V mestu poetov
Mesto Širaz je mesto pesnikov, iranski Pariz, kulturna prestolnica Irana, stara prestolnica dinastije Zand na stiku iranske plošče z visokim gorovjem Zagros. Pravijo mu tudi mesto vrtnic, vina in ljubezni.
Do islamske revolucije je imel Iran več tisočletno vinorodno tradicijo. Konec leta 1979 je nova iranska islamistična oblast prepovedala alkohol, s čimer je bila ta potisnjena v zgodovino. Prvi dokazi o pridelavi grozdja v Širazu segajo v čas okoli 2.500 let p.n.štetjem. Zelo slavno vino se sicer še vedno proizvaja in se ga tihoma izvaža na nekatere tuje trge. Nekaj opuščenih vinogradov danes obnavljajo.
Vino Shiraz ali Syrah je vino z veliko legendami. Vino s tem imenom se proizvaja tudi ponekod drugje po svetu, npr. v Avstraliji, Franciji, Kaliforniji itd., zato je bilo vprašanje njegovega izvora. Širaz v nekdanji Perziji je predstavljal vinorodni okoliš, kjer se je proizvajalo vino zlasti za pesnike in kralje. Od tu naj bi sorta Shiraz prispela v Francijo, torej naj bi bilo francosko poimenovanje Syrah sinonim za Shiraz. Po prvotni legendi naj bi sorto v Francijo iz Perzije prinesel križar, kasneje s popravkom puščavnik, ki je bival v gorah v okolici iranskega Širaza. Pred dobrimi 24 leti so testi DNK pokazali, da je trta po izvoru tako profano le francoska. Nastala je s križanjem dveh sort jugovzhodne Francije (dureza in mondeuse blanche). Perzijski Shiraz je bil v resnici belo vino.
Ta dan nam je preostali čas dovoljeval le še poznovečerni obisk mavzoleja velikega perzijskega pesnika Sadija, sredi izredno lepo urejenega vrta. Nad nami lepo nočno nebo, v zraku opojne vonjave obmorske vegetacije, zunaj parka pa ulično vzdušje praznovanja Moharama. Čarobno! Postanemo ob grobu in doživimo čutnost domačinov. Čudovit vpogled v iransko dušo.
Grobnica zgrajena v 13. stoletju je bila uničena v 17. stoletju. V času vladavine Karim Kana je bil zgrajen mavzolej v dveh nadstropjih, ki sta ga obdajali dve sobi. Sedanja stavba je bila zgrajena med letoma 1950 in 1952 po zasnovi arhitekta Mohsen Foroughi z združitvijo starih in novih arhitekturnih elementov. Okoli grobnice na steni je sedem verzov pesnikove pesmi.
Literat srednjeveškega obdobja je bil priznan po kakovosti svojih spisov in globini njegovih družbenih in moralnih misli. Saadi je znan kot eden največjih pesnikov klasične literarne tradicije, ki si je s strani perzijskih učencev zaslužil vzdevek „Mojster govora“. Citira se ga tudi v zahodnih literarnih tradicijah.
„O vi, ki živite petdeset let in še vedno spite.“
Le nekaj deset metrov stran od vhoda v Saadijev mavzolej smo sedeli pred prodajalno s prav posebno vrsto sladoleda, ki nam ga je priporočal in nas z njim pogostil Nejc. Opazovali smo procesije na cesti pri praznovanju Moharama. Bučno, spektakularno, vsekakor zelo zanimivo.
Naslednji dan smo si dopoldan na trgu Shahrdari v centru Širaza le od zunaj ogledali citadelo iz 18. stoletja – Arg Karim Khan. Karim Khan je bil ustanovitelj dinastije Zand in iranski šah, ki je vladal Perziji med letoma 1751 in 1779. V času njegovega vladanja se je Iran opomogel po 40 – letni vojni. V vojni opustošeni državi je vzpostavil občutek miru, varnosti in blaginje. Po njegovi smrti je ponovno izbruhnila državljanska vojna.
Karim Khan je povabil najboljše arhitekte in umetnike tistega časa in kupil najboljše materiale za gradnjo tega gradu v drugih perzijskih mestih in v tujini. Citadela je bila zgrajena v neverjetno kratkem času – v samo letu dni. Njena zasnova združuje vojaško in stanovanjsko arhitekturo. Kasneje je bila uporabljena tudi kot zapor. Danes je v njej muzej.
Sprehodili smo se do Karim Khanove mošeje, kjer smo spoznali pisano notranjost zgradbe v značilnih barvah mesta. Obiskali smo eno lepših iranskih tržnic, doživeli tudi pietetno vzdušje „emazade“, svete grobnice šiitov.
V času našega obiska mošeje je tam potekalo slavnostno bogoslužje. Nismo mu prisostvovali. Naše ženske so si nadele obvezna oblačila, ki so jim dovoljevala vstop v mošejo. K nam je na dvorišču pristopilo nekaj nadvse gostoljubnih muslimanov, ki so nas pogostili s tradicionalnimi jedmi za njihov verski praznik. Dobrodošlo za naš radovedni apetit. S pokušenim smo bili zadovoljni.
Zelo prijazen je bil tudi odziv na naš obisk mule (perzijski naziv za muslimanskega klerika), ki nas je pričakal v stranskem levem krilu mošeje, da bi nas nagovoril za mizo, kjer je bila položena sveta knjiga Koran.
Na veliko presenečenje je mula ob našem prihodu imel na mizi tudi knjigo o Jezusu Kristusu. Izkazal je spoštovanje nam, ki izhajamo iz krščanske skupnosti tudi v svojem pozdravu. Poudaril nam je, da se islam naslanja na monoteistično tradicijo svetopisemskega očaka Abrahama, zato se ga skupaj z judovstvom in krščanstvom uvršča med abrahamske religije. Po muslimanskem izročilu vsa našteta verstva podajajo isto poslanico Boga človeštvu, pri čemer podaja Koran poslednje razodetje boga. Zelo spravljivo nam je govoril o tem, da ni nikakršnega razloga za medversko nestrpnost, nespoštovanje, saj imamo vsi istega boga. Za razliko le kristjani sledimo nauku predzadnjega preroka Jezusa Kristusa, medtem ko muslimani sledijo nauku zadnjega preroka Mohameda. Kristus je s čudeži ozdravljal, Mohamed je napisal sveto božjo knjigo. Vsi smo se strinjali, da se nas je njegov govor zelo čustveno dotaknil.
Vrhunec dneva nas je čakal v čarobnem vzdušju parka z mavzolejem velikega pesnika Hafisa (1315 – 1390). Hafisova zbrana dela žanra lirične poezije štejejo za vrhunec perzijske literature.
Popoldan smo krenili proti letališču in poleteli v Teheran.
Do islamske revolucije je imel Iran več tisočletno vinorodno tradicijo. Konec leta 1979 je nova iranska islamistična oblast prepovedala alkohol, s čimer je bila ta potisnjena v zgodovino. Prvi dokazi o pridelavi grozdja v Širazu segajo v čas okoli 2.500 let p.n.štetjem. Zelo slavno vino se sicer še vedno proizvaja in se ga tihoma izvaža na nekatere tuje trge. Nekaj opuščenih vinogradov danes obnavljajo.
Vino Shiraz ali Syrah je vino z veliko legendami. Vino s tem imenom se proizvaja tudi ponekod drugje po svetu, npr. v Avstraliji, Franciji, Kaliforniji itd., zato je bilo vprašanje njegovega izvora. Širaz v nekdanji Perziji je predstavljal vinorodni okoliš, kjer se je proizvajalo vino zlasti za pesnike in kralje. Od tu naj bi sorta Shiraz prispela v Francijo, torej naj bi bilo francosko poimenovanje Syrah sinonim za Shiraz. Po prvotni legendi naj bi sorto v Francijo iz Perzije prinesel križar, kasneje s popravkom puščavnik, ki je bival v gorah v okolici iranskega Širaza. Pred dobrimi 24 leti so testi DNK pokazali, da je trta po izvoru tako profano le francoska. Nastala je s križanjem dveh sort jugovzhodne Francije (dureza in mondeuse blanche). Perzijski Shiraz je bil v resnici belo vino.
Ta dan nam je preostali čas dovoljeval le še poznovečerni obisk mavzoleja velikega perzijskega pesnika Sadija, sredi izredno lepo urejenega vrta. Nad nami lepo nočno nebo, v zraku opojne vonjave obmorske vegetacije, zunaj parka pa ulično vzdušje praznovanja Moharama. Čarobno! Postanemo ob grobu in doživimo čutnost domačinov. Čudovit vpogled v iransko dušo.
Grobnica zgrajena v 13. stoletju je bila uničena v 17. stoletju. V času vladavine Karim Kana je bil zgrajen mavzolej v dveh nadstropjih, ki sta ga obdajali dve sobi. Sedanja stavba je bila zgrajena med letoma 1950 in 1952 po zasnovi arhitekta Mohsen Foroughi z združitvijo starih in novih arhitekturnih elementov. Okoli grobnice na steni je sedem verzov pesnikove pesmi.
Literat srednjeveškega obdobja je bil priznan po kakovosti svojih spisov in globini njegovih družbenih in moralnih misli. Saadi je znan kot eden največjih pesnikov klasične literarne tradicije, ki si je s strani perzijskih učencev zaslužil vzdevek „Mojster govora“. Citira se ga tudi v zahodnih literarnih tradicijah.
„O vi, ki živite petdeset let in še vedno spite.“
Le nekaj deset metrov stran od vhoda v Saadijev mavzolej smo sedeli pred prodajalno s prav posebno vrsto sladoleda, ki nam ga je priporočal in nas z njim pogostil Nejc. Opazovali smo procesije na cesti pri praznovanju Moharama. Bučno, spektakularno, vsekakor zelo zanimivo.
Naslednji dan smo si dopoldan na trgu Shahrdari v centru Širaza le od zunaj ogledali citadelo iz 18. stoletja – Arg Karim Khan. Karim Khan je bil ustanovitelj dinastije Zand in iranski šah, ki je vladal Perziji med letoma 1751 in 1779. V času njegovega vladanja se je Iran opomogel po 40 – letni vojni. V vojni opustošeni državi je vzpostavil občutek miru, varnosti in blaginje. Po njegovi smrti je ponovno izbruhnila državljanska vojna.
Karim Khan je povabil najboljše arhitekte in umetnike tistega časa in kupil najboljše materiale za gradnjo tega gradu v drugih perzijskih mestih in v tujini. Citadela je bila zgrajena v neverjetno kratkem času – v samo letu dni. Njena zasnova združuje vojaško in stanovanjsko arhitekturo. Kasneje je bila uporabljena tudi kot zapor. Danes je v njej muzej.
Sprehodili smo se do Karim Khanove mošeje, kjer smo spoznali pisano notranjost zgradbe v značilnih barvah mesta. Obiskali smo eno lepših iranskih tržnic, doživeli tudi pietetno vzdušje „emazade“, svete grobnice šiitov.
V času našega obiska mošeje je tam potekalo slavnostno bogoslužje. Nismo mu prisostvovali. Naše ženske so si nadele obvezna oblačila, ki so jim dovoljevala vstop v mošejo. K nam je na dvorišču pristopilo nekaj nadvse gostoljubnih muslimanov, ki so nas pogostili s tradicionalnimi jedmi za njihov verski praznik. Dobrodošlo za naš radovedni apetit. S pokušenim smo bili zadovoljni.
Zelo prijazen je bil tudi odziv na naš obisk mule (perzijski naziv za muslimanskega klerika), ki nas je pričakal v stranskem levem krilu mošeje, da bi nas nagovoril za mizo, kjer je bila položena sveta knjiga Koran.
Na veliko presenečenje je mula ob našem prihodu imel na mizi tudi knjigo o Jezusu Kristusu. Izkazal je spoštovanje nam, ki izhajamo iz krščanske skupnosti tudi v svojem pozdravu. Poudaril nam je, da se islam naslanja na monoteistično tradicijo svetopisemskega očaka Abrahama, zato se ga skupaj z judovstvom in krščanstvom uvršča med abrahamske religije. Po muslimanskem izročilu vsa našteta verstva podajajo isto poslanico Boga človeštvu, pri čemer podaja Koran poslednje razodetje boga. Zelo spravljivo nam je govoril o tem, da ni nikakršnega razloga za medversko nestrpnost, nespoštovanje, saj imamo vsi istega boga. Za razliko le kristjani sledimo nauku predzadnjega preroka Jezusa Kristusa, medtem ko muslimani sledijo nauku zadnjega preroka Mohameda. Kristus je s čudeži ozdravljal, Mohamed je napisal sveto božjo knjigo. Vsi smo se strinjali, da se nas je njegov govor zelo čustveno dotaknil.
Vrhunec dneva nas je čakal v čarobnem vzdušju parka z mavzolejem velikega pesnika Hafisa (1315 – 1390). Hafisova zbrana dela žanra lirične poezije štejejo za vrhunec perzijske literature.
Popoldan smo krenili proti letališču in poleteli v Teheran.