Bočko Metod
  • Home
  • About
  • Slovenia
    • I Feel Slovenia
    • Slovenia Country
    • Slovenian Mountains
    • Arboretum
    • Base 20
    • Bolnica Franja
    • Carnival
    • Coronazoic
    • Cycling Around Slovenia
    • Dolenjska
    • Idrija Laces
    • Izola
    • Kurent / Korant
    • Laufarija
    • Old Cars
    • Oldtimers
    • Passion Play
    • Planica
    • Prekmurje
    • Salt Plant
    • Slak Museum
    • Slovenian Railways
    • Tractors
    • Velika planina
    • Vinarium
    • War museum
    • Zastava / Fiat
  • Ljubljana
    • Architecture
    • Auto salon
    • Bicycle Revolt
    • Covid_19
    • Cukrarna
    • Erased
    • Everyday People
    • Gregorčki
    • Ljubljana
    • Low Angle
    • Majski protest
    • Mosque
    • OF Day
    • Plečnikova Ljubljana
    • Pro et Contra
    • Sleeping beauties
    • SLO30Y
    • Šmarna gora
    • Tiporenesansa
    • ZOO
    • Žale
  • Africa
    • African Batik
    • Busmen
    • Egypt
    • Etosha
    • Himba
    • Kilimanjaro
    • Kruger Park
    • Morrocco
    • Namibia
    • Namibia Tour
    • Namibian People
    • Naukluft
    • Shona
    • South Africa
    • Tanzania
    • Tunisia
    • Zanzibar
    • Zimbabwe
  • Asia
    • Bali
    • Bangkok
    • India
    • Indonesia
    • Iran
    • Iran Tour
    • Iranian People
    • Kathakali
    • Khajuraho - India
    • Mini Tibet
    • Mumbai / Bombay
    • North India
    • Persepolis
    • South India
    • Siberia
    • Singapore
    • Taj Mahal
    • Varanasi
  • Europe
    • Adriatic
    • Athens
    • Barcelona
    • Beograd
    • Budapest
    • Camino
    • Dubrovnik
    • Frankfurt
    • Fusine
    • Greece
    • Istra
    • Korčula
    • London
    • Monte Zermula
    • Novi Sad
    • Osijek
    • Paris
    • Prague
    • Rhodes
    • Roma
    • Sarajevo
    • Szeged
    • Trieste
    • Vaticano
    • Venezia
    • Wienna
    • YUGO Cycling Tour
    • Zagreb
  • Music
    • Bijelo dugme
    • Bruce Springsteen
    • Buena Vista
    • Dalmatinske klape
    • Dubioza kolektiv
    • The Eagles
    • Esma Redžepova
    • Faraoni
    • Frajle
    • George Michael
    • Harlem Gospel Choir
    • Joe Cocker
    • Lojze Slak
    • Magnifico
    • Musicians
    • Oliver Dragojević
    • Organ Music
    • Parni valjak
    • Red Army Orhestra
    • Red Star
    • Romano Galuso
    • Skadarlija
    • Svetlana Makarovič
    • Šukar
    • Tereza Kesovija
    • Toni Cetinski
    • Uroš Perič
    • Vieux Farka Toure
    • Vlado Kreslin
  • Events
    • Sport >
      • Beach Volley
      • Black Bike Story
      • Canoe Tacen
      • Eurobasket
      • Marathon
      • Obstacle Challenge
      • YUGO Cycling
      • Various
    • Various >
      • Activism
      • Ambienti
      • Back Sides
      • Black & White
      • Body Painting
      • Body Shadows
      • Book Fair
      • Books & More
      • Cutty Sark
      • Fast Fashion
      • Food
      • Fotopraktikum
      • Global Warming
      • House Design
      • Indigo
      • Madame Tussauds
      • Minimundus
      • Moreška
      • Museum May 25
      • Poems
      • Portraits
      • Sex Museum
      • Showrooms
      • Toy Museum
      • Yugonostalgia
  • Blog
    • Diary
    • Readings
    • Fotopis
  • Contact
    • Privacy Policy

Shustar

17/9/2021

0 Comments

 

Od Zigurata do Šuštarja

Na poti iz Horramabada proti Susi smo se sprehodili po višinski deželi in se srečali s tradicionalnim življenjem. Prihod v Suso, ki je tretja prestolnica ahamenidskega cesarstva. Obiskali smo palačo Apadana in občutili sveto vzdušje pri grobu preroka Danijela. 

Apadana je ime za sprejemno dvorano in osrednji prostor v staroperzijski palači. Zgrajena je bila skupaj s palačo kralja Dariusa I. (522 – 486 pr. n. št.). Dvorana je merila 109 x 109 m in imela 36 velikih stebrov, ki so podpirali streho. Apadana je bila med vojno med Iranom in Irakom (1980 – 1988) močno poškodovana. Posledično je takoj vzhodno od glavne dvorane polje elementov – kapitule, stebrički, gredi itd.,  ki so zelo razdrobljeni. Najbolj ohranjeni elementi so potovali v pariški muzej Louvre. Zelo težko si je predstavljati lepoto, veličino te stavbe v antiki. Pravzaprav so v Susi ostale le baze stebrov, ki ležijo v travi, skoraj kot dekoracija vrta.
Južno od izkopa je mali muzej.

Kasneje smo obiskali zigurat Chogha Zanbil iz 13. stoletja pr. n. št, leta 1979 vpisan v UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Zgradil ga je elamitski kralj Untaš Napiriša v čast boga Inšušinaka, zaščitnika mesta Susa. Predpostavlja se, da najverjetneje ni bil nikoli naseljen, razen svečenikov in njihove služničadi. Nekateri znanstveniki verjamejo, da je zaradi mnogih verskih zgradb v Chogha Zanbilu dal kralj Untaš narediti versko središče, ki bi zamenjalo Suso in v katerem bi se častili bogovi iz nižinskih in planinskih delov njegovega kraljestva. Zigurat je najbolj ohranjen in največji od vseh mezopotamskih ziguratov. Danes je visok le 25 m, ker sta dve zgornji etaži uničeni, s katerima bi imel višino okoli 60 m.
​

Zunanje področje je bilo mesto treh kraljevih palač, malega templja z velikim dvoriščem na mestnih vratih, ter pokopališča s petimi podzemnimi kraljevskimi grobnicami. Obkroženo s trapeznim zidom bi moralo biti zapolnjeno s stanovanjskimi zgradbami, ki niso bile zgrajene. O tem priča tisoče neizkoriščenih opek. Za preskrbo z vodo je bila zgrajena cisterna, od katere je do mesta vodilo devet zaprtih kanalov, napajala pa se je z vodo preko 50 km dolgega kanala, ki je tekel proti goram. 

Pot smo nadaljevali skozi nasade sladkornega trsa Haftepe do mesta Shustar. Mesto oddaja tradicionalno mezopotamsko vzdušje. Tik ob znamenitih mestnih slapovih smo zavili v tradicionalno restavracijo na večerjo. Nekoliko nas je razočarala zelo skromna, enolična ponudba. Razen drugače začinjene solate ničesar, kar ne bi že preizkusili in se tudi že prenajedli. Je bil pa vsaj ambient toliko bolj atraktiven.

Po zajtrku v penzionu domačinov smo si ogledali mestne slapove in zgodovinske jezove čez reke, ki tečejo skozi mesto. Sledila je vožnja v Ahvaz. Mesto je bilo v iransko-iraški vojni popolnoma porušeno – izravnano z zemljo, tako, da so ga morali povsem na novo zgraditi. V tem mestu že prevladuje arabski vpliv. Prebivalci so mnogo bolj zadržani, mesto je v primerjavi s prej obiskanimi zelo umazano, neprivlačno in nezanimivo.

Prispeli smo v petek (naša nedelja), ko je bilo mesto umirjeno, zelo prazno. Odprti so bili le redki lokali z ulično prehrano, na tržnici je delovala le kakšna stojnica s sadjem in zelenjavo. Ob 16. uri smo krenili na tamkajšnje mednarodno letališče, od koder smo poleteli v Teheran. V skladu z ostankom časa smo si ogledali Teheran „od zunaj“. Obiskali smo mavzolej ajatole Homeinija. Izredno strog varnostni režim je posledica terorističnega napada parlamenta in omenjenega mavzoleja, ki se je s strani petih iranskih pripadnikov Islamske države po vrnitvi iz bojišč v Iraku in Siriji zgodil letos 7. junija. Vsi napadalci so bili ubiti, na drugi strani pa je bilo 17 smrtnih žrtev.
​
​Homeini očitno še po svoji smrti buri duhove!
0 Comments

Loristan

17/9/2021

0 Comments

 

Med nomadi v Loristanu

Iz vasice Palangan smo se odpeljali v Kermanšah, kjer smo obiskali zanimive ahamenidske v skalo vklesane reliefe Takht-e Bostan iz 4. stoletja. Reliefni vzorci poudarjajo moč, slavo, čast, borbeni duh, igro, praznovanja, lovske prizore, predvsem pa posamezne investicije kraljev. Reliefi so v bližini svetih izvirov, ki se spuščajo v velik odbojni bazen na dnu gorske pečine.

Nadaljevali smo pot v Horramabad, ki je prestolnica Lorestana, kjer živijo plemenski Lori in tudi sem le redko zanese nogo tujega popotnika. Lori govorijo svoj jezik in živijo na samosvoj način. V mestu se je naša skupina potnikov razkropila in prosto zaživela.

Na našo izrecno željo potnikov smo načrtovani obisk etnografskega muzeja o Lorih v utrdbi Falak-o-Aflak raje zamenjali z nenačrtovanim obiskom nomadov v puščavi na poti v to mesto. Izjemna, neponovljiva izkušnja za vse nas. Najbolj zanimiv in najbolj pristen stik z domačini v Iranu. Eden drugega smo bili izredno veseli. Takšnega obiska tujcev ti nomadi še niso doživeli.

​V šotoru, kamor smo se umaknili pred močnim puščavskim vetrom so nam pripravili čaj. Precejšen del popoldneva smo se z njimi pogovarjali o njihovem načinu življenja. Bili so tako gostoljubni, da so nam v čast našega obiska bili pripravljeni zaklati in speči kozo ali jagnje.
Ob slovesu smo jih obdarili z drobnimi predmeti.
0 Comments

Kurdistan

17/9/2021

0 Comments

 

Iranski Kurdistan

V iranskem Kurdistanu

Zapustimo Hamadan in potujemo proti Sanandaju. Naredimo panoramske postanke. Po prihodu v mesto imamo do večera prosto za spoznavanje mesta, v katerem smo glavna atrakcija prav mi tujci. 

Po zajtrku v hotelu nadaljujemo z ogledom glavnega mesta Kordestana. Sprehodimo se do mestnega obzidja. Obiščemo muzej o življenju Kurdov v graščini Asef. Do odhoda iz mesta imamo na voljo še nekaj časa za morebitne nakupe.

Sledila je vožnja do kamnite vasice Palangan. Raziskali smo vasico, se sprehodili po bližnji okolici in uživali v odmaknjenosti. Večerjo in nočitev smo imeli pri mladi družini na obronku bližnje vasi ob veliki ribogojnici. Domačini so nam za večerjo spekli na žaru sredi vasi izvrstne postrvi, 37-letna gostiteljica pa nam je pripravila zraven še v Iranu vedno prisoten kuhan riž, sestavljeno pisano solato z odličnim prelivom iz granatnega jabolka, nam postregla sadje, čaj in drugo pijačo.
​

Palanganv iranskem Kurdistanu je blizu iransko-iraške meje, zaradi česar se popotnikom svetuje, da se ga obišče le organizirano skupinsko z zanesljivim lokalnim vodnikom. Tujci so na tem območju lahko izpostavljeni ugrabitvam, ki imajo za posledico zahtevo po plačilu odkupnine.
​Na vhodu v naselje, kjer smo prenočili smo naleteli na čuvajnico z nadzornikom, obdano z žičnato ograjo. Ko sem ponoči zunaj obiskal wc, sem bil skrbno opazovan na vsakem koraku. Nejc nam je povedal, da se je že zgodilo, da so čez mejo  prileteli raketni izstrelki iz vojnih območij Iraka. Sami z občutkom varnosti nismo imeli težav.   


Palangan, ta mali biser v skalnati, ozki, robustni soteski, skrit in zaščiten v visokih gorah Kurdistana, živi podeželsko življenje iz antičnih časov. Projicirani smo v preteklost. Soočimo se z nečim, kar si ne moremo predstavljati, dokler tega resnično ne vidimo in doživimo. V tej vasi se je čas preprosto ustavil. V Palanganu življenje poteka okoli enega šotorišča z nekaj mizami, ki je središče družabnega dogajanja. Ulice delujejo zapuščeno, ob mraku luči z oken kamnitih hiš ustvarjajo čarobno pokrajino. Tišina je skoraj nerealna.

V Palanganu streha ene hiše služi kot dvorišče zgornji hiši. Gre skoraj za vertikalno postavljeno vas. V notranjosti hiš ni praktično ničesar. Ljudje spijo na tleh, pokriti z odejami. „Kopalnica“ je zunaj. Ljudje in živali živijo stran le nekaj korakov.

Nad vasjo pade mrak. Počasi se pripravljamo na nočni počitek.
​

Naša gostiteljica pri pripravi zajtrka na zunanjem ognjišču. Postregla nam je s čajem, marmelado in kruhom, ter mladim sirom na zunanji terasi.
0 Comments

Hamadan

17/9/2021

0 Comments

 

Avicenna in kanon medicine

V Hamadanu si po večernem prihodu v mesto najprej ogledamo na skalah planine Alvand dve kamniti plošči (reliefa) z vklesanimi napisi - GanjNameh (v perzijskem jeziku zakladnica). Pripadata dvema ahemenidskima kraljema Dariusu I. (leva), in Xerxesu (desna) (522 – 484 pr. n. št.), ki sta opisala svoja osvajanja in za pomoč zaprosila Ahuramazdo. Kasnejše generacije, ki niso znale prebrati starejših perzijskih, elamitskih in biblijskih scenarijev so menile, da gre za vodilo k odkritju zaklada. 

Naslednji dan dopoldan smo obiskali leta 1952 zgrajen mavzolej v čast Ibn Sine (Avicenna).
Ibn Sina, perzijski učenjak, spada med največje mislece, zdravnike in polihistorje zlate dobe islama. Napisal je prek 450 del, med njimi je največ filozofskih in medicinskih. Njegovi najslavnejši deli sta Knjiga o zdravilstvuin medicinska enciklopedija Kanon medicine, ki sta postali temeljni medicinski knjigi na številnih srednjeveških univerzah. Avicenna se poleg Hipokrata in Galena šteje za utemeljitelja klasične medicinske znanosti. Njegov medicinski in filozofski opus je v prvi polovici 13. stoletja prodrl na Zahod še pred prevodi Aristotela. Avicennov opus vsebuje razen filozofskih in medicinskih del tudi besedila iz astronomije, alkemije, geografije, geologije, islamske teologije, logike, matematike, fizike in pesništva. S ploščadi strehe mavzoleja smo imeli lep panoramski razgled. 

Ogledamo si tudi največjo mošejo v mestu, ki je nabito polna z verniki. Na vhodu v mošejo naše ženske ponovno pričaka obvezno oblačilo za vstop – chador, ki zakriva celotno telo. Ženske vstopajo skozi ločeni vhod. Enako kot na letališčih pri kontrolnih preverjanjih.  

V mestu smo se najprej podali v menjalnico, ki je bila v ulici z ogromnim številom prodajaln z zlatom. Zlato tako kot npr. dragocene preproge velja tu za močan statusni simbol. Da kaj veljaš, ga moraš precej imeti.
​

Odšli smo na bazar, po sadje na tržnico, v lokale na osvežilno pijačo. Ponovno smo na ulicah vzpostavljali dialog z meščani.
0 Comments

Alamut

17/9/2021

0 Comments

 

Alamut, neosvojena trdnjava!

Po zajtrku nas je čakala daljša vožnja skozi prostrana zahodna predmestja iranske prestolnice. Naredili smo postanek pri stolpu Azadi na istoimenskem trgu, ob katerem so se v preteklosti dogajali številni protesti, in ki simbolizira neodvisnost Irana. Je eden od osrednjih znamenitosti Teherana, ki označuje zahodni vhod v mesto, in je del Azadi kulturnega kompleksa, ki vključuje tudi muzej pod zemljo. Stolp je visok približno 45 metrov in je popolnoma obložen v rezanem marmorju. Naročil ga je Mohammad Reza Pahlavi, zadnji Iranski šah, ki je obeležil 2500 let ustanovitve cesarske države Irana. 

Na križišču blizu Gazvina smo se iz našega avtobusa presedli v staro prek 40 let, že zelo dotrajano kombi koreto, Del eksotike popotniškega avanturizma. Konec transportnega udobja za dva dni. V potniški kabini smo bili z nahrbtniki (z najnujnejšimi stvarmi, kovčke smo pustili v avtobusu) nagneteni kot sardine v konzervi. Zaskrbljujoče so bile povsem obrabljene pnevmatike brez profila za vožnjo po takšnih gorskih predelih do Alamuta. Tudi azerbajdžanski bradati šofer nam je deloval, kot da je pod vplivom nedovoljenih psihoaktivnih substanc. Čez čas smo pobrali še njegovega sprevodnika. Scena je precej spominjala na tisto iz kultne srbske komedije „Ko to tamo peva“, in tudi zato smo našega šoferja preimenovali v Krstiča (avtobusna firma Krstič in sin v filmu). 

Na večurni poti na Alamut smo naredili večje število vmesnih postankov. Eden zanimivejših je bil v predelu, kjer imajo tukajšnji čebelarji postavljene svoje panje. 
V Iranu je med del tradicionalnega zajtrka. Strežejo ga v tradicionalnih čajnicah, v sodobnih kavarnah, v hotelih za zajtrk itd. Iranci se s čebelarstvom ukvarjajo že več kot 2.000 let. Med arheološkimi izkopavanji v starodavnih mestih Perzije je bila odkrita keramika s sledmi medu. Tukajšnji čebelarji zagotavljajo, da je čebelarska tradicija ostala nespremenjena. Današnji med naj bi ohranil enak okus, kot ga je imel tisti, ki ga je jedel šah. S čebelarstvom se večinoma ukvarjajo v tem severozahodnem delu Irana.

Iran je danes osmi največji proizvajalec medu na svetu. Kljub dejstvu, da proizvodnja medu tu hitro narašča, država na svetovnem trgu še ni znana kot ena vodilnih proizvajalk medu. Tu se zavedajo, da povečanje proizvodnje medu lahko privede do izgube nadzora kakovosti in posledično do zmanjšanja kakovosti tega proizvoda. Trenutno država nima dovolj sredstev za nadzor proizvodnje v podjetjih.
Po statističnih podatkih Ministrstva za kmetijstvo je v državi več kot 40 tisoč čebelarjev, ki imajo skupaj več kot milijon čebeljih družin (v povprečju posamezen čebelar od 12 do 1000 družin).

Vmesni postanek za kosilo. Naš šofer kombija se nerazumljivo nerodno zaleti v pravilno parkirano vozilo ob cesti, zato „pobegnemo“ na drugo stran ceste k drugemu gostišču. Obedujemo zunaj in našo pozornost pritegne zanimiv imidž mladeniča s kužkom na povodcu, ki nas takoj spomni na iransko inačico filmskega lika Borat iz leta 2006 (film govori o izmišljenem novinarju iz Kazahstana po imenu Borat, ki so ga poslali v ZDA, da posname dokumentarec o tamkajšnji kulturi). 

Prihod v vas Gazor Khan pod vznožjem Alamuta. Vsakodnevno jasnino na nebu so tu zamenjali oblaki in kratek čas je tudi deževalo. Oklevali smo, ali naj se še danes povzpnemo do ruševin utrdbe, ali počakamo do jutra.​ ​Padla je naša odločitev o takojšnjem vzponu do ruševin Alamuta. Imeli smo lep razgled na vršace Elbruskega gorovja. Vreme se je za trenutek toliko izboljšalo, da smo lahko videli tudi sončni zahod.​  ​Ostanki gradu Alamut se nahajajo na 200 metrov visoki skali na nadmorski višini 2163 metrov. Zaradi globoke in nevarne grape je skala praktično nedostopna in je sestavni del strukture utrdbe. Videti je le ruševine, nekaj stolpov je mogoče odkriti le z arheološkimi izkopavanji.

Z mesta neosvojljive trdnjave iranskih Ismailcev, ki od nekdaj buri duhove in je navdihnil tudi pisatelja Bartola, smo se vrnili v domovanje upokojenega vaškega učitelja. Izobraženi gospod je več kot očitno „Capo di banda“te vasi. Vsi do njega pristopajo s strahospoštovanjem, nihče se mu ne drzne oporekati. Huda avtoriteta. Za čas našega obiska sta se domov vrnila dva njegova sinova z družinama. Oba sta visoko izobražena. Prvi dela v medicinskem centru, drugi v inženirskem poslu. Diskretno sta povedala, da je oče neizprosen, ter včasih tudi fizično grob. Zelo rad se pohvali z vnukinjo, ki nam je pri starosti 9 let pokazala izjemen dar za angleški jezik. Gospod učitelj je z nami ves čas ravnal kot z učenci. Vse je imel pod nadzorom in ves čas nam je dajal navodila. Zahteval je, da se že po deseti uri odpravimo k nočnemu počitku. Nezadovoljen je ugotovil, da dveh naših sopotnikov ni v hiši, zaradi česar se mi je pritožil.

Za večerjo smo jedli jed na žlico skupaj z rižem. In obvezen čaj. Spali smo vsi skupaj v dveh prostorih na tleh v spalnih vrečah. V prostoru je bil močan vonj po uhajajočem plinu, na kar smo gospodarja opozorili, ker smo se naslednji dan želeli zbuditi. Noč je bila za nas nekatere precej naporna, saj so nas žrle velikanske mravlje. Od ugrizov smo dobili srbeče precejšnje otekline, ki smo si jim morali mazati z zdravilno mastjo.

Po zajtrku (ocvrta jajca na oko, domača češnjeva marmelada in kruh) nas je nekaj odšlo raziskovati vas. Vaščani so nas na trgu postregli s čajem, kasneje še z njihovim kebabom. Povabili so nas na ogled vaške kuhinje, kjer kuhajo hrano za pogostitev vaščanov ob praznovanjih. Ujeli smo jih ravno med pripravami za praznovanje Moharama.

Na vaškem trgu spremljamo, kako se moški pripravljajo na praznično procesijo.​ ​Zapustili smo vas Gazor Khan in se v mimohodu ustavili ob mošeji v nižje ležeči vasi. Tam so nas vaščani ponovno gostili s hrano na žlico. Skratka, ko gre za Moharam se tu očitno jé za vsakim vogalom. Presenečeni smo v sosednji vasi naleteli na našega učitelja, ki je ljudem ponosno pripovedoval, da smo bili njegovi gostje. 
Iz vasice pod Alamutom se po isti poti čez prostrana gorovja peljemo nazaj proti Gazvinu. Prvih nekaj kilometrov vožnje lahko opazujemo ogromne nasade alamutskih češenj, ki predstavljajo glavni prihodek tu živečim prebivalcem. Kasneje naredimo panoramske postanke. Opazujemo praznično procesijo v daljavi. Sprehodimo se med riževimi polji do slanih izvirov. V Gazvinu naredimo premor od dolge vožnje z obiskom tamkajšnje mošeje, kjer smo priča ogromnim množicam vernikov, ki z verskimi obredi slavijo enomesečni verski praznik žalovanja. Prisostvujemo tamkajšnjemu pogrebu pokojnika.
​

Nadaljujemo pot proti Hamadanu, nekdanji Ektabani, ki je bila ena izmed treh prestolnic Ahamenidskega cesarstva. 
0 Comments

Shiraz

17/9/2021

0 Comments

 

V mestu poetov

Mesto Širaz je mesto pesnikov, iranski Pariz, kulturna prestolnica Irana, stara prestolnica dinastije Zand na stiku iranske plošče z visokim gorovjem Zagros. Pravijo mu tudi mesto vrtnic, vina in ljubezni. 
Do islamske revolucije je imel Iran več tisočletno vinorodno tradicijo. Konec leta 1979 je nova iranska islamistična oblast prepovedala alkohol, s čimer je bila ta potisnjena v zgodovino. Prvi dokazi o pridelavi grozdja v Širazu segajo v čas okoli 2.500 let p.n.štetjem. Zelo slavno vino se sicer še vedno proizvaja in se ga tihoma izvaža na nekatere tuje trge. Nekaj opuščenih vinogradov danes obnavljajo.
​

Vino Shiraz ali Syrah je vino z veliko legendami. Vino s tem imenom se proizvaja tudi ponekod drugje po svetu, npr. v Avstraliji, Franciji, Kaliforniji itd., zato je bilo vprašanje njegovega izvora. Širaz v nekdanji Perziji je predstavljal vinorodni okoliš, kjer se je proizvajalo vino zlasti za pesnike in kralje. Od tu naj bi sorta Shiraz prispela v Francijo, torej naj bi bilo francosko poimenovanje Syrah sinonim za Shiraz. Po prvotni legendi naj bi sorto v Francijo iz Perzije prinesel križar, kasneje s popravkom puščavnik, ki je bival v gorah v okolici iranskega Širaza. Pred dobrimi 24 leti so testi DNK pokazali, da je trta po izvoru tako profano le francoska. Nastala je s križanjem dveh sort jugovzhodne Francije (dureza in mondeuse blanche). Perzijski Shiraz je bil v resnici belo vino. 
​

Ta dan nam je preostali čas dovoljeval le še poznovečerni obisk mavzoleja velikega perzijskega pesnika Sadija, sredi izredno lepo urejenega vrta. Nad nami lepo nočno nebo, v zraku opojne vonjave obmorske vegetacije, zunaj parka pa ulično vzdušje praznovanja Moharama. Čarobno! Postanemo ob grobu in doživimo čutnost domačinov. Čudovit vpogled v iransko dušo.

Grobnica zgrajena v 13. stoletju je bila uničena v 17. stoletju. V času vladavine Karim Kana je bil zgrajen mavzolej v dveh nadstropjih, ki sta ga obdajali dve sobi. Sedanja stavba je bila zgrajena med letoma 1950 in 1952 po zasnovi arhitekta Mohsen Foroughi z združitvijo starih in novih arhitekturnih elementov. Okoli grobnice na steni je sedem verzov pesnikove pesmi.

Literat srednjeveškega obdobja je bil priznan po kakovosti svojih spisov in globini njegovih družbenih in moralnih misli. Saadi je znan kot eden največjih pesnikov klasične literarne tradicije, ki si je s strani perzijskih učencev zaslužil vzdevek „Mojster govora“. Citira se ga tudi v zahodnih literarnih tradicijah.

„O vi, ki živite petdeset let in še vedno spite.“

Le nekaj deset metrov stran od vhoda v Saadijev mavzolej smo sedeli pred prodajalno s prav posebno vrsto sladoleda, ki nam ga je priporočal in nas z njim pogostil Nejc. Opazovali smo procesije na cesti pri praznovanju Moharama. Bučno, spektakularno, vsekakor zelo zanimivo.   

Naslednji dan smo si dopoldan na trgu Shahrdari v centru Širaza le od zunaj ogledali citadelo iz 18. stoletja – Arg Karim Khan. Karim Khan je bil ustanovitelj dinastije Zand in iranski šah, ki je vladal Perziji med letoma 1751 in 1779. V času njegovega vladanja se je Iran opomogel po 40 – letni vojni. V vojni opustošeni državi je vzpostavil občutek miru, varnosti in blaginje. Po njegovi smrti je ponovno izbruhnila državljanska vojna.
Karim Khan je povabil najboljše arhitekte in umetnike tistega časa in kupil najboljše materiale za gradnjo tega gradu v drugih perzijskih mestih in v tujini. Citadela je bila zgrajena v neverjetno kratkem času – v samo letu dni. Njena zasnova združuje vojaško in stanovanjsko arhitekturo. Kasneje je bila uporabljena tudi kot zapor. Danes je v njej muzej.

Sprehodili smo se do Karim Khanove mošeje, kjer smo spoznali pisano notranjost zgradbe v značilnih barvah mesta. Obiskali smo eno lepših iranskih tržnic, doživeli tudi pietetno vzdušje „emazade“, svete grobnice šiitov. 
V času našega obiska mošeje je tam potekalo  slavnostno bogoslužje. Nismo mu prisostvovali. Naše ženske so si nadele obvezna oblačila, ki so jim dovoljevala vstop v mošejo. K nam je na dvorišču pristopilo nekaj nadvse gostoljubnih muslimanov, ki so nas pogostili s tradicionalnimi jedmi za njihov verski praznik. Dobrodošlo za naš radovedni apetit. S pokušenim smo bili zadovoljni.

Zelo prijazen je bil tudi odziv na naš obisk mule (perzijski naziv za muslimanskega klerika), ki nas je pričakal v stranskem levem krilu mošeje, da bi nas nagovoril za mizo, kjer je bila položena sveta knjiga Koran. 

Na veliko presenečenje je mula ob našem prihodu imel na mizi tudi knjigo o Jezusu Kristusu. Izkazal je spoštovanje nam, ki izhajamo iz krščanske skupnosti  tudi v svojem pozdravu. Poudaril nam je, da se islam naslanja na monoteistično tradicijo svetopisemskega očaka Abrahama, zato se ga skupaj z judovstvom in krščanstvom uvršča med abrahamske religije. Po muslimanskem izročilu vsa našteta verstva podajajo isto poslanico Boga človeštvu, pri čemer podaja Koran poslednje razodetje boga. Zelo spravljivo nam je govoril o tem, da ni nikakršnega razloga za medversko nestrpnost, nespoštovanje, saj imamo vsi istega boga. Za razliko le kristjani sledimo nauku predzadnjega preroka Jezusa Kristusa, medtem ko muslimani sledijo nauku zadnjega preroka Mohameda. Kristus je s čudeži ozdravljal, Mohamed je napisal sveto božjo knjigo. Vsi smo se strinjali, da se nas je njegov govor zelo čustveno dotaknil.

Vrhunec dneva nas je čakal v čarobnem vzdušju parka z mavzolejem velikega pesnika Hafisa (1315 – 1390).  Hafisova zbrana dela žanra lirične poezije štejejo za vrhunec perzijske literature.
Popoldan smo krenili proti letališču in poleteli v Teheran.
0 Comments

Persepolis

17/9/2021

0 Comments

 

Od Kira do Persepolisa

Sedmi dan potovanja začnemo z vožnjo po stepski iranski plošči, srčiki iranske civilizacije, vse do začetka Velike puščave. Okoli nas bežijo tradicionalni prizori iranskega življenja. Prispemo na iransko ploščo ter si ogledamo grobnico kralja Kira v Pasargadu. Zdi se, kot bi Kirov duh še danes lebdel nad deželo.

Pasargad je bil prestolnica (op. samo poleti) Ahemenidskega imperija pod Kirom Velikim, ki je ukazal njeno gradnjo (559 – 530 p. n. št.) in je tudi kraj njegovega groba. Danes je tu arheološko najdišče na 1,6 km2 (uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine) na katerem najdemo poleg že omenjene grobnice Kira Velikega še utrdbo Toll-e Takht na vrhu bližnjega hriba ter ostanke dveh kraljevih palač in vrtov. Ko je Aleksander Veliki plenil in uničil Perzepolis je obiskal Kirovo grobnico. Aristobulu, enemu njegovih bojevnikov je ukazal, da vstopi v grobnico. V notranjosti naj bi našel zlato posteljo, mizo s posodo za pijačo, zlato krsto, nekaj okraskov z žlahtnimi kamni, ter napis na grobu, ki naj bi prišleka nagovoril nekako tako: „O človek, kdorkoli si, od kjerkoli si prišel, jaz sem Kir, ki je Perzijcem dal cesarstvo in bil Kralj Azije. Zato ne skruni tega spomenika.“  Napis naj bi Aleksandra tako nagovoril, da je zaukazal, naj se grobnici prizanese in se jo ohrani.

Kirov grob je sestavljen iz kamnite piramide – miniaturnega zigurata s tipično indoevropsko streho. Legenda pravi, da naj bi bil že Aleksander Veliki prvi, ki je obnovil grob, ker je bil zgrožen nad slabim stanjem v katerem se je nahajal.

V sosednjem Naqsh-e-Rostamuse pri v skalo vklesanih grobnicah poklonimo perzijskim kraljem (dinastije Achaemenid (500 – 330 p.n.št.). Štiri grobnice (od leve proti desni: Darius II, Artaxerxesi I, Darius I, Xerxesi I) so znane tudi kot perzijski križi po obliki fasad. Vhod v vsako grobnico je v sredini vsakega križa. Vodi v majhno komoro, kjer je kralj ležal v sarkofagu. Peta grobnica je nedokončana. Ni zanesljivo ali pripada Artaxerxesu III. ali Dariusu III. Grobnice so bile oropane ob osvajanju Aleksandra Velikega Ahemenidskega imperija.

Nadaljujemo z vožnjo po slikoviti ravnici do največje antične perzijske znamenitosti – Perzepolisa. Prestolnica nad prestolnicami Darijevega časa izpred 2.500 let še danes na obiskovalca naredi nepozaben vtis. Po uničujočem požaru, ki ga je zaukazal Aleksander Veliki, je sicer od mesta ostalo bore malo. Če kje, tu spoznamo vso slavo, moč in bogastvo prvega perzijskega cesarstva. 

Perzepolis (staroperz. Pārsa, perz. تخت جمشید/پارسه; Taht-e Jamshid ali Tahsti Jamshid; tudi Chehel minar), je bilo ceremonialno glavno mesto Perzijskega cesarstva v času iranske dinastije Ahemenidov. Nahaja se 70 km severovzhodno od modernega mesta Širaz v provinci Fars v Iranu. Zgodnji ostanki Perzepolisa segajo v leto 515 pr. n. št., v dobo vladavine Dareja I. Velikega, ki ga je dal zgraditi. Kompleks Perzepolisa se nahaja na vzvišeni terasi in sestoji iz več kraljevih palač, zakladnic in spremljajočih zgradb ter dveh velikih ceremonialnih dvoran; Dvorane stotih stebrov in Apadane, ki je lahko sprejela 10.000 ljudi. Kolosalna Apadana in dvojna monumentalna stebrišča so okrašena z reliefi kot najbolj prepoznavnimi elementi perzijske arhitekture te dobe. Leta 1979 je bil Perzepolis uvrščen na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine.

Prvo glavno mesto Perzijskega cesarstva iz dinastije Ahemenidov je bilo Pasargad. Okoli leta 512. pr. n. št. je kralj Darej Veliki začel z izgradnjo velikega kompleksa palač Perzepolis, ki sta ga kasneje dograjevala njegov sin Kserkses I.in vnuk Artakserkses I., administrativna središča Perzijskega cesarstva pa so bila v tistem času Suza, Babilon in Ekbatana. Perzepolis je imel ceremonialno vlogo glavnega mesta, v katerem se je slavilo perzijsko novo leto. Glede na to, da je bil zgrajen v gorskem okolju, Perzepolis ni bil preveč ugoden za stalno prebivanje, zato so ga uporabljali v glavnem spomladi. 

​Leta 330. pr. n. št., v času azijskih osvajanj, je 
Aleksander Makedonski osvojil in uničeval mesto, zaradi česar je v Kserksovi palači izbruhnil požar, ki je uničil večino kompleksa. Zgodovinarji to dejanje opisujejo kot maščevanje Grkov v makedonski vojski za perzijsko rušenje Aten v času grško-perzijskih vojn. Od leta 316. pr. n. št. je imel Perzepolis še naprej vlogo glavnega mesta v okviru novih helenističnih kraljestev, nastalih po Aleksandrovi smrti. Od dobe dinastije Selevkidov je pomen mesta upadal, saj je v 3. stoletju bližnje mesto Istahr postalo središče Sasanidskega cesarstva.
Do našega odhoda iz Perzepolisa se je že povsem znočilo. Do Širaza, enega najstarejših mest starodavne Perzije nas je ločila razdalja 60-ih kilometrov. 
0 Comments

Yazd

17/9/2021

0 Comments

 

Tako je govoril Zaratustra

Zjutraj smo v mestu Yazd, ki spada pod zaščito Unesca in je eno najlepših mest puščavske arhitekture, najprej odšli na ogled proizvodnega obrata kane (arabsko henna, latinsko Lawsonia inermis; cvetnica suhega tropskega in subtropskega območja z zdravilnimi učinki, ki se jo od davnin uporablja za pridobivanje barvila iz listov zlasti za kozmetiko kože, las in nohtov). V proizvodnih prostorih z napravami za sušenje, mletje listov, da se pridobi fini prah, smo ob tistem času srečali le enega delavca, ki nam je povedal, da je tu zaposlen na osnovi delovnega dovoljenja, saj prihaja iz sosednjega Afganistana. Po odhodu iz delavnice smo nekateri smuknili v knjižnico na nasprotni strani ulice, drugi so nakupovali kano, začimbe, čaje in oreščke, olja itd. v sosednji trgovinici.

Naša naslednja ciljna destinacija sta bila stolpa tišine – stara dva zoroastrijanska pokopališča zunaj Yazda, kjer smo se v tišini poklonili pokojnim dušam. V iranski zooroastrski tradiciji so stolpi zgrajeni na (nizkih) hribih na puščavskih lokacijah izven naselij. Zoroastrijanci so takšna pokopališča gradili, da bi mrtva telesa izpostavili pticam plenilkam. Doktrinarni razlog za izpostavljenost trupel na takšnem mestu je bil v izogibanju stika pokojnika z Zemljo ali ognjem, ki sta oba v sferi zoroastrske vere. Zoroastrska tradicija meni, da je mrtvo telo nečisto in zato onesnažuje zemljo. Obstajalo je verovanje o tem, da v truplo vstopi demon in kontaminira vse, s čemer je prišel v stik, zato so obstajala pravila, kako čim bolj varno odstranjevati mrtve.

Trupla so položena na kamniti ploščadi okrog okroglega brezna na sredini za človeške kosti, razvrščali po sledečem pravilu v koncentričnih krogih: V prvem notranjem koncentričnem krogu so bila trupla otrok, v srednjem koncentričnem krogu so bila trupla žensk, ter v zunanjem (tretjem) koncentričnem krogu trupla moških. Običajno je trajalo mesec dni, da so plenilske ptice obrale človeško meso do gladkih kosti. Zgradba ni dovoljevala vdora drugim živalim. Okrog oboka je imela štukaturo, ki je preprečevala kačam, da bi se priplazile do vrha. 

Na spodnji fotografiji so bivališča za žalujoče svojce, ki so čakali novico s stolpa, da je bil dosežen popoln razkroj.
Stolpi so prvič dokumentirani v začetku 9. stoletja. Ritualni običaji, ki se nanašajo na to prakso pokopavanja, se pojavijo v času Sassanida (3. – 7. stoletje). V začetku 20. stoletja so iranski Zoroastri postopoma prenehali uporabljati ta način pokopavanja in prišli na sedanjega in tudi na kremiranje. Islamska vera je menila, da gre za nepotrebno razkrajanje trupel kot oblike pohabljanja, zato ga velja prepovedati. Drugo je tudi, da je primanjkovalo trupel za medicinske študije. Prvotno zgrajeni stolpi so se zaradi rasti mest znašli znotraj njihovih meja. Mnogi Zoroastri so sami ugotovili, da je princip zastarel. Skupnosti so se pogajale in dosegle dogovor o vzpostavitvi pokopališč, kjer so grobovi obloženi s kamni in cementnim ometom, da bi preprečili neposreden stik trupla z zemljo. V Yazdu in Kermanu so poleg pokopališč pravoslavni Zoroastri še naprej ohranjali stolp do 70-ih let, ko je bila tovrstna ritualizacija zakonsko prepovedana.

Iz obrobja mesta smo se ponovno vrnili v njegovo notranjost. V programu današnjih ogledov v tem mestu sta bila še Hram večnega ognja (Zoroastrian Fire Temple) ter Muzej vode (Yazd Water Museum).  
Hram večnega ognja v Yazdu predstavlja svetovno središče sledilcev preroka Zaratustre, ki je začetnik monoteistične vere v tem delu sveta. Predstavlja relikt prvotne perzijske religije. Tempelj prikazuje „večni“ ogenj vere. V zoroastrski veri je ogenj skupaj s čisto vodo simbol ritualne čistosti. Čisto, belo, „pepel za čiščenje“ se šteje kot osnova ritualnega življenja. Ognjeni plamen predstavlja tudi Boga – Ahuro Mazdo (op. po njem imenovana tudi japonska avtomobilska znamka), ki je izvor vsega dobrega.
​

Tempelj predstavlja čisto in preprosto mesto čaščenja, ki se zelo razlikuje od drugih običajno razkošnih verskih krajev. Posoda z ognjem (ki naj bi neprekinjeno gorel že od leta 470 dalje) je vidna skozi stekleno pregrado v preddverju. Samo zoroastrijanci lahko ob prisotnosti duhovnika vstopijo prav v prostor, kjer ogenj gori. 
Zaratustra ali Zoroaster naj bi živel v stari Perziji okrog leta 600 pr.n.št., po nekaterih domnevah celo mnogo prej, okrog leta 1500 pr.n.š. Privrženci te vere so se imenovali parsi, kar je prvotno pomenilo Perzijci. To ime so dobili ob koncu 9. stoletja, ko so mnogi od njih zapustili Perzijo, ker so jih preganjali muslimanski vladarji. Odšli so v Indijo, v okolico Bombaja, kjer še vedno živi večina današnjih 150 tisoč parsov. V Iranu večina zaratustrijancev biva v Yazdu (okrog 17 tisoč). Svete obrede opravljajo v templju ognja.
Po Zaratustru je bil svet prvotno popoln, pozneje je postal bojišče za spopad med silami dobrega in zla. Ljudje se morajo odločiti med dobrim in zlom. Tisti, ki živijo dobro in preprosto, bodo prišli v nebesa in se združili z Bogom; tisti, ki bodo izbrali zlo, bodo prišli v pekel. Zaratustra je predvideval, da se bo nekoč ta boj končal in svet bo ponovno postal popoln.

Muzej vode se je odprl šele ob tretji uri popoldne, tako da smo se za nekaj časa razkropili po mestu. Ker je bilo zelo vroče, je bila še kako oskrba s pitno vodo aktualna za nas pred obiskom Muzeja vode. V njem smo lahko podrobno spoznali, kako so se puščavski ljudje prilagodili življenju v puščavi.
Yazd je mesto, ki je nastalo v puščavi, in eno glavnih vprašanj je bilo pridobivanje vode – toliko, da ima muzej, namenjen razlagi, kako je bil dosežen. Muzej prikazuje orodja, tehnike, ki se v Iranu že več kot 4 tisoč let uporabljajo pri gradnji kanatov (podzemnih vodnih kanalov) za oskrbo z vodo naselij, kmetijskih zemljišč ter v druge namene. Preden so Rimljani zgradili svoj akvadukt, so Iranci zgradili obsežen sistem podzemnih akvaduktov. Veliko teh sistemov deluje še danes. 

Muzejska stavba je bila nekoč trgovska hiša, zgrajena leta 1929. Pod muzejem potekata dva kanata na različnih ravneh, ki jih je mogoče doseči s pomočjo posebnega stopnišča, imenovanega Payab. V muzeju so razstavljeni številni vodni predmeti iz dokumentov o vodah. Nekateri deli hiše predstavljajo nekatere dele vodne zgodovine v regiji.

V drugem delu popoldneva vstopimo v pravljico starega Yazda. Tu se je ustavil čas. Zaživimo v labirintu uličic. Obiščemo Petkovo mošejo, ki je ena najstarejših na iranskih tleh. Mošeja Jomeh ali Petkova mošeja, zgrajena v 14. stoletju je primer najlepših perzijskih mozaikov in odlične arhitekture. Njeni minareti so najvišji v državi (52 metrov). Notranjost je izjemno dekorirana z glaziranimi ploščicami (ivan). Mošeja je upodobljena na sprednji strani bankovca za 200 rialov. 
V bližini mošeje se nahaja grobnica Dvanajst imamov, majhna seldžuška zgradba iz 11. stoletja s štukaturno dekoracijo okoli mihrâba.

Sopotnik je na poti v Yazd izrazil željo, da bi si želel v Iranu ogledati trening zurkhaneha. Tudi ostali smo bili zainteresirani, da se seznanimo z nečim, kar velja za tradicionalno iransko atletiko, ki se je prvotno uporabljala za usposabljanje perzijskih bojevnikov. Zurkhaneh združuje borilne veščine, telovadbo, trening moči in glasbo. Združuje elemente predislamske perzijske kulture (zlasti zoroastrištva, mitrame in gnosticizma) z duhovnostjo šiitskega islamstva in sufizma. Gre za treninge, ki so sestavljeni predvsem iz ritualnih gimnastičnih gibov in vrhuncev z jedrom bojne prakse. Člani so lahko moški iz katerega koli družbenega razreda ali vere, vendar morajo najprej vsaj mesec dni gledati med občinstvom, preden se lahko pridružijo.
​

V Iranu je okoli 500 telovadnic za zurkhaneh. Vsak klub ima močne vezi z lokalno skupnostjo. Kadar prirejajo manifestacijo borb, zbrani denar občinstva donirajo za dobrodelni namen. Tradicionalna telovadnica ima eno odprtino v stropu in „potopljeno“ 1 m globoko osmerokotno ali krožno jamo v sredini. Okoli je en prostor za občinstvo, drugi za športnike, ter tretji za glasbenike. Vadbo spremlja ritmično bobnanje, ki pomaga posameznikom doseči skoraj religiozne višine koncentracije. 
0 Comments

Puščavski Nain

17/9/2021

0 Comments

 

Puščava, golobnjaki in ledena hiša

Zapustimo tretje največje mesto Irana – Isfahan, in se odpravimo proti 140 km oddaljenem Nainu, ki še spada v provinco Isfahan. Na poti tja imamo krajši postanek v večjem naselju, da si pretegnemo noge, popijemo kavo ali čaj, si v trgovinici najdemo kakšen prigrizek.  
Avtobus se je zaustavil pred pekarno kruha, iz katere je omamno dišalo. Peki niso imeli nič proti, če smo se pomešali mednje in z velikim zanimanjem spremljali njihovo delo. V zameno so nas prosili, če z nami lahko naredijo nekaj fotografij. Pred pekarno smo veselo malicali kupljen še topli kruh, zraven pa še prej v Isfahanu kupljeno drugo hrano, npr. pistacije, dateljne, itd. Nekaj besed in/ali kretenj smo izmenjali z domačini. Malčkom, ki so radovedno tekali okoli nas smo kupili nekaj sladkarij.
V Nainu, ki leži na 1.545 m.n.v. smo lahko občutili pravo puščavsko podnebje – od močnega sonca pregreto skrajno suho ozračje. Nain velja za enega izmed najboljših krajev na svetu, kjer lahko vidimo kanate – grajene akvadukte pod zemljo. Njihova primarna funkcija je bila dobava vode za namakanje, zagotavljanje vode za živino in oskrbo s pitno vodo. Druga funkcija je bila hlajenje in shranjevanje ledu.
Tehnologijo kanatov so razvili Perzijci nekje že v zgodnjem prvem tisočletju p. n. št. in so se od tam počasi razširili proti zahodu in vzhodu. Čeprav sta bila izgradnja in vzdrževanje kanatov draga, je bila njihova dolgoročna vrednost za skupnost precejšnja. V 60-ih letih prejšnjega stoletja je ta star sistem oskrbe z vodo zagotovil več kot 70 % vode za populacijo Irana.
Iran ima enega od najvišjih odstotkov prebivalstva na Bližnjem vzhodu z dostopom do varne pitne vode (92 %; 100 % v urbanih območjih in približno 80 % na podeželskih območjih).

V Nainu smo obiskali izdelovalce izdelkov iz kamelje volne in se sprehodili po starem mestu. Po puščavski avtocesti smo pot nadaljevali do puščavske oaze ter naše vasice, ki še vedno živi. Namestili smo se v puščavski hiši pri domačinih, kjer smo večerjali, se družili ob čaju in vodni pipi, ter prenočili.  

Po zajtrku se poslovimo od domačinov in se odpeljemo proti Chupananu, kjer v objektiv lahko ujamemo enega najlepših puščavskih prizorov – badgirje. Videli smo jih sicer že prej, npr. na Abbasi house, pa v Nainu itd. Badgirji ali v našem prevodu vetrovniki (lovilci vetra) so tradicionalni perzijski arhitekturni element za ustvarjanje naravnega prezračevanja v stavbah. Omogočajo, da veter prek visokih stolpov vstopa in hladi stavbo. Veter potuje vse do dna stolpa in se nato kanalizira skozi majhne odprtine.
​

V osrednjem Iranu so velike dnevne temperaturne spremembe s sušnim podnebjem. Večina zgradb je zgrajena iz debele keramike z visoko izolacijskimi vrednostmi. Mesta v puščavskih oazah so zelo tesno povezana z visokimi stenami in stropi, kar povečuje senco. Vročino neposredne sončne svetlobe zmanjšujejo majhna okna.
Pogosto so ob vetrovnikih tradicionalni vodni rezervoarji, ki v poletnih mesecih hranijo vodo pri skoraj temperaturi za zamrzovanje. 
Vstopimo v objem Slane puščave na slikoviti vožnji do vasice, kjer se izgubimo v labirintu ulic in blatnih hiš ter se naužijemo pristnega vzdušja. 

V puščavi se približamo divjim kamelam. Nejc nam pove, da jih tihotapci drog uporabljajo na način, da jim ulovljenim vstavijo droge v želodec, nato jih preženejo čez državno mejo, kjer jih pričakajo njihovi kriminalni sodelavci. Po zaključku njihove prisilne misije jih pogosto čaka bridki konec.
V Meybodu obiščemo ledeno hišo, golobnjakter karavanski dvorec. 
Tukajšnja ledena hiša (ki sega v obdobje Qajar), je ena izmed redkih preostalih ledenih hiš v provinci Yazd. Predstavlja starodavno vrsto hladilnika. Struktura hiše nad zemljo je kupolasta, vendar je imela podzemni prostor za shranjevanje. Pogosto je bil uporabljen za shranjevanje ledu, včasih je bil uporabljen za shranjevanje hrane. Podzemni prostor, skupaj z gosto toplotno odpornim gradbenim materialom, je leto dni izoliral prostor za shranjevanje. Vodo se je usmerilo iz kanata v ledeno hišo, kjer je v hladni sezoni zamrznila. Ponekod so led iz okoliških gora preprosto pripeljali v te zgradbe. Ledena hiša je bila zgrajena iz edinstvene vodoodporne malte (sarooj), ki jo sestavljajo pesek, glina, jajčni beljak, apno, kozja dlaka in pepel v določenih razmerjih. Sarooj stene so na dnu debele najmanj 2 metra.
​

Golobnjakiso bili razširjeni po vsej tej državi, zlasti pa okoli obale jezera Urumieh na severozahodu, v puščavah province Yazd, v Kashanu in južnih predelih Khorasana. Samo v Isfahanu je blizu 3.000 golobnjakov, medtem ko ta v Meybodu (iz časa Qajar) velja za najbolj znamenitega. Večina ostalih je ostala zanemarjenih in neznanih. Pred popularizacijo kemičnih gnojil so se izločki golobov iz takšnih stolpov skoraj izključno uporabljali za naravno gnojenje. Arhitekturna zasnova teh stolpov je edinstvena. Stolp deluje kot neprepustna trdnjava, ki ščiti golobe pred plenilci. Ima natančno zasnovano velikost vhodov, tako, da ptice kot so jastrebi, sove, vrane ne morejo vstopiti. V povprečju v takšnem golobnjaku lahko gnezdi in živi do 25.000 golobov. Inženiring konstrukcije je upošteval tudi vibracije, ki nastanejo zaradi sočasnega vzleta golobov (loki, ki povezujejo notranje in zunanje cilindrične perimetre).

Obisk Shah Abbasi Caravanserai je bil priročen tudi zato, da smo v tradicionalni restavraciji lahko imeli kosilo. Ob četrti uri popoldan smo bili že pošteno lačni. Caravanserai je bilo obcestno počivališče za sprejemanje in nastanitev karavan, pogosto tudi lokalno trgovsko središče ali vojaško oporišče. Podpiralo je pretok trgovanja, informacij in ljudi prek mreže trgovskih poti, ki zajemajo Azijo, Severno Afriko in Jugovzhodno Evropo, zlasti ob Svileni cesti. Temelji na pravokotnem načrtu. Izdelano je iz opeke s štirimi verandami. Stavba je sestavljena iz pokritih prehodov, zunanjih verand, preddverja, centralnega dvorišča in 100-ih sob. Dvorec ima 24 komor, ki se danes uporabljajo kot obrtne delavnice.
0 Comments

Isfahan

17/9/2021

0 Comments

 

Isfahan je pol sveta

„Isfahan je pol sveta!“, očaran nad njegovo lepoto vzklikne francoski pesnik Rainer. Vzklik nas spremlja tudi danes, ko vstopimo v srčiko starega mesta, slast arhitektov in umetnikov z vsega sveta. Ogledamo si glavne znamenitosti; v seldžuški preprostosti čarobno Petkovo mošejo, mestno tržnico in Naqsh-e Jahan – drugi največji trg na svetu, obkrožen z veličastnimi zgradbami preteklosti (Imamova mošeja, palača,…). Čajček v čajnici, kjer se najde tudi vodna pipa. Prosto popoldne na mestni tržnici izkoristimo za kosilo in kasneje za večerjo, ter seveda za nakupe. Ogledamo si palačo 40-ih stebrov, še eno izmed mojstrovin šaha Abasa. Mestno središče je pravi kraj za druženje z domačini, ki nas radovedni z veseljem povabijo v pogovor. Spoznamo neskončno prijaznost iranske duše.

V naseljenih območjih sta na vsakem drugem koraku sliki ajatole Ruholaha Homeinija, vodje islamske revolucije leta 1979, in Alija Hameneja, sedanjega vrhovnega vodje države.
Na državnih stavah so verski napisi, prav tako v bližini turističnih znamenitosti. Zapisani so v perzijščini (farsiju) in precej polomljeni angleščini.

Večer in noč sta nam prinesla najbolj nepozabne trenutke tega potovanja. Iz hotela v središču Isfahana smo odšli peš do vrhunskega spomenika perzijske arhitekture mostu – do mostu Si-o-se-pol ali mostu Al-Verdi-Khan. Ta predstavlja največjo iransko gradnjo na vodi ter najdaljši most na reki Zayandeh. Je eden izmed najbolj značilnih primerov zasnove Safavidovega mostu. Gre za dvonivojski arhijski most, narejen iz kamna in opeke. Most dolg 297,76 m in širok 13,75 m, s 33 loki, se je gradil med letoma 1599 in 1602 po naročilu šaha Abasija. Most je imel tudi čajno hišo, ki je danes opuščena. 
​

Most Si-o-se pol je eden od mostov, ki uravnava pretok vode v reki. Z zapiralnimi loputami so dvigovali nivo vode za mostom, da so lahko vzdolž reke namakali številne vrtove.
Pod arkadami mostu smo se pridružili zbrani gruči domačinov, ki bo pripovedovanju Nejca sem ob večerih (zlasti ob petkih, ki za muslimane pomenijo naše nedelje) prihajajo ilegalno peti tradicionalne, stare perzijske pesmi, praviloma brez instrumentalne spremljave. Bili so nas zelo veseli in so nam gostoljubno odstopali prostor za sedenje. Pokazali so, da so počaščeni, ko smo tudi sami poskušali ujeti in zapeti del refrenov pesmi.  Peli so samo moški, saj je ženskam v Iranu peti prepovedano. Občasno zmoti petje prihod policije, ki razbije združbo. Večina pevcev ima prijatelje stražarje na koncu mostu, ki opozorijo, kdaj je potrebno nehati peti in se razkropiti. Res neverjetno, kaj tukajšnja oblast vse zatira. Gre za ljudi, ki samo uživajo v glasbi in svoje občutke želijo deliti z drugimi. Policija se včasih sklicuje le na to, da želi ljudem zagotoviti varnost pred množicami. Ko se nezaželeni prišleki preselijo na druge dele mostu, ljudje s petjem takoj nadaljujejo. To se dogaja vedno znova in znova. 
Slišali smo nekaj presenetljivo nadarjenih pevcev. Bilo bi čudovito razumeti besedila zapetih pesmi, ki ti tudi če jih ne razumeš, odpirajo in božajo dušo. Res nadvse romantično vzdušje. Stežka smo se malo čez pol enih ponoči poslovili od tega prizorišča. Zagotovo bi še ostali, če nas ne bi čakalo zgodnje jutranje vstajanje.  

Iranske preproge veljajo za najboljše na svetu in njihove modele posnemajo tudi tkalci iz drugih držav. Iran je največji svetovni proizvajalec in izvoznik ročno izdelanih preprog in predstavlja tri četrtine celotne svetovne proizvodnje. Več kot 4.000 vrst preprog je tu proizvedenih.
Isfahan predstavlja svetovni center izdelovanja klasičnih preprog. V mojstrski delavnici ter prodajalni perzijskih preprog v središču mesta smo lahko spremljali delo izjemnih rokodelcev. Spoznali smo tehnike, delovne pripomočke ter materiale za izdelavo tkanih preprog. Umetnost tkanja perzijskih (iranskih) preprog ima svoje korenine v kulturi in običajih ter njihovih instinktivnih občutkih. Tkalci mešajo elegantne vzorce z nešteto barvami. Pogosti motivi so vinske vitice, arabeske, palmete, medaljoni in geometrijski vzorci, ne pa tudi upodobitev človeka. V prevladujoči religiji islam je namreč njegovo upodabljanje prepovedano. Vseeno pa je na nekaterih videti prizore lova ali slavja.

Grafične predloge (perzijsko talim) omogočajo izdelavo več enakih vzorcev. Barve preprog so običajno narejene iz divjih rastlin in so bogate z odtenki, kot so bordo, temno modra in poudarjena slonovina. Proto-tkanina je pogosto najprej oprana v čaju, da zmehča teksturo, kar daje edinstveno kakovost. Odvisno od tega, kje je preproga narejena, se vzorci in modeli razlikujejo. Ekskluzivne preproge so tiste, ki presegajo standarde pri njihovi izdelavi – nadstandardna velikost, nadpovprečno število vozlov in uporabljenih dragih materialov (svila, pozlačene ali posrebrene niti, z vpletenimi dragulji, …). Časovna investicija v ročno izdelavo je od najmanj 8 mesecev pa tja do več let.
​

Več kot 1,2 milijona Irancev je tkalcev ročno tkanih umetniških preprog. Tkanje poteka na statvah. Uporablja se glavnik, nož s kaveljčkom in škarje. Z nožem odrežejo nit, potem ko naredijo posamezen vozel. S pomočjo kaveljčka lažje potegnejo nit med osnovnimi nitmi. Z glavnikom tolčejo vozle navzdol, da zagotovijo večjo trdnost. Obstajajo različne vrste glavnikov za različno fine preproge. S škarjami postrižejo končne vrste vozlov.

V Iranu kot material za izdelavo preprog uporabljajo zlasti volno (perzijsko pašm), bombaž ter svilo (abrisham), ki je sestavina najfinejših preprog (pridobivajo jo na severu Irana v pokrajinah Mazanderan in Gilan). Na lastnosti volne vplivajo pasma ovce, klima, nadmorska višina paše (ovce, ki živijo na višjih legah imajo več maščobe – lanolina v vlaknih volne) in letni čas striženja (jesen ali pomlad). Najfinejša volna je z vratu jagnjet (kork) strižena jeseni. Iran ima zadosti svoje prvovrstne volne. Za primerjavo morata Indija in Pakistan uvažati novozelandsko volno.

Nekateri tukajšnji nomadi uporabljajo še kozjo dlako. Kamelja dlaka se uporablja le za izdelavo tkanih preprog – kilimov in to predvsem na vzhodu Irana. Običajno ni barvana in je svetlo do temno rjave barve.  

Zjutraj v Isfahanu obiščemo armensko četrt s katedralo Vank ter muzej armenske kulturne dediščine. V slednjem nam posebno pozornost pritegne najmanjša molitvena knjiga na svetu, težka 0,7 g, napisana v sedmih jezikih na štirinajstih straneh in natisnjena v Nemčiji. 
0 Comments
<<Previous

    Iran Tour

    Potovanje po Iranu (2017) in spoznavanje zanimivih pokrajin, čudovitih palač, veličastnih mošej ter prijaznih domačinov.

    Arhiv

    September 2021

    Itinerarij

    All
    1. Perziji Naproti
    2. Kashan - Abyaneh
    3. Isfahan
    4. Puščavski Nain
    5. Yazd
    6. Persepolis
    7. Shiraz
    8. Alamut
    9. Hamadan
    I-10. Kurdistan
    I-11. Loristan
    I-12. Shustar

Powered by Create your own unique website with customizable templates.