varni razdalji potrpežljivo čakajo, kdaj bo priletel kos mesa tudi do njih. Ko še zadnji gepard dobi svoj kos, se vsi umaknejo na varno in pod kakšno senco, da v miru prebavijo svoj obrok. Predstava je za danes končana.
Na poti proti nacionalnemu parku Etosha se ustavimo tudi v majhnem rudarskem mestecu Tsumeb, kjer imajo zelo lično opremljen muzej zgodovinskih eksponatov in zbirko mineralov, ki jih kopljejo tod okoli. Tsumeb je tudi sicer rudarsko središče pokrajine, kjer kopljejo bakreno rudo in več kot 200 drugih mineralov, vključno s srebrom, cinkom in kadmijem. Muzej ponuja pregledno razstavo ljudstev, ki so in še živijo na tem področju, vključno s predmeti in orodji za vsakdanjo rabo; prav tako pa prikazuje najrazličnejšo oborožitev in opremo nemške kolonialne vojske, ki se je na tem prostoru bojevala proti napredovanju Angležev.
Muzej je sicer odprt od 9.00 - 12.00 ure dopoldne, a nam je prijazna upravnica muzeja podarila še dodatno urico, ker smo prišli ravno pet minut pred dvanajsto. Takšna skupinica pač ne obišče muzeja vsak dan...
Popoldne okrog 17.00 ure, ko hranijo ostale geparde (tu jih imajo okrog 15), se s terenskim vozilom in na odprti prikolici odpeljemo na drugi del farme (ki sicer obsega nekaj sto hektarjev površine), da bi opazovali hranjenje gepardov. Živali se kaj kmalu zberejo okrog vozil, saj je to običajen čas, ko dobijo sveže meso za pod zob, dva samca pa si z glasnim renčanjem izborita prostor najbližje vozilu s hrano. Ostali gepardi na varni razdalji potrpežljivo čakajo, kdaj bo priletel kos mesa tudi do njih. Ko še zadnji gepard dobi svoj kos, se vsi umaknejo na varno in pod kakšno senco, da v miru prebavijo svoj obrok. Predstava je za danes končana.
Na poti proti nacionalnemu parku Etosha se ustavimo tudi v majhnem rudarskem mestecu Tsumeb, kjer imajo zelo lično opremljen muzej zgodovinskih eksponatov in zbirko mineralov, ki jih kopljejo tod okoli. Tsumeb je tudi sicer rudarsko središče pokrajine, kjer kopljejo bakreno rudo in več kot 200 drugih mineralov, vključno s srebrom, cinkom in kadmijem. Muzej ponuja pregledno razstavo ljudstev, ki so in še živijo na tem področju, vključno s predmeti in orodji za vsakdanjo rabo; prav tako pa prikazuje najrazličnejšo oborožitev in opremo nemške kolonialne vojske, ki se je na tem prostoru bojevala proti napredovanju Angležev.
Muzej je sicer odprt od 9.00 - 12.00 ure dopoldne, a nam je prijazna upravnica muzeja podarila še dodatno urico, ker smo prišli ravno pet minut pred dvanajsto. Takšna skupinica pač ne obišče muzeja vsak dan...
