Puščava, golobnjaki in ledena hiša
Zapustimo tretje največje mesto Irana – Isfahan, in se odpravimo proti 140 km oddaljenem Nainu, ki še spada v provinco Isfahan. Na poti tja imamo krajši postanek v večjem naselju, da si pretegnemo noge, popijemo kavo ali čaj, si v trgovinici najdemo kakšen prigrizek.
Avtobus se je zaustavil pred pekarno kruha, iz katere je omamno dišalo. Peki niso imeli nič proti, če smo se pomešali mednje in z velikim zanimanjem spremljali njihovo delo. V zameno so nas prosili, če z nami lahko naredijo nekaj fotografij. Pred pekarno smo veselo malicali kupljen še topli kruh, zraven pa še prej v Isfahanu kupljeno drugo hrano, npr. pistacije, dateljne, itd. Nekaj besed in/ali kretenj smo izmenjali z domačini. Malčkom, ki so radovedno tekali okoli nas smo kupili nekaj sladkarij.
V Nainu, ki leži na 1.545 m.n.v. smo lahko občutili pravo puščavsko podnebje – od močnega sonca pregreto skrajno suho ozračje. Nain velja za enega izmed najboljših krajev na svetu, kjer lahko vidimo kanate – grajene akvadukte pod zemljo. Njihova primarna funkcija je bila dobava vode za namakanje, zagotavljanje vode za živino in oskrbo s pitno vodo. Druga funkcija je bila hlajenje in shranjevanje ledu.
Tehnologijo kanatov so razvili Perzijci nekje že v zgodnjem prvem tisočletju p. n. št. in so se od tam počasi razširili proti zahodu in vzhodu. Čeprav sta bila izgradnja in vzdrževanje kanatov draga, je bila njihova dolgoročna vrednost za skupnost precejšnja. V 60-ih letih prejšnjega stoletja je ta star sistem oskrbe z vodo zagotovil več kot 70 % vode za populacijo Irana.
Iran ima enega od najvišjih odstotkov prebivalstva na Bližnjem vzhodu z dostopom do varne pitne vode (92 %; 100 % v urbanih območjih in približno 80 % na podeželskih območjih).
V Nainu smo obiskali izdelovalce izdelkov iz kamelje volne in se sprehodili po starem mestu. Po puščavski avtocesti smo pot nadaljevali do puščavske oaze ter naše vasice, ki še vedno živi. Namestili smo se v puščavski hiši pri domačinih, kjer smo večerjali, se družili ob čaju in vodni pipi, ter prenočili.
Po zajtrku se poslovimo od domačinov in se odpeljemo proti Chupananu, kjer v objektiv lahko ujamemo enega najlepših puščavskih prizorov – badgirje. Videli smo jih sicer že prej, npr. na Abbasi house, pa v Nainu itd. Badgirji ali v našem prevodu vetrovniki (lovilci vetra) so tradicionalni perzijski arhitekturni element za ustvarjanje naravnega prezračevanja v stavbah. Omogočajo, da veter prek visokih stolpov vstopa in hladi stavbo. Veter potuje vse do dna stolpa in se nato kanalizira skozi majhne odprtine.
V osrednjem Iranu so velike dnevne temperaturne spremembe s sušnim podnebjem. Večina zgradb je zgrajena iz debele keramike z visoko izolacijskimi vrednostmi. Mesta v puščavskih oazah so zelo tesno povezana z visokimi stenami in stropi, kar povečuje senco. Vročino neposredne sončne svetlobe zmanjšujejo majhna okna.
Pogosto so ob vetrovnikih tradicionalni vodni rezervoarji, ki v poletnih mesecih hranijo vodo pri skoraj temperaturi za zamrzovanje.
Vstopimo v objem Slane puščave na slikoviti vožnji do vasice, kjer se izgubimo v labirintu ulic in blatnih hiš ter se naužijemo pristnega vzdušja.
V puščavi se približamo divjim kamelam. Nejc nam pove, da jih tihotapci drog uporabljajo na način, da jim ulovljenim vstavijo droge v želodec, nato jih preženejo čez državno mejo, kjer jih pričakajo njihovi kriminalni sodelavci. Po zaključku njihove prisilne misije jih pogosto čaka bridki konec.
V Meybodu obiščemo ledeno hišo, golobnjakter karavanski dvorec.
Tukajšnja ledena hiša (ki sega v obdobje Qajar), je ena izmed redkih preostalih ledenih hiš v provinci Yazd. Predstavlja starodavno vrsto hladilnika. Struktura hiše nad zemljo je kupolasta, vendar je imela podzemni prostor za shranjevanje. Pogosto je bil uporabljen za shranjevanje ledu, včasih je bil uporabljen za shranjevanje hrane. Podzemni prostor, skupaj z gosto toplotno odpornim gradbenim materialom, je leto dni izoliral prostor za shranjevanje. Vodo se je usmerilo iz kanata v ledeno hišo, kjer je v hladni sezoni zamrznila. Ponekod so led iz okoliških gora preprosto pripeljali v te zgradbe. Ledena hiša je bila zgrajena iz edinstvene vodoodporne malte (sarooj), ki jo sestavljajo pesek, glina, jajčni beljak, apno, kozja dlaka in pepel v določenih razmerjih. Sarooj stene so na dnu debele najmanj 2 metra.
Golobnjakiso bili razširjeni po vsej tej državi, zlasti pa okoli obale jezera Urumieh na severozahodu, v puščavah province Yazd, v Kashanu in južnih predelih Khorasana. Samo v Isfahanu je blizu 3.000 golobnjakov, medtem ko ta v Meybodu (iz časa Qajar) velja za najbolj znamenitega. Večina ostalih je ostala zanemarjenih in neznanih. Pred popularizacijo kemičnih gnojil so se izločki golobov iz takšnih stolpov skoraj izključno uporabljali za naravno gnojenje. Arhitekturna zasnova teh stolpov je edinstvena. Stolp deluje kot neprepustna trdnjava, ki ščiti golobe pred plenilci. Ima natančno zasnovano velikost vhodov, tako, da ptice kot so jastrebi, sove, vrane ne morejo vstopiti. V povprečju v takšnem golobnjaku lahko gnezdi in živi do 25.000 golobov. Inženiring konstrukcije je upošteval tudi vibracije, ki nastanejo zaradi sočasnega vzleta golobov (loki, ki povezujejo notranje in zunanje cilindrične perimetre).
Obisk Shah Abbasi Caravanserai je bil priročen tudi zato, da smo v tradicionalni restavraciji lahko imeli kosilo. Ob četrti uri popoldan smo bili že pošteno lačni. Caravanserai je bilo obcestno počivališče za sprejemanje in nastanitev karavan, pogosto tudi lokalno trgovsko središče ali vojaško oporišče. Podpiralo je pretok trgovanja, informacij in ljudi prek mreže trgovskih poti, ki zajemajo Azijo, Severno Afriko in Jugovzhodno Evropo, zlasti ob Svileni cesti. Temelji na pravokotnem načrtu. Izdelano je iz opeke s štirimi verandami. Stavba je sestavljena iz pokritih prehodov, zunanjih verand, preddverja, centralnega dvorišča in 100-ih sob. Dvorec ima 24 komor, ki se danes uporabljajo kot obrtne delavnice.
Avtobus se je zaustavil pred pekarno kruha, iz katere je omamno dišalo. Peki niso imeli nič proti, če smo se pomešali mednje in z velikim zanimanjem spremljali njihovo delo. V zameno so nas prosili, če z nami lahko naredijo nekaj fotografij. Pred pekarno smo veselo malicali kupljen še topli kruh, zraven pa še prej v Isfahanu kupljeno drugo hrano, npr. pistacije, dateljne, itd. Nekaj besed in/ali kretenj smo izmenjali z domačini. Malčkom, ki so radovedno tekali okoli nas smo kupili nekaj sladkarij.
V Nainu, ki leži na 1.545 m.n.v. smo lahko občutili pravo puščavsko podnebje – od močnega sonca pregreto skrajno suho ozračje. Nain velja za enega izmed najboljših krajev na svetu, kjer lahko vidimo kanate – grajene akvadukte pod zemljo. Njihova primarna funkcija je bila dobava vode za namakanje, zagotavljanje vode za živino in oskrbo s pitno vodo. Druga funkcija je bila hlajenje in shranjevanje ledu.
Tehnologijo kanatov so razvili Perzijci nekje že v zgodnjem prvem tisočletju p. n. št. in so se od tam počasi razširili proti zahodu in vzhodu. Čeprav sta bila izgradnja in vzdrževanje kanatov draga, je bila njihova dolgoročna vrednost za skupnost precejšnja. V 60-ih letih prejšnjega stoletja je ta star sistem oskrbe z vodo zagotovil več kot 70 % vode za populacijo Irana.
Iran ima enega od najvišjih odstotkov prebivalstva na Bližnjem vzhodu z dostopom do varne pitne vode (92 %; 100 % v urbanih območjih in približno 80 % na podeželskih območjih).
V Nainu smo obiskali izdelovalce izdelkov iz kamelje volne in se sprehodili po starem mestu. Po puščavski avtocesti smo pot nadaljevali do puščavske oaze ter naše vasice, ki še vedno živi. Namestili smo se v puščavski hiši pri domačinih, kjer smo večerjali, se družili ob čaju in vodni pipi, ter prenočili.
Po zajtrku se poslovimo od domačinov in se odpeljemo proti Chupananu, kjer v objektiv lahko ujamemo enega najlepših puščavskih prizorov – badgirje. Videli smo jih sicer že prej, npr. na Abbasi house, pa v Nainu itd. Badgirji ali v našem prevodu vetrovniki (lovilci vetra) so tradicionalni perzijski arhitekturni element za ustvarjanje naravnega prezračevanja v stavbah. Omogočajo, da veter prek visokih stolpov vstopa in hladi stavbo. Veter potuje vse do dna stolpa in se nato kanalizira skozi majhne odprtine.
V osrednjem Iranu so velike dnevne temperaturne spremembe s sušnim podnebjem. Večina zgradb je zgrajena iz debele keramike z visoko izolacijskimi vrednostmi. Mesta v puščavskih oazah so zelo tesno povezana z visokimi stenami in stropi, kar povečuje senco. Vročino neposredne sončne svetlobe zmanjšujejo majhna okna.
Pogosto so ob vetrovnikih tradicionalni vodni rezervoarji, ki v poletnih mesecih hranijo vodo pri skoraj temperaturi za zamrzovanje.
Vstopimo v objem Slane puščave na slikoviti vožnji do vasice, kjer se izgubimo v labirintu ulic in blatnih hiš ter se naužijemo pristnega vzdušja.
V puščavi se približamo divjim kamelam. Nejc nam pove, da jih tihotapci drog uporabljajo na način, da jim ulovljenim vstavijo droge v želodec, nato jih preženejo čez državno mejo, kjer jih pričakajo njihovi kriminalni sodelavci. Po zaključku njihove prisilne misije jih pogosto čaka bridki konec.
V Meybodu obiščemo ledeno hišo, golobnjakter karavanski dvorec.
Tukajšnja ledena hiša (ki sega v obdobje Qajar), je ena izmed redkih preostalih ledenih hiš v provinci Yazd. Predstavlja starodavno vrsto hladilnika. Struktura hiše nad zemljo je kupolasta, vendar je imela podzemni prostor za shranjevanje. Pogosto je bil uporabljen za shranjevanje ledu, včasih je bil uporabljen za shranjevanje hrane. Podzemni prostor, skupaj z gosto toplotno odpornim gradbenim materialom, je leto dni izoliral prostor za shranjevanje. Vodo se je usmerilo iz kanata v ledeno hišo, kjer je v hladni sezoni zamrznila. Ponekod so led iz okoliških gora preprosto pripeljali v te zgradbe. Ledena hiša je bila zgrajena iz edinstvene vodoodporne malte (sarooj), ki jo sestavljajo pesek, glina, jajčni beljak, apno, kozja dlaka in pepel v določenih razmerjih. Sarooj stene so na dnu debele najmanj 2 metra.
Golobnjakiso bili razširjeni po vsej tej državi, zlasti pa okoli obale jezera Urumieh na severozahodu, v puščavah province Yazd, v Kashanu in južnih predelih Khorasana. Samo v Isfahanu je blizu 3.000 golobnjakov, medtem ko ta v Meybodu (iz časa Qajar) velja za najbolj znamenitega. Večina ostalih je ostala zanemarjenih in neznanih. Pred popularizacijo kemičnih gnojil so se izločki golobov iz takšnih stolpov skoraj izključno uporabljali za naravno gnojenje. Arhitekturna zasnova teh stolpov je edinstvena. Stolp deluje kot neprepustna trdnjava, ki ščiti golobe pred plenilci. Ima natančno zasnovano velikost vhodov, tako, da ptice kot so jastrebi, sove, vrane ne morejo vstopiti. V povprečju v takšnem golobnjaku lahko gnezdi in živi do 25.000 golobov. Inženiring konstrukcije je upošteval tudi vibracije, ki nastanejo zaradi sočasnega vzleta golobov (loki, ki povezujejo notranje in zunanje cilindrične perimetre).
Obisk Shah Abbasi Caravanserai je bil priročen tudi zato, da smo v tradicionalni restavraciji lahko imeli kosilo. Ob četrti uri popoldan smo bili že pošteno lačni. Caravanserai je bilo obcestno počivališče za sprejemanje in nastanitev karavan, pogosto tudi lokalno trgovsko središče ali vojaško oporišče. Podpiralo je pretok trgovanja, informacij in ljudi prek mreže trgovskih poti, ki zajemajo Azijo, Severno Afriko in Jugovzhodno Evropo, zlasti ob Svileni cesti. Temelji na pravokotnem načrtu. Izdelano je iz opeke s štirimi verandami. Stavba je sestavljena iz pokritih prehodov, zunanjih verand, preddverja, centralnega dvorišča in 100-ih sob. Dvorec ima 24 komor, ki se danes uporabljajo kot obrtne delavnice.