Alamut, neosvojena trdnjava!
Po zajtrku nas je čakala daljša vožnja skozi prostrana zahodna predmestja iranske prestolnice. Naredili smo postanek pri stolpu Azadi na istoimenskem trgu, ob katerem so se v preteklosti dogajali številni protesti, in ki simbolizira neodvisnost Irana. Je eden od osrednjih znamenitosti Teherana, ki označuje zahodni vhod v mesto, in je del Azadi kulturnega kompleksa, ki vključuje tudi muzej pod zemljo. Stolp je visok približno 45 metrov in je popolnoma obložen v rezanem marmorju. Naročil ga je Mohammad Reza Pahlavi, zadnji Iranski šah, ki je obeležil 2500 let ustanovitve cesarske države Irana.
Na križišču blizu Gazvina smo se iz našega avtobusa presedli v staro prek 40 let, že zelo dotrajano kombi koreto, Del eksotike popotniškega avanturizma. Konec transportnega udobja za dva dni. V potniški kabini smo bili z nahrbtniki (z najnujnejšimi stvarmi, kovčke smo pustili v avtobusu) nagneteni kot sardine v konzervi. Zaskrbljujoče so bile povsem obrabljene pnevmatike brez profila za vožnjo po takšnih gorskih predelih do Alamuta. Tudi azerbajdžanski bradati šofer nam je deloval, kot da je pod vplivom nedovoljenih psihoaktivnih substanc. Čez čas smo pobrali še njegovega sprevodnika. Scena je precej spominjala na tisto iz kultne srbske komedije „Ko to tamo peva“, in tudi zato smo našega šoferja preimenovali v Krstiča (avtobusna firma Krstič in sin v filmu).
Na večurni poti na Alamut smo naredili večje število vmesnih postankov. Eden zanimivejših je bil v predelu, kjer imajo tukajšnji čebelarji postavljene svoje panje.
V Iranu je med del tradicionalnega zajtrka. Strežejo ga v tradicionalnih čajnicah, v sodobnih kavarnah, v hotelih za zajtrk itd. Iranci se s čebelarstvom ukvarjajo že več kot 2.000 let. Med arheološkimi izkopavanji v starodavnih mestih Perzije je bila odkrita keramika s sledmi medu. Tukajšnji čebelarji zagotavljajo, da je čebelarska tradicija ostala nespremenjena. Današnji med naj bi ohranil enak okus, kot ga je imel tisti, ki ga je jedel šah. S čebelarstvom se večinoma ukvarjajo v tem severozahodnem delu Irana.
Iran je danes osmi največji proizvajalec medu na svetu. Kljub dejstvu, da proizvodnja medu tu hitro narašča, država na svetovnem trgu še ni znana kot ena vodilnih proizvajalk medu. Tu se zavedajo, da povečanje proizvodnje medu lahko privede do izgube nadzora kakovosti in posledično do zmanjšanja kakovosti tega proizvoda. Trenutno država nima dovolj sredstev za nadzor proizvodnje v podjetjih.
Po statističnih podatkih Ministrstva za kmetijstvo je v državi več kot 40 tisoč čebelarjev, ki imajo skupaj več kot milijon čebeljih družin (v povprečju posamezen čebelar od 12 do 1000 družin).
Vmesni postanek za kosilo. Naš šofer kombija se nerazumljivo nerodno zaleti v pravilno parkirano vozilo ob cesti, zato „pobegnemo“ na drugo stran ceste k drugemu gostišču. Obedujemo zunaj in našo pozornost pritegne zanimiv imidž mladeniča s kužkom na povodcu, ki nas takoj spomni na iransko inačico filmskega lika Borat iz leta 2006 (film govori o izmišljenem novinarju iz Kazahstana po imenu Borat, ki so ga poslali v ZDA, da posname dokumentarec o tamkajšnji kulturi).
Prihod v vas Gazor Khan pod vznožjem Alamuta. Vsakodnevno jasnino na nebu so tu zamenjali oblaki in kratek čas je tudi deževalo. Oklevali smo, ali naj se še danes povzpnemo do ruševin utrdbe, ali počakamo do jutra. Padla je naša odločitev o takojšnjem vzponu do ruševin Alamuta. Imeli smo lep razgled na vršace Elbruskega gorovja. Vreme se je za trenutek toliko izboljšalo, da smo lahko videli tudi sončni zahod. Ostanki gradu Alamut se nahajajo na 200 metrov visoki skali na nadmorski višini 2163 metrov. Zaradi globoke in nevarne grape je skala praktično nedostopna in je sestavni del strukture utrdbe. Videti je le ruševine, nekaj stolpov je mogoče odkriti le z arheološkimi izkopavanji.
Z mesta neosvojljive trdnjave iranskih Ismailcev, ki od nekdaj buri duhove in je navdihnil tudi pisatelja Bartola, smo se vrnili v domovanje upokojenega vaškega učitelja. Izobraženi gospod je več kot očitno „Capo di banda“te vasi. Vsi do njega pristopajo s strahospoštovanjem, nihče se mu ne drzne oporekati. Huda avtoriteta. Za čas našega obiska sta se domov vrnila dva njegova sinova z družinama. Oba sta visoko izobražena. Prvi dela v medicinskem centru, drugi v inženirskem poslu. Diskretno sta povedala, da je oče neizprosen, ter včasih tudi fizično grob. Zelo rad se pohvali z vnukinjo, ki nam je pri starosti 9 let pokazala izjemen dar za angleški jezik. Gospod učitelj je z nami ves čas ravnal kot z učenci. Vse je imel pod nadzorom in ves čas nam je dajal navodila. Zahteval je, da se že po deseti uri odpravimo k nočnemu počitku. Nezadovoljen je ugotovil, da dveh naših sopotnikov ni v hiši, zaradi česar se mi je pritožil.
Za večerjo smo jedli jed na žlico skupaj z rižem. In obvezen čaj. Spali smo vsi skupaj v dveh prostorih na tleh v spalnih vrečah. V prostoru je bil močan vonj po uhajajočem plinu, na kar smo gospodarja opozorili, ker smo se naslednji dan želeli zbuditi. Noč je bila za nas nekatere precej naporna, saj so nas žrle velikanske mravlje. Od ugrizov smo dobili srbeče precejšnje otekline, ki smo si jim morali mazati z zdravilno mastjo.
Po zajtrku (ocvrta jajca na oko, domača češnjeva marmelada in kruh) nas je nekaj odšlo raziskovati vas. Vaščani so nas na trgu postregli s čajem, kasneje še z njihovim kebabom. Povabili so nas na ogled vaške kuhinje, kjer kuhajo hrano za pogostitev vaščanov ob praznovanjih. Ujeli smo jih ravno med pripravami za praznovanje Moharama.
Na vaškem trgu spremljamo, kako se moški pripravljajo na praznično procesijo. Zapustili smo vas Gazor Khan in se v mimohodu ustavili ob mošeji v nižje ležeči vasi. Tam so nas vaščani ponovno gostili s hrano na žlico. Skratka, ko gre za Moharam se tu očitno jé za vsakim vogalom. Presenečeni smo v sosednji vasi naleteli na našega učitelja, ki je ljudem ponosno pripovedoval, da smo bili njegovi gostje.
Iz vasice pod Alamutom se po isti poti čez prostrana gorovja peljemo nazaj proti Gazvinu. Prvih nekaj kilometrov vožnje lahko opazujemo ogromne nasade alamutskih češenj, ki predstavljajo glavni prihodek tu živečim prebivalcem. Kasneje naredimo panoramske postanke. Opazujemo praznično procesijo v daljavi. Sprehodimo se med riževimi polji do slanih izvirov. V Gazvinu naredimo premor od dolge vožnje z obiskom tamkajšnje mošeje, kjer smo priča ogromnim množicam vernikov, ki z verskimi obredi slavijo enomesečni verski praznik žalovanja. Prisostvujemo tamkajšnjemu pogrebu pokojnika.
Nadaljujemo pot proti Hamadanu, nekdanji Ektabani, ki je bila ena izmed treh prestolnic Ahamenidskega cesarstva.
Na križišču blizu Gazvina smo se iz našega avtobusa presedli v staro prek 40 let, že zelo dotrajano kombi koreto, Del eksotike popotniškega avanturizma. Konec transportnega udobja za dva dni. V potniški kabini smo bili z nahrbtniki (z najnujnejšimi stvarmi, kovčke smo pustili v avtobusu) nagneteni kot sardine v konzervi. Zaskrbljujoče so bile povsem obrabljene pnevmatike brez profila za vožnjo po takšnih gorskih predelih do Alamuta. Tudi azerbajdžanski bradati šofer nam je deloval, kot da je pod vplivom nedovoljenih psihoaktivnih substanc. Čez čas smo pobrali še njegovega sprevodnika. Scena je precej spominjala na tisto iz kultne srbske komedije „Ko to tamo peva“, in tudi zato smo našega šoferja preimenovali v Krstiča (avtobusna firma Krstič in sin v filmu).
Na večurni poti na Alamut smo naredili večje število vmesnih postankov. Eden zanimivejših je bil v predelu, kjer imajo tukajšnji čebelarji postavljene svoje panje.
V Iranu je med del tradicionalnega zajtrka. Strežejo ga v tradicionalnih čajnicah, v sodobnih kavarnah, v hotelih za zajtrk itd. Iranci se s čebelarstvom ukvarjajo že več kot 2.000 let. Med arheološkimi izkopavanji v starodavnih mestih Perzije je bila odkrita keramika s sledmi medu. Tukajšnji čebelarji zagotavljajo, da je čebelarska tradicija ostala nespremenjena. Današnji med naj bi ohranil enak okus, kot ga je imel tisti, ki ga je jedel šah. S čebelarstvom se večinoma ukvarjajo v tem severozahodnem delu Irana.
Iran je danes osmi največji proizvajalec medu na svetu. Kljub dejstvu, da proizvodnja medu tu hitro narašča, država na svetovnem trgu še ni znana kot ena vodilnih proizvajalk medu. Tu se zavedajo, da povečanje proizvodnje medu lahko privede do izgube nadzora kakovosti in posledično do zmanjšanja kakovosti tega proizvoda. Trenutno država nima dovolj sredstev za nadzor proizvodnje v podjetjih.
Po statističnih podatkih Ministrstva za kmetijstvo je v državi več kot 40 tisoč čebelarjev, ki imajo skupaj več kot milijon čebeljih družin (v povprečju posamezen čebelar od 12 do 1000 družin).
Vmesni postanek za kosilo. Naš šofer kombija se nerazumljivo nerodno zaleti v pravilno parkirano vozilo ob cesti, zato „pobegnemo“ na drugo stran ceste k drugemu gostišču. Obedujemo zunaj in našo pozornost pritegne zanimiv imidž mladeniča s kužkom na povodcu, ki nas takoj spomni na iransko inačico filmskega lika Borat iz leta 2006 (film govori o izmišljenem novinarju iz Kazahstana po imenu Borat, ki so ga poslali v ZDA, da posname dokumentarec o tamkajšnji kulturi).
Prihod v vas Gazor Khan pod vznožjem Alamuta. Vsakodnevno jasnino na nebu so tu zamenjali oblaki in kratek čas je tudi deževalo. Oklevali smo, ali naj se še danes povzpnemo do ruševin utrdbe, ali počakamo do jutra. Padla je naša odločitev o takojšnjem vzponu do ruševin Alamuta. Imeli smo lep razgled na vršace Elbruskega gorovja. Vreme se je za trenutek toliko izboljšalo, da smo lahko videli tudi sončni zahod. Ostanki gradu Alamut se nahajajo na 200 metrov visoki skali na nadmorski višini 2163 metrov. Zaradi globoke in nevarne grape je skala praktično nedostopna in je sestavni del strukture utrdbe. Videti je le ruševine, nekaj stolpov je mogoče odkriti le z arheološkimi izkopavanji.
Z mesta neosvojljive trdnjave iranskih Ismailcev, ki od nekdaj buri duhove in je navdihnil tudi pisatelja Bartola, smo se vrnili v domovanje upokojenega vaškega učitelja. Izobraženi gospod je več kot očitno „Capo di banda“te vasi. Vsi do njega pristopajo s strahospoštovanjem, nihče se mu ne drzne oporekati. Huda avtoriteta. Za čas našega obiska sta se domov vrnila dva njegova sinova z družinama. Oba sta visoko izobražena. Prvi dela v medicinskem centru, drugi v inženirskem poslu. Diskretno sta povedala, da je oče neizprosen, ter včasih tudi fizično grob. Zelo rad se pohvali z vnukinjo, ki nam je pri starosti 9 let pokazala izjemen dar za angleški jezik. Gospod učitelj je z nami ves čas ravnal kot z učenci. Vse je imel pod nadzorom in ves čas nam je dajal navodila. Zahteval je, da se že po deseti uri odpravimo k nočnemu počitku. Nezadovoljen je ugotovil, da dveh naših sopotnikov ni v hiši, zaradi česar se mi je pritožil.
Za večerjo smo jedli jed na žlico skupaj z rižem. In obvezen čaj. Spali smo vsi skupaj v dveh prostorih na tleh v spalnih vrečah. V prostoru je bil močan vonj po uhajajočem plinu, na kar smo gospodarja opozorili, ker smo se naslednji dan želeli zbuditi. Noč je bila za nas nekatere precej naporna, saj so nas žrle velikanske mravlje. Od ugrizov smo dobili srbeče precejšnje otekline, ki smo si jim morali mazati z zdravilno mastjo.
Po zajtrku (ocvrta jajca na oko, domača češnjeva marmelada in kruh) nas je nekaj odšlo raziskovati vas. Vaščani so nas na trgu postregli s čajem, kasneje še z njihovim kebabom. Povabili so nas na ogled vaške kuhinje, kjer kuhajo hrano za pogostitev vaščanov ob praznovanjih. Ujeli smo jih ravno med pripravami za praznovanje Moharama.
Na vaškem trgu spremljamo, kako se moški pripravljajo na praznično procesijo. Zapustili smo vas Gazor Khan in se v mimohodu ustavili ob mošeji v nižje ležeči vasi. Tam so nas vaščani ponovno gostili s hrano na žlico. Skratka, ko gre za Moharam se tu očitno jé za vsakim vogalom. Presenečeni smo v sosednji vasi naleteli na našega učitelja, ki je ljudem ponosno pripovedoval, da smo bili njegovi gostje.
Iz vasice pod Alamutom se po isti poti čez prostrana gorovja peljemo nazaj proti Gazvinu. Prvih nekaj kilometrov vožnje lahko opazujemo ogromne nasade alamutskih češenj, ki predstavljajo glavni prihodek tu živečim prebivalcem. Kasneje naredimo panoramske postanke. Opazujemo praznično procesijo v daljavi. Sprehodimo se med riževimi polji do slanih izvirov. V Gazvinu naredimo premor od dolge vožnje z obiskom tamkajšnje mošeje, kjer smo priča ogromnim množicam vernikov, ki z verskimi obredi slavijo enomesečni verski praznik žalovanja. Prisostvujemo tamkajšnjemu pogrebu pokojnika.
Nadaljujemo pot proti Hamadanu, nekdanji Ektabani, ki je bila ena izmed treh prestolnic Ahamenidskega cesarstva.