Isfahan je pol sveta
„Isfahan je pol sveta!“, očaran nad njegovo lepoto vzklikne francoski pesnik Rainer. Vzklik nas spremlja tudi danes, ko vstopimo v srčiko starega mesta, slast arhitektov in umetnikov z vsega sveta. Ogledamo si glavne znamenitosti; v seldžuški preprostosti čarobno Petkovo mošejo, mestno tržnico in Naqsh-e Jahan – drugi največji trg na svetu, obkrožen z veličastnimi zgradbami preteklosti (Imamova mošeja, palača,…). Čajček v čajnici, kjer se najde tudi vodna pipa. Prosto popoldne na mestni tržnici izkoristimo za kosilo in kasneje za večerjo, ter seveda za nakupe. Ogledamo si palačo 40-ih stebrov, še eno izmed mojstrovin šaha Abasa. Mestno središče je pravi kraj za druženje z domačini, ki nas radovedni z veseljem povabijo v pogovor. Spoznamo neskončno prijaznost iranske duše.
V naseljenih območjih sta na vsakem drugem koraku sliki ajatole Ruholaha Homeinija, vodje islamske revolucije leta 1979, in Alija Hameneja, sedanjega vrhovnega vodje države.
Na državnih stavah so verski napisi, prav tako v bližini turističnih znamenitosti. Zapisani so v perzijščini (farsiju) in precej polomljeni angleščini.
Večer in noč sta nam prinesla najbolj nepozabne trenutke tega potovanja. Iz hotela v središču Isfahana smo odšli peš do vrhunskega spomenika perzijske arhitekture mostu – do mostu Si-o-se-pol ali mostu Al-Verdi-Khan. Ta predstavlja največjo iransko gradnjo na vodi ter najdaljši most na reki Zayandeh. Je eden izmed najbolj značilnih primerov zasnove Safavidovega mostu. Gre za dvonivojski arhijski most, narejen iz kamna in opeke. Most dolg 297,76 m in širok 13,75 m, s 33 loki, se je gradil med letoma 1599 in 1602 po naročilu šaha Abasija. Most je imel tudi čajno hišo, ki je danes opuščena.
Most Si-o-se pol je eden od mostov, ki uravnava pretok vode v reki. Z zapiralnimi loputami so dvigovali nivo vode za mostom, da so lahko vzdolž reke namakali številne vrtove.
Pod arkadami mostu smo se pridružili zbrani gruči domačinov, ki bo pripovedovanju Nejca sem ob večerih (zlasti ob petkih, ki za muslimane pomenijo naše nedelje) prihajajo ilegalno peti tradicionalne, stare perzijske pesmi, praviloma brez instrumentalne spremljave. Bili so nas zelo veseli in so nam gostoljubno odstopali prostor za sedenje. Pokazali so, da so počaščeni, ko smo tudi sami poskušali ujeti in zapeti del refrenov pesmi. Peli so samo moški, saj je ženskam v Iranu peti prepovedano. Občasno zmoti petje prihod policije, ki razbije združbo. Večina pevcev ima prijatelje stražarje na koncu mostu, ki opozorijo, kdaj je potrebno nehati peti in se razkropiti. Res neverjetno, kaj tukajšnja oblast vse zatira. Gre za ljudi, ki samo uživajo v glasbi in svoje občutke želijo deliti z drugimi. Policija se včasih sklicuje le na to, da želi ljudem zagotoviti varnost pred množicami. Ko se nezaželeni prišleki preselijo na druge dele mostu, ljudje s petjem takoj nadaljujejo. To se dogaja vedno znova in znova.
Slišali smo nekaj presenetljivo nadarjenih pevcev. Bilo bi čudovito razumeti besedila zapetih pesmi, ki ti tudi če jih ne razumeš, odpirajo in božajo dušo. Res nadvse romantično vzdušje. Stežka smo se malo čez pol enih ponoči poslovili od tega prizorišča. Zagotovo bi še ostali, če nas ne bi čakalo zgodnje jutranje vstajanje.
Iranske preproge veljajo za najboljše na svetu in njihove modele posnemajo tudi tkalci iz drugih držav. Iran je največji svetovni proizvajalec in izvoznik ročno izdelanih preprog in predstavlja tri četrtine celotne svetovne proizvodnje. Več kot 4.000 vrst preprog je tu proizvedenih.
Isfahan predstavlja svetovni center izdelovanja klasičnih preprog. V mojstrski delavnici ter prodajalni perzijskih preprog v središču mesta smo lahko spremljali delo izjemnih rokodelcev. Spoznali smo tehnike, delovne pripomočke ter materiale za izdelavo tkanih preprog. Umetnost tkanja perzijskih (iranskih) preprog ima svoje korenine v kulturi in običajih ter njihovih instinktivnih občutkih. Tkalci mešajo elegantne vzorce z nešteto barvami. Pogosti motivi so vinske vitice, arabeske, palmete, medaljoni in geometrijski vzorci, ne pa tudi upodobitev človeka. V prevladujoči religiji islam je namreč njegovo upodabljanje prepovedano. Vseeno pa je na nekaterih videti prizore lova ali slavja.
Grafične predloge (perzijsko talim) omogočajo izdelavo več enakih vzorcev. Barve preprog so običajno narejene iz divjih rastlin in so bogate z odtenki, kot so bordo, temno modra in poudarjena slonovina. Proto-tkanina je pogosto najprej oprana v čaju, da zmehča teksturo, kar daje edinstveno kakovost. Odvisno od tega, kje je preproga narejena, se vzorci in modeli razlikujejo. Ekskluzivne preproge so tiste, ki presegajo standarde pri njihovi izdelavi – nadstandardna velikost, nadpovprečno število vozlov in uporabljenih dragih materialov (svila, pozlačene ali posrebrene niti, z vpletenimi dragulji, …). Časovna investicija v ročno izdelavo je od najmanj 8 mesecev pa tja do več let.
Več kot 1,2 milijona Irancev je tkalcev ročno tkanih umetniških preprog. Tkanje poteka na statvah. Uporablja se glavnik, nož s kaveljčkom in škarje. Z nožem odrežejo nit, potem ko naredijo posamezen vozel. S pomočjo kaveljčka lažje potegnejo nit med osnovnimi nitmi. Z glavnikom tolčejo vozle navzdol, da zagotovijo večjo trdnost. Obstajajo različne vrste glavnikov za različno fine preproge. S škarjami postrižejo končne vrste vozlov.
V Iranu kot material za izdelavo preprog uporabljajo zlasti volno (perzijsko pašm), bombaž ter svilo (abrisham), ki je sestavina najfinejših preprog (pridobivajo jo na severu Irana v pokrajinah Mazanderan in Gilan). Na lastnosti volne vplivajo pasma ovce, klima, nadmorska višina paše (ovce, ki živijo na višjih legah imajo več maščobe – lanolina v vlaknih volne) in letni čas striženja (jesen ali pomlad). Najfinejša volna je z vratu jagnjet (kork) strižena jeseni. Iran ima zadosti svoje prvovrstne volne. Za primerjavo morata Indija in Pakistan uvažati novozelandsko volno.
Nekateri tukajšnji nomadi uporabljajo še kozjo dlako. Kamelja dlaka se uporablja le za izdelavo tkanih preprog – kilimov in to predvsem na vzhodu Irana. Običajno ni barvana in je svetlo do temno rjave barve.
Zjutraj v Isfahanu obiščemo armensko četrt s katedralo Vank ter muzej armenske kulturne dediščine. V slednjem nam posebno pozornost pritegne najmanjša molitvena knjiga na svetu, težka 0,7 g, napisana v sedmih jezikih na štirinajstih straneh in natisnjena v Nemčiji.
V naseljenih območjih sta na vsakem drugem koraku sliki ajatole Ruholaha Homeinija, vodje islamske revolucije leta 1979, in Alija Hameneja, sedanjega vrhovnega vodje države.
Na državnih stavah so verski napisi, prav tako v bližini turističnih znamenitosti. Zapisani so v perzijščini (farsiju) in precej polomljeni angleščini.
Večer in noč sta nam prinesla najbolj nepozabne trenutke tega potovanja. Iz hotela v središču Isfahana smo odšli peš do vrhunskega spomenika perzijske arhitekture mostu – do mostu Si-o-se-pol ali mostu Al-Verdi-Khan. Ta predstavlja največjo iransko gradnjo na vodi ter najdaljši most na reki Zayandeh. Je eden izmed najbolj značilnih primerov zasnove Safavidovega mostu. Gre za dvonivojski arhijski most, narejen iz kamna in opeke. Most dolg 297,76 m in širok 13,75 m, s 33 loki, se je gradil med letoma 1599 in 1602 po naročilu šaha Abasija. Most je imel tudi čajno hišo, ki je danes opuščena.
Most Si-o-se pol je eden od mostov, ki uravnava pretok vode v reki. Z zapiralnimi loputami so dvigovali nivo vode za mostom, da so lahko vzdolž reke namakali številne vrtove.
Pod arkadami mostu smo se pridružili zbrani gruči domačinov, ki bo pripovedovanju Nejca sem ob večerih (zlasti ob petkih, ki za muslimane pomenijo naše nedelje) prihajajo ilegalno peti tradicionalne, stare perzijske pesmi, praviloma brez instrumentalne spremljave. Bili so nas zelo veseli in so nam gostoljubno odstopali prostor za sedenje. Pokazali so, da so počaščeni, ko smo tudi sami poskušali ujeti in zapeti del refrenov pesmi. Peli so samo moški, saj je ženskam v Iranu peti prepovedano. Občasno zmoti petje prihod policije, ki razbije združbo. Večina pevcev ima prijatelje stražarje na koncu mostu, ki opozorijo, kdaj je potrebno nehati peti in se razkropiti. Res neverjetno, kaj tukajšnja oblast vse zatira. Gre za ljudi, ki samo uživajo v glasbi in svoje občutke želijo deliti z drugimi. Policija se včasih sklicuje le na to, da želi ljudem zagotoviti varnost pred množicami. Ko se nezaželeni prišleki preselijo na druge dele mostu, ljudje s petjem takoj nadaljujejo. To se dogaja vedno znova in znova.
Slišali smo nekaj presenetljivo nadarjenih pevcev. Bilo bi čudovito razumeti besedila zapetih pesmi, ki ti tudi če jih ne razumeš, odpirajo in božajo dušo. Res nadvse romantično vzdušje. Stežka smo se malo čez pol enih ponoči poslovili od tega prizorišča. Zagotovo bi še ostali, če nas ne bi čakalo zgodnje jutranje vstajanje.
Iranske preproge veljajo za najboljše na svetu in njihove modele posnemajo tudi tkalci iz drugih držav. Iran je največji svetovni proizvajalec in izvoznik ročno izdelanih preprog in predstavlja tri četrtine celotne svetovne proizvodnje. Več kot 4.000 vrst preprog je tu proizvedenih.
Isfahan predstavlja svetovni center izdelovanja klasičnih preprog. V mojstrski delavnici ter prodajalni perzijskih preprog v središču mesta smo lahko spremljali delo izjemnih rokodelcev. Spoznali smo tehnike, delovne pripomočke ter materiale za izdelavo tkanih preprog. Umetnost tkanja perzijskih (iranskih) preprog ima svoje korenine v kulturi in običajih ter njihovih instinktivnih občutkih. Tkalci mešajo elegantne vzorce z nešteto barvami. Pogosti motivi so vinske vitice, arabeske, palmete, medaljoni in geometrijski vzorci, ne pa tudi upodobitev človeka. V prevladujoči religiji islam je namreč njegovo upodabljanje prepovedano. Vseeno pa je na nekaterih videti prizore lova ali slavja.
Grafične predloge (perzijsko talim) omogočajo izdelavo več enakih vzorcev. Barve preprog so običajno narejene iz divjih rastlin in so bogate z odtenki, kot so bordo, temno modra in poudarjena slonovina. Proto-tkanina je pogosto najprej oprana v čaju, da zmehča teksturo, kar daje edinstveno kakovost. Odvisno od tega, kje je preproga narejena, se vzorci in modeli razlikujejo. Ekskluzivne preproge so tiste, ki presegajo standarde pri njihovi izdelavi – nadstandardna velikost, nadpovprečno število vozlov in uporabljenih dragih materialov (svila, pozlačene ali posrebrene niti, z vpletenimi dragulji, …). Časovna investicija v ročno izdelavo je od najmanj 8 mesecev pa tja do več let.
Več kot 1,2 milijona Irancev je tkalcev ročno tkanih umetniških preprog. Tkanje poteka na statvah. Uporablja se glavnik, nož s kaveljčkom in škarje. Z nožem odrežejo nit, potem ko naredijo posamezen vozel. S pomočjo kaveljčka lažje potegnejo nit med osnovnimi nitmi. Z glavnikom tolčejo vozle navzdol, da zagotovijo večjo trdnost. Obstajajo različne vrste glavnikov za različno fine preproge. S škarjami postrižejo končne vrste vozlov.
V Iranu kot material za izdelavo preprog uporabljajo zlasti volno (perzijsko pašm), bombaž ter svilo (abrisham), ki je sestavina najfinejših preprog (pridobivajo jo na severu Irana v pokrajinah Mazanderan in Gilan). Na lastnosti volne vplivajo pasma ovce, klima, nadmorska višina paše (ovce, ki živijo na višjih legah imajo več maščobe – lanolina v vlaknih volne) in letni čas striženja (jesen ali pomlad). Najfinejša volna je z vratu jagnjet (kork) strižena jeseni. Iran ima zadosti svoje prvovrstne volne. Za primerjavo morata Indija in Pakistan uvažati novozelandsko volno.
Nekateri tukajšnji nomadi uporabljajo še kozjo dlako. Kamelja dlaka se uporablja le za izdelavo tkanih preprog – kilimov in to predvsem na vzhodu Irana. Običajno ni barvana in je svetlo do temno rjave barve.
Zjutraj v Isfahanu obiščemo armensko četrt s katedralo Vank ter muzej armenske kulturne dediščine. V slednjem nam posebno pozornost pritegne najmanjša molitvena knjiga na svetu, težka 0,7 g, napisana v sedmih jezikih na štirinajstih straneh in natisnjena v Nemčiji.