Od Zigurata do Šuštarja
Na poti iz Horramabada proti Susi smo se sprehodili po višinski deželi in se srečali s tradicionalnim življenjem. Prihod v Suso, ki je tretja prestolnica ahamenidskega cesarstva. Obiskali smo palačo Apadana in občutili sveto vzdušje pri grobu preroka Danijela.
Apadana je ime za sprejemno dvorano in osrednji prostor v staroperzijski palači. Zgrajena je bila skupaj s palačo kralja Dariusa I. (522 – 486 pr. n. št.). Dvorana je merila 109 x 109 m in imela 36 velikih stebrov, ki so podpirali streho. Apadana je bila med vojno med Iranom in Irakom (1980 – 1988) močno poškodovana. Posledično je takoj vzhodno od glavne dvorane polje elementov – kapitule, stebrički, gredi itd., ki so zelo razdrobljeni. Najbolj ohranjeni elementi so potovali v pariški muzej Louvre. Zelo težko si je predstavljati lepoto, veličino te stavbe v antiki. Pravzaprav so v Susi ostale le baze stebrov, ki ležijo v travi, skoraj kot dekoracija vrta.
Južno od izkopa je mali muzej.
Kasneje smo obiskali zigurat Chogha Zanbil iz 13. stoletja pr. n. št, leta 1979 vpisan v UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Zgradil ga je elamitski kralj Untaš Napiriša v čast boga Inšušinaka, zaščitnika mesta Susa. Predpostavlja se, da najverjetneje ni bil nikoli naseljen, razen svečenikov in njihove služničadi. Nekateri znanstveniki verjamejo, da je zaradi mnogih verskih zgradb v Chogha Zanbilu dal kralj Untaš narediti versko središče, ki bi zamenjalo Suso in v katerem bi se častili bogovi iz nižinskih in planinskih delov njegovega kraljestva. Zigurat je najbolj ohranjen in največji od vseh mezopotamskih ziguratov. Danes je visok le 25 m, ker sta dve zgornji etaži uničeni, s katerima bi imel višino okoli 60 m.
Zunanje področje je bilo mesto treh kraljevih palač, malega templja z velikim dvoriščem na mestnih vratih, ter pokopališča s petimi podzemnimi kraljevskimi grobnicami. Obkroženo s trapeznim zidom bi moralo biti zapolnjeno s stanovanjskimi zgradbami, ki niso bile zgrajene. O tem priča tisoče neizkoriščenih opek. Za preskrbo z vodo je bila zgrajena cisterna, od katere je do mesta vodilo devet zaprtih kanalov, napajala pa se je z vodo preko 50 km dolgega kanala, ki je tekel proti goram.
Pot smo nadaljevali skozi nasade sladkornega trsa Haftepe do mesta Shustar. Mesto oddaja tradicionalno mezopotamsko vzdušje. Tik ob znamenitih mestnih slapovih smo zavili v tradicionalno restavracijo na večerjo. Nekoliko nas je razočarala zelo skromna, enolična ponudba. Razen drugače začinjene solate ničesar, kar ne bi že preizkusili in se tudi že prenajedli. Je bil pa vsaj ambient toliko bolj atraktiven.
Po zajtrku v penzionu domačinov smo si ogledali mestne slapove in zgodovinske jezove čez reke, ki tečejo skozi mesto. Sledila je vožnja v Ahvaz. Mesto je bilo v iransko-iraški vojni popolnoma porušeno – izravnano z zemljo, tako, da so ga morali povsem na novo zgraditi. V tem mestu že prevladuje arabski vpliv. Prebivalci so mnogo bolj zadržani, mesto je v primerjavi s prej obiskanimi zelo umazano, neprivlačno in nezanimivo.
Prispeli smo v petek (naša nedelja), ko je bilo mesto umirjeno, zelo prazno. Odprti so bili le redki lokali z ulično prehrano, na tržnici je delovala le kakšna stojnica s sadjem in zelenjavo. Ob 16. uri smo krenili na tamkajšnje mednarodno letališče, od koder smo poleteli v Teheran. V skladu z ostankom časa smo si ogledali Teheran „od zunaj“. Obiskali smo mavzolej ajatole Homeinija. Izredno strog varnostni režim je posledica terorističnega napada parlamenta in omenjenega mavzoleja, ki se je s strani petih iranskih pripadnikov Islamske države po vrnitvi iz bojišč v Iraku in Siriji zgodil letos 7. junija. Vsi napadalci so bili ubiti, na drugi strani pa je bilo 17 smrtnih žrtev.
Homeini očitno še po svoji smrti buri duhove!
Apadana je ime za sprejemno dvorano in osrednji prostor v staroperzijski palači. Zgrajena je bila skupaj s palačo kralja Dariusa I. (522 – 486 pr. n. št.). Dvorana je merila 109 x 109 m in imela 36 velikih stebrov, ki so podpirali streho. Apadana je bila med vojno med Iranom in Irakom (1980 – 1988) močno poškodovana. Posledično je takoj vzhodno od glavne dvorane polje elementov – kapitule, stebrički, gredi itd., ki so zelo razdrobljeni. Najbolj ohranjeni elementi so potovali v pariški muzej Louvre. Zelo težko si je predstavljati lepoto, veličino te stavbe v antiki. Pravzaprav so v Susi ostale le baze stebrov, ki ležijo v travi, skoraj kot dekoracija vrta.
Južno od izkopa je mali muzej.
Kasneje smo obiskali zigurat Chogha Zanbil iz 13. stoletja pr. n. št, leta 1979 vpisan v UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Zgradil ga je elamitski kralj Untaš Napiriša v čast boga Inšušinaka, zaščitnika mesta Susa. Predpostavlja se, da najverjetneje ni bil nikoli naseljen, razen svečenikov in njihove služničadi. Nekateri znanstveniki verjamejo, da je zaradi mnogih verskih zgradb v Chogha Zanbilu dal kralj Untaš narediti versko središče, ki bi zamenjalo Suso in v katerem bi se častili bogovi iz nižinskih in planinskih delov njegovega kraljestva. Zigurat je najbolj ohranjen in največji od vseh mezopotamskih ziguratov. Danes je visok le 25 m, ker sta dve zgornji etaži uničeni, s katerima bi imel višino okoli 60 m.
Zunanje področje je bilo mesto treh kraljevih palač, malega templja z velikim dvoriščem na mestnih vratih, ter pokopališča s petimi podzemnimi kraljevskimi grobnicami. Obkroženo s trapeznim zidom bi moralo biti zapolnjeno s stanovanjskimi zgradbami, ki niso bile zgrajene. O tem priča tisoče neizkoriščenih opek. Za preskrbo z vodo je bila zgrajena cisterna, od katere je do mesta vodilo devet zaprtih kanalov, napajala pa se je z vodo preko 50 km dolgega kanala, ki je tekel proti goram.
Pot smo nadaljevali skozi nasade sladkornega trsa Haftepe do mesta Shustar. Mesto oddaja tradicionalno mezopotamsko vzdušje. Tik ob znamenitih mestnih slapovih smo zavili v tradicionalno restavracijo na večerjo. Nekoliko nas je razočarala zelo skromna, enolična ponudba. Razen drugače začinjene solate ničesar, kar ne bi že preizkusili in se tudi že prenajedli. Je bil pa vsaj ambient toliko bolj atraktiven.
Po zajtrku v penzionu domačinov smo si ogledali mestne slapove in zgodovinske jezove čez reke, ki tečejo skozi mesto. Sledila je vožnja v Ahvaz. Mesto je bilo v iransko-iraški vojni popolnoma porušeno – izravnano z zemljo, tako, da so ga morali povsem na novo zgraditi. V tem mestu že prevladuje arabski vpliv. Prebivalci so mnogo bolj zadržani, mesto je v primerjavi s prej obiskanimi zelo umazano, neprivlačno in nezanimivo.
Prispeli smo v petek (naša nedelja), ko je bilo mesto umirjeno, zelo prazno. Odprti so bili le redki lokali z ulično prehrano, na tržnici je delovala le kakšna stojnica s sadjem in zelenjavo. Ob 16. uri smo krenili na tamkajšnje mednarodno letališče, od koder smo poleteli v Teheran. V skladu z ostankom časa smo si ogledali Teheran „od zunaj“. Obiskali smo mavzolej ajatole Homeinija. Izredno strog varnostni režim je posledica terorističnega napada parlamenta in omenjenega mavzoleja, ki se je s strani petih iranskih pripadnikov Islamske države po vrnitvi iz bojišč v Iraku in Siriji zgodil letos 7. junija. Vsi napadalci so bili ubiti, na drugi strani pa je bilo 17 smrtnih žrtev.
Homeini očitno še po svoji smrti buri duhove!
