Tako je govoril Zaratustra
Zjutraj smo v mestu Yazd, ki spada pod zaščito Unesca in je eno najlepših mest puščavske arhitekture, najprej odšli na ogled proizvodnega obrata kane (arabsko henna, latinsko Lawsonia inermis; cvetnica suhega tropskega in subtropskega območja z zdravilnimi učinki, ki se jo od davnin uporablja za pridobivanje barvila iz listov zlasti za kozmetiko kože, las in nohtov). V proizvodnih prostorih z napravami za sušenje, mletje listov, da se pridobi fini prah, smo ob tistem času srečali le enega delavca, ki nam je povedal, da je tu zaposlen na osnovi delovnega dovoljenja, saj prihaja iz sosednjega Afganistana. Po odhodu iz delavnice smo nekateri smuknili v knjižnico na nasprotni strani ulice, drugi so nakupovali kano, začimbe, čaje in oreščke, olja itd. v sosednji trgovinici.
Naša naslednja ciljna destinacija sta bila stolpa tišine – stara dva zoroastrijanska pokopališča zunaj Yazda, kjer smo se v tišini poklonili pokojnim dušam. V iranski zooroastrski tradiciji so stolpi zgrajeni na (nizkih) hribih na puščavskih lokacijah izven naselij. Zoroastrijanci so takšna pokopališča gradili, da bi mrtva telesa izpostavili pticam plenilkam. Doktrinarni razlog za izpostavljenost trupel na takšnem mestu je bil v izogibanju stika pokojnika z Zemljo ali ognjem, ki sta oba v sferi zoroastrske vere. Zoroastrska tradicija meni, da je mrtvo telo nečisto in zato onesnažuje zemljo. Obstajalo je verovanje o tem, da v truplo vstopi demon in kontaminira vse, s čemer je prišel v stik, zato so obstajala pravila, kako čim bolj varno odstranjevati mrtve.
Trupla so položena na kamniti ploščadi okrog okroglega brezna na sredini za človeške kosti, razvrščali po sledečem pravilu v koncentričnih krogih: V prvem notranjem koncentričnem krogu so bila trupla otrok, v srednjem koncentričnem krogu so bila trupla žensk, ter v zunanjem (tretjem) koncentričnem krogu trupla moških. Običajno je trajalo mesec dni, da so plenilske ptice obrale človeško meso do gladkih kosti. Zgradba ni dovoljevala vdora drugim živalim. Okrog oboka je imela štukaturo, ki je preprečevala kačam, da bi se priplazile do vrha.
Na spodnji fotografiji so bivališča za žalujoče svojce, ki so čakali novico s stolpa, da je bil dosežen popoln razkroj.
Stolpi so prvič dokumentirani v začetku 9. stoletja. Ritualni običaji, ki se nanašajo na to prakso pokopavanja, se pojavijo v času Sassanida (3. – 7. stoletje). V začetku 20. stoletja so iranski Zoroastri postopoma prenehali uporabljati ta način pokopavanja in prišli na sedanjega in tudi na kremiranje. Islamska vera je menila, da gre za nepotrebno razkrajanje trupel kot oblike pohabljanja, zato ga velja prepovedati. Drugo je tudi, da je primanjkovalo trupel za medicinske študije. Prvotno zgrajeni stolpi so se zaradi rasti mest znašli znotraj njihovih meja. Mnogi Zoroastri so sami ugotovili, da je princip zastarel. Skupnosti so se pogajale in dosegle dogovor o vzpostavitvi pokopališč, kjer so grobovi obloženi s kamni in cementnim ometom, da bi preprečili neposreden stik trupla z zemljo. V Yazdu in Kermanu so poleg pokopališč pravoslavni Zoroastri še naprej ohranjali stolp do 70-ih let, ko je bila tovrstna ritualizacija zakonsko prepovedana.
Iz obrobja mesta smo se ponovno vrnili v njegovo notranjost. V programu današnjih ogledov v tem mestu sta bila še Hram večnega ognja (Zoroastrian Fire Temple) ter Muzej vode (Yazd Water Museum).
Hram večnega ognja v Yazdu predstavlja svetovno središče sledilcev preroka Zaratustre, ki je začetnik monoteistične vere v tem delu sveta. Predstavlja relikt prvotne perzijske religije. Tempelj prikazuje „večni“ ogenj vere. V zoroastrski veri je ogenj skupaj s čisto vodo simbol ritualne čistosti. Čisto, belo, „pepel za čiščenje“ se šteje kot osnova ritualnega življenja. Ognjeni plamen predstavlja tudi Boga – Ahuro Mazdo (op. po njem imenovana tudi japonska avtomobilska znamka), ki je izvor vsega dobrega.
Tempelj predstavlja čisto in preprosto mesto čaščenja, ki se zelo razlikuje od drugih običajno razkošnih verskih krajev. Posoda z ognjem (ki naj bi neprekinjeno gorel že od leta 470 dalje) je vidna skozi stekleno pregrado v preddverju. Samo zoroastrijanci lahko ob prisotnosti duhovnika vstopijo prav v prostor, kjer ogenj gori.
Zaratustra ali Zoroaster naj bi živel v stari Perziji okrog leta 600 pr.n.št., po nekaterih domnevah celo mnogo prej, okrog leta 1500 pr.n.š. Privrženci te vere so se imenovali parsi, kar je prvotno pomenilo Perzijci. To ime so dobili ob koncu 9. stoletja, ko so mnogi od njih zapustili Perzijo, ker so jih preganjali muslimanski vladarji. Odšli so v Indijo, v okolico Bombaja, kjer še vedno živi večina današnjih 150 tisoč parsov. V Iranu večina zaratustrijancev biva v Yazdu (okrog 17 tisoč). Svete obrede opravljajo v templju ognja.
Po Zaratustru je bil svet prvotno popoln, pozneje je postal bojišče za spopad med silami dobrega in zla. Ljudje se morajo odločiti med dobrim in zlom. Tisti, ki živijo dobro in preprosto, bodo prišli v nebesa in se združili z Bogom; tisti, ki bodo izbrali zlo, bodo prišli v pekel. Zaratustra je predvideval, da se bo nekoč ta boj končal in svet bo ponovno postal popoln.
Muzej vode se je odprl šele ob tretji uri popoldne, tako da smo se za nekaj časa razkropili po mestu. Ker je bilo zelo vroče, je bila še kako oskrba s pitno vodo aktualna za nas pred obiskom Muzeja vode. V njem smo lahko podrobno spoznali, kako so se puščavski ljudje prilagodili življenju v puščavi.
Yazd je mesto, ki je nastalo v puščavi, in eno glavnih vprašanj je bilo pridobivanje vode – toliko, da ima muzej, namenjen razlagi, kako je bil dosežen. Muzej prikazuje orodja, tehnike, ki se v Iranu že več kot 4 tisoč let uporabljajo pri gradnji kanatov (podzemnih vodnih kanalov) za oskrbo z vodo naselij, kmetijskih zemljišč ter v druge namene. Preden so Rimljani zgradili svoj akvadukt, so Iranci zgradili obsežen sistem podzemnih akvaduktov. Veliko teh sistemov deluje še danes.
Muzejska stavba je bila nekoč trgovska hiša, zgrajena leta 1929. Pod muzejem potekata dva kanata na različnih ravneh, ki jih je mogoče doseči s pomočjo posebnega stopnišča, imenovanega Payab. V muzeju so razstavljeni številni vodni predmeti iz dokumentov o vodah. Nekateri deli hiše predstavljajo nekatere dele vodne zgodovine v regiji.
V drugem delu popoldneva vstopimo v pravljico starega Yazda. Tu se je ustavil čas. Zaživimo v labirintu uličic. Obiščemo Petkovo mošejo, ki je ena najstarejših na iranskih tleh. Mošeja Jomeh ali Petkova mošeja, zgrajena v 14. stoletju je primer najlepših perzijskih mozaikov in odlične arhitekture. Njeni minareti so najvišji v državi (52 metrov). Notranjost je izjemno dekorirana z glaziranimi ploščicami (ivan). Mošeja je upodobljena na sprednji strani bankovca za 200 rialov.
V bližini mošeje se nahaja grobnica Dvanajst imamov, majhna seldžuška zgradba iz 11. stoletja s štukaturno dekoracijo okoli mihrâba.
Sopotnik je na poti v Yazd izrazil željo, da bi si želel v Iranu ogledati trening zurkhaneha. Tudi ostali smo bili zainteresirani, da se seznanimo z nečim, kar velja za tradicionalno iransko atletiko, ki se je prvotno uporabljala za usposabljanje perzijskih bojevnikov. Zurkhaneh združuje borilne veščine, telovadbo, trening moči in glasbo. Združuje elemente predislamske perzijske kulture (zlasti zoroastrištva, mitrame in gnosticizma) z duhovnostjo šiitskega islamstva in sufizma. Gre za treninge, ki so sestavljeni predvsem iz ritualnih gimnastičnih gibov in vrhuncev z jedrom bojne prakse. Člani so lahko moški iz katerega koli družbenega razreda ali vere, vendar morajo najprej vsaj mesec dni gledati med občinstvom, preden se lahko pridružijo.
V Iranu je okoli 500 telovadnic za zurkhaneh. Vsak klub ima močne vezi z lokalno skupnostjo. Kadar prirejajo manifestacijo borb, zbrani denar občinstva donirajo za dobrodelni namen. Tradicionalna telovadnica ima eno odprtino v stropu in „potopljeno“ 1 m globoko osmerokotno ali krožno jamo v sredini. Okoli je en prostor za občinstvo, drugi za športnike, ter tretji za glasbenike. Vadbo spremlja ritmično bobnanje, ki pomaga posameznikom doseči skoraj religiozne višine koncentracije.
Naša naslednja ciljna destinacija sta bila stolpa tišine – stara dva zoroastrijanska pokopališča zunaj Yazda, kjer smo se v tišini poklonili pokojnim dušam. V iranski zooroastrski tradiciji so stolpi zgrajeni na (nizkih) hribih na puščavskih lokacijah izven naselij. Zoroastrijanci so takšna pokopališča gradili, da bi mrtva telesa izpostavili pticam plenilkam. Doktrinarni razlog za izpostavljenost trupel na takšnem mestu je bil v izogibanju stika pokojnika z Zemljo ali ognjem, ki sta oba v sferi zoroastrske vere. Zoroastrska tradicija meni, da je mrtvo telo nečisto in zato onesnažuje zemljo. Obstajalo je verovanje o tem, da v truplo vstopi demon in kontaminira vse, s čemer je prišel v stik, zato so obstajala pravila, kako čim bolj varno odstranjevati mrtve.
Trupla so položena na kamniti ploščadi okrog okroglega brezna na sredini za človeške kosti, razvrščali po sledečem pravilu v koncentričnih krogih: V prvem notranjem koncentričnem krogu so bila trupla otrok, v srednjem koncentričnem krogu so bila trupla žensk, ter v zunanjem (tretjem) koncentričnem krogu trupla moških. Običajno je trajalo mesec dni, da so plenilske ptice obrale človeško meso do gladkih kosti. Zgradba ni dovoljevala vdora drugim živalim. Okrog oboka je imela štukaturo, ki je preprečevala kačam, da bi se priplazile do vrha.
Na spodnji fotografiji so bivališča za žalujoče svojce, ki so čakali novico s stolpa, da je bil dosežen popoln razkroj.
Stolpi so prvič dokumentirani v začetku 9. stoletja. Ritualni običaji, ki se nanašajo na to prakso pokopavanja, se pojavijo v času Sassanida (3. – 7. stoletje). V začetku 20. stoletja so iranski Zoroastri postopoma prenehali uporabljati ta način pokopavanja in prišli na sedanjega in tudi na kremiranje. Islamska vera je menila, da gre za nepotrebno razkrajanje trupel kot oblike pohabljanja, zato ga velja prepovedati. Drugo je tudi, da je primanjkovalo trupel za medicinske študije. Prvotno zgrajeni stolpi so se zaradi rasti mest znašli znotraj njihovih meja. Mnogi Zoroastri so sami ugotovili, da je princip zastarel. Skupnosti so se pogajale in dosegle dogovor o vzpostavitvi pokopališč, kjer so grobovi obloženi s kamni in cementnim ometom, da bi preprečili neposreden stik trupla z zemljo. V Yazdu in Kermanu so poleg pokopališč pravoslavni Zoroastri še naprej ohranjali stolp do 70-ih let, ko je bila tovrstna ritualizacija zakonsko prepovedana.
Iz obrobja mesta smo se ponovno vrnili v njegovo notranjost. V programu današnjih ogledov v tem mestu sta bila še Hram večnega ognja (Zoroastrian Fire Temple) ter Muzej vode (Yazd Water Museum).
Hram večnega ognja v Yazdu predstavlja svetovno središče sledilcev preroka Zaratustre, ki je začetnik monoteistične vere v tem delu sveta. Predstavlja relikt prvotne perzijske religije. Tempelj prikazuje „večni“ ogenj vere. V zoroastrski veri je ogenj skupaj s čisto vodo simbol ritualne čistosti. Čisto, belo, „pepel za čiščenje“ se šteje kot osnova ritualnega življenja. Ognjeni plamen predstavlja tudi Boga – Ahuro Mazdo (op. po njem imenovana tudi japonska avtomobilska znamka), ki je izvor vsega dobrega.
Tempelj predstavlja čisto in preprosto mesto čaščenja, ki se zelo razlikuje od drugih običajno razkošnih verskih krajev. Posoda z ognjem (ki naj bi neprekinjeno gorel že od leta 470 dalje) je vidna skozi stekleno pregrado v preddverju. Samo zoroastrijanci lahko ob prisotnosti duhovnika vstopijo prav v prostor, kjer ogenj gori.
Zaratustra ali Zoroaster naj bi živel v stari Perziji okrog leta 600 pr.n.št., po nekaterih domnevah celo mnogo prej, okrog leta 1500 pr.n.š. Privrženci te vere so se imenovali parsi, kar je prvotno pomenilo Perzijci. To ime so dobili ob koncu 9. stoletja, ko so mnogi od njih zapustili Perzijo, ker so jih preganjali muslimanski vladarji. Odšli so v Indijo, v okolico Bombaja, kjer še vedno živi večina današnjih 150 tisoč parsov. V Iranu večina zaratustrijancev biva v Yazdu (okrog 17 tisoč). Svete obrede opravljajo v templju ognja.
Po Zaratustru je bil svet prvotno popoln, pozneje je postal bojišče za spopad med silami dobrega in zla. Ljudje se morajo odločiti med dobrim in zlom. Tisti, ki živijo dobro in preprosto, bodo prišli v nebesa in se združili z Bogom; tisti, ki bodo izbrali zlo, bodo prišli v pekel. Zaratustra je predvideval, da se bo nekoč ta boj končal in svet bo ponovno postal popoln.
Muzej vode se je odprl šele ob tretji uri popoldne, tako da smo se za nekaj časa razkropili po mestu. Ker je bilo zelo vroče, je bila še kako oskrba s pitno vodo aktualna za nas pred obiskom Muzeja vode. V njem smo lahko podrobno spoznali, kako so se puščavski ljudje prilagodili življenju v puščavi.
Yazd je mesto, ki je nastalo v puščavi, in eno glavnih vprašanj je bilo pridobivanje vode – toliko, da ima muzej, namenjen razlagi, kako je bil dosežen. Muzej prikazuje orodja, tehnike, ki se v Iranu že več kot 4 tisoč let uporabljajo pri gradnji kanatov (podzemnih vodnih kanalov) za oskrbo z vodo naselij, kmetijskih zemljišč ter v druge namene. Preden so Rimljani zgradili svoj akvadukt, so Iranci zgradili obsežen sistem podzemnih akvaduktov. Veliko teh sistemov deluje še danes.
Muzejska stavba je bila nekoč trgovska hiša, zgrajena leta 1929. Pod muzejem potekata dva kanata na različnih ravneh, ki jih je mogoče doseči s pomočjo posebnega stopnišča, imenovanega Payab. V muzeju so razstavljeni številni vodni predmeti iz dokumentov o vodah. Nekateri deli hiše predstavljajo nekatere dele vodne zgodovine v regiji.
V drugem delu popoldneva vstopimo v pravljico starega Yazda. Tu se je ustavil čas. Zaživimo v labirintu uličic. Obiščemo Petkovo mošejo, ki je ena najstarejših na iranskih tleh. Mošeja Jomeh ali Petkova mošeja, zgrajena v 14. stoletju je primer najlepših perzijskih mozaikov in odlične arhitekture. Njeni minareti so najvišji v državi (52 metrov). Notranjost je izjemno dekorirana z glaziranimi ploščicami (ivan). Mošeja je upodobljena na sprednji strani bankovca za 200 rialov.
V bližini mošeje se nahaja grobnica Dvanajst imamov, majhna seldžuška zgradba iz 11. stoletja s štukaturno dekoracijo okoli mihrâba.
Sopotnik je na poti v Yazd izrazil željo, da bi si želel v Iranu ogledati trening zurkhaneha. Tudi ostali smo bili zainteresirani, da se seznanimo z nečim, kar velja za tradicionalno iransko atletiko, ki se je prvotno uporabljala za usposabljanje perzijskih bojevnikov. Zurkhaneh združuje borilne veščine, telovadbo, trening moči in glasbo. Združuje elemente predislamske perzijske kulture (zlasti zoroastrištva, mitrame in gnosticizma) z duhovnostjo šiitskega islamstva in sufizma. Gre za treninge, ki so sestavljeni predvsem iz ritualnih gimnastičnih gibov in vrhuncev z jedrom bojne prakse. Člani so lahko moški iz katerega koli družbenega razreda ali vere, vendar morajo najprej vsaj mesec dni gledati med občinstvom, preden se lahko pridružijo.
V Iranu je okoli 500 telovadnic za zurkhaneh. Vsak klub ima močne vezi z lokalno skupnostjo. Kadar prirejajo manifestacijo borb, zbrani denar občinstva donirajo za dobrodelni namen. Tradicionalna telovadnica ima eno odprtino v stropu in „potopljeno“ 1 m globoko osmerokotno ali krožno jamo v sredini. Okoli je en prostor za občinstvo, drugi za športnike, ter tretji za glasbenike. Vadbo spremlja ritmično bobnanje, ki pomaga posameznikom doseči skoraj religiozne višine koncentracije.