Sesriem, biblijsko Rdeče morje in spanje pod zvezdami
Zaradi menjave denarja in potrebnega nakupa živil (ne pozabite na 10 l vode na avto!) štartamo proti jugu že skoraj sredi dneva. Makadamska cesta nas ves dan spremlja južno od Windhoeka skozi kamnito puščavsko pokrajino vse do Sesriema. Pot se zaradi naše neučakanosti vleče kot jara kača in pridobivamo si prve izkušnje z vožnjo po prašni in ovinkasti cesti. Tu parkiramo terence ob elegantni in že kar elitni restavraciji Sossusvlei Lodge.
Od tu dalje gre pot samo še navzgor. In to dobesedno. Z letalom se namreč povzpnemo nad morje sipin, ki so turistični zaščitni znak Namibije ali srce Namibije, kot jim domačini radi pravijo. Povzpnemo se nad gorovje Naukluft, katerega najvišji vrh sega 1.973 metrov visoko, vse naokrog pa sipine, sipine, sipine... Zaradi poznega popoldneva je sonce že tik nad obzorjem in puščavski griči zažarijo v zamolklo opečnatih odtenkih rdeče barve. Pogled je veličasten in vse skupaj spominja na biblično prečkanje Rdečega morja, katerega razburkani valovi segajo v nedogled, mi pa kot Mojzes jezdimo na grebenih valov in iščemo izhod iz te neskončnosti. Šment je le v tem, da se iz letala ne da narediti dobrih posnetkov brez refleksije okenskih stekel, pa se zato raje prepustimo opazovanju puščave pod nami. Veličastna pokrajina!
Ko se spustimo z neba na trdna tla, si moramo seveda poiskati kraj za prenočevanje. Ustavimo se v lepo urejenem kampu in prvič se lotimo postavljanja strešnih šotorov in druge kamp opreme ter si pripravimo večerjo. Zanimiva izkušnja, hrana nam tekne, sončni zahod je skoraj popoln, pijačo komaj dobro načnemo, nebo zažari v milijonih zvezd (morda kakšna več)...
Obeta se zanimiv spoznavni večer!
Od tu dalje gre pot samo še navzgor. In to dobesedno. Z letalom se namreč povzpnemo nad morje sipin, ki so turistični zaščitni znak Namibije ali srce Namibije, kot jim domačini radi pravijo. Povzpnemo se nad gorovje Naukluft, katerega najvišji vrh sega 1.973 metrov visoko, vse naokrog pa sipine, sipine, sipine... Zaradi poznega popoldneva je sonce že tik nad obzorjem in puščavski griči zažarijo v zamolklo opečnatih odtenkih rdeče barve. Pogled je veličasten in vse skupaj spominja na biblično prečkanje Rdečega morja, katerega razburkani valovi segajo v nedogled, mi pa kot Mojzes jezdimo na grebenih valov in iščemo izhod iz te neskončnosti. Šment je le v tem, da se iz letala ne da narediti dobrih posnetkov brez refleksije okenskih stekel, pa se zato raje prepustimo opazovanju puščave pod nami. Veličastna pokrajina!
Ko se spustimo z neba na trdna tla, si moramo seveda poiskati kraj za prenočevanje. Ustavimo se v lepo urejenem kampu in prvič se lotimo postavljanja strešnih šotorov in druge kamp opreme ter si pripravimo večerjo. Zanimiva izkušnja, hrana nam tekne, sončni zahod je skoraj popoln, pijačo komaj dobro načnemo, nebo zažari v milijonih zvezd (morda kakšna več)...
Obeta se zanimiv spoznavni večer!
