Od Kira do Persepolisa
Sedmi dan potovanja začnemo z vožnjo po stepski iranski plošči, srčiki iranske civilizacije, vse do začetka Velike puščave. Okoli nas bežijo tradicionalni prizori iranskega življenja. Prispemo na iransko ploščo ter si ogledamo grobnico kralja Kira v Pasargadu. Zdi se, kot bi Kirov duh še danes lebdel nad deželo.
Pasargad je bil prestolnica (op. samo poleti) Ahemenidskega imperija pod Kirom Velikim, ki je ukazal njeno gradnjo (559 – 530 p. n. št.) in je tudi kraj njegovega groba. Danes je tu arheološko najdišče na 1,6 km2 (uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine) na katerem najdemo poleg že omenjene grobnice Kira Velikega še utrdbo Toll-e Takht na vrhu bližnjega hriba ter ostanke dveh kraljevih palač in vrtov. Ko je Aleksander Veliki plenil in uničil Perzepolis je obiskal Kirovo grobnico. Aristobulu, enemu njegovih bojevnikov je ukazal, da vstopi v grobnico. V notranjosti naj bi našel zlato posteljo, mizo s posodo za pijačo, zlato krsto, nekaj okraskov z žlahtnimi kamni, ter napis na grobu, ki naj bi prišleka nagovoril nekako tako: „O človek, kdorkoli si, od kjerkoli si prišel, jaz sem Kir, ki je Perzijcem dal cesarstvo in bil Kralj Azije. Zato ne skruni tega spomenika.“ Napis naj bi Aleksandra tako nagovoril, da je zaukazal, naj se grobnici prizanese in se jo ohrani.
Kirov grob je sestavljen iz kamnite piramide – miniaturnega zigurata s tipično indoevropsko streho. Legenda pravi, da naj bi bil že Aleksander Veliki prvi, ki je obnovil grob, ker je bil zgrožen nad slabim stanjem v katerem se je nahajal.
V sosednjem Naqsh-e-Rostamuse pri v skalo vklesanih grobnicah poklonimo perzijskim kraljem (dinastije Achaemenid (500 – 330 p.n.št.). Štiri grobnice (od leve proti desni: Darius II, Artaxerxesi I, Darius I, Xerxesi I) so znane tudi kot perzijski križi po obliki fasad. Vhod v vsako grobnico je v sredini vsakega križa. Vodi v majhno komoro, kjer je kralj ležal v sarkofagu. Peta grobnica je nedokončana. Ni zanesljivo ali pripada Artaxerxesu III. ali Dariusu III. Grobnice so bile oropane ob osvajanju Aleksandra Velikega Ahemenidskega imperija.
Nadaljujemo z vožnjo po slikoviti ravnici do največje antične perzijske znamenitosti – Perzepolisa. Prestolnica nad prestolnicami Darijevega časa izpred 2.500 let še danes na obiskovalca naredi nepozaben vtis. Po uničujočem požaru, ki ga je zaukazal Aleksander Veliki, je sicer od mesta ostalo bore malo. Če kje, tu spoznamo vso slavo, moč in bogastvo prvega perzijskega cesarstva.
Perzepolis (staroperz. Pārsa, perz. تخت جمشید/پارسه; Taht-e Jamshid ali Tahsti Jamshid; tudi Chehel minar), je bilo ceremonialno glavno mesto Perzijskega cesarstva v času iranske dinastije Ahemenidov. Nahaja se 70 km severovzhodno od modernega mesta Širaz v provinci Fars v Iranu. Zgodnji ostanki Perzepolisa segajo v leto 515 pr. n. št., v dobo vladavine Dareja I. Velikega, ki ga je dal zgraditi. Kompleks Perzepolisa se nahaja na vzvišeni terasi in sestoji iz več kraljevih palač, zakladnic in spremljajočih zgradb ter dveh velikih ceremonialnih dvoran; Dvorane stotih stebrov in Apadane, ki je lahko sprejela 10.000 ljudi. Kolosalna Apadana in dvojna monumentalna stebrišča so okrašena z reliefi kot najbolj prepoznavnimi elementi perzijske arhitekture te dobe. Leta 1979 je bil Perzepolis uvrščen na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine.
Prvo glavno mesto Perzijskega cesarstva iz dinastije Ahemenidov je bilo Pasargad. Okoli leta 512. pr. n. št. je kralj Darej Veliki začel z izgradnjo velikega kompleksa palač Perzepolis, ki sta ga kasneje dograjevala njegov sin Kserkses I.in vnuk Artakserkses I., administrativna središča Perzijskega cesarstva pa so bila v tistem času Suza, Babilon in Ekbatana. Perzepolis je imel ceremonialno vlogo glavnega mesta, v katerem se je slavilo perzijsko novo leto. Glede na to, da je bil zgrajen v gorskem okolju, Perzepolis ni bil preveč ugoden za stalno prebivanje, zato so ga uporabljali v glavnem spomladi.
Leta 330. pr. n. št., v času azijskih osvajanj, je Aleksander Makedonski osvojil in uničeval mesto, zaradi česar je v Kserksovi palači izbruhnil požar, ki je uničil večino kompleksa. Zgodovinarji to dejanje opisujejo kot maščevanje Grkov v makedonski vojski za perzijsko rušenje Aten v času grško-perzijskih vojn. Od leta 316. pr. n. št. je imel Perzepolis še naprej vlogo glavnega mesta v okviru novih helenističnih kraljestev, nastalih po Aleksandrovi smrti. Od dobe dinastije Selevkidov je pomen mesta upadal, saj je v 3. stoletju bližnje mesto Istahr postalo središče Sasanidskega cesarstva.
Do našega odhoda iz Perzepolisa se je že povsem znočilo. Do Širaza, enega najstarejših mest starodavne Perzije nas je ločila razdalja 60-ih kilometrov.
Pasargad je bil prestolnica (op. samo poleti) Ahemenidskega imperija pod Kirom Velikim, ki je ukazal njeno gradnjo (559 – 530 p. n. št.) in je tudi kraj njegovega groba. Danes je tu arheološko najdišče na 1,6 km2 (uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine) na katerem najdemo poleg že omenjene grobnice Kira Velikega še utrdbo Toll-e Takht na vrhu bližnjega hriba ter ostanke dveh kraljevih palač in vrtov. Ko je Aleksander Veliki plenil in uničil Perzepolis je obiskal Kirovo grobnico. Aristobulu, enemu njegovih bojevnikov je ukazal, da vstopi v grobnico. V notranjosti naj bi našel zlato posteljo, mizo s posodo za pijačo, zlato krsto, nekaj okraskov z žlahtnimi kamni, ter napis na grobu, ki naj bi prišleka nagovoril nekako tako: „O človek, kdorkoli si, od kjerkoli si prišel, jaz sem Kir, ki je Perzijcem dal cesarstvo in bil Kralj Azije. Zato ne skruni tega spomenika.“ Napis naj bi Aleksandra tako nagovoril, da je zaukazal, naj se grobnici prizanese in se jo ohrani.
Kirov grob je sestavljen iz kamnite piramide – miniaturnega zigurata s tipično indoevropsko streho. Legenda pravi, da naj bi bil že Aleksander Veliki prvi, ki je obnovil grob, ker je bil zgrožen nad slabim stanjem v katerem se je nahajal.
V sosednjem Naqsh-e-Rostamuse pri v skalo vklesanih grobnicah poklonimo perzijskim kraljem (dinastije Achaemenid (500 – 330 p.n.št.). Štiri grobnice (od leve proti desni: Darius II, Artaxerxesi I, Darius I, Xerxesi I) so znane tudi kot perzijski križi po obliki fasad. Vhod v vsako grobnico je v sredini vsakega križa. Vodi v majhno komoro, kjer je kralj ležal v sarkofagu. Peta grobnica je nedokončana. Ni zanesljivo ali pripada Artaxerxesu III. ali Dariusu III. Grobnice so bile oropane ob osvajanju Aleksandra Velikega Ahemenidskega imperija.
Nadaljujemo z vožnjo po slikoviti ravnici do največje antične perzijske znamenitosti – Perzepolisa. Prestolnica nad prestolnicami Darijevega časa izpred 2.500 let še danes na obiskovalca naredi nepozaben vtis. Po uničujočem požaru, ki ga je zaukazal Aleksander Veliki, je sicer od mesta ostalo bore malo. Če kje, tu spoznamo vso slavo, moč in bogastvo prvega perzijskega cesarstva.
Perzepolis (staroperz. Pārsa, perz. تخت جمشید/پارسه; Taht-e Jamshid ali Tahsti Jamshid; tudi Chehel minar), je bilo ceremonialno glavno mesto Perzijskega cesarstva v času iranske dinastije Ahemenidov. Nahaja se 70 km severovzhodno od modernega mesta Širaz v provinci Fars v Iranu. Zgodnji ostanki Perzepolisa segajo v leto 515 pr. n. št., v dobo vladavine Dareja I. Velikega, ki ga je dal zgraditi. Kompleks Perzepolisa se nahaja na vzvišeni terasi in sestoji iz več kraljevih palač, zakladnic in spremljajočih zgradb ter dveh velikih ceremonialnih dvoran; Dvorane stotih stebrov in Apadane, ki je lahko sprejela 10.000 ljudi. Kolosalna Apadana in dvojna monumentalna stebrišča so okrašena z reliefi kot najbolj prepoznavnimi elementi perzijske arhitekture te dobe. Leta 1979 je bil Perzepolis uvrščen na seznam UNESCO-ve svetovne dediščine.
Prvo glavno mesto Perzijskega cesarstva iz dinastije Ahemenidov je bilo Pasargad. Okoli leta 512. pr. n. št. je kralj Darej Veliki začel z izgradnjo velikega kompleksa palač Perzepolis, ki sta ga kasneje dograjevala njegov sin Kserkses I.in vnuk Artakserkses I., administrativna središča Perzijskega cesarstva pa so bila v tistem času Suza, Babilon in Ekbatana. Perzepolis je imel ceremonialno vlogo glavnega mesta, v katerem se je slavilo perzijsko novo leto. Glede na to, da je bil zgrajen v gorskem okolju, Perzepolis ni bil preveč ugoden za stalno prebivanje, zato so ga uporabljali v glavnem spomladi.
Leta 330. pr. n. št., v času azijskih osvajanj, je Aleksander Makedonski osvojil in uničeval mesto, zaradi česar je v Kserksovi palači izbruhnil požar, ki je uničil večino kompleksa. Zgodovinarji to dejanje opisujejo kot maščevanje Grkov v makedonski vojski za perzijsko rušenje Aten v času grško-perzijskih vojn. Od leta 316. pr. n. št. je imel Perzepolis še naprej vlogo glavnega mesta v okviru novih helenističnih kraljestev, nastalih po Aleksandrovi smrti. Od dobe dinastije Selevkidov je pomen mesta upadal, saj je v 3. stoletju bližnje mesto Istahr postalo središče Sasanidskega cesarstva.
Do našega odhoda iz Perzepolisa se je že povsem znočilo. Do Širaza, enega najstarejših mest starodavne Perzije nas je ločila razdalja 60-ih kilometrov.
