Kriminolog, penolog in Dnevnikov kolumnist Dragan Petrovec je v Knjigarni Konzorcij predstavil svojo novo knjigo Stopinje upora.
Zbirka izbranih časopisnih esejev med letoma 2015 in 2021 presega običajno dnevnopolitično mnenjsko pisanje. Dragan Petrovec je zaradi svojega poglobljenega pristopa eden najbolj priljubljenih kolumnistov pri nas. Človečnost, humor, poznavanje kaznovalnih sistemov in polpretekle zgodovine združuje v svoje odzive na najbolj pereča vprašanja demokracije. »Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar upor na dovoljen način,« se glasi eden od odlomkov.
Navdihi od stroke do osebnega življenja
Dogodke in osebe, za katere je sklenil, da jih je vredno izpostaviti, obravnava z ostrino, težo, resnostjo in hkrati zavezo o nenasilju, z uporom na dovoljene načine. Dotika se tudi tem iz osebnega življenja, od sosedov, kot je recimo spomin na Cirila Zlobca, eden njegovih odmevnejših tekstov, do ljudi na družbenem robu, kot so brezdomci, črpa pa tudi iz svoje stroke – penologije, vede o izvrševanju kazenskih sankcij. »Če me predstavljajo kot penologa, morajo pogledati definicijo, za kaj gre. Večina tega ne ve, ker penolog pravzaprav niti ni kakšen poklic. Kdor je penolog, se največ ukvarja z zapori,« je povedal Petrovec. Spominjal se je časa, ko je bil zaposlen v ženskem zaporu na Igu, ki je bil model zapora za vso zahodno Evropo. »Uspelo nam je odpreti zapor za 90 odstotkov vseh obsojenk, kar pomeni, da so vsak konec tedna preživljale doma, ne da bi to zlorabljale in ne glede na kaznivo dejanje ter dolžino kazni. Pokazalo pa se je, da je odpiranje zapora daleč najbolj odvisno od osebja, ne od tega, kakšne ljudi imaš v zaporu.«
Ne strah, temveč pogum
Pomenljiv naslov knjige Stopinje upora označuje pot dobrobiti v teh sila nenavadnih časih. »Če pomislim na svojih 50 let izkušenj, odkar spremljam politične razmere, takšnih še ni bilo. Bile so v kakšnih stvareh napete, ampak recimo v letih 1974, 1975 je bil pri nas zadnji politični proces. Takrat bi tisto obdobje lahko označili kot zlorabo prava, ampak to niti slučajno ni podobno današnjim zlorabam,« je pojasnil. Ko govori o številnih možnostih upora, ima v mislih predvsem vsakodnevne situacije. Ni težko demonstrirati, kjer si del velike množice, ki to ponuja varnost anonimnosti. Redki se izpostavijo z imenom in priimkom. »Pisal sem o zdravniku Lavretu kot o zdravniku, ki se veseli smrti drugega in to javno napiše. Ko je umrl Stanovnik, je zapisal: 'Končno.' Sledila je še cela vrsta tvitov, ki so tako ogabno vulgarni, da jih najhujše pijandure izza šanka ne spravijo skupaj. Kot mnogokrat do zdaj sem naivno domneval, da se bo kolektiv uprl, ko ga je nova vlada ponovno imenovala za direktorja slovenjgraške bolnišnice. Uprlo se je samo nekaj vodilnih ljudi, ki so ob njegovem ponovnem imenovanju odstopili,« je opozoril na pomanjkanje poguma, preračunljivost in skrb za lastno korist, kar v najlepši obliki vidimo danes v parlamentu. »Če bi bili vsi pogumni v svojem okolju, začenši v partnerskem odnosu, in ne bi dopustili nasilja v tistem trenutku, ko se začne, ter bi takšno vedenje obdržali v delovnem okolju, bi bilo seveda popolnoma drugače. A tega poguma ni.«
V svojem pisanju Dragan Petrovec zastavlja vso svojo strokovnost in integriteto. Njegova besedila so brezčasna, ker dajejo dragocen vpogled v to, v kakšni družbi živimo in predvsem v kakšni bi želeli živeti. Stopinje upora dajejo krila vsem, ki (še) niso dovolj pogumni.
Vir: Dnevnik